Jedro

Če storilec kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ ob uporabi sile povzroči izsiljevani osebi lahko (ali hudo) telesno poškodbo, stori v idealnem steku kaznivi dejanji izsiljevanja in lahke telesne poškodbe.

Poskus kaznivega dejanja izsiljevanja je podan takrat, ko dejanje ostane pri uporabi sile ali pri izrečeni grožnji.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. V.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 7.3.2002 so bili obsojeni B.V., V.B. in M.B. spoznani za krive poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 218. člena v zvezi z 22. členom KZ. Z uporabo omilitvenih določb 42. in 43. člena KZ so jim bile izrečene kazni, vsakemu pet mesecev zapora. Obs. M.B. je v izrečeno kazen bil vštet čas, ki ga je od 7.11.2001 od 12.00 ure dalje prebil v priporu. Odločeno je bilo, da sta obs. B.V. in V.B. dolžna nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka in plačati vsak 60.000 SIT povprečnine. Obs. M.B. je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), po 1. odstavku 97. člena istega zakona je bilo izrečeno, da sta obsojeni B.V. in V.B. dolžna plačati nagrado zagovornikov, nagrada zagovornika obs. M.B. pa se izplača iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 19.9.2002 ob delni ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke in po uradni dolžnosti glede obsojenih V.B. in M.B. sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da sta obsojenca z dejanjem, opisanim v tretji alineji izreka prvostopne sodbe, storila tudi kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena v zvezi s 25. členom KZ ter jima za to dejanje določilo vsakemu kazen dva meseca zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ ob upoštevanju kazni pet mesecev zapora, izrečene za kaznivo dejanje po 3. v zvezi 1. odstavkom 218. člena in v zvezi z 22. členom KZ, izreklo enotni kazni, vsakemu po šest mesecev zapora. Obs. V.B. je v izrečeno enotno kazen vštelo čas odvzema prostosti od 7.11.2001 od 18.35 ure do 8.11.2001 do 13.10 ure. Obs. B.V. je po določbi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. V določeno kazen mu je vštelo čas odvzema prostosti od 7.11.2001 od 18.35 ure dalje do 8.11.2001. V ostalem je pritožbo okrožne državne tožilke in zagovornikov obsojencev zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obs. M.B. je oprostilo povrnitve vseh stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zagovornik obs. V.B., odvetnik S.G. iz M., je dne 23.1.2003 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb KZ in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in pravnomočno odločbo spremeni v korist obsojenca tako, da ga oprosti obtožbe oziroma pravnomočno odločbo ustrezno spremeni oziroma podrejeno, da v celoti razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in Višjega sodišča ter zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Višje sodišče v Mariboru je utemeljeno sledilo pritožbi okrožne državne tožilke iz Maribora, ki je vložila pritožbo zoper del sodbe sodišča prve stopnje, ko je sodišče z uporabo metode inkluzije menilo, da obs. V.B. in soobs. M.B. nista storila še kaznivega dejanja iz tretje alineje izreka obtožbe in da torej nista izvršila še kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. S tako odločitvijo sodišče ni kršilo določb kazenskega postopka in kazenskega zakona. Pravilno je namreč upoštevalo, da glede na okoliščino, da je oškodovanec zadobil poškodbo na sami zgornji meji lahke telesne poškodbe, ni mogoče uporabiti metode inkluzije in zanemariti te posledice. Pravilno je tudi upoštevalo, da zakonski opis kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in zanj predpisan kazenski okvir ne pokrije v celoti in brez ostanka kriminalne količine kaznivega dejanja izsiljevanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo navedb zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje z odločitvijo sodišča druge stopnje, da je obsojenec v sostorilstvu s soobs. M.B. storil tudi kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena v zvezi s 25. členom KZ, kršen kazenski zakon. Ocenjuje namreč, da gre v konkretnem primeru za navidezni idealni stek kaznivih dejanj.

Obsojenec je z enim dejanjem uresničil zakonske znake oziroma prepovedane posledice dveh zakonskih dejanskih stanov, pri čemer je kriminalna količina enega kaznivega dejanja, to je lahke telesne poškodbe, v celoti vsebovana že v hujšem kaznivem dejanju izsiljevanja, saj je to kaznivo dejanje možno storiti zgolj z uporabo sile ali grožnje. Po izvedenem dokaznem postopku obsojencu ni mogoče očitati nobene druge oblike dejanja kot eventualno uporabo sile, to je udarca po nosu.

Kot je razvidno iz izreka pravnomočne sodbe, je obsojenima V.B. in M.B. očitano, da sta s silo in resno grožnjo poskusila izterjati dolg s tem, da sta dne 18.9.2001 okoli 11.00 ure v Hotelu O. v M. med pogovorom zagrozila D.N., da naj se več ne igra, ker ima sedaj opravka z njimi in da naj izposojeni denar vrne, saj sta sama V.-ju že dala 60.000 DEM, nakar ga je obs. V.B. s pestjo dvakrat udaril, in sicer enkrat v nos ter drugič v predel leve ličnice, obs. M.B. pa ga je s pestjo močno udaril po glavi. S tem sta oškodovancu povzročila zlom nosnih kosti brez večje premaknitve ter udarnino z oteklino na levem licu ter blažji zvin vratne hrbtenice. Sodišče prve stopnje je glede na takšen dejstveni opis in ob navedbi, da oškodovanec kljub vsem grožnjam denarja ni izročil, nadaljnje izsiljevanje pa je preprečila policija, obsojenčevo ravnanje pravno opredelilo le kot poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. v zv. s 1. odstavkom 218. člena v zvezi z 22. členom KZ. Zavzelo je stališče, da gre v tem primeru za navidezni idealni stek, pri katerem je obsojenec (prav tako tudi obs. M.B.) z enim kaznivim dejanjem uresničil zakonske znake oziroma prepovedane posledice dveh zakonskih dejanskih stanov ter da je celotna kriminalna količina kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe vsebovana v hujšem kaznivem dejanju izsiljevanja. Izhajalo je iz tega, da je eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja izsiljevanja uporaba sile, ter se sklicevalo na pravilo, da kvalificirana oblika kaznivega dejanja konzumira vse druge milejše oblike, ki so v steku. Sodišče druge stopnje, ki je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke, je v nasprotju s prvostopno odločitvijo presodilo, da je obsojenec storil tudi kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Sodišče druge stopnje je, kot je razumeti razloge sodbe, zavzelo nasprotno stališče, po katerem v obravnavanem primeru ne gre za navidezni idealni stek kaznivih dejanj. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe ni konzumirano s kaznivim dejanjem izsiljevanja, prav tako pa v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti načela inkluzije.

Idealni stek, ki je podan v primerih, če je storilec z enim dejanjem storil dvoje ali več kaznivih dejanj, je med drugim izključen tudi zaradi razmerja konsumpcije. Za takšno razmerje gre takrat, ko je eno od storjenih kaznivih dejanj konzumirano v opisu drugega kaznivega dejanja. Primeri konsumpcije se ugotavljajo z vrednostnim ocenjevanjem oziroma primerjanjem raznih zakonskih opisov kaznivih dejanj in z abstraktno oceno kriminalnih količin. Le na podlagi takšnega vrednotenja je mogoče zaključiti, da je ena kriminalna količina že zajeta z drugo in da je zato izgubila svojo samostojnost. Kaznivo dejanje izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ, katerega hujša oblika je določena v 3. odstavku istega člena, stori, kdor z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti s škodo svojega ali tujega premoženja ali kdor na takšen način izterja dolg. Pod pojmom sila je treba razumeti uporabo moči nasproti drugi osebi z namenom, da ta nekaj stori, opusti ali trpi. Toda to ne pomeni, da sila, ki jo storilec uporabi zoper drugo osebo z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, zajema tudi istočasno prizadejano lahko telesno poškodbo. Uporaba sile (ali resne grožnje) je v prvi vrsti usmerjena k prisiljenju druge osebe, da ta ravna v navedenem smislu. Na podlagi abstraktnega opisa obravnavanega kaznivega dejanja zato ni mogoče sklepati, da je v udejanjenju zakonskega znaka, ki zadeva uporabo sile, zajeto tudi kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Na to kaže tudi vsebina določb 218. člena KZ, ki kot hujše oblike tega kaznivega dejanja (3. odstavek 218. člena KZ) opredeljuje sostorilstvo dveh ali več oseb ter storitev dejanja z uporabo orožja ali nevarnega orodja ali na posebej surov in poniževalen način, ne pa tudi njegovo izvršitev s posledico lahke ali hude telesne poškodbe. Če torej storilec tega kaznivega dejanja ob uporabi sile povzroči izsiljevani osebi lahko (ali hudo) telesno poškodbo, stori v idealnem steku kaznivi dejanji izsiljevanja in lahke telesne poškodbe. Zato je sodišče druge stopnje pravilno odločilo, ko je v izreku pravnomočne sodbe opisano obsojenčevo ravnanje pravno opredelilo tudi kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ in s takšno odločitvijo ni kršilo kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP.

Sodišče je tudi pravilno presodilo, da ni podlage za uporabo načela inkluzije. Slednje pride v poštev le takrat, kadar konkurirata dve kriminalni količini, od katerih se z vrednostnim primerjanjem ena v razmerju do druge pokaže kot postranskega pomena. Glede na obseg in vrsto povzročenih telesnih poškodb ni mogoče zaključiti, da je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe postranske narave in da je v konkretnem primeru vključeno (inkludirano) v kaznivo dejanje izsiljevanja.

Kaznivo dejanje izsiljevanja je dokončano s storitvijo ali opustitvijo izsiljevane osebe, ki pomeni škodo za njeno ali tuje premoženje ali pa pride do izterjave dolga z uporabo sile ali z resno grožnjo. Poskus tega kaznivega dejanja je podan takrat, ko dejanje ostane pri uporabi sile ali pri izrečeni grožnji. Obsojencu očitano dejanje, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja. Ravnanje obsojenca je namreč z navedbo dejanskih okoliščin, ki zadevajo izrečeno resno grožnjo in uporabo sile ter z navedbo, da ni bilo dokončano, ker oškodovanec denarja ni izročil, povsem jasno opredeljeno. Nakazovanje vložnika zahteve, da to kaznivo dejanje sploh ni podano ter da bi moral biti zanj oproščen obtožbe, zato ni utemeljeno.

V izreku pravnomočne sodbe je v zvezi s povzročitvijo lahke telesne poškodbe opredeljeno tako dejanje obs. V.B. kot tudi dejanje obs. M.B. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, na podlagi katerih dokazov zaključuje, da sta obsojenca ravnala tako, kot jima je očitano. Glede na ugotovljeno dejansko podlago, je sodišče druge stopnje sprejelo pravni zaključek, da sta v sostorilstvu lahko telesno poškodovala ošk. D.N. Zaradi tega zahteva za varstvo zakonitosti nima prav, ko trdi, da vloga in prispevek posameznega udeleženca nista v zadostni meri opredeljeni.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. V.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno 425. člen ZKP.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).