Jedro

I. Če ima delavec v disciplinskem postopku pooblaščenca - odvetnika, se vabila delavcu veljavno vročajo z vročitvijo pooblaščencu.

Kasnejši preklic pooblastila ne vpliva na veljavnost vročitve.

II. Opredelitev dejanja, ki pomeni kaznivo dejanje, v disciplinskem postopku ni vezano na pravnomočno kazensko sodbo pa tudi ne na pravnomočni sklep o zavrnitvi zahteve za preiskavo, saj lahko za potrebe disciplinskega postopka elemente kaznivega dejanja ugotavljajo tudi disciplinski organi in sodišče v delovnem sporu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke z dne 14.4.1999 in 29.4.1999, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Hkrati je zavrnilo zahtevek za vrnitev na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo in se v njej sklicuje na revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/04). Navaja, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni pojasnilo pritožbenih navedb, da ni bilo pogojev za nadomestno vročitev vabila za obravnavo pred disciplinsko komisijo druge stopnje. Poleg tega je pritožbeno sodišče zmotno presodilo, da tožnik pred sodiščem prve stopnje ni smel predlagati novih dokazov, glede vročitve tega vabila. Hkrati je sodišče zmotno razlagalo dolžnost odvetnika v primeru preklica pooblastila in vezanost sodišča na sklep o ustavitvi kazenskega postopka. Revizija sodišču očita zmotno dokazno oceno in zmotno uporabo določb o dokaznem bremenu.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog, saj iz tega razloga revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Revizija neutemeljeno očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se naj bi neustrezno opredelilo do pritožbenih navedb glede kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da dejstvo, da se je drugi narok za glavno obravnavo opravil pred spremenjenim senatom, tožniku ni odpiralo dodatnih možnosti za navajanje novih dejstev in dokazov, ki bi jih tožnik lahko navedel že na prvem naroku. Sicer pa je dejstvo, da je bila v zvezi z ravnanji, ki so bila predmet spornega disciplinskega postopka, zahteva za preiskavo zoper tožnika pravnomočno zavrnjena, sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe že upoštevalo.

Za odločitev v tej zadevi so pomembne naslednje dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano: - Tožnik je dne 13.9.1998 prejel od sodelavca 200.000,00 ITL, to je 1/2 zneska, ki ga je sodelavcu izročil italijanski državljan, ki sta ga s tožnikom obravnavala kot policista zaradi storjenih prometnih prekrškov.- Prejem navedenega denarja je tožnik prikril in kot starejši policist ni poskrbel, da bi bila obravnava italijanskega državljana zabeležena v poročilu o opravljanjem delu. - Tožniku je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja po v njegovi navzočnosti izvedeni disciplinski obravnavi pred prvostopnim disciplinskim organom in po dne 29.4.1999 v njegovi odsotnosti opravljeni obravnavi pred disciplinsko komisijo pri Vladi Republike Slovenije, potem ko je bilo vabilo za obravnavo dne 23.4.1999 vročeno tožnikovemu pooblaščencu - odvetniku, dne 28.4.1999 pa tudi na tožnikovem stanovanju, kjer ga je prevzela njegova žena.

Revizijsko sodišče soglaša s stališčem nižjih sodišč, da je bil tožnik glede na smiselno uporabo določb, ki veljajo za postopek pred delovnimi sodišči (103. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (1990), Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) pravilno vabljen na obravnavo pred disciplinsko komisijo Vlade Republike Slovenije že s tem, ko je bilo vabilo dne 23.4.1999 vročeno njegovemu takratnemu pooblaščencu - odvetniku. V skladu s 1. odstavkom 137. člena ZPP se v primeru, da ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, pisanja zanjo vročajo zastopniku ali pooblaščencu. Na podlagi 2. odstavka 11. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv - Uradni list RS, št. 18/93 do 24/01) je dolžan odvetnik pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno in skrbno. Po prenehanju zastopanja mora stranki izročiti njene listine in spise (1. odstavek 14. člena ZOdv). Glede na to preklic pooblastila odvetniku, o katerem je bila tožena stranka obveščena več dni po vročitvi vabila, sam na sebi na vročitev vabila tožniku ni mogel vplivati. Vročitev vabila dan pred obravnavo tudi preko tožnikove žene le še dodatno potrjuje, da je bil tožnik z obravnavo njegovega ugovora seznanjen tako, da bi se obravnave lahko udeležil. Dejstva v zvezi s tožniku očitanimi disciplinskimi kršitvami je sodišče ugotovilo na podlagi vsestranske ocene izvedenih dokazov. Zatrjevanje, da bistvene okoliščine storitve očitanih kršitev niso bile ugotovljene in da bi moralo zato sodišče, upoštevaje pravilo o dokaznem bremenu glede disciplinske odgovornosti, ugotoviti, da niso dokazane, pomeni uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v reviziji ni dovoljeno.

Ob materialnopravnem preizkusu elementov tožnikove disciplinske odgovornosti in zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa sodišče soglaša, da je tožena stranka tožnikovo ravnanje utemeljeno opredelila kot hujšo kršitev delovnih obveznosti iz 5. točke 1. odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Uradni list RS, št. 15/90 do 56/02), to je zlorabo položaja ali prekoračitev pooblastila, pa tudi kot hujšo kršitev po 1. točki tega člena, to je storitev dejanja, ki pomeni kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom. Ker je za vsako od navedenih kršitev v 2. odstavku navedenega člena predviden obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, bi za zakonitost spornega disciplinskega ukrepa zadoščala že opredelitev tožnikove kršitve po eni ali po drugi podlagi. Pri tem pa sodišče pritrjuje stališču, da opredelitev dejanja, ki pomeni kaznivo dejanje, v disciplinskem postopku ni vezana zgolj na pravnomočno kazensko sodbo, pa tudi ne na pravnomočni sklep o zavrnitvi zahteve za preiskavo, saj lahko za potrebe disciplinskega postopka elemente kaznivega dejanja ugotavljajo tudi disciplinski organi in sodišče v delovnem sporu.

Glede na povedano revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.