Jedro

Res je, kot navaja sodišče prve stopnje, da za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja zadošča izpolnjevanje le enega od z ZMZ taksativno navedenih razlogov, vendar pa je treba zaradi morebitno različnega izteka časa trajanja omejitve gibanja na podlagi posameznega razloga, presoditi obstoj vsakega od razlogov, na katerem začasna omejitev gibanja temelji. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo (I Up 65/2011). Omejitev gibanja namreč lahko traja le do prenehanja izpolnjevanja razlogov za omejitev gibanja (četrti odstavek 51. člena ZMZ), ne sme pa trajati dlje od treh oziroma, s podaljšanjem za en mesec, štirih mesecev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-273/2012/3 (1313-09) z dne 6. 11. 2012. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in tretjo alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 5. 11. 2012 od 13.15 ure do dne 5. 2. 2013 do 13.15 ure.

2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi, s katerimi je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje na podlagi tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ in se nanje sklicuje (drugi odstavek 72. člena ZUS-1). V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da tožbenega ugovora, da je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo glede razloga za omejitev gibanja tudi iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ ni presojalo glede na to, da za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja zadošča že, če je nedvomno podana (že vsaj) ena izmed taksativno določenih zakonskih podlag za izrek spornega ukrepa, ki pa je v tem primeru podan (razlog iz tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ).

3. Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Med drugim navaja, da bi prvostopenjsko sodišče moralo presoditi obstoj vsakega od razlogov, na katerih temelji omejitev gibanja in je s tem, ko ni presojalo tožbenega ugovora, da je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo glede prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, kršilo materialno pravo in določbe postopka. Že zaradi tega je po njegovem mnenju treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 65/2011. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje, ker je ugotovila, da so v tem primeru podani razlogi za začasno omejitev gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ in tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu za mednarodno zaščito lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti. V skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ pa lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena ZMZ z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES.

6. Res je, kot navaja sodišče prve stopnje, da za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja zadošča izpolnjevanje le enega od z ZMZ taksativno navedenih razlogov, vendar pa je treba zaradi morebitno različnega izteka časa trajanja omejitve gibanja na podlagi posameznega razloga, presoditi obstoj vsakega od razlogov, na katerem začasna omejitev gibanja temelji. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo (I Up 65/2011). Omejitev gibanja namreč lahko traja le do prenehanja izpolnjevanja razlogov za omejitev gibanja (četrti odstavek 51. člena ZMZ), ne sme pa trajati dlje od treh oziroma, s podaljšanjem za en mesec, štirih mesecev.

7. Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi presodilo obstoj le enega od razlogov, zaradi katerih je bila tožniku začasno omejeno gibanje, je s tem bistveno kršilo določbe postopka, saj sodba o teh odločilnih dejstvih nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti (14. točka prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku), kar pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

8. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi 77. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča.