Jedro

V konkretnem primeru gre za specifično situacijo, kjer je tožena stranka dejansko stanje v prvotnem postopku, na podlagi izrecne določbe 51. člena ZEPI, ugotavljala le na podlagi listin in potrdil, ki jih je v postopku predložila tožeča stranka. Na podlagi teh listin in potrdil, med katerimi je tudi izjava proizvajalca, da so izdelki izdelani in testirani v skladu s standardi SIST EN 14035, so bili sporni trije izdelki, registrirani kot talne vrtavke. Ob kasnejšem inšpekcijskem pregledu pa je bilo ugotovljeno, da je glavna značilnost spornih treh izdelkov, ki jih je tožeča stranka prijavila kot talna vrtavka, pok, in da tožeča stranka v drugih državah enake izdelke prodaja kot petarde. V dopisu toženi stranki je inšpektor izrecno navedel, da v skladu s standardi SIST EN 14035-17 talne vrtavke ne smejo vsebovati zmesi, ki proizvedejo pok oziroma ne smejo imeti učinke poka. To pa je novo dejstvo, ki bi v prvotnem postopku, če bi bilo že takrat znano, lahko pripeljalo do drugačne odločitve. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je postopek v tem delu obnovila na podlagi prvega odstavka 260. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka postopek izdaje začasnega potrdila o priglasitvi ognjemetnih izdelkov, končan z začasnim potrdilom o priglasitvi ognjemetnih izdelkov št. 2162-474/2009/4 (1333-03) z dne 28. 8. 2009, obnovila po uradni dolžnosti v prvi točki izreka in sicer v delu, ki se nanaša na talne vrtavke MINI MEGA, šifra 101, MINI COMMANDOS, šifra 144 in ROBOTOP, šifra 118/1 (1. točka). Pod 2. točko je odločila, da stroškov postopka ni bilo. V obrazložitvi navaja, da je bilo tožeči stranki dne 28. 8. 2009 izdano začasno potrdilo o priglasitvi ognjemetnih izdelkov št. 2162-494/2009/4 (1333-03) za pirotehnične izdelke, med katerimi so v prvi točki izreka med ognjemetnimi izdelki kategorije 1 navedene tudi talne vrtavke MINI MEGA, šifra 101, MINI COMMANDOS, šifra 144 in ROBOTOP, šifra 118/1. Inšpektorat RS za notranje zadeve je dne 30. 11. 2010 pri tožeči stranki v skladu z Zakonom o inšpekcijskem nadzoru in Zakonom o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih (v nadaljevanju ZEPI) opravil nadzor, kjer je bilo ugotovljeno, da so pirotehnični izdelki MINI MEGA, MINI COMMANDOS IN ROBOTOP izdelki s pokom, kar pa ni v skladu z ZEPI in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, ter da se navedeni izdelki v drugih državah, kjer ima družba poslovalnice, prodajajo kot petarde. Dne 7. 12. 2010 je bil s strani Inšpektorata RS za notranje zadeve izveden preizkus navedenih pirotehničnih izdelkov v resničnih razmerah, v okoliščinah, v katerih se pirotehnični izdelki uporabljajo in je po ugotovljenem dejanskem delovanju pirotehničnih izdelkov MINI MEGA, MINI COMMANDOS in ROBOTOP bilo ugotovljeno, da noben od izdelkov ne ustreza zahtevam za talno vrtavko kategorije 1 v skladu s SIST EN 14035-17, saj gre za artikle, ki imajo učinek poka, ki pri talnih vrtavkah ni dovoljen. Glede na te ugotovitve ter dejstvo, da obstaja nevarnost, da bi bila nadaljnja uporaba pirotehničnih izdelkov MINI MEGA, MINI COMMANDOS in ROBOTOP lahko ogrozila življenja in obremenila okolje je Inšpektorat RS za notranje zadeve toženi stranki z dopisom z dne 14. 12. 2010 predlagal preklic začasnega potrdila za navedene izdelke. ZEPI v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2007/23/EC z dne 23. 5. 2007 o dajanju pirotehničnih izdelkov v promet v drugem odstavku 51. člena določa predhodno obdobje, v katerem se smejo brez oznake CE dajati v promet ognjemetni izdelki kategorij 1 in 2, ki nimajo izdanega soglasja k navodilu za varno uporabo, in ognjemetni izdelki kategorije 3, pod pogojem, da je iz listin, priloženih priglasitvi iz 22. člena tega zakona razvidno, da so izdelki razporejeni v posamezno kategorijo v skladu s standardom SIST EN 14035. Izdelkom, ki izpolnjujejo te pogoje ministrstvo do 4. julija 2010 izdaja začasna potrdila o priglasitvi z veljavnostjo do 4. julija 2017. Tožeča stranka je dne 28. 8. 2009 za izdelke MINI MEGA, MINI COMMANDOS in ROBOTOP s strani ministrstva pridobila začasno potrdilo o priglasitvi št. 2162-474/2009/4 (1333-03), ki omogoča promet s pirotehničnimi izdelki, ki so v njem navedeni le na podlagi dejstva, da so razporejeni v posamezno kategorijo v skladu s standardi SIST 14035, ne pa tudi, da izpolnjujejo vse zahteve iz standardov SIST 14035-17:2004. Ne glede na navedeno pa standard SIST 14035-17:2004 v točki 5.2 določa, da je osnovni efekt talne vrtavke, ko je opravljen test v skladu s točko 8.4, vrtenje na tleh in emisija isker in/ali ognja z ali brez zvočnega efekta, vendar brez poka. Ker izdelki niso deklarirani v skladu s standardi 14035, torej niso talne vrtavke, kot so bile priglašene. Skladno z določili ZUP je mogoče postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnoviti, in sicer se v skladu s 1. točko prvega odstavka 260. člena postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Ker so bila po končanem postopku izdaje začasnega potrdila o priglasitvi ognjemetnih izdelkov ugotovljena nova dejstva in novi dokazi, na podlagi katerih bi bila za navedene izdelke odločitev že v postopku izdaje začasnega potrdila o priglasitvi ognjemetnih izdelkov drugačna, če bi zanje organ vedel, je organ odločil tako, kot je navedeno v izreku izpodbijanega sklepa.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper sklep o dovolitvi obnove postopka z dne 20. 12. 2010, saj meni, da je brez dejanske in pravne podlage ter posledično nezakonit, saj ne obstajajo zatrjevana nova dejstva in dokazi za dopustnost obnove postopka na podlagi prvega odstavka 260. člena ZUP, niti ni izkazano, da bi bila, v kolikor bi bila ta nova dejstva in dokazi takrat poznani, izdana drugačna odločba, temveč bi bila zanesljivo izdana enaka odločba. V konkretnem primeru test izdelkov ni mogel biti opravljen skladno z določbami standarda SIST EN 14035-17:2004, niti iz sklepa o obnovi postopka ne izhaja, da je bilo testiranje opravljeno skladno z določbami navedenega standarda ter skladno s točko 8.4 standarda, kar je predpogoj za pravilno in veljavno ugotavljanje efektov talne vrtavke. Tožena stranka naj v sodni spis predloži besedilo standarda SIST EN 14035-17:2004, saj standard ni splošno dostopen, temveč se ga lahko pridobi le z nakupom. Glede na to, da tožena stranka z njim razpolaga, saj se nanj sklicuje v izpodbijani odločbi, naj ga predloži v sodni spis in tožeči stranki ter s tem omogoči preizkus zakonitosti izdanega sklepa. Za presojo skladnosti pirotehničnih izdelkov z normami SIST EN (za katere se sicer skladno z določili ZEPI skladnost za predmetne proizvode zahteva šele od leta 2017 dalje) je na področju EU pristojnih le nekaj organov – priglašeni organi (po določbah ZEPI), to so posebej pooblaščeni laboratoriji, ki izpolnjujejo stroge zahteve za ustrezno izvajanje testiranj. Tožena stranka in njen Inšpektorat za notranje zadeve nista priglašena organa in nimata niti znanj ter tudi ne opremljenosti za ustrezno preizkušanje pirotehničnih izdelkov, ki bi zajemalo tudi ugotavljanje ustreznosti razvrstitve le-teh. Kljub temu izpodbijani sklep zaključuje, da izdelki tožeče stranke niso deklarirani v skladu s standardi 14035 in torej niso talne vrtavke. Takšna ugotovitev po mnenju tožeče stranke predstavlja razlog za obnovo postopka v predmetnem primeru, pri čemer je več kot očitno, da je tožena stranka o (ne)ustreznosti razvrstitve zgoraj navedenih izdelkov zavzela svoje stališče že v samem izpodbijanem sklepu oziroma njegovi obrazložitvi. Pri tem je tudi uporabila napačen materialni predpis, ko je uporabila standard SIST EN 14035-17:2004, saj je veljavnost in uporabnost slednjega, kot izhaja iz navedb na spletni strani http://standardsdevelopment.bsigroup.com/Home/Committee/50001345

, prenehala. Poleg tega pa je preizkus, na katerem temelji izpodbijani sklep, pravno tudi povsem nerelevanten in neutemeljen. Preizkus je bil opravljen brez prisotnosti tožeče stranke oziroma njenih predstavnikov, tožeča stranka k preizkusu ni bila povabljena in tako sploh ne more preveriti, ali je bil preizkus dejansko sploh opravljen, kaj se je tekom preizkusa dogajalo, ali so se proizvodi tožnika uporabljali skladno z navodili za uporabo in pravili, kakšni so resnični rezultati preizkusa (če je bil seveda res sploh opravljen). Tožeča stranka ni imela možnosti podajati pripomb na opravljeni preizkus, ki bi se nanašale na samo testiranje in ugotovljene rezultate testiranja. Izvedeno testiranje ter dobljeni rezultati so zato neverodostojni in nepravilni in ne morejo predstavljati podlage za začetek obnove postopka izdaje začasnega potrdila. Pri testiranju so bile namreč kršene temeljne pravice tožeče stranke do udeležbe v postopku. Tožeča stranka ne ve, ali so bile razmere ob preizkusu (če je bil sploh opravljen) ustrezne, koliko izdelkov je bilo preizkušenih in kako so bili izbrani, ali je bilo v izdelke v času od zasega do preizkusa kakorkoli posegano, ali so bili v vmesnem obdobju ustrezno hranjeni in je bilo z njimi v tem obdobju in ob preizkusu ustrezno ravnano, ali so bili ob preizkusu pravilno uporabljeni, ali so bili dejansko sploh preizkušani izdelki tožnika, ali so rezultati testiranja takšni, kot se zatrjuje in podobno. Preizkus, opravljen s strani nepooblaščenih oseb ter njegovi rezultati seveda ne morejo predstavljati novih dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi bila dopustna obnova postopka. Obnova postopka je, upoštevaje tretji odstavek 267. člena ZUP dopustna, kadar lahko nove okoliščine ali dokazi pripeljejo do drugačne odločbe. Odločba, katere postopek izdaje se obnavlja, nič ne govori o skladnosti spornih izdelkov in njihovi uvrščenosti skladno z določbami standarda SIST EN 14035-17:2004. Tako je v konkretnem primeru, kjer se spornim izdelkom očita le, da imajo poleg ostalih učinkov tudi učinek poka, očitno, da tudi v primeru, da se postopek obnovi, v obnovljenem postopku ne bo mogla biti izdana drugačna odločba oziroma potrdilo, kot je bilo že izdano, saj se sporni izdelki tudi v primeru, da imajo poleg ostalih učinkov tudi učinek poka, upoštevaje določbe ZEPI razvrščajo v ognjemetne izdelke 1 kategorije, kamor pa so bili razvrščeni že s potrdilom, katerega postopek izdaje se z izpodbijano odločbo obnavlja. Da so nova dejstva in dokazi taki, da bi pripeljali do drugačne odločbe oziroma začasnega potrdila ter kakšna bi bila ta drugačna odločba, ni razvidno niti iz izpodbijane odločbe, ki je tako v tem delu povsem neobrazložena in je ni moč preizkusiti, kot taka pa neutemeljena in nezakonita. Tako ni izkazan temeljni pogoj za dopustnost obnove postopka. Glede na vse navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijani sklep o dovolitvi obnove odpravi in toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne stroške postopka v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izdanem sklepu in ocenjuje, da je le-ta pravilen in zakonit glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Tožniku je tožena stranka na podlagi predloženih izjav proizvajalca A. Co. Ltd., Kitajska in B. Corp. Ltd., Kitajska, iz katerih izhaja, da so sporni izdelki s komercialnim imenom MINI MEGA, šifra 101, MINI COMMANDOS, šifra 144 in ROBOTOP, šifra 118/1, pregledani in razvrščeni v skladu s standardi SIST EN 14035, v postopku priglasitve pirotehničnih izdelkov, v skladu z določbo drugega odstavka 51. člena ZEPI, izdala začasno potrdilo o priglasitvi ognjemetnih izdelkov št. 2162-474/2009/4 (1333-03) z veljavnostjo do 4. 7. 2012 (pravilno 2017). Določba 52. člena ZEPI namreč določa, da se smejo brez oznake CE dajati v promet tudi ognjemetni izdelki kategorij 1 in 2, ki nimajo izdanega soglasja k navodilu za varno uporabo, in ognjemetni izdelki kategorije 3, pod pogojem, da je iz listin, priloženih priglasitvi iz 22. člena tega zakona razvidno, da so izdelki razporejeni v posamezno kategorijo v skladu s standardom SIST EN 14035. Iz predložene dokumentacije ne izhaja kakšen je osnovni način delovanja posameznega izdelka. Zaradi zagotavljanja javne koristi je inšpektor Inšpektorata RS za notranje zadeve v skladu s 13. členom Pravilnika o tehničnih zahtevah, obrazcih ter evidencah za eksplozive in pirotehnične izdelke izvedel preizkus pirotehničnih sredstev v resničnih razmerah, v okoliščinah, v katerih se pirotehnični izdelek uporablja. Preizkus je bil izveden zaradi preverjanja osnovnega načina delovanja spornih pirotehničnih izdelkov, ki so v Republiki Sloveniji priglašeni kot talne vrtavke kategorije 1. Inšpektor je pri preizkusu upošteval zahteve standarda, to je, da mora biti testna preskusna površina zunaj, na ravnem terenu, s polmerom najmanj 3 m, gladka, trdna, ravna, negorljiva površina (npr. beton). Polmer 1,0 metra se označi okoli centra testnega območja. V skladu s standardom SIST EN 14035-17:2004 je osnovni efekt delovanja talnih vrtavk vrtenje na tleh in emisija isker in/ali ognja z ali brez zvočnega efekta, vendar brez poka. Poleg tega pa standard še določa, da talna vrtavka ne sme eksplodirati. Pri preizkusu pa je bilo ugotovljeno, da so popolnoma vsi izdelki, registrirani v RS kot talne vrtavke, eksplodirali ter imeli učinek poka, kar pa ni v skladu z zahtevami standarda. V konkretnem primeru torej verjetno ne gre za talne vrtavke pač pa za drugo vrsto pirotehničnega izdelka, ki po svojih lastnostih glede učinka najbolj spominja na pirotehnične izdelke, katerih glavni učinek je pok in sicer na petarde. Prodaja, posest in uporaba ognjemetnih izdelkov kategorije 2 in 3 katerih glavni učinek je pok, pa je prepovedana, saj v skladu s prilogo 1 Direktive 2007/23/ES o dajanju pirotehničnih izdelkov v promet, v kategorijo 1 ne smejo biti vključene petarde, ognjemetne baterije, svetlobne petarde in ognjemetne svetlobne baterije. Iz tega torej sledi, da je prodaja, uporaba in posest petard v RS prepovedana. Tožena stranka pripominja še, da tožnik v nekdanjih republikah bivše Jugoslavije sporne pirotehnične izdelke oglašuje in prodaja kot petarde. Glede sklicevanja na razveljavljen standard pa tožena stranka odgovarja, da je uporaba standardov neobvezna, dokler ni uzakonjena. Ne glede na to, da so bili standardi za pirotehnične izdelke serije SIST EN 14035 razveljavljeni ter nadomeščeni z novimi, se ZEPI, ki je začel veljati 24. 4. 2008, torej v času ko so bili standardi veljavni, še vedno nanje sklicuje. Sama razveljavitev standarda ni razlog za njegovo neuporabo. Z nobenim predpisom namreč ni določeno, da se razveljavljenega standarda ne sme uporabljati. Standard, četudi kasneje razveljavljen, velja, dokler se v zakonu nanj sklicuje in ZEPI v delu, kjer se sklicuje na standarde serije SIST EN 14035, ni bil spremenjen. Torej se standardi, čeprav razveljavljeni, uporabljajo še naprej. Očitek tožnika, da ni sodeloval pri preizkusu spornih izdelkov, tudi ne more biti razlog, da v preizkus ne verjame, saj tudi pri testiranjih v pooblaščenih laboratorijih stranka nikoli ni in tudi ne sme biti prisotna. Predlogu tožeče stranke, da tožena stranka sodišču dostavi standard SIST EN 14035-17:2004 tudi ni mogoče ugoditi. Nakup standarda je namreč plačljiv in ga tožena stranka ne more opraviti namesto sodišča. Predlaga, da ga sodišče nabavi samo. V konkretnem primeru je tožena stranka s tem, ko je prejela zapisnika inšpektorja o preizkusu pirotehničnih izdelkov in bila seznanjena z rezultati testiranja, zvedela za nova dejstva in nove dokaze, ki bi pripeljali do drugačne odločbe, če bi organ zanje vedel že v postopku izdaje začasnega potrdila o priglasitvi ognjemetnih izdelkov, in sicer sporni izdelki zagotovo ne bi bili registrirani kot talne vrtavke, oziroma, kot petarde sploh ne bi bili registrirani, saj je njihova prodaja, posest in uporaba, prepovedana. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka vztraja, da je sklep o obnovi postopka nezakonit in nepotreben. Obnavlja se namreč postopek izdaje začasnega potrdila o priglasitvi ognjemetnih izdelkov, s katerim so bili sporni izdelki uvrščeni med ognjemetne izdelke kategorije 1, ki imajo skladno z ZEPI lahko učinek poka, ki je lahko tudi njihov glavni učinek. V tem primeru (kadar je pok glavni učinek), ZEPI omejuje le čas, v katerem je dopustna prodaja tega izdelka, ne razvršča pa jih v druge kategorije. Odločba, katere postopek izdaje se obnavlja, nič ne govori o skladnosti spornih izdelkov in njihovi uvrščenosti skladno z določbami standarda SIST EN 1035-17:2004, torej njihova morebitna neustrezna razvrstitev glede na navedeni standard ne more predstavljati podlage za obnovo postopka. Tožeča stranka dvomi, da bo tožena stranka preizkus spornih izdelkov opravila skladno s pravili standardov SIST EN in da bo upoštevaje te standarde v obnovljenem postopku lahko ugotovila, ali so sporni izdelki ustrezno razvrščeni ali ne, saj za takšno ugotavljanje ni strokovno usposobljena. Za to je usposobljenih le nekaj laboratorijev, tožena stranka ali njen Nacionalni forenzični laboratorij nista med njimi. Upoštevaje navedeno se tožeči stranki postavlja vprašanje, kako je skladnost spornih izdelkov tožeče stranke s SIST EN standardi lahko z očitno nestrokovnim preizkusom ugotavljal sam inšpektor tožene stranke, katerega strokovna usposobljenost po vsej verjetnosti ne dosega usposobljenosti strokovnjakov Nacionalnega forenzičnega laboratorija. Takšno ugotavljanje skladnosti izdelkov in njihovih lastnosti pa je sedaj podlaga za izpodbijani sklep o obnovi postopka. Ključno je, da izdelki, tudi če imajo poleg vrtenja učinek poka, ne morejo biti razvrščeni drugam kot v kategorijo 1, v katero pa so bili že uvrščeni tudi z začasnim potrdilom, ki je predmet obnove. Tožena stranka namreč z ničemer ni izkazala, da bi bili v obnovljenem postopku sporni izdelki lahko uvrščeni v drugo kategorijo in ne v kategorijo 1. Povsem neutemeljeni so očitki o tem, kako, oziroma, kot kaj naj bi se sporni izdelki prodajali na trgih drugih držav bivše Jugoslavije, saj ni niti izkazano, kakšen je pomen posameznih izrazov, ki jih tožeča stranka uporablja pri prodaji v teh državah, kot tudi ne, da gre za identične izdelke z enakimi učinki, kot pri izdelkih, na katere se nanaša ta spor.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za uvedbo obnove postopka izdaje začasnega potrdila o priglasitvi ognjemetnih izdelkov, ki je bil izdan tožeči stranki dne 28. 8. 2009, in sicer v delu, ki se nanaša na talne vrtavke MINI MEGA, šifra 101, MINI COMMANDOS, šifra 144 in ROBOTOP, šifra 118/1. V zadevi ni sporno, da je Inšpektor RS za notranje zadeve toženi stranki poslal dne 14. 12. 2010 predlog za preklic začasnega potrdila za navedene izdelke. Sporno pa je, ali omenjeni predlog predstavlja obnovitveni razlog v smislu 1. točke 260. člena ZUP. V skladu s 1. točko 260. člena ZUP se namreč postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Pri tem za nova dejstva in dokaze, ki so lahko razlog za obnovo postopka, štejejo le dejstva, ki so obstajala že v času vodenja prejšnjega upravnega postopka pa se zanje ni vedelo. Namen obnove postopka je namreč v tem, da se odpravijo morebitne pomanjkljivosti v ugotovljenem dejanskem stanju na katerem sloni prvotna odločba in da se na podlagi naknadno ugotovljenega dejanskega stanja odloči o isti upravni stvari, o kateri je bilo v prejšnjem postopku odločeno z dokončno odločbo.

Po presoji sodišča je tožena stranka v konkretnem primeru pravilno in zakonito izdala izpodbijani sklep o obnovi postopka. V konkretnem primeru gre za specifično situacijo, kjer je tožena stranka dejansko stanje v prvotnem postopku, na podlagi izrecne določbe 51. člena ZEPI, ugotavljala le na podlagi listin in potrdil, ki jih je v postopku predložila tožeča stranka. Na podlagi teh listin in potrdil, med katerimi je tudi izjava proizvajalca, da so izdelki izdelani in testirani v skladu s standardi SIST EN 14035, so bili sporni trije izdelki registrirani kot talne vrtavke. Ob kasnejšem inšpekcijskem pregledu pa je bilo ugotovljeno, da je glavna značilnost spornih 3 izdelkov, ki jih je tožeča stranka prijavila kot talna vrtavka, pok, in da tožeča stranka v drugih državah enake izdelke prodaja kot petarde. V dopisu toženi stranki je inšpektor tudi izrecno navedel, da v skladu s standardi SIST EN 14035-17 talne vrtavke ne smejo vsebovati zmesi, ki proizvedejo pok oziroma ne smejo imeti učinke poka. To pa je tudi po presoji sodišča novo dejstvo, ki bi v prvotnem postopku, če bi bilo že takrat znano, lahko pripeljalo do drugačne odločitve. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je postopek v tem delu obnovila na podlagi določbe prvega odstavka 260. člena ZUP. Od dejstva, ali sporni izdelki ustrezajo pogojem za talne vrtavke, je namreč odvisna pravilnost njihove klasifikacije kot talne vrtavke in posledično uvrstitev med ognjemetne izdelke kategorija 1. Po mnenju sodišča je tudi tožena stranka pravilno ocenila in v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, da so podatki, ki jih je ugotovil inšpektor ob inšpekcijskem pregledu verjetno izkazana okoliščina, ki bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila znana in uporabljena v prejšnjem postopku. Sklep pa je izdan tudi v okvir rokov iz 263. člena ZUP.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je odločilo na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 in tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Stranka v svojih vlogah predlaga izvedbo določenih dokazov in s tem smiselno predlaga, da sodišče odloča na glavni obravnavi. Kljub takemu predlogu je sodišče na podlagi 2 alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, saj stranka predlaga le izvedbo takšnih dokazov, ki za samo odločanje o pravilnosti in zakonitosti predmetne odločitve o dovoljenosti obnove postopka niso relevantni, saj se nanašajo na inšpekcijski postopek, to pa je drug postopek. V obnovljenem postopku bo tožeča stranka imela možnost izpodbijati tako strokovnost in usposobljenost inšpektorja, ki je podal predlog za obnovo postopka, kot tudi dokazovati, da nova dejstva niso bila pravilno in resnično ugotovljena.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.