Jedro

Samo okoliščina, da zaradi sočasnega razpisa drugih obravnav pooblaščenka ni mogla pristopiti na naroke, razpisane v sporu, za tožečo stranko ni opravičljiv razlog, da se vabilom nanje ni odzvala. Če na dva zaporedna naroka, na katera ni pristopila tožeča stranka, tudi tožena stranka ni pristopila, se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP/77. Ker na dva zaporedno razpisana naroka ni prišla nobena stranka, je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 499. člena ZPP s sklepom izreklo, da se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila. Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Sklep pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo, v kateri navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožeče stranke zmotno meni, da bi moralo sodišče raziskati voljo strank pooblastilnega razmerja o tem, kakšna so bila upravičenja pooblaščenke tožeče stranke iz pooblastila, ki ji ga je dala tožeča stranka. Ne gre namreč za spor med njo in tožečo stranko, ampak za spor med tožečo stranko in toženo stranko. Zato bi lahko bilo za odločitev o vprašanju, ali je z revizijo izpodbijana odločitev pravilna, pomembno samo vprašanje, kakšno pooblastilo je pooblaščenka tožeče stranke izkazala sodišču, če ne bi bilo določbe prvega odstavka 138. člena ZPP. Po tej mora sodišče vsa pisanja, torej tudi vabila na naroke za glavno obravnavo, vročati pooblaščencu, če ga stranka ima (osebno vročitev vabila stranki določa ZPP v prvem odstavku 268. člena samo za izvedbo dokaza z zaslišanjem strank).

Tožeča stranka je imela pooblaščenko. Zato je sodišče vabila na naroke za glavno obravnavo moralo vročati njej. S tem je bila tožeča stranka nanje pravilno vabljena. Če pooblaščenke res ni upravičila prenesti pooblastila za posamezna pravdna dejanja na drugega odvetnika (4. točka prvega odstavka 95. člena ZPP), bi se morala vabilom odzvati sama, oziroma na narokih kako drugače zagotoviti svojo prisotnost. Ker tega ni storila, je pravilno sledila posledica iz drugega odstavka 499. člena ZPP. Samo okoliščina, da zaradi sočasnega razpisa drugih obravnav pooblaščenka ni mogla pristopiti na naroke, razpisane v tem sporu, za tožečo stranko ni opravičljiv razlog, da se vabilom nanje ni odzvala. Dodatno k navedenemu revizijsko sodišče še opozarja, da procesni položaj stranke, ki ima pooblaščenca, v primeru, ko se vabilu na narok za glavno obravnavo ne odzove, ne more biti ugodnejši od procesnega položaja stranke, ki je imenovala samo pooblaščenca za vročitve, oziroma kateri je sodišče postavilo začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj (146. člen ZPP).

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker tudi ni revizijskih razlogov, na katere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo.