Jedro

Zamudna sodba temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava vse dejanske navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v tožbi. Posledično tožena stranka po izdaji zamudne sodbe ugotovljenim dejstvom ne more ugovarjati.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na plačilo 36,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 11. 2022 dalje do plačila spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

III.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo toženi stranki v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 16.317,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.777,50 EUR od dne 30. 11. 2022 dalje in od zneska 8.540,00 EUR od dne 2. 11. 2023 dalje (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrniti 940,32 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper takšno zamudno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zlasti pa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožila toženka in višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, v obeh primerih pa tožnici naloži v plačilo vse stroške postopka, vključno s pritožbenimi stroški.

3.Na pritožbo je odgovorila tožnica in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano zamudno sodbo potrdi, toženki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je tožnica vložila tožbo, v kateri je navajala, da sta s toženko sklenili pogodbo o izvajanju svetovalnih storitev (v nadaljevanju: Pogodba), s katero se je slednja za tožnico zavezala opraviti svetovanje in operativno poslovno pomoč (storitve, ki izhajajo iz 1. člena Pogodbe). V skladu z dogovorjeno dinamiko plačil je tožnica toženki plačala račun v višini 8.692,50 EUR, pri čemer je toženka izpolnila zgolj pogodbeno obveznost izvedbe posveta in situacijske analize temeljnega poslovnega modela, drugih obveznosti po Pogodbi pa kljub plačilu ni izpolnila. Ker toženka tudi po večkratnih pisnih pozivih tožnice na spoštovanje Pogodbe ni izpolnila svojih obveznosti, je tožnica dne 7. 9. 2023 od Pogodbe odstopila in zahteva vračilo plačanega zneska, zmanjšanega za vrednost dejansko opravljene pogodbene storitve ter plačilo pogodbene kazni.

6.Toženki je bila tožba z opozorilom o možnosti izdaje zamudne sodbe vročena v odgovor, pri čemer slednja v tridesetdnevnem roku nanjo ni odgovorila (prvi in drugi odstavek 277. člena ZPP). Ker je prvostopenjsko sodišče presodilo, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP je izdalo izpodbijano zamudno sodbo.

Glede očitkov o nepravilnem vročanju tožbe

7.Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ji je tožbo v obravnavani zadevi namesto na njenem resničnem naslovu ..., D., nepravilno vročalo na naslovu ..., T., kjer ne posluje več.

8.V skladu s tretjim odstavkom 139. člena ZPP se pravnim osebam pisanja vročajo na naslovu, ki je vpisan v sodni register. Iz zgodovinskega izpisa sodnega registra za toženko izhaja, da je slednja svoj poslovni naslov spremenila dne 18. 3. 2024 (Srg vpisa: ...), tj. šele po vložitvi pritožbe v obravnavani zadevi. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je toženki tožbo v odgovor (s fikcijo) vročalo na naslovu ..., T., ki je bil v skladu s sodnim registrom v času vročanja njen veljavni poslovni naslov. Očitki o nepravilnem vročanju tožbe zato niso utemeljeni.

Glede očitkov o nesklepčnosti tožbe

9.Toženka v pritožbi zatrjuje, da tožba ni sklepčna oziroma da iz dejstev, ki jih je v tožbi navedla tožnica, ne izhaja utemeljenost njenega tožbenega zahtevka, zaradi česar tudi ni izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

10.Tožnica je v tožbi jasno in izrecno navajala, da je dne 7. 9. 2023 odstopila od Pogodbe in zahtevala vračilo plačanega zneska, ker toženka svojih pogodbenih obveznosti po Pogodbi ni izpolnila. V nadaljevanju je pojasnila, da je dne 30. 11. 2022 toženki plačala prvi obrok za opravljanje pogodbeno dogovorjenih storitev (8.692,50 EUR), katerih pa toženka v dogovorjenem roku oziroma sploh ni izvedla, kljub temu, da jo je tožnica večkrat pisno pozvala na izpolnitev prevzetih obveznosti ter se poskušala dogovoriti o njihovem izvajanju. Tožnica je ob tem navedla, da bi v skladu s Pogodbo morale biti pogodbene storitve v celoti zaključene že konec meseca februarja 2023 (to izhaja tudi iz Priloge 1 k Pogodbi - Specifikacija opravljenih storitev), pri čemer pa je bil do njenega odstopa od Pogodbe več kot šest mesecev kasneje (7. 9. 2023), kljub večkratnim pozivom toženki, opravljen zgolj posvet in situacijska analiza temeljnega poslovnega modela.

11.Tožnica je z navedbami o tem, da toženka kljub prejetemu plačilu in večkratnim pozivom na izvedbo dogovorjenih aktivnosti, slednjih ni opravila, brez dvoma podala ustrezno trditveno podlago o tem, da so pogodbene obveznosti toženke ostale neizpolnjene po krivdi toženke kot izvajalca sklenjene Pogodbe. Z navedenimi trditvami je tožnica smiselno zatrjevala tudi, da je svoje pogodbene obveznosti (plačilo kot glavno obveznost in morebitne stranske pogodbene obveznosti) v celoti in pravočasno izpolnila oziroma izpolnjevala, zaradi česar so pritožbeni očitki o pomanjkljivosti tovrstnih trditev brez vsakršne podlage.

12.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da tožnica v tožbi ni izrecno zatrjevala, da je ravnala v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 9. člena Pogodbe in toženki pred odpovedjo Pogodbe poslala predhodno pisno priporočeno opozorilo s postavljenim primernim rokom za odpravo kršitve, ki ni bil krajši od 8 dni. V skladu s 106. členom Obligacijskega zakonika (OZ) lahko upnik od pogodbe odstopi, ne da bi pustil dolžniku dodaten rok za izpolnitev, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil. Nobenega dvoma ni, da je iz predhodno povzetih tožbenih trditev tožnice, po katerih toženka kljub večkratnim pozivom več kot šest mesecev (februar - september 2023) svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnila, izhajalo prav takšno dejansko stanje. Za sklepčnost tožbe na vračilo plačanega zneska na podlagi odstopa od Pogodbe, izrecne trditve o postopanju po 2. alineji prvega odstavka 9. člena Pogodbe tako niso bile potrebne.

13.Pritožba nesklepčnost tožbi očita tudi glede zahtevka na plačilo pogodbene kazni v višini 8.540,00 EUR, pri čemer navaja, da je v skladu z drugim odstavkom 9. člena Pogodbe, izdaja ustreznega računa s strani naročnika obvezen pogoj za nastanek obveznosti plačila pogodbene kazni, tožnica pa izdaje takšnega računa sploh ni zatrjevala.

14.Določilo drugega odstavka 9. člena Pogodbe se glasi: "V primeru predčasnega prenehanja te pogodbe po volji ali krivdi izvajalca, je naročnik upravičen in izvajalec dolžan plačati odškodnino oziroma pogodbeno kazen, ki znaša 7.000,00 EUR (sedem tisoč evrov) + DDV. Izvajalec se zavezuje plačati odškodnino oziroma pogodbeno kazen brez ugovora ter na podlagi ustreznega računa naročnika, ki zapade v plačilo v 8. dneh od datuma izdaje." Ob upoštevanju citirane pogodbene dikcije ter pravne narave instituta pogodbene kazni (247. člen OZ) kot civilne sankcije za neizpolnitev oziroma zamudo pri izpolnitvi pogodbene obveznosti je jasno, da je v obravnavnem primeru edini pogoj za nastanek obveznosti plačila pogodbene kazni s strani toženke, predčasno prenehanje Pogodbe po njeni volji oziroma krivdi - okoliščina, ki jo je tožnica v tožbi izrecno zatrjevala. Pogodbeno določilo o izdaji računa za plačilo pogodbene kazni predstavlja zgolj predviden tehnični okvir za izpolnitev te potencialne obveznosti, nikakor pa izdaja računa ne predstavlja bistvene okoliščine za njen nastanek, ki bi jo tožnica za potrebe sklepčnosti tožbe morala zatrjevati.

15.Zamudna sodba temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava vse dejanske navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v tožbi. Posledično tožena stranka po izdaji zamudne sodbe ugotovljenim dejstvom ne more ugovarjati. Toženka v pritožbi zatrjuje in obširno pojasnjuje, da je Pogodba dejansko prenehala po volji in krivdi tožnice, ki naj bi bila v pogodbenem odnosu pasivna in ni izpolnjevala svojih obveznosti (zagotavljala manjkajočih podatkov, pošiljala potrebne dokumentacije, ipd.). V tem delu toženka zamudno sodbo izpodbija iz nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, (drugi odstavek 338. člena ZPP), zaradi česar se višje sodišče do teh pritožbenih navedb ni vsebinsko opredeljevalo.

Glede očitkov o nasprotju med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi

16.Toženka v pritožbi trdi, da so navedbe tožnice, na katere opira svoj tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je sama priložila tožbi, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP. Sklicuje se na priložene listinske dokaze - Prilogo 1 Pogodbi (Specifikacija opravljenih storitev) ter tožničina pred pravdna dopisa z dne 7. 9. 2023 in 18. 9. 2023 - iz katerih izhaja, da vrednost storitve situacijske analize temeljnega poslovnega modela znaša oziroma jo tožnica ocenjuje na 780,00 EUR + DDV ali 951,60 EUR, kar primerja s tožbenimi navedbami, da vrednost te storitve znaša 750,00 EUR + DDV oziroma 915,00 EUR.

17.Tožnica je s tožbenim zahtevkom uveljavljala vračilo 7.777,50 EUR, ki predstavlja razliko med toženki plačanim zneskom v višini 8.692,50 EUR ter vrednostjo dejansko opravljenih storitev po Pogodbi. Višje sodišče ugotavlja, da je tožnica že v tožbenih navedbah navajala različna zneska vrednosti dejansko opravljene pogodbene storitve. Na 4. strani tožbe tako navaja, da je toženka izpolnila zgolj posvet in situacijsko analizo poslovnega modela v dogovorjeni vrednosti 780,00 EUR (brez vštetega DDV) oziroma 951,60 EUR na 5. strani tožbe pri končnem izračunu višine tožbenega zahtevka pa da je vrednost obravnavane storitve znašala 750,00 EUR (brez vštetega DDV) oziroma 915,00 EUR.

18.Glede pritožbeno problematiziranega razlikovanja vrednosti pogodbene storitve v višini 36,60 EUR, ki se posredno prenaša na ugodilni del izpodbijane zamudne sodbe, tako že na ravni tožbenih navedb obstoji neskladje. Ne gre torej za pritožbeno zatrjevano nasprotje med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), pač pa za pravno neskladje med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in zahtevkom v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 36,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 11. 2022 (prim. 3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

Glede očitanih kršitev pravdnega postopka

19.Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi, da ni izvedlo vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in v zvezi z navedenim uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, ki naj bi vplivala na odločitev v zadevi. Po pritožbenem prepričanju pa naj bi bila s tem toženki tudi odvzeta pravica do obravnavanja pred sodiščem ter kršena 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka pod plaščem pavšalnih očitkov o absolutni in relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, zgolj vnovič uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar višje sodišče pritožbo tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrača.

Glede pritožbene odločitve

20.V skladu s pojasnili iz 18. točke te sodbe je višje sodišče izpodbijano zamudno sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo 36,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 11. 2022 dalje do plačila spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe (358. člen ZPP).

21.V preostalem delu izpodbijane zamudne sodbe višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede pritožbenih stroškov

22.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka je s pritožbo delno uspela, pri čemer je ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera ustrezno, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 106, 247 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 139, 139/3, 277, 277/1, 277/2, 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4, 318/4, 338, 338/2, 339, 339/2, 339/2-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.