Jedro

V 4. členu (v povezavi z 8. členom) pogodbe pogodbeni stranki torej nista uredili nagrade (provizije) za uspeh, marveč sta dogovorili nagrado za prizadevanje za dosego uspeha. Izvajalec ni upravičen do te nagrade, če si ni prizadeval dovolj; če torej ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Naročnik izvajalcu omenjene provizije ni dolžan plačati, če je izvajalcu mogoče očitati, da sploh ni iskal priložnosti za sklenitev pogodbe med naročnikom in tretjimi osebami, oziroma si v tej zvezi ni prizadeval dovolj oziroma v ustrezni meri.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 150579/2012 z dne 11.10.2012 delno obdrži v veljavi v prvem odstavku izreka tako, da mora toženec tožniku v 8 dneh plačati 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.8.2012 dalje, v preostalem delu pa je sodišče prve stopnje omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15 dneh povrniti toženi stranki 245,33 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodilni del te sodne odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu nepravilna in nezakonita, saj je obrazložitev ponekod sama s seboj v nasprotju, ponekod pa je v nasprotju z listinami v spisu. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila obveznost izvajalca po pogodbi po pravni naravi obveznost prizadevanja, je v direktnem nasprotju z obrazložitvijo sodišča prve stopnje iz 5. točke. T. B. ni delala na nobenem konkretnem projektu. Kvota delovnih ur in obseg vsebinsko opravljenega dela v nobenem primeru nista eno in isto. Po drugi strani pa količina opravljenih ur kaže na obseg opravljenega dela. Iz izpovedbe prič J. in C. izhaja, da kvota ur v pogodbi ni bila določena, se je pa od izvajalca pričakovala samoiniciativnost in večji angažma. Dogovorjeni pavšal je bil dogovorjen za ustrezen obseg opravljenega dela, ki se je preverjal s pregledovanjem poročil. Tudi iz izpovedbe prič U. izhaja, da je poraba časa za izvajanje PR storitev velika, predvsem pa odvisna od lastnega angažmaja. Priča U. je po vpogledu v specifikacijo tožnika ugotovil, da specifikacija praktično nima nobene vsebine oziroma se nanaša na stanje pripravljenosti. Toženec opozarja tudi na načela enakosti dajatev. Dajatvi toženca (1.800,00 EUR mesečno) mora biti dajatev tožnika (obseg opravljenega dela) vsaj približno enakovredna. Morebitno izvedeno a neuspešno prizadevanje za pridobitev novih strank torej ne more biti argument za to, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo provizije za mesec april 2012. Iz izpovedbe priče T. B. ne izhaja, da je pripravila seznam TIC-ev in občin v Sloveniji, kakor tudi ne, da je za potencialno stranko pripravila osnutek načrta komuniciranja in raziskavo trga o trženju in komuniciranju na področju turizma. To izhaja zgolj iz zapisa poročila. Tožena stranka je navedla in izkazala, da je T. B. seznam TIC-ev in občin v Sloveniji pripravila že pred sklenitvijo sporne pogodbe. Do vseh teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, oziroma se je do njih opredelilo v nasprotju z vsebino listin v spisu. Iz poročila izhaja, da je tožeča stranka za mesec april 2012 opravila 99 ur, medtem ko iz specifikacije ur izhaja, da je bilo teh ur kar 142,5. Tožnik morebitnih materialov (ki naj bi jih pripravljal 55 ur) tožencu nikoli ni izročil, niti ni tega zatrjeval. Organizacija in izvedba dveh sestankov vsekakor ne more predstavljati tiste stopnje prizadevanja, ki bi tožnika opravičevala za plačilo provizije za mesec april 2012. V tej zvezi je treba upoštevati tudi izpovedbo priče U., ki je navedel, da je izvedel cel kup sestankov in da je bil v stalnem stiku z novinarji ter da je porabil ogromno časa. V specifikaciji navedene aktivnosti ne predstavljajo nalog iz 1. člena pogodbe (razen spremljanja medijskih objav). Stanje pripravljenosti pa gotovo ni tisto, ki bi opravičevalo tožnika do provizije. Tudi za nekaj elektronskih sporočil je bilo porabljeno kvečjemu nekaj minut. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje (ki jim obravnavana pritožba niti ne izrecno nasprotuje), da sta tožeča stranka (M. T. s.p. kot formalni nosilec podjetja, dejanski nosilec in strokovni delavec v podjetju pa je bila njegova partnerica T. B., ki je bila do 1.4.2012 kot kvalificirana oseba na področju oglaševanja in komuniciranja zaposlena pri družbi N. d.o.o. - ustanoviteljici tožene stranke) in tožena stranka 1.4.2012 sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju: pogodba, priloga B1). Tožeča stranka se je v skladu s 1. in 4. členom pogodbe zavezala, da si bo prizadevala promovirati interese naročnika (tožene stranke), zlasti v smeri, da bodo tretje osebe (ki jih bo našla in spravila v stik z naročiteljem tožeča stranka) sklenile z naročnikom pogodbeno razmerje za posamezen oglaševalski objekt. Izvajalec (tožeča stranka) je svoje pogodbene naloge izvajal samoiniciativno, upoštevaje ob tem, da je bil pri svojem delu ekonomsko in organizacijsko neodvisen od naročnika (tožene stranke). Ključnega pomena pa je, da je bil izvajalec samostojen v okviru svojih prizadevanj pri pridobivanju strank za naročnika, pri čemer sta pogodbeni stranki v 4. členu omenjene pogodbe dogovorili obligacijo prizadevanja: tožeča stranka ni upravičena do dogovorjene (pavšalne) mesečne provizije v višini 1.800,00 EUR (8. člen pogodbe) tudi, če ne opravi nobene storitve za naročnika iz 1. člena pogodbe, temveč je upravičena do te provizije, če ji ni mogoče očitati, da je kršila obveznost prizadevanja iz 4. člena pogodbe (če ji ni mogoče očitati neprizadevanja).

V 4. členu (v povezavi z 8. členom) pogodbe pogodbeni stranki torej nista uredili nagrade (provizije) za uspeh, marveč sta dogovorili nagrado za prizadevanje za dosego uspeha. Izvajalec ni upravičen do te nagrade, če si ni prizadeval dovolj; če torej ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Naročnik izvajalcu omenjene provizije ni dolžan plačati, če je izvajalcu mogoče očitati, da sploh ni iskal priložnosti za sklenitev pogodbe med naročnikom in tretjimi osebami, oziroma si v tej zvezi ni prizadeval dovolj oziroma v ustrezni meri. Sicer je izvajalec upravičen do plačila fiksne provizije iz prvega odstavka 8. člena pogodbe. Pred plačilom pa je dolžan izvajalec naročniku izstaviti račun s priloženim poročilom o opravljenem delu in doseganju ciljev s specifikacijo opravljenih delovnih ur za projekte (drugi odstavek 8. člena pogodbe).

Sodišče prve stopnje je glede aktivnosti tožeče stranke v smeri izvajanja pogodbene obveznosti prizadevanja za mesec april 2012 ugotovilo (na podlagi izpovedbe priče T. B. (1) in poročila o opravljenem delu – priloga A11), da je bila tožeča stranka (T. B.) v tem mesecu na sestanku z družbo T. in na sestanku z družbo P. in je tudi poskrbela za organizacijo teh sestankov; da je pripravila seznam TIC-ev in občin v Sloveniji; da je za potencialno stranko pripravila osnutek načrta komuniciranja in raziskavo trga o trženju in komuniciranju na področju turizma in da je dnevno pregledovala tiskane in elektronske medijske objave za T.. Pri tem je toženo stranko tudi redno obveščala o svojih pogodbenih aktivnosti (elektronska sporočila v prilogah od A41 do A44 in od A58 do A65). Iz predloženega poročila za mesec april 2012 izhaja, da je tožeča stranka v tej zvezi opravila 99 ur, kar je po oceni pritožbenega sodišča edino pravno upoštevno. Zaradi tega pritožbena kritika, da iz priložene specifikacije ur za mesec april 2012 izhaja, da je bilo v tem mesecu delovnih ur celo več (142,5), niti ni pravno relevantna.

Čeprav iz izpovedbe priče T. B. ne izhaja izrecno, da je v mesecu aprilu 2012 pripravila tudi seznam TIC-ev in občin v Sloveniji ter osnutek komuniciranja in raziskavo trga, pa je to jasno razvidno iz pisnega poročila za ta mesec, ki ga je pripravila ista oseba (T. B.), ki je bila zaposlena kot strokovnjak za področje komuniciranja pri tožeči stranki. Pravno neupoštevna je tudi pritožbena kritika, da je tožena stranka izkazala, da je T. B. pripravila seznam TIC-ev in občin v Sloveniji že pred sklenitvijo sporne pogodbe, saj pritožnik pri tem v pritožbi niti ne pojasni oziroma predstavi konkretnega dokaznega gradiva, ki bi potrjevalo omenjeno trditev tožene stranke. Pritožbena trditev, da tožeča stranka materialov za projekte sploh ni izročila toženi stranki pa je prepozna in zato pravno neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Iz vseh teh razlogov se ni mogoče pridružiti pritožbeni kritiki, da se sodišče prve stopnje do omenjenih vprašanj sploh ni opredelilo, oziroma se je do njih opredelilo v nasprotju z vsebino listin v spisu.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede opravljenega dela tožeče stranke po pogodbi za mesec april 2012 (upoštevaje ob tem tudi takratno pozicijo obeh strank, zlasti pa okoliščino, da je šlo šele za prvi mesec poslovanja po sklenitvi pogodbe, pri čemer je bila pred tem T. B. v isti vlogi v delovnem razmerju pri družbi N. d.o.o., ki je ustanoviteljica tožene stranke), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka vendarle v dovolj veliki meri izkazala tisto stopnjo prizadevanja, ki jo opravičuje do plačila fiksne provizije v višini 1.800,00 EUR za mesec april 2012. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena pravno pomembna dejstva materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnava pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

op. št. 1: Priča T. B. je izpovedala, da je poročilo pripravila tožeča stranka, zato ni mogoče slediti pritožbeni kritiki, da iz izpovedbe te priče ne izhaja, da je tožeča stranka v mesecu aprilu 2012 pripravila tudi seznam TIC-ev in občin v Sloveniji. Gotovo pa je, da omenjena priča tega, kar na posreden način zatrjuje pritožba, ni z ničemer potrdila.