Jedro

Pri odločanju na prvi in drugi stopnji upravnega postopka, je šlo za napačno razumevanje vloge, ki ni bila dovolj jasno formulirana. Ta napaka je bila ugotovljena s sodbo v upravnem sporu in odpravljena v nadaljnjem postopku. Pri takem stanju stvari ni podlage za odškodninsko odgovornost toženih strank.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 1.632.000,00 SIT z zakonitimi obrestmi od 30.9.1997 dalje in tožniku naložilo, da plača prvi toženi stranki 25.596,00 SIT in drugi toženi stranki 48.595,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da toženi stranki nista zavlačevali s postopkom in da jima tudi sicer ni mogoče očitati protipravnega ravnanja ali šikan. Odločali sta na podlagi nejasne vloge tožnika, iz katere ni bilo razvidno, ali uveljavlja lokacijsko dovoljenje za adaptacijo ali za spremembo namembnosti. Tožnik tudi ni dokazal nastanka škode, saj ga najemna pogodba upravičuje do najemnine ne glede na to, ali so bila dela v lokalu končana ali ne.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je prvostopno ugotovitev, da sta toženi stranki odločali na podlagi nejasne tožnikove vloge. Brž ko je tožnik vlogo dopolnil, pa je bilo njegovi zahtevi ugodeno.

Zoper to sodbo je tožnik pravočasno vložil brzojavno revizijo. Nato je z vlogo, oddano priporočeno po pošti dne 18.2.1999, revizijo dopolnil z navedbo revizijskih razlogov, z utemeljitvijo in s predlogom, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je na podlagi 498. člena zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) v tem postopku uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Sodba druge stopnje je bila tožniku vročena dne 14.1.1999. Tridesetdnevni rok za vložitev revizije (1. odstavek 382. člena ZPP) je potekel dne 13.2.1999. Ker je bila tega dne sobota in dne 14.2.1999 nedelja, se je rok za vložitev revizije podaljšal do 15.2.1999 (4. odst. 112. člena ZPP). Tega dne po telegramu vložena revizija je torej pravočasna (2. odst. 113. člena ZPP). Vloga je podpisana in v njej je navedena sodba, ki jo tožnik izpodbija. Takšna revizija je sposobna za obravnavanje (1. odst. 351. člena v zvezi s 399. členom ZPP). Zato tožnikove vloge z dne 18.2.1999 ni mogoče šteti za dopolnitev telegramske vloge v smislu 4.odst. 113. člena ZPP. Gre za vsebinsko dopolnitev revizije, ki pa je prepozna, ker je vložena po preteku 30 dnevnega roka iz 1. odst. 382. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče ni moglo upoštevati. Izpodbijano sodbo je preizkusilo na podlagi 386. člena ZPP tako, da je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP.

Navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se nanašajo na pomanjkljivosti v zvezi strankami in pooblaščenci, ni.

Pri presoji, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago, kakršna izhaja iz sodb sodišča prve in druge stopnje (3. odst. 385. člena ZPP). Obe sodbi kot bistveno ugotavljata, da je bila vloga, s katero je tožnik začel upravni postopek, nejasna. Iz nje ni razvidno, ali tožnik predlaga izdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti ali za izvedbo adaptacije. Ko pa je postavil določen zahtevek, je bilo o njem nemudoma odločeno. Take dejanske ugotovitve ne dajejo podlage za odškodninsko odgovornost toženih strank. Ta bi na podlagi 248. člena tedaj veljavne Ustave SR Slovenije in na podlagi 172. člena Zakona o obligacijskih razmerjih izhajala iz krivdnega ravnanja oseb, ki so opravljale službo v njunih organih. To pa v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno. Napake v postopku, ki so ugotovljene s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U 174/89 z dne 25.10.1989, niso take narave, da bi bilo mogoče iz njih sklepati na krivdno ravnanje oseb, ki so vodile upravni postopek. Napaka prve stopnje je bila, da tožniku ni naložila poprave vloge. Toda vzrok za to napako je bila ne dovolj jasna tožnikova vloga. Če sta jo prva in druga tožena stranka obravnavali tako, kot sta jo razumeli, to ni razlog za njuno odškodninsko odgovornost. Drugotožena stranka je prav tako zaradi napačnega razumevanja vsebine tožnikovega predloga spremenila odločitev in s tem prekršila določbo 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Gre za formalno kršitev, s katero je bil zavrnjen drugače formuliran tožnikov predlog, kar pa ni vplivalo na potek postopka. V obeh primerih, pri odločanju na prvi in drugi stopnji upravnega postopka, je šlo za napačno razumevanje vloge, ki ni bila dovolj jasno formulirana. Ta napaka je bila ugotovljena s sodbo v upravnem sporu in odpravljena v nadaljnjem postopku. Pri takem stanju stvari ni podlage za odškodninsko odgovornost toženih strank.

Glede navedeno niso izkazani revizijski razlogi, upoštevni po 386. členu ZPP. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).