Jedro

Nobena od strank spora, ne končni uporabnik ne operater ne zatrjujeta, da gre za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovega izvajanja oziroma njihovega zaračunavanja, zato je toženka pravilno ugotovila, da je v tem primeru sporno zaračunavanje ugodnosti, ki jo je tožnik prejel ob subvencioniranem nakupu telefonskega aparata in kar mora sedaj poravnati, ter v posledici tudi pravilno zaključila, da ni pristojna za reševanje tega spora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

S sklepom, št. 38292-79/2010/8 z dne 10. 3. 2011, je toženka v 1. točki izreka sklenila, da se vloga tožnika za rešitev spora z operaterjem A. d.o.o. zaradi zaračunavanja sorazmernega deleža od polnega zneska višine ugodnosti ob nakupu mobilnega telefonskega aparata, po računu št. RM10-194180 z dne 5. 2. 2010, zavrže ter v 2. točki izreka ugotovila, da v tem postopku niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi je navedla, da gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi naslovnega sodišča, opr. št. I U 575/2010 z dne 21. 12. 2010, ko je tožnik zoper sklep z dne 17. 3. 2010, s katerim je toženka njegov predlog za rešitev spora zavrgla kot prepoznega, sodišče pa je tožbi ugodilo, sklep odpravilo in vrnilo zadevo toženki v ponovni postopek. Sodišče je tudi določilo, da mora toženka v ponovljenem postopku šteti, da je bil predlog vložen pravočasno in o njem ponovno odločiti. Toženka je v ponovljenem postopku ugotovila, da se spor nanaša na zaračunavanje sorazmernega dela ugodnosti – subvencije ob nakupu mobilnega aparata zaradi predčasne prekinitve naročniške pogodbe. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da sta tožnik in operater 19. 11. 2009 sklenila naročniško pogodbo, št. M09-126634, s katero sta se dogovorila, da bo operater tožniku proti plačilu zagotavljal telekomunikacijske storitve. Istega dne sta sklenila tudi aneks k tej pogodbi, št. M09-126634-000001 za razširjeni paket 24 M, P360, na podlagi katerega je tožnik po subvencionirani ceni kupil mobilni telefon NokiaE52. Tožnik se je s tem aneksom zavezal, da bo v času trajanja naročniškega razmerja redno izpolnjeval svoje obveznosti, ki izhajajo iz naročniškega razmerja in da ne bo prekinil razmerja pred potekom 24 mesecev. Operater mu je v zameno prodal mobilni telefon po subvencionirani ceni. Ker je tožnik prekinil razmerje 12. 1. 2010, to je pred potekom obdobja za vezavo, mu je operater z računom št. RM10-194180 zaračunal stroške A., povezane z zagotavljanjem in izvajanjem ugodnosti. Toženka je nadalje navedla, da rešuje na podlagi 92. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljnjem besedilu ZEKom) in 129. člena ZEKom spore med končnimi uporabniki in operaterji, če se ti spori nanašajo na dostop do elektronskih komunikacijskih storitev (definiranih v 2. točki 3. člena ZEKom) ali na način njihovega izvajanja ter zaračunavanja, in gre pri tem za obveznosti, kot izhajajo iz ZEKom, na njegovi podlagi izdanih predpisov in splošnih aktov. Toženka je ugotovila, da se nastali spor ne nanaša na dostop do storitev, njihovo izvajanje ali zaračunavanje, pač pa se nanaša na plačilo pogodbene kazni. V konkretnem primeru je bilo sporno zaračunavanje ugodnosti, ki jo je tožnik prejel ob subvencioniranem nakupu telefonskega aparata. Za razrešitev tovrstnega spora je izključno pristojno sodišče splošne pristojnosti, ne pa toženka, ki kot rečeno, rešuje spore med operaterji in končnimi uporabniki zgolj v primeru, če se spori nanašajo neposredno na elektronsko komunikacijsko storitev. Enako tudi naslovno sodišče v večih sodbah (opr. št. I U 375/2010, opr. št. I U 374/2010, opr. št. I U 126/2010), ko je odločilo, da toženka ni pristojna za reševanje tovrstnih sporov. Glede na navedeno je toženka na podlagi prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vlogo tožnika zavrgla.

Tožnik je tožbo vložil zaradi bistvenih kršitev določb postopka in predlagal, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. V tožbi je uvodoma podrobneje povzel potek dosedanjega postopka, navedel, da je toženka nepopolno ugotovila dejansko stanje ter opozoril, da se je toženka pri odločanju v ponovnem postopku izrekla kot stvarno nepristojen organ, medtem ko je pri prvem odločanju zavrgla njegovo vlogo kot prepozno vloženo. Prosil je tudi za povračilo sodne takse.

Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma povzela razloge svoje odločitve, dodala pa je še, da tudi tožnik ni tekom postopka zatrjeval, da mu storitve niso bile opravljene ali da bi bile te nepravilno zaračunavane. Predlagala je zavrnitev tožbe in zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov.

Stranka z interesom A. d.o.o. odgovora na tožbo ni podal. Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi tožnik izpodbija sklep, ki ga je toženka izdala v zvezi z izvrševanjem sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 575/2010 z dne 21. 12. 2010, s katero je sodišče ugodilo tožbi tožnika in odpravilo njen sklep, št. 38292-79/2010/7 z dne 1. 4. 2010, in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V obravnavanem primeru sodišče tako po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10) presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu toženka sledila pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

Po 92. členu ZEKom (Uradni list RS, št. 13/2007, 110/09) ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater (prvi odstavek). Če operater v 15 dneh po prejemu ugovora temu ne ugodi, lahko končni uporabnik v 15 dneh po vročitvi odločbe vloži predlog za rešitev spora na agencijo (sedmi odstavek), če operater v 15 dneh od vložitve ugovora o njem ne odloči, lahko končni uporabnik vloži predlog za rešitev spora po poteku 30 dni od vložitve ugovora (osmi odstavek), končni uporabnik pa lahko vloži predlog za rešitev spora na agencijo tudi, kadar operater ugodi njegovemu ugovoru, pa nato svojih obveznosti ne izpolni v 15 dneh od vročitve odločbe, predlog pa končni uporabnik lahko vloži v 15 dneh po poteku roka za izpolnitev obveznosti (deveti odstavek). Po 129. členu agencija rešuje spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, kakršni so spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, ter spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve (medoperaterski spori) ter spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, in uporabniki (uporabniški spori), če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določajo ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost (prvi odstavek). Iz navedenih določb ZEKom po mnenju sodišča izhaja, da je s prvim odstavkom 92. členu ZEKom stvarna pristojnost toženke omejena na reševanje uporabniških sporov (med končnimi uporabniki in operaterji) v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem ali njihovim zaračunavanjem. Izvensodno reševanje uporabniških sporov je v ZEKom sicer bilo urejeno na podlagi Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta, z dne 7. marca 2002, po kateri države članice zagotovijo, da so na voljo transparentni, preprosti in cenovno dostopni izvensodni postopki za obravnavo nerešenih sporov, ki vključujejo potrošnike in obravnavajo vprašanja, povezana s to direktivo, kar pa ne posega v postopke nacionalnih sodišč (člen 34). Po petem odstavku 129. ZEKom se v primeru, če katerakoli stranka med postopkom reševanja spora pred agencijo o isti zadevi začne pravdo pred pristojnim sodiščem, postopek reševanja spora pred agencijo ustavi. To pa pomeni, da je v ZEKom urejeni izvensodni postopek alternativni način reševanja sporov, pri čemer je stvarna pristojnost toženke omejena na reševanje uporabniških sporov iz prvega odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori (1. člen ZPP).

V obravnavani zadevi gre za spor med končnim uporabnikom in operaterjem glede vprašanja, ali je končni uporabnik, glede na (nesporno) predčasni odstop od sklenjene pogodbe zaradi po njegovem mnenju neupoštevanja obveznosti iz pogodbe glede ponujenih ugodnosti s strani operaterja, dolžan plačati sorazmeren znesek ugodnosti v višini stroškov operaterja, povezanih z zagotavljanjem in izvajanjem te ugodnosti ter višino razlike med redno ceno opreme (mobilnega telefona, ki ga je končni uporabnik prejel po subvencionirani ceni) in ceno opreme z upoštevanim popustom; končni uporabnik meni, da ne, ker operater ni upošteval svojih obveznosti iz pogodbe, operater pa meni, da gre za plačilo blaga, ki ga je končni uporabnik prejel skoraj brezplačno v zameno za vezavo po pogodbi, kar je končni uporabnik dolžan poravnati. Ker nobena od strank spora, ne končni uporabnik ne operater ne zatrjujeta, da gre za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovega izvajanja ali njihovega zaračunavanja, je tudi toženka pravilno ugotovila, da je v tem primeru sporno zaračunavanje ugodnosti, ki jo je tožnik prejel ob subvencioniranem nakupu telefonskega aparata in kar mora sedaj poravnati, ter v posledici tudi pravilno zaključila, da ni pristojna za reševanje tega spora po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Na drugačno odločitev zato ne more vplivati dejstvo, da je toženka pri prvem odločanju zavrgla tožnikovo vlogo kot prepozno, sedaj pa jo je zavrgla, ker ni pristojna za njeno obravnavo, saj je toženka sledila napotilom iz sodbe, opr. št. I U 575/2010 z dne 21. 12. 2010, in o predlogu ponovno odločala, pri tem pa upoštevala tudi v zvezi s tem vprašanjem upravno-sodno prakso (sodbe naslovnega sodišča, opr. št. I U 374/2010, I U 375/2010, I U 376/2010, I U 126/2010, idr.).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, sklep pa je pravilen in zakonit, zaradi česar je tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.