Jedro

Sodišče v tej fazi postopka zgolj odredi pripor zaradi zagotovitve navzočnosti obdolženega v postopku in zaradi preprečitve njegovega pobega, o izročitvi pa bo odločalo šele, ko oziroma če bo prejelo prošnjo za izročitev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 3. 10. 2013 zoper zahtevano osebo V. F. na podlagi mednarodne tiralice sodišča Los Angeles, ZDA št. 06-00882 z dne 30. 11. 2006, zaradi suma več kaznivih dejanj napada na informacijski sistem in pridobitve varovanih podatkov na podlagi drugega odstavka 525. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s tretjim odstavkom 524. člena ZKP odredila pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbi obdolženčevih zagovornikov in obdolženca zavrnil kot neutemeljeni.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlagata obdolženčeva zagovornika zahtevo za varstvo zakonitosti ter navajata, da ni pogojev za odreditev pripora, in sicer iz razloga, ker ni pogojev za izročitev, in iz razloga, ker ni podan razlog begosumnosti, na katerega se v okviru odreditve pripora in odločanja o pritožbi sklicuje sodišče. Navajata, da je izročitev storilcev kaznivih dejanj med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike najprej urejena z Zakonom o ratifikaciji Sporazuma o izročitvi med EU in ZDA (BUSIEU, Uradni list RS – MP, št. 22-8/2005). Zagovornika menita, da ne glede na pogodbo o izročitvi med vlado RS in ZDA, ki ne določa zavrnitve izročitve v primeru načela „ne bis in idem“, mora Republika Slovenija kot država izročitve upoštevati to načelo. V konkretnem primeru izročitev zahtevane osebe ne pride v poštev, saj so ZDA seznanjene z obsodilno sodbo sodišča v Romuniji. Zagovornika menita, da ni razlogov za izročitev privedene osebe, slednje pa nadalje tudi pomeni, da ni razlogov za pripor. Prav tako ne obstoji priporni razlog begosumnosti, saj je obdolženi državljan EU in v skladu s pravom EU je omogočena zagotovitev navzočnosti državljanov EU kjerkoli na ozemlju EU, torej tudi pred sodiščem Republike Slovenije. Privedeni je navedel in obljubil, da se namerava postopka udeleževati in je pripravljen na sodelovanje z organi pregona v Republiki Sloveniji, ter se na lastne stroške nastaniti v bližnjem hotelu, prav tako plačati potrebno varščino. Zagovornika predlagata, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in se sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti razveljavi ter pripor odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve. Po mnenju vrhovne državne tožilke je preiskovalna sodnica pravilno ocenila, da pride v poštev izročitev privedenega tujca in da je podana nevarnost, da bi se ta s pobegom ali skrivanjem poskušal izogniti izročitvi tuji državi. Zoper navedenega je odrejen tako imenovan začasni ekstradicijski pripor, katerega namen je zagotoviti navzočnost tujca v postopku odločanja o njegovi izročitvi in s tem možnost njegove dejanske izročitve državi zaprosilki. Glede na to navedb zahteve za varstvo zakonitosti o kršitvi Ustave RS, določil ZKP, mednarodnih sporazumov in kršitev določb EKČP pri presoji zakonitosti odreditve pripora po mnenju vrhovne državne tožilke ni mogoče upoštevati, slednje so namreč okoliščine, ki jih bo sodišče presojalo ob ugotavljanju obstoja pogojev iz 522. člena ZKP za obsojenčevo izročitev, ko bo država prosilka poslala prošnjo za izročitev z vso potrebno dokumentacijo.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom. Zagovornika v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva navajata, da so navedbe Vrhovnega državnega tožilstva RS v celoti neutemeljene in da je v celoti utemeljena zahteva za varstvo zakonitosti, ter ponovno navajata razloge iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti navajata, da je izročitev storilcev kaznivih dejanj med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike najprej urejeno z Zakonom o ratifikaciji Sporazuma o izročitvi med EU in ZDA (BUSIEU, Uradni list RS – MP, št. 22-8/2005). Nadalje tudi citirata določbe 1., 2. 3. in 4. člena Sporazuma o izročitvi med EU in ZDA (BUSIEU) in 9. in 10. člen Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU (ZSKZDČEU). Zagovornika menita, da ne glede na pogodbo o izročitvi med vlado RS in ZDA, ki ne določa zavrnitve izročitve v primeru načela „ne bis in idem“, mora Republika Slovenija kot država izročitve upoštevati to načelo. V konkretnem primeru izročitev zahtevane osebe ne pride v poštev, saj so ZDA seznanjene z obsodilno sodbo sodišča v Romuniji. Zagovornika menita, da ni razlogov za izročitev privedene osebe, slednje pa nadalje tudi pomeni, da ni razlogov za pripor. Prav tako ne obstoji priporni razlog begosumnosti, saj je obdolženi državljan EU in v skladu s pravom EU je omogočena zagotovitev navzočnosti državljanov EU kjerkoli na ozemlju EU, torej tudi pred sodiščem Republike Slovenije.

6. Preiskovalni sodnik sme po določbi 525. člena ZKP na prošnjo tuje države, še preden je ta država vložila prošnjo za izročitev, odrediti pripor, če je podana nevarnost, da se bo tujec s pobegom ali skrivanjem skušal izogniti izročitvi. Po prvem odstavku 525. člena ZKP mora tuja država v prošnji navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor, in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti. Pogoj za odreditev pripora na podlagi 525. člena ZKP je obstoj odločbe države prosilke o priporu oziroma temu enakovreden drug akt, obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in neogibna potrebnost pripora za zagotovitev tujčeve navzočnosti v postopku odločanja o njegovi izročitvi državi prosilki. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v odločbah XI Ips 7388/2009 z dne 15. 12. 2009 in XI Ips 7456/2011 z dne 10. 3. 2011. 7. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo istovetnost zahtevane osebe, navedlo konkretne razloge, s katerimi je utemeljilo obstoj pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ter tudi neogibno potrebnost pripora za izvedbo postopka izročitve ZDA. Ob tem je treba dodati, da je sodišče ob odreditvi pripora imelo na razpolago zgolj podatke iz mednarodne tiralice (ne pa, na primer, tudi v celoti prevedene sodne odločbe Republike Romunije) in je upoštevaje te podatke tudi odredilo pripor. Glede na citirano ureditev v 525. členu ZKP je vložnikovo zatrjevanje o nedopustnosti odreditve pripora zoper obdolženca nesprejemljivo. Zagovornika sta očitno spregledala, da je sodišče v tej fazi postopka zgolj odredilo pripor zaradi zagotovitve navzočnosti obdolženega v postopku in zaradi preprečitve njegovega pobega, vsebinsko pa bo sodišče o izročitvi odločalo šele, ko oziroma če bo prejelo prošnjo za izročitev. Zato Vrhovno sodišče ni moglo presojati navedb zahtev za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na nedopustnost izročitve, ter navedb o sojenju v isti stvari s strani sodišča v Romuniji. Take navedbe pa bi lahko bile upoštevane v postopku odločanja o zahtevi za izročitev.

8. Neutemeljene so prav tako navedbe zahteve, da begosumnost pri obdolžencu ni podana in da izpodbijani sklep o tem dejstvu nima razlogov. Okoliščine, ki so navedene v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, to so teža kaznivih dejanj, zagrožena kazen, dejstvo, da je obdolženec tujec in da ga nič ne veže na Slovenijo, nedvomno predstavljajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost pobegnil in se izognil kazenskemu postopku. Navedbe v zahtevi, da odreditev pripora ni neogibno potrebna, ker bi se obdolženec nedvomno udeležil kazenskega postopka, da bi se nastanil v bližnjem hotelu in da bi plačal tudi varščino, na presojo zakonitosti napadenega sklepa nimajo vpliva, saj gre za zatrjevanje zmotne ugotovitve obstoja pripornega razloga begosumnosti oziroma zatrjevanje okoliščin, ki niso predmet konkretnega postopka.

C.

9. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.