30. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 12. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 146/2004 z dne 16. 9. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 345/2001 z dne 19. 2. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 220/99 z dne 21. 2. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

V ponovljenem sojenju je bil pritožnik s pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je sodišče v okviru preizkusne dobe dveh let določilo kazen osmih mesecev zapora. S sodbo Vrhovnega sodišča je bila pritožnikova zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena.

V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitev tretje alineje 29. člena Ustave in tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Po pritožnikovem mnenju se mu zmotno oziroma nepopolno očita, da naj bi z enim samim udarcem udaril oškodovanca po levi strani obraza. Navaja, da je sodišče dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič, poizvedbe pri Policijski postaji Maribor ter ogled kraja dejanja zavrnilo, ne da bi svojo odločitev obrazložilo oziroma je navedlo, da so predlogi podani le z namenom zavlačevanja postopka. Po mnenju pritožnika je prvostopenjska sodba v ponovljenem sojenju praktično prepis prvostopenjske sodbe iz prvega sojenja. V ponovljenem sojenju naj ne bi sodišče izvedlo niti enega samega dokaza. Poleg tega naj bi pritožniku bila odvzeta tudi možnost zaslišanja obremenilnih prič ter izvedenca. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

B.

Kolikor se očitki pritožnika v zvezi z vprašanjem, ali je bilo njegovo dejanje storjeno v silobranu ali ne, nanašajo na nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter na uporabo prava, mu je treba pojasniti, da to ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato navedb pritožnika, s katerimi izpodbija pravilno ugotovljeno dejansko stanje, Ustavno sodišče ni preizkušalo.

Z navedbo, da je sodišče zavrnilo njegove dokazne predloge, naj se v postopku zaslišijo predlagane priče, opravijo poizvedbe ter ogled kraja dejanja, pritožnik zatrjuje kršitev pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. Pritožnikov očitek kršitve tretje alineje 29. člena Ustave ni utemeljen.

Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo njihovo izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč.

Iz izpodbijane prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče dokazne predloge obrambe zavrnilo, ker je menilo, da je že z izvedenimi dokazi imelo dovolj podlage za razsojo. Pri tem je sodišče pojasnilo, da nobena od predlaganih prič ni bila očividec dogodka in o samem dogajanju kritičnega dne iz lastnega opažanja ne bi vedela povedati ničesar. Glede medsebojnih odnosov med pritožnikom in oškodovancem pa po oceni sodišča ni bilo nobenega dvoma o tem, da sta v sporu. Zato je sodišče ocenilo, da so predlogi podani z namenom zavlačevanja postopka. Po oceni Višjega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni izvedlo predlaganih dokazov glede na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Z navedenim očitkom se je pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti ukvarjalo tudi Vrhovno sodišče, ki se je v celoti strinjalo z oceno obeh sodišč o tem, da predlaganih dokazov ni treba izvesti. Pri tem je Vrhovno sodišče podalo še svojo oceno, v kateri je pojasnilo, da obramba s predlaganimi dokazi ni izkazala potrebne stopnje njihove pravne relevantnosti. Gre za dokaze, s katerimi bi se ugotovile okoliščine posredne narave. Te pa, kot sledi iz razlogov pravnomočne sodbe, ob izvedenih neposrednih dokazih, na katere je sodišče oprlo sodbo, ne bi mogle odločilno vplivati na njihovo presojo. Zato, po oceni Vrhovnega sodišča, sodišče z zavrnitvijo predlaganih dokazov ni kršilo pritožnikove pravice do obrambe. Takšna ocena in razlogovanje sodišč sta razumni in zato, glede na navedeno, očitno ne gre za kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kakor jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer