Jedro

Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je potrebna zanesljivost spoznanja oziroma prepričanje o obstoju oziroma neobstoju določenega pravno odločilnega dejstva. Če z dokazi, ki jih predlagajo stranke in jih sodišče izvede, ni mogoče priti do pozitivnega ali negativnega prepričanja o odločilnem dejstvu, pa mora sodišče odločiti po pravilih o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). V tem primeru ta pravila povedo, katera stranka bo v postopku zmagala.

Ker tožeča stranka ni uspela z gotovostjo dokazati, da bi njen zavarovanec prekoračil dovoljeno hitrost ali prevozil rdečo luč in obstaja verjetnost, da je rdečo luč prevozil nasprotni udeleženec, je pravilen materialno pravni zaključek sodišča, da ob odsotnosti dokaznega protipravnega ravnanja toženca tudi ni njegove odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 1.415,87 EUR s pripadki. Kot nosilni razlog za svojo odločitev je navedlo, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče povsem izključiti, da je toženi pri prižgani zeleni luči in znotraj meja predpisane hitrosti vozil skozi križišče in da zato vzrok za nesrečo ni v protipravnem ravnanju toženca. Izvedeni dokazi tudi ne izključujejo možnosti, da je drugi udeleženec nesreče prevozil rdečo luč, ko je v križišču zavijal levo v smeri Partizanske ceste, zato je zahtevek tožeče stranke (zavarovalnice) za regres odškodnine, ki jo je zavarovalnica izplačala drugemu udeležencu zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se, da je sodišče napačno uporabilo določilo 215. člena ZPP o dokaznem bremenu in da je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe. Vztraja, da v pravdnem postopku ni potreben dokazni standard gotovosti, kot je to potrebno v kazenskem postopku, ampak zadostuje standard zelo velike verjetnosti. Sodišču prve stopnje očita, da je zavrnilno sodbo oprlo na izvedensko mnenje izvedenca cestno-prometne stroke, ki je v zaključku izvedenskega mnenja navedel, da ni mogoče na tehnični način ugotoviti, kateri od udeležencev je prevozil rdečo luč, niti hitrost vožnje vozil ob trku. Je pa izvedenec podal oceno, da obstaja zelo velika verjetnost, da se je nesreča zgodila tako, da je tožena stranka zapeljala v križišče, ko je v smeri njene vožnje gorela rdeča luč že 3 sekunde. Zato tožeča stranka vztraja, da je bila odgovornost tožene stranke za nezgodo zanesljivo ugotovljena z zadostnim dokaznim standardom in sodišče ni pravilno uporabilo določila 215. člena ZPP. Vse ostale predpostavke za ugoditev tožbenemu zahtevku pa so podane, ker tožena stranka ni prerekala ničesar drugega, kot odgovornost za nezgodo v višini 100 %. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi oziroma podredno, da odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sporno razmerje med pravdnima strankama temelji na sklenjeni zavarovalni pogodbi. S to pogodbo je toženec kot zavarovanec zavaroval svojo odgovornost za škodo povzročeno drugim v prometni nezgodi. Sestavine navedenega zavarovalnega razmerja med pravdnima strankama so zato tudi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti Z AO 51/04 (5. točka 1. odstavka 3. člena), ki določajo, da zavarovanec izgubi zavarovalne pravice tudi v primeru, če je kot voznik zavarovanega vozila v času prometne nezgode pod vplivom alkohola. Toženec pa ima možnost, da tudi v takšnem primeru dokaže, da njegova prometna nezgoda in škodne posledice niso v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, izhaja: da ni mogoče povsem izključiti možnosti, da je toženec pri prižgani zeleni luči za vožnjo naravnost in znotraj meja predpisanih hitrosti vozil skozi križišče Partizanske z Mlinsko cesto v Mariboru in da torej vzrok za nesrečo ni protipravno ravnanje toženca da izvedeni dokazi ne izključujejo možnosti, da je drugi udeleženec nesreče prevozil rdečo luč, ko je v križišču zavijal v levo v smeri Partizanske ceste.

Takšne ugotovitve pa po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje.

Zmotna je pritožbena trditev, da v civilnem postopku zadošča dokazni standard velike verjetnosti. Takšno stališče pritožbe je namreč v nasprotju s tistimi določbami ZPP, ki urejajo načelo materialne resnice, za ugotavljanje katere je potrebna gotovost. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je potrebna zanesljivost spoznanja oziroma prepričanje o obstoju oziroma neobstoju določenega pravno odločilnega dejstva. Če z dokazi, ki jih predlagajo stranke in jih sodišče izvede, ni mogoče priti do pozitivnega ali negativnega prepričanja o odločilnem dejstvu, pa mora sodišče odločiti po pravilih o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). V tem primeru ta pravila povedo, katera stranka bo v postopku zmagala.

Ker tožeča stranka ni uspela z gotovostjo dokazati, da bi njen zavarovanec prekoračil dovoljeno hitrost ali prevozil rdečo luč in obstaja verjetnost, da je rdečo luč prevozil nasprotni udeleženec, je pravilen materialno pravni zaključek sodišča, da ob odsotnosti dokaznega protipravnega ravnanja toženca tudi ni njegove odškodninske odgovornosti.

Ker je glede na navedeno, odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).