Jedro

Na zastaranje uvedbe in vodenja disciplinskega postopka pazi sodišče po uradni dolžnosti in ne zgolj na ugovor pravdne stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepe tožene stranke z dne 14.5.1996, 10.6.1996 in 27.6.1996 in disciplinski postopek ustavilo. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 27.6.1996, temveč še traja, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji od 28.8.1996 plačati neto plačo ter druge prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z obrestmi, plačati vse prispevke in davke, vpisati v delovno knjižico delovno dobo od 28.6.1996 dalje ter ji povrniti stroške postopka v znesku 69.412,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter plačilo sodnih taks v višini 2.025,00 SIT, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka in smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge po 353. členu ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožena stranka se prvenstveno ne strinja s tem, da prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja oz. ali so bile domnevne kršitve delovnih obveznosti s strani tožeče stranke sploh zakrivljene ali ne, saj bi v nasprotnem primeru ugotovilo, da je tožeča stranka kršitve zakrivila in je zanje tudi disciplinsko odgovorna. Tožena stranka tudi meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo zastaranje disciplinskega postopka, saj se na zastaranje tožnica sploh ni sklicevala in se je s tem, torej ugovoru zastaranja odpovedala tako, da morebitnega zastaranja provstopenjsko sodišče ne bi smelo upoštevati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Zastaranje v disciplinskih zadevah je inštitut, ki zagotavlja pravno varnost s tem, da preprečuje uvedbo, vodenje in izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa po preteku z zakonom določenega roka. Načelo pravne varnosti zahteva, da se disciplinski postopek čimprej začne in tudi konča, če naj bo delavec odgovoren za svoje ravnanje.

Ugotovitev, da je delavec odgovoren za določeno nedopustno ravnanje ima lahko svojo težo samo takrat, kadar je ta ugotovitev časovno čim bližja sami kršitvi obveznosti, za katero naj bi bil odgovoren. V ta namen je Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90), ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije v 67. členu tudi določil zastaralne roke, v katerih je še mogoče delavca klicati na odgovornost, zaradi določene kršitve obveznosti, to je roke, v katerih je mogoče uvesti in končati postopek za ugotovitev delavčeve disciplinske odgovornosti. Posledica izteka zastaralnega roka za uvedbo in vodenje postopka pa je v tem, da po izteku roka ugasne pravica zahtevati ugotovitev delavčeve odgovornosti za kršitev obveznosti. Zakon je v 1. odst. 67. člena določil, da zastara začetek disciplinskega postopka po 3 mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca oz. po 6 mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. V 3. odst. 67. člena pa je določen rok za zastaranje vodenja disciplinskega postopka. Le ta zastara po 6 mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in storilca oz. po 1 enem letu, ko je bila kršitev storjena. Glede na navedeno pravno ureditev zastaranja disciplinskega postopka, na katerega pa sodišče pazi po uradni dolžnosti in ne zgolj na ugovor, kot zmotno meni tožena stranka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v sporni zadevi zastaral že začetek disciplinskega postopka. Glede na to, da je tožnica že tekom sodnega postopka ugovarjala zastaranju začetka in vodenja disciplinskega postopka, ni tudi utemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da se tožnica ni sklicevala na zastaranje in da se je s tem odpovedala ugovoru zastaranja, sicer pa so pritožbene navedbe o odpovedi ugovoru zastaranja tudi pravno zmotne, saj mora sodišče na zastaranje disciplinskega postopka paziti po uradni dolžnosti in ne na ugovor.

Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je zaradi ugotovljenega zastaranja začetka disciplinskega postopka sklepe disciplinskih organov tožene stranke razveljavilo in postopek ustavilo. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne zastara le začetek disciplinskega postopka, ampak tudi vodenje, saj je od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca pa do končanega disciplinskega postopka, to je s sprejemom odločitve na organu druge stopnje, poteklo več kot 6 mesecev. Zaradi ugotovljenega zastaranja disciplinskega postopka pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ravnalo, ko se ni spuščalo v dejanski stan posameznih očitanih kršitev delovnih obveznosti in v odgovornost tožnice za storitev teh kršitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (368. člen ZPP).