Up-69/95

8.4.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe S. M., ki ga zastopa S. V. K., odvetnik v K. na seji senata dne 8. aprila 1997

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba S. M. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 154/94 z dne 15.3.1995 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 255/94 z dne 14.6.1994 in s sodbo Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Piranu št. K 9/94 z dne 2.3.1994 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik v ustavni pritožbi, vloženi 15.5.1995, izpodbija sodne odločbe, navedene v izreku, ker meni, da je zaradi nepravilne in nezakonite uporabe Kazenskega zakonika in Zakona o kazenskem postopku prišlo do kršitve pritožnikov človekovih pravic in svoboščin, določenih v Ustavi, oziroma do kršitve določb 29. člena Ustave. V ustavni pritožbi navaja, da je bil po enoletnem prestajanju kazni zapora pogojno odpuščen, in se sedaj nahaja v Italiji. Pritožnik meni, da je bil obsojen za očitano kaznivo dejanje brez dokazov, in da Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi za svoj zaključek, da je kaznivo dejanje storil prav pritožnik, nima nobenega konkretnega dokaza. Tako nima sodišče nobenega dokaza, da je kakšna oseba pritožnika videla, da je prav on vzel avtomobil in ga pripeljal čez slovensko in hrvaško mejo. Sodišče tudi ni z ničemer preverilo njegovega zagovora, da si je vozilo sposodil z namenom, da se odpelje do Reke. Sodišče bi moralo v njegovem primeru uporabiti načelo "in dubio pro reo", ker ni pravih in nedvomnih dokazov za kaznovanje. Meni, da so sodišča oprla svoje zaključke na dokaze iz drugega odstavka 18. člena Zakona o kazenskem postopku. Nadalje pritožnik sprašuje, na podlagi katerega predpisa in katere odločbe ga je Republika Hrvaška izročila Republiki Sloveniji, saj je bil prijet pred predorom "Učka" v Republiki Hrvaški, ki pa zoper njega ni uvedla kazenskega postopka, ampak ga je brez zahteve za ekstradicijo izročila Republiki Sloveniji, kjer je bil priprt in obtožen.

Navaja tudi, da mu sodišče prve stopnje po izpustitvi iz zapora nekaj časa ni vrnilo potnega lista in tako ni mogel obiskati svoje družine v Bolgariji. Predlaga, da Ustavno sodišče razveljavi izpodbijane sodbe in vrne zadevo v novo reševanje oziroma ga samo oprosti od obtožbe.

2.Iz izpodbijanih sodb je razvidno, da je bil pritožnik s sodbo Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Piranu št. K 9/94 z dne 2.3.1994 spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena KZ -77 in da mu je bila izrečena kazen treh let zapora ter varnostni ukrep izgona tujca iz države za dobo 10 let. Pritožnik je bil obsojen za kaznivo dejanje velike tatvine, katerega je storil s tem, da je dne 19.12.1993 med 16. in 18.30 uro na parkirnem prostoru pred GH Metropol v Portorožu vzel tam parkiran avtomobil znamke Fiat Tempra z reg. št. TS 351432, vreden 1.050.000,oo SIT, last A. C. in si ga prilastil ter se z njim odpeljal na Hrvaško z namenom, da ga spravi v Bolgarijo in tam preproda. Višje sodišče v Kopru je s sodbo št. Kp 255/94 z dne 14.6.1994 deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je pritožniku kazen zapora znižalo na dve leti zapora in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo št. I Ips 154/94 z dne 15.3.1995 zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

3.Ustavno sodišče na podlagi šeste alinee prvega odstavka 160. člena Ustave odloča le o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti. Na podlagi prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS) lahko vloži ustavno pritožb vsakdo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Pritožnik v svoji ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku), ne da bi izrecno navedel katera pravica iz 29. člena mu je bila kršena. Iz vsebine celotne ustavne pritožbe je razvidno, da pritožnik uveljavlja kršitev tretje alinee 29. člena Ustave, ki zagotavlja obdolžencu ob popolni enakopravnosti izvajanje dokazov v njegovo korist, in je zato Ustavno sodišče obravnavalo pritožnikovo ustavno pritožbo v okviru te ustavne določbe.

4.Ustavno sodišče je v zvezi s tretjo alineo 29. člena Ustave v odločbi št. Up-34/93 z dne 8.6.1995 (OdlUS IV, 129) sprejelo stališča, (1) da sodišče glede na načelo proste dokazne presoje samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (2) da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3) da morajo biti predlagani dokazi materialnopravno relevantni in (4) da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti.

5.Pritožnik ni uveljavljal, da sodišče ni izvedlo kakšnega dokaza, ki ga je predlagal v svojo korist, niti v pritožbi zoper prvostopno sodbo niti v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo kršitev te pravice le, če bi sodišče v nasprotju z navedenimi stališči Ustavnega sodišča zavrnilo pritožnikov predlog za izvedbo dokaza v njegovo korist. Kršitev te pravice pa ni podana, če pritožnik uveljavlja, da sodišče ni pravilno presojalo dokazov oziroma, da bi moralo njegov zagovor drugače presojati, ali da po njegovem mnenju ni imelo zadosti dokazov za njegovo obsodbo. Pritožniku je v zvezi s tem vprašanjem izčrpno že odgovorilo pritožbeno sodišče v zvezi z njegovo pritožbo in Vrhovno sodišče v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samostojno odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. S tem, ko se pritožnik ne strinja z dokazno presojo sodišča, izpodbijanim sodbam očita nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. To pa samo po sebi ne more biti predmet ustavne pritožbe, saj Ustavno sodišče ni redno instančno sodišče, zaradi česar institut ustavne pritožbe ni redno ali izredno pravno sredstvo za meritorno presojo pravnomočnih sodnih odločb.

6.Ker je očitno, da z izpodbijanimi sodbami ni bila kršena v ustavni pritožbi zatrjevana kršitev ustavne pravice iz 29. člena Ustave, je Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo.

7.Pritožnik v ustavni pritožbi uveljavlja tudi kršitev drugega odstavka 18. člena Zakona o kazenskem postopku, ne da bi navedel, kateri so tisti konkretni dokazi, na katere se sodne odločbe ne bi smele opirati. Iz izpodbijane sodbe pritožbenega sodišča in sodbe Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta obe sodišči preizkusili prvostopno sodbo tudi v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94) oziroma pritožbeno sodišče glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 364. člena v času obravnavanja pritožbe veljavnega Zakona o kazenskem postopku.

Pritožnik v ustavni pritožbi ne navaja, kateri je tisti dokaz, ki naj bi bil pridobljen s kršitvijo njegovih ustavnih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče s tega vidika izpodbijanih sodb ni moglo preizkusiti.

8.Ker je ustavna pritožba po Ustavi poseben institut varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ni preizkusilo pritožnikovih navedb o nezakonitostih in nepravilnostih, ki naj bi jih po njegovem mnenju zagrešila sodišča v kazenskem postopku, ne da bi se pri tem skliceval na kršitev konkretne ustavne pravice ali svoboščine.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Boštjan M. Zupančič in sodnika dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič