Jedro

Tožnik je utrpel lažjo obliko azbestne bolezni. Skupno odškodnino za plake parientalne plevre je sodišče prisodilo v znesku 2.300.000,00 SIT. Tožnik je skrčil tožbeni zahtevek potem, ko je izvedenec podal izvedeniško mnenje o obsegu tožnikove škode. Na podlagi 3.odst. 184.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za zmanjšanje tožbenega zahtevka ni potrebna privolitev tožene stranke. Sodišče prve stopnje je brez podlage v navedbah tožnika, ki je po prejemu izvedeniškega mnenja delno skrčil denarni zahtevek za nepremoženjsko škodo, štelo, da je v tem delu umaknil tožbo.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu s p r e m e n i - na pritožbo tožene stranke tako, da se odškodnina iz izpodbijane sodbe zniža za 700.000,00 SIT in je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 2.300.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od datumov, navedenih v izreku sodbe sodišča prve stopnje; - na pritožbo tožnika pa tako, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki 236.980,00 SIT pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 222.408,00 SIT, vse v roku 15-ih dni pod izvršbo.

V preostalem delu pritožbi zavrneta in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 91.422,00 SIT, v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 3.000.000,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od 11.04.2003 do 18.02.2005, od 19.02.2005 dalje pa z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri, vse v roku 15-ih dni pod izvršbo. Tožniku je naložilo, da je dolžan plačati toženi stranki 250.316,00 SIT pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 214.582,00 SIT, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da ima tožnik verificirano poklicno bolezen plake parientalne plevre, da je tožena stranka tožniku objektivno odgovorna za nastalo škodo in tožniku je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti priznalo odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT, za strah pa 2.000.000,00 SIT.

Proti tej sodbi sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožena stranka meni, da je odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožniku previsoka, in sicer za telesne bolečine za 500.000,00 SIT, saj bi glede na obseg tožnikove škode moralo tožniku iz tega naslova priznati 500.000,00 SIT. Tožnik ima najlažjo obliko azbestnega obolenja, to je plevralne plake. Splošno znano je, da plevralni plaki ne predstavljajo večjega tveganja za razvoj težjih z azbestom pogojenih bolezni. V kolikor bi se tožniku stanje poslabšalo, je to pripisati dolgoletnemu tožnikovemu kajenju, katerega negativne posledice občuti že danes, za razliko od plevralnih plakov, ki mu ne povzročajo subjektivnih in funkcionalnih težav. Tako ugotavlja tudi izvedenka. Prvostopenjsko sodišče je specifiki azbestnega obolenja tudi pretirano pripisalo neozdravljivost in nepredvidljivost. Eden od izvedencev je povedal, da temu še zdaleč ni tako. Številni azbestni bolniki kljub bolezni živijo naprej in le-ta ne vpliva na dolžino njihovega preživetja. Tudi glede nepredvidljivosti se tožena stranka ne strinja z ugotovitvami sodišča, saj ta bolezen lahko tudi stagnira oziroma lahko napreduje zelo počasi tako, da bistveno ne vpliva na zdravje in življenje oškodovanca. Zaenkrat so pri tožniku potrjeni le plaki. Strah tožnika je zato le do neke mere utemeljen, ne pa v tolikšni, kot mu ga je pripisalo sodišče. Tožniku je iz tega naslova priznalo pretirano odškodnino, saj eden od pokazateljev kolikšen je dejanski strah tožnika pred samo azbestno boleznijo in njenim napredkom je tudi dejstvo, da tožnik kljub odkritim plevralnim plakam in seznanjenosti s škodljivim vplivom kajenja na razvoj azbestne bolezni, kajenja ni opustil in s tem načinom življenja tudi sam doprinaša k neugodni prognozi azbestne bolezni. Tožena stranka zato predlaga, da se odškodnina iz tega naslova zniža na 1.500.000,00 SIT.

Tožnik se je pritožil zoper odločbo o stroških iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je tekom postopka skrčil tožbeni zahtevek, ko je prejel izvedensko mnenje. Skrčitev tožbenega zahtevka se ne šteje za spremembo tožbe, za katero bi bila potrebna privolitev tožene stranke. Privolitev tožene stranke pri skrčitvi zahtevka ni potrebna, zato meni, da bi sodišče moralo ugotavljati uspeh v pravdi od višine skrčenega zahtevka. Brez potrebe je iskalo privolitev tožene stranke. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik uspel po temelju tožbenega zahtevka v celoti. Sodišče v sodbi ni priznalo stroškov za izdelavo ekspertize, ker naj ne bi bila potrebna oziroma da lahko tožnik dokazuje pravice iz naslova azbestne bolezni na podlagi verifikacije oziroma izvedenske ga mnenja. Verifikacije poklicnega obolenja brez ekspertize specialista medicine dela ni mogoče pridobiti, je pa res, da je temelj tožbenega zahtevka izkazan z izvedenskim mnenjem. Tožena stranka je sicer res pripoznala temelj tožbenega zahtevka, kljub temu pa je tožnik temelj moral dokazovati s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. V nekaterih primerih se je namreč že dogodilo, da je zaradi mnenja izvedenca tožena stranka preklicala pripoznavo zahtevka po temelju do konca glavne obravnave, zato meni, da bi v konkretnem primeru bilo potrebno upoštevati, da je tožnik uspel po temelju 100%. Sodišče ji je priznalo stroške nekritično, saj ni presojalo, ali so bili res potrebni za uspeh v pravdi oziroma koliko so pripomogli do uspeha. Predlaga spremembo stroškovne odločbe.

Pritožbi sta utemeljeni v spodaj navedenem obsegu.

K pritožbi tožene stranke: Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, tako odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem kot tudi odškodnino za strah prisodilo tožniku glede na okoliščine njegovega primera v previsokem znesku. Tožniku je utrpel najlažjo obliko azbestne bolezni, ki mu sama po sebi ne povzroča še telesnih bolečin. Dosedanje preiskave niso bile ne naporne, ne boleče in tudi ne zdravju nevarne. Invazivnih preiskav doslej ni imel. Njegovo zdravstveno stanje bo potrebno spremljati in bodo zato nujne kontrole, kot so pregledi z RTG slikanji kot tudi drugi pregledi, povprečno glede na sedanje tožnikovo zdravstveno stanje vsaka štiri leta in to do konca življenja. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da ima RTG ali CT slikanje lahko škodljive posledice za organizem in je torej obremenjujoče. Zaradi teh nevšečnosti, ki jim bo tožnik izpostavljen v bodoče, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine, vendar pa je odškodnina v znesku 1.000.000,00 SIT glede na te okoliščine tudi po mnenju pritožbenega sodišča pretirana in bi bila, predvsem upoštevaje tožnikovo starost 42 let, primerna odškodnina v višini 800.000,00 SIT. V sodni praksi, ki je bogata na tem področju, se namreč starejšim oškodovancem v podobnih okoliščinah priznava odškodnina 500.000,00 SIT. Ker pa bo tožnik zaradi svoje starosti vsaj še pol življenja izpostavljen vsem neprijetnostim in potencialnim škodljivim vplivom, je nekoliko višja odškodnina od povprečne, ki se priznava za takšno škodo starejšim oškodovancem, primerna. Pritožbeno sodišče zato v tem delu ni v celoti sledilo pritožbi, ampak je z izpodbijano sodbo priznano odškodnino za to obliko škode znižalo le za 200.000,00 SIT. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo iz razlogov, ki so navedeni že spredaj.

Prav tako tožena stranka utemeljeno opozarja, da je v tožnikovem primeru odškodnina za strah pretirana, saj ni mogoče mimo dejstva, da si tožnik tudi sam zaradi kajenja povečuje za 50% stopnjo rizičnosti za pojav maligne bolezni pljuč ali plevre. Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in prisojen odškodnino iz naslova strahu znižalo za 500.000,00 SIT, to je na 1.500.000,00 SIT.

Skupno je tako na pritožbo tožene stranke odškodnino priznano z izpodbijano sodbo znižalo za 700.000,00 SIT oziroma tožniku prisodilo skupaj 2.300.000,00 SIT.

K pritožbi tožnika: Tudi po mnenju pritožbenega sodišča bi sodišče prve stopnje v tej zadevi moralo upoštevati, da je tožnik skrčil tožbeni zahtevek potem, ko je izvedenec podal izvedeniško mnenje o obsegu tožnikove škode. Na podlagi 3.odst. 184.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za zmanjšanje tožbenega zahtevka ni potrebna privolitev tožene stranke. Privolitev tožene stranke je potrebna samo, ko gre za spremembo tožbe (člen 185 ZPP). Sodišče prve stopnje je brez podlage v navedbah tožnika, ki je po prejemu izvedeniškega mnenja delno skrčil denarni zahtevek za nepremoženjsko škodo, štelo, da je v tem delu umaknil tožbo. Samo za umik tožbe je v 188. členu ZPP potrebno soglasje tožene stranke, ki se je že spustila v obravnavanje glavne stvari. To pa iz razloga, ker se umaknjena tožba vselej lahko znova vloži, kar lahko tožena stranka prepreči z uveljavljanjem svoje procesne pravice, da vztraja pri dokončni odločitvi z zavrnitvijo zahtevka. V primeru skrčenja zahtevka takšnega interesa tožena stranka nima, saj tožnik za razliko denarnega zneska, zaradi katere je skrčil zahtevek za nepremoženjsko škodo, ne bi mogel vložiti nove tožbe. Zato ima tožnik načeloma prav v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka upoštevati, da je tožnik samo do pripravljalne vloge na listovni št. 42 zahteval 12.000.000,00 SIT, kasneje pa le 7.059.000,00 SIT. Samo v prvi fazi postopka do skrčenja zahtevka je bil tožnikov uspeh 25%, če se upošteva uspeh pred prvostopenjskim sodišče. Ker pa je pritožbeno sodišče moralo odločbo o stroških tudi zaradi delne spremembe sodbe o odločbi glede glavne stvari spremeniti na podlagi 165. člena ZPP, je moralo upoštevati, da je bil po spremenjeni sodbi tožnikov uspeh v prvi fazi postopka, ko je terjal kar 12.000.000,00 SIT, dosojeno pa mu je bilo samo 2.300.000,00 SIT le približno 20%, v drugi fazi, ko je prišlo do znižanja zahtevka na 7.059.000,00 SIT, pa je po spremenjeni sodbi tožnikov uspeh 30,5%. Pritožbeno sodišče je zato stroške pravdnih strank izračunalo tako, da je v prvi fazi, to je za tožbo, takso za tožbo in prvo obravnavo 21.09.2004 tožniku priznalo samo 20% stroškov, v drugi fazi, to je v nadaljevanju tega postopka, pa 30,5%. Skupno je tožnik zato upravičen do stroškov v višini 203.679,00 SIT. Toženi stranki pa je sodišče za prvi del, to je odgovor na tožbo in obravnavo, ki je bila 21.09.2004 priznalo 80% njenih stroškov, za preostale stroške pa je priznalo 69,5%, kolikor je znašal tožnikov neuspeh v tej pravdi. Skupno je tožena stranka zato upravičena do 440.659,00 SIT stroškov postopka, oziroma je po pobotanju stroškovnih odločb dolžan tožnik toženi stranki plačati še 236.980,00 SIT. V enakem razmerju je sodišče odločilo o stroških stranskega intervenienta in zaradi nekoliko drugačnega uspeha v drugem delu po skrčitvi tožbenega zahtevka je tožnik dolžan toženi stranki povrniti nekaj manj stroškov postopka in sicer 222.408,00 SIT.

V ostalem delu pritožbene navedbe tožnika niso utemeljene, saj je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožniku uspeha po temelju ne more priznati, ker temelj v tem postopku ni bil sporen in v zvezi s temeljem niso nastali posebni stroški. Pritožbene navedbe o tem, da naj bi sodišče nekritično priznalo stroške postopka pa so preveč pavšalne, da bi jih pritožbeno sodišče lahko upoštevalo.

Ker je tožena stranka delno uspela s pritožbo, pa je pritožbeno sodišče moralo naložiti tožniku tudi stroške tožene stranke za pritožbo, ki jih je odmerilo od zneska, s katerim je tožena stranka uspela, to je od zneska 700.000,00 SIT po Odvetniški in Taksni tarifi. Tožniku pritožbeno sodišče pritožbenih stroškov ni priznalo, saj sprememba odločbe o stroških ni vplivala na stroške tega postopka.