Jedro

Če delodajalec krši pogodbene obveznosti s tem, da delavcu vsaj dva meseca izplačuje bistveno nižjo plačo (3. alinea 1. odstavka

112. člena ZDR), subjektivni rok za podajo izredne odpovedi PZ iz

2. odstavka 110. člena ZDR ne teče dokler ta kršitev traja. V takšem primeru je delavec vezan le na 8. dnevni rok iz 1. odstavka 112. člena ZDR, v katerem mora izvesti t.i. predhodni postopek pred izredno odpovedjo PZ s strani delavca po 1. odstavku 112. člena ZDR. Ob drugačni razlagi subjektivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR bi v primeru izredne odpovedi PZ s strani delavca prišlo do nelogičnosti, saj bi delavec lahko izredno odpovedal PZ iz razloga po 1., 3., in 4. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR le v času od 19. dne v tekočem mesecu do vključno 3. dne v naslednjem mesecu (kar predstavlja 15 dni odkar bi mu morala biti izplačana plača oz. nadomestilo plače). Če v tem roku ne bi podal izredne odpovedi PZ, pa bi moral s podajo odpovedi čakati do 19. v mesecu.

V PZ je bilo določeno, da delavcu pripada odpravnina v primeru, da bi mu tožena stranka prekinila oz. odpovedala PZ. Ker je izredno odpoved PZ podal tožnik, čeprav je bil razlog za odpoved na strani tožene stranke (izplačevanje plače v prenizkem znesku), mu odpravnina ne pripada. Čeprav delavec ni upravičen do odpravnine, določene v PZ za primer odpovedi delodajalca, pa mu gre odpravnina določena v zakonu za primer redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga (109. člen ZDR) po 2. odstavku 112. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno in se izpodbijana sodba v 2. in 3. tč. izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu (1. tč. izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna razliko v plači za čas od avgusta 2001 do maja 2003 ter mu po odvodu davkov in prispevkov iz delovnega razmerja izplača neto znesek v višini 241.219,00 SIT, skupaj z zamudnimi obrestmi od 14.9.2004 dalje do plačila (1. točka izreka). Poleg tega je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna pripadajočo razliko odpravnine v višini 2.894.446,00 SIT in mu po odvodu davkov in prispevkov izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.7.2003 do plačila, kar je zahteval tožnik več, t.j. izplačilo zneskov davkov in prispevkov iz delovnega razmerja, pa je zavrnilo (2. točka izreka). V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku povrne stroške postopka v višini 406.824,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in stroške sodnih taks v višini 115.090,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del iz pritožbenih razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, tožena stranka pa zoper ugodilni del iz vseh pritožbenih razlogov.

Tožnik v pritožbi navaja, da bi mu pripadala odpravnina v vtoževani višini in ne v znesku, zmanjšanem za davke in prispevke, saj je bila osnova za odpravnino tožnikova neto plača, ki je znašala 297.796,00 SIT. Glede na določbo 4. tč. VIII.

poglavja Pogodbe o zaposlitvi z dne 1.1.1994, ki je bila sklenjena med tožnikom in toženo stranko (A 1), bi bil tožnik upravičen do izplačila odpravnine v višini 15 mesečnih neto plač, kar pomeni, da mu pripada odpravnina v znesku 4.466.240,00 SIT.

Ker je tožena stranka tožniku del te odpravnine v znesku

1.572.093,00 SIT že izplačala, mu bo morala izplačati še preostali del odpravnine v neto višini 2.894.446,00 SIT, ki jo je tožnik v tem individualnem delovnem sporu tudi vtoževal. Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje roka iz

112. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) ni pravilno interpretiralo. Gre za prekluzivni rok in ne za zastaralni rok, kot je to sodišče ugotovilo v izpodbijani sodbi.

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da opustitev obvestila inšpektorja nima nobenih pravnih posledic. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tega, kdaj je pričel teči 8-dnevni rok iz 1. odst. 112. čl. ZDR oz. 15-dnevni rok iz 2. odst. 110. čl. ZDR. Po stališču tožene stranke je tožnik zamudil 15-dnevni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal na podlagi določbe 112. čl. ZDR. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo tudi višino odpravnine, ki naj bi šla tožniku, saj ni upoštevalo, da je tožnik pomotoma dobil izplačano tudi odškodnino v višini 1.573.091,00 SIT. Po stališču tožene stranke je napačna tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnik od tožene stranke zahteval 8.373.421,00 SIT, uspel pa je do višine 3.135.655,00 SIT, kar predstavlja 37% prvotnega zahtevka.

Tožnik je v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, zavrnilni del izpodbijane sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. Tožena stranka je v pritožbi predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in ugodilni del izpodbijane sodbe spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je podal tudi odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev ugodilnega dela izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika je utemeljena v celoti, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava delno nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnik toženi stranki dne 27.6.2003 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. čl. ZDR (A/6) z obrazložitvijo, da mu je tožena stranka od februarja 2003 dalje izplačevala bistveno zmanjšano plačo za opravljeno delo. Pred to izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je tožnik toženi stranki dne 27.5.2003 podal obvestilo (A/5), v katerem med drugim ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delodajalca (3. alinea 1. odst. 112. čl. ZDR).

Z dopisom z dne 10.6.2003 (A/10) je tožnik o kršitvi tožene stranke v zvezi z izplačilom plače obvestil tudi Inšpektorat RS za delo. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da mu tožena stranka plače ni izplačala v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne

1.1.1994 (A/1) in aneksom z dne 1.8.2000 (A/2), temveč v skladu s predlogom aneksa, datiranim z dnem 1.2.2003 (A/4), ki pa ga tožnik ni podpisal. Nižje izplačilo plač med strankama v postopku niti ni bilo sporno. Poleg tega je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno (narok za glavno obravnavo dne 14.9.2004), da je tožena stranka tožniku dne 24.7.2003 izplačala znesek v višini 3.145.184,96 SIT in sicer iz naslova odpravnine

1.572.092,99 SIT in iz naslova odškodnine 1.573.091,97 SIT.

Tožena stranka je sicer v postopku zatrjevala, da je citirano odškodnino izplačala tožniku pomotoma.

Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Tako mu je prisodilo vtoževano razliko v plači za obdobje od avgusta 2001 do maja 2003 in del vtoževane razlike v odpravnini na podlagi določbe 4. tč. VIII. poglavja pogodbe o zaposlitvi v znesku, ki ga je tožnik vtoževal, zmanjšanem za davke in prispevke. V zvezi z vtoževano razliko v plači, ki se nanaša na obdobje do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je ugotovilo, da tožena stranka tožnikovemu izračunu ni ugovarjala. Ker je bil ta izračun po ugotovitvi sodišča prve stopnje pravilen, je temu delu njegovega tožbenega zahtevka v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da tožnik aneksa k pogodbi o zaposlitvi (A/3) ni podpisal, zato mu tožena stranka ne bi smela izplačevati plače po tem aneksu, temveč po pogodbi o zaposlitvi (A/1) in aneksu k tej pogodbi (A/2). Poleg tega je zaključilo, da je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem 17.6.2003 podal pravočasno, ker se je osemdnevni rok za odpravo kršitve (izplačevanje prenizke plače), na katero je tožnik opozoril toženo stranko z dopisom 27.5.2003 (A/5), iztekel 4.6.2003. Ker tožena stranka te kršitve ni odpravila v postavljenem roku, je tožnik v nadaljnjih 15 dneh podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. čl. ZDR. V zvezi z odločitvijo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za izplačilo odpravnine pa se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je tožnik do te odpravnine upravičen na podlagi že omenjene določbe 4. tč. VIII. poglavja pogodbe o zaposlitvi (A/1). V tej določbi sta se tožnik in tožena stranka dogovorila, da pripada tožniku kot direktorju področja odpravnina v višini 15 mesečnih neto osebnih dohodkov, če tožena stranka prekine pogodbo o zaposlitvi iz kakršnihkoli razlogov.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je z ozirom na to, da je tožena stranka s tem, ko je kršila pogodbo o zaposlitvi (ker tožniku ni izplačevala plače v celotni pripadajoči višini), sama odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zato po stališču prvostopenjskega sodišča ni mogoče zaključiti, da je tožnik, skladno z določbo 2. odst. 112. čl. ZDR pogodbo o zaposlitvi odpovedal prostovoljno, temveč je bil k temu prisiljen, zaradi kršitev na strani tožene stranke.

Pritožbeno sodišče le deloma soglaša z zgoraj navedenimi stališči in zaključki sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče naprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku povsem utemeljeno prisodilo vtoževani znesek iz naslova razlik v plači za obdobje od avgusta 2001 do maja 2003. Iz spisovnih podatkov (A/9) je namreč razvidno, da je tožnik v navedenem obdobju prejemal nižjo plačo od pripadajoče, da je ta razlika v plači znašala skupaj 164.142,00 SIT neto, z upoštevanjem zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posamične mesečne razlike v plači do 24.7.2003 pa 241.219,00 SIT neto. Ker tožena stranka v postopku ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je tožniku to razliko v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi izplačala, oz. da tožnik do te razlike ne bi bil upravičen, je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je tožnik vtoževal od

14.9.2004 dalje, ko je na naroku za glavno obravnavo modificiral svoj tožbeni zahtevek. Glede na to je bilo potrebno ta del pritožbe tožene stranke, ki je sicer glede prisojene razlike v plači povsem neobrazložen, zavrniti kot neutemeljenega in v tem delu potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).

Po stališču pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo odpravnine, zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je začel tožniku rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. čl. ZDR teči z dnem, ko je potekel rok, ki ga je tožnik dal toženi stranki za odpravo kršitve pogodbene obveznosti. Če delodajalec krši svoje pogodbene obveznosti s tem, da delavcu vsaj dva meseca izplačuje bistveno zmanjšano plačilo za delo (3. alinea 1. odst. 112. čl. ZDR), subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 2. odst. 110. čl. ZDR ne teče, dokler ta kršitev traja. V takšnem primeru je delavec vezan le na 8 dnevni rok iz

1. odst. 112. čl. ZDR, v katerem pa mora izvesti t.i. predhodni postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, kot to določa 1. odst. 112. čl. ZDR. Ob drugačni razlagi subjektivnega roka iz 2. odst. 110. čl. ZDR v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca po 112. čl. ZDR, bi prišlo do nelogičnosti, saj bi delavec lahko izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 3., pa tudi po 1. in 4. alinei

1. odst. 112. čl. ZDR le v času od 19. dne v tekočem mesecu do vključno 3. dne v naslednjem mesecu (kar predstavlja 15 dni), odkar bi mu morala biti plača oz. nadomestilo plače izplačano (134/2. čl. ZDR). V kolikor delavec tega ne bi storil, bi moral zopet čakati do 19. dne v mesecu, da bi lahko zakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Takšna razlaga teka subjektivnega roka bi bila v nasprotju z načelom "in favorem laboratoris", ki velja v delovnem pravu in pomeni, da se določbe enake pravne ravni razlagajo v korist delaca. Po stališču pritožbenega sodišča je smiselno dopustiti delavcu, da kršitve s strani delodajalca trpi in čaka na njihovo prenehanje in da se sam odloči, kdaj bo ob natečenih pogojih za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko tudi izredno odpovedal to pogodbo (po postopku, določenem v 1. odst. 112. čl. ZDR).

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik toženo stranko pisno opozoril na izpolnitev obveznosti 27.5.2003 (A/5), da je z dopisom z dne 10.6.2003 o kršitvi obvestil Inšpektorat RS za delo (A 10), izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je podal dne 19.6.2003 (A/6). Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku izplačevala bistveno zmanjšano plačo za delo tudi v mesecu maju 2003 (ta plača pa je zapadla v plačilo

18.6.2003), je potrebno ugotoviti, da je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal pravočasno.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi tožniku pripadala odpravnina ob upoštevanju določbe 4. tč. VIII. poglavja pogodbe o zaposlitvi. S tem pogodbenim določilom si je tožnik zagotovil odpravnino v višini 15 mesečnih neto plač v primeru, če bi tožena stranka iz kakršnihkoli razlogov prekinila pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru pa je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo po volji tožnika. Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil sicer na strani tožene stranke, vendar pa to še ne pomeni, da bi mu pripadala odpravnina, dogovorjena v citirani določbi pogodbe o zaposlitvi. Ta določba predpostavlja pridobitev pravice tožnika do dogovorjene odpravnine v primeru aktivnega ravnanja tožene stranke, ko bi tožena stranka izrazila voljo, da odpoveduje to pogodbo o zaposlitvi, takšne izjave volje pa tožena stranka ni podala. Dejstvo, da je obstajal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je izviral iz sfere tožene stranke (izplačevanje plače v prenizkem znesku) pa samo po sebi še ne pomeni, da je s tem tožena stranka izrazila voljo za "prekinitev" pogodbe o zaposlitvi, kot je to opredeljeno v že omenjeni 4. tč.

VIII. poglavja pogodbe o zaposlitvi. Glede na to pripada tožniku odpravnina v skladu z določbo 2. odst. 112. čl. ZDR, ne pa odpravnina po 4. tč. VIII. poglavja pogodbe o zaposlitvi.

Ker sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo odpravnine, ni upoštevalo določbe 2. odst. 112. čl. ZDR, na podlagi katere je delavec upravičen do odpravnine v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj delodajalca, navedenih v 1. odst. 112. čl. ZDR, ni ugotavljalo, do kolikšne odpravnine, ki jo opredeljuje 109. čl. ZDR, je tožnik upravičen.

Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno ugodilo in razveljavilo 2. tč. izreka izpodbijane sodbe in odločitev o pravdnih stroških (3. tč. izreka) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, do kolikšne odpravnine bi bil tožnik z ozirom na določbo 109. čl. ZDR upravičen, nato pa ob upoštevanju tega, da je tožena stranka tožniku del odpravnine že izplačala, odločiti še o preostalem delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo odpravnine. Poleg tega bo moralo odločiti tudi o pravdnih stroških.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 4. odst. 165. čl. ZPP, ki določa, da sodišče lahko pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.