Jedro

Četrti odstavek 206. člena ZPP, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, določa, da lahko sodišče odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja.

Sodišče prve stopnje je glede pogojev po četrtem odstavku 206. člena ZPP navedlo, da ni podalo posebnega predloga Vrhovnemu sodišču RS (za izdajo svetovalnega mnenja), ker bo stališče Vrhovnega sodišča RS v zvezi z dopuščenimi revizijskimi vprašanji (ali je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe BS ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice ter ali je materialnopravno pravilna pravnomočna odločitev o vprašanju neizpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti) mogoče uporabiti v smislu četrtega odstavka 206. člena ZPP tudi v obravnavani zadevi. Tudi v tej se namreč tožnica sklicuje na nezakonitost in neustavnost odločbe Banke Slovenije kot na predhodno vprašanje in na kršitev pojasnilne dolžnosti. Ugotovilo je še, da sodne prakse Vrhovnega sodišča RS glede tega, ali mora sodišče presojati zakonitost odločbe BS kot predhodno vprašanje, ni, medtem ko razlogov glede sodne prakse višjih sodišč ni navedlo.

Toženka se v zvezi s pogojem, ki se nanaša na sodno prakso višjih sodišč, sklicuje na več odločb Višjega sodišča v Ljubljani in utemeljeno navaja, da iz njih izhaja, da presoja zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih in zadržanje zakona, ki ureja uveljavljanje zahtevkov zoper Banko Slovenije, nista razlog za prekinitev postopka zoper toženko, vendar je v Višje sodišče v Ljubljani v nekaterih zadevah odločilo tudi drugače. Tudi ne drži, da je sodna praksa v zvezi z odgovornostjo poslovnih bank enotna, saj se sodna praksa o tem šele oblikuje, Vrhovno sodišče RS pa o tem vprašanju še ni zavzelo stališča. Vendar pa je določba četrtega odstavka 206. člena ZPP povsem jasna. Razlog za prekinitev postopka po tej določbi ni podan oziroma pogoj ni izpolnjen, saj sodišče prve stopnje izdaje svetovalnega mnenja Vrhovnemu sodišču RS ni predlagalo, navedeno določbo pa je razlagalo preširoko. Toženka zato prekinitvi postopka na tej podlagi utemeljeno nasprotuje in utemeljeno opozarja na pravico do sojenja v razumnem roku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek v tej zadevi do odločitve o reviziji, vloženi dne 3. 3. 2022 zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2755/2016-III z dne 23. 2. 2021, po sklepu o dopustitvi revizije Vrhovnega sodišča RS II Dor 520/2021 z dne 9. 2. 2022. 2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka (toženka) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa s stroškovno posledico. Toženka navaja, da je sodišče sklep o prekinitvi izdalo, čeprav tožeča stranka (tožnik) ni dokazala, da je dejansko vložila revizijo dne 3. 3. 2022 in tega datuma tudi ni zatrjevala, pač pa je predložila zgolj sklep Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije v drugi zadevi. Ker dokaza o dejanski vložitvi revizije tožnik ni predložil, sklep o prekinitvi ni utemeljen, tudi če bi bila vložitev revizije v drugi zadevi lahko razlog za prekinitev postopka. Za izdajo sklepa o prekinitvi v tem postopku tudi sicer niso podani pogoji v skladu z 206. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Četrti odstavek 206. člena ZPP, na katerega se je sodišče oprlo, v konkretnem primeru, ne more biti uporabljiv. Sodna praksa višjih sodišč glede prekinitve postopka zoper toženko v podobnih zadevah je namreč na civilnem oddelku enotna, sodišče pa tudi ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja. Dopustitev revizije v podobni zadevi ne predstavlja nobenega izmed razlogov za prekinitev postopka po ZPP.

3. Odločitev o zakonitosti in ustavnosti odločbe o izrednih ukrepih ne more biti predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke zaradi opustitve pravnega sredstva zoper odločbo o izrednih ukrepih. Toženka se sklicuje na 350. člen Zakona o bančništvu (ZBan-1) in zatrjuje, da vzročna zveza med opustitvijo izpodbijanja odločbe o izrednih ukrepih in škodo, ki jo je zaradi izrednih ukrepov utrpel tožnik, ne more obstajati. O tem obstaja konsistentna sodna praksa Višjih sodišč v Kopru in v Ljubljani, na katero se toženka sklicuje. Vprašanje zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih zaradi učinkov 350. člena ZBan-1 nima nikakršnega pomena za odločitev o tožbenem zahtevku v tem postopku. Pogojevanje poteka pravdnega postopka z nesmiselnimi predhodnimi vprašanji in prekinitvami pa huje posega v ustavno pravico toženke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do poštenega sojenja.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je postopek prekinilo do odločitve o reviziji, vloženi dne 3. 3. 2021 zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2755/2016-III, po sklepu o dopustitvi revizije Vrhovnega sodišča RS. Opozarjanje, da tožnik ni dokazal, da je dejansko vložil revizijo dne 3. 3. 2022 (oziroma tega ni zatrjeval), ni odločilno, saj sodišče pri prekinitvi postopka praviloma1 ni vezano na predloge strank, z uradno poizvedbo pa je ugotovilo, da je bila revizija vložena dne 3. 3. 2022. Utemeljeno pa toženka navaja, da vložitev revizije ne predstavlja razloga za prekinitev postopka.

6. Četrti odstavek 206. člena ZPP, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, določa, da lahko sodišče odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja. V predlogu navede dejansko in pravno ozadje zadeve, vrhovno sodišče pa odloči, ali je predlog za izdajo svetovalnega mnenja dopusten. Če predloga vrhovno sodišče ne zavrne, s sklepom izda svetovalno mnenje, v katerem poda razlago pravnega pravila.

7. Sodišče prve stopnje je glede pogojev po četrtem odstavku 206. člena ZPP navedlo, da ni podalo posebnega predloga Vrhovnemu sodišču RS (za izdajo svetovalnega mnenja), ker bo stališče Vrhovnega sodišča RS v zvezi z dopuščenimi revizijskimi vprašanji (ali je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe BS ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice ter ali je materialnopravno pravilna pravnomočna odločitev o vprašanju neizpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti) mogoče uporabiti v smislu četrtega odstavka 206. člena ZPP tudi v obravnavani zadevi. Tudi v tej se namreč tožnica sklicuje na nezakonitost in neustavnost odločbe Banke Slovenije kot na predhodno vprašanje in na kršitev pojasnilne dolžnosti. Ugotovilo je še, da sodne prakse Vrhovnega sodišča RS glede tega, ali mora sodišče presojati zakonitost odločbe BS kot predhodno vprašanje, ni, medtem ko razlogov glede sodne prakse višjih sodišč ni navedlo.

8. Toženka se v zvezi s pogojem, ki se nanaša na sodno prakso višjih sodišč, sklicuje na več odločb Višjega sodišča v Ljubljani in utemeljeno navaja, da iz njih izhaja, da presoja zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih in zadržanje zakona, ki ureja uveljavljanje zahtevkov zoper Banko Slovenije, nista razlog za prekinitev postopka zoper toženko, vendar je v Višje sodišče v Ljubljani v nekaterih zadevah odločilo tudi drugače.2 Tudi ne drži, da je sodna praksa v zvezi z odgovornostjo poslovnih bank enotna, saj se sodna praksa o tem šele oblikuje, Vrhovno sodišče RS pa o tem vprašanju še ni zavzelo stališča.3 Vendar pa je določba četrtega odstavka 206. člena ZPP povsem jasna. Razlog za prekinitev postopka po tej določbi ni podan oziroma pogoj ni izpolnjen, saj sodišče prve stopnje izdaje svetovalnega mnenja Vrhovnemu sodišču RS ni predlagalo, navedeno določbo pa je razlagalo preširoko. Toženka zato prekinitvi postopka na tej podlagi utemeljeno nasprotuje4 in utemeljeno opozarja na pravico do sojenja v razumnem roku.

9. Ker torej v konkretni zadevi prekinitev postopka na podlagi 4. točke 206. člena ZPP ni utemeljena, je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep, ki temelji na navedeni določbi, razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odvisna od odločitve o glavni stvari, zato je pridržana za končno odločbo.

1 Razen pri prekinitvi po tretjem odstavku 206. člena ZPP (v primeru alternativne rešitve spora). 2 Npr. v zadevi VSL I Cpg 82/2021. 3 V zadevi VSL II Cp 1173/2021, na katero se sklicuje toženka, je bila dopuščena revizija, o kateri še ni odločeno. Gre ravno za zadevo, v zvezi s katero je sodišče prve stopnje odločilo o prekinitvi predmetnega postopka. 4 Drugače kot v zadevi VSL II Cp 678/2022, v kateri je Višje sodišče v Ljubljani razveljavilo sklep o nadaljevanju prekinjenega postopka, pa sta se zoper takšen sklep pritožili tako tožnica kot druga toženka in s tem pokazali, da nadaljevanje postopka ni v njunem interesu.