Jedro

Dediči na zapuščinski obravnavi so dogovorili način izplačila nujnega deleža dedinji G.S., sočasno pa je bil sklenjen tudi dogovor o odpovedi neuvedenemu dedovanju po P.L. Gre za pogodbo z učinki sodne poravnave, ki pa je v pritožbenem postopku zoper sklep o dedovanju ni mogoče izpodbijati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da bi kot zakoniti dediči po zapustniku A.L. prišli v poštev njegova vdova P.L., sin B.L. in hčerka G. S. vsak do 1/3 zapuščine. Ker pa je zapustnik napravil oporoko, s katero je premoženje zapustil vdovi, hčerka G.S. pa je uveljavljala nujni delež, je razglasilo vdovo za oporočno dedinjo, za nujno dedinjo pa zapustnikovo hčerko. Vsi trije zakoniti dediči pa so sklenili tudi dedni dogovor, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v izrek sklepa. Z njim so uredili tako izplačilo nujnega deleža nujni dedinji kot tudi odpoved neuvedenemu dedovanju G.S. po materi P.L.. Po tem dogovoru se je B.L. obvezal izplačati G.S. na račun nujnega dednega deleža in odpovedi še neuvedenemu dedovanju po pokojni materi v 15-ih dneh 1.000.000,00 SIT, do 15.4.2006 nadaljnjih 1.500.000,00 SIT in najkasneje do 15.4.2007 še nadaljnjih 1.500.000,00 SIT.

Zoper sklep se pritožuje B.L. zaradi "zanj nesprejemljivega oz. zmotnega dednega dogovora, sklenjenega na eni preteklih zapuščinskih obravnav". V pritožbi navaja, da naj bi bilo v zmotni predlagano, da se sodedinji izplača na račun nujnega dednega deleža in odpovedi še neuvedenemu dedovanju po pokojni materi zgoraj navedene tri zneske. Zatrjuje, da je bil zaveden oz. v zmoti glede obsega in višine zapuščinske mase. Šele ob prejemu sklepa o dedovanju je namreč ugotovil, da parc. št. 1722/2, vpisana v vložku št. 275 k.o. A., pripada njemu že na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pred tem pa je menil, da ta nepremičnina spada v zapuščinsko maso. V nadaljevanju pritožbe pojasnjuje potek dogovarjanja med dediči o višini izplačila in pojasnjuje, da je glede na takrat navedeni obseg zapuščinske mase smatral, da je višina nujnega deleža sprejemljiva, kasneje pa je ugotovil svojo zmoto.

Pritožba ni utemeljena.

214. člen Zakona o dedovanju določa, kaj mora sklep o dedovanju obsegati. Gre za podatke o zapustniku, navedbo stvari, ki spadajo v zapuščino, imena dedičev in njihovo razmerje do zapustnika ter ugotovitev ali dedujejo kot zakoniti ali kot oporočni dediči itd. Če pa vsi dediči sporazumno predložijo delitev zapuščine in način delitve, navede sodišče tak sporazum (dedni dogovor) v sklepu o dedovanju. V obravnavanem primeru so dediči na zapuščinski obravnavi dogovorili način izplačila nujnega deleža dedinji G.S., sočasno pa je bil sklenjen tudi dogovor o odpovedi neuvedenemu dedovanju po P.L.. Gre za pogodbo z učinki sodne poravnave, ki pa je v pritožbenem postopku zoper sklep o dedovanju ni mogoče izpodbijati, zato bo moral dedič dokazovati zatrjevano zmoto v posebnem postopku z ustrezno tožbo.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).