Jedro

Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 22. 1. 2025 ter sklepa in odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 6. 9. 2024 ter višjo odmero starostne pokojnine oz. vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje. Sklenilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

2.Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da 27. člen ZPIZ-2 določa le splošno upokojitveno starost, zato ga lahko beremo samo v povezavi z 28. členom, ki določa skrajšanje upokojitvene starosti. Navedba, da je leta 2016 za moške veljala upokojitvena starost 59 let in 4 mesecev, je zavajajoča. Za vse moške (z redkimi izjemami) je veljalo skrajšanje upokojitvene starosti zaradi služenja obveznega vojaškega roka. V primeru tožnika je njegova upokojitvena starost znašala 58 let in 6 mesecev, kar je manj kot za žensko brez skrajšanja. Direktiva je bila implementirana šele leta 2023, tj. 13 let prepozno. Direktiva sicer določa postopen prehod in državam članicam dopušča, da same odločajo, kdaj bodo dokončale prehod na enotno upokojitveno starost. Hkrati pa člen 7(2) Direktive določa, da morajo države članice redno preverjati, ali je tako razlikovanje še potrebno. Postopnost, ki jo sodišče omenja v povezavi z ustavno sodno prakso, nima neposredne zveze s postopnostjo, ki jo opredeljuje Direktiva. V naši pokojninski zakonodaji je desetletja veljala pozitivna diskriminacija žensk v smislu krajše polne pokojninske dobe (moški 40 let, ženske 35 let) in upokojitvene starosti (moški 58 let, ženske 53 let). To dopušča tudi člen 7(1)(a) Direktive, a je zakonodajalec ocenil, da tovrstno razlikovanje ni več potrebno in ga je postopoma odpravil. Nerazumna je razlaga, da je zakonodajalec ocenil, da pozitivna diskriminacija žensk ni več potrebna, in jo je postopoma odpravljal, istočasno pa jo je spet na novo uvajal. Če bi res šlo za "pozitivno diskriminacijo žensk", bi morali obstajati dokumenti, ki dokazujejo, da je zakonodajalec v letih 2003 - 2022 to redno preverjal. Ob notifikaciji Direktive leta 2004 je razkorak med moškim in ženskim odmernim odstotkom znašal 1,21 % v korist žensk. Država bi morala ta razkorak odpraviti najkasneje v 6 letih po notifikaciji, a je razkorak v 6 letih povečala na 5,03 % (leta 2010), v nadaljnjih letih pa na 10,92 % (leta 2018). V primeru tožnika upokojitvena starost ni imela nobenega vpliva na določitev odmernega odstotka, saj bi se upokojencu s polno pokojninsko dobo odmerila enaka pokojnina, če bi se upokojil pri 60 ali 70 letih starosti. Različen odmerni odstotek ni bil dopusten. Sodišče napačno razlaga, da je iz sodbe SEU v zadevi Van Cant (C-154/92) razumljivo, da šele po izenačenju upokojitvene starosti za oba spola preneha dopustnost različnega načina izračuna pokojnine glede na spol, dotlej pa je to dopustno. SEU razlaga samo, da je v primeru izenačenja upokojitvene starosti različen način izračuna pokojnine prepovedan, ne razlaga pa, da je v nasprotnem primeru brezpogojno dovoljen. Različno obravnavanje je dovoljeno samo takrat, ko to dovoljuje Direktiva. Sodišče se sklicuje na sodbo Psp 10/2025. Tožnik v navedeni zadevi se je zaradi zavrnitve revizije pritožil na Ustavno sodišče in zaradi kršitve prava EU RS prijavil Evropski komisiji, zato je sklicevanje na navedeno zadevo preuranjeno. Različno določanje odmernih odstotkov je bilo dopustno izključno v primerih, ko je bilo to nujno in objektivno povezano z razliko v upokojitveni starosti. Če te povezave ni bilo, različen način izračuna pokojnine ni bil dovoljen. Sodišče sodb SEU, ki jih je navedel tožnik ne omenja in ni jasno, ali jih je obravnavalo. V tem delu je sodba pomanjkljivo obrazložena, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako se sodišče ni opredelilo do pravno pomembnih navedb tožnika (kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Razlika v odmernih odstotkih ni nastala načrtno, ampak po napaki zakonodajalca. Sodišče se do teh navedb ne opredeli (kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako se sodišče ne opredeli do tega, zakaj je zakonodajalec "pozitivno diskriminiral" samo zdrave ženske, ne pa tudi invalidskih upokojenk, ki so se morale upokojiti zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Odmerni odstotek slednjih je bil vezan na moški (in ne na ženski) odmerni odstotek. Zaradi tega so bile oškodovane tudi nekatere vdove. Tožnik se je upokojil leta 2016 in takrat je bila upokojitvena starost za moške za 0,56 % višja. Sodišče nekritično sprejema razliko v odmernih odstotkih v višini 9,76 % kot merodajno, čeprav ta ni argumentirana v nobenem gradivu DZ. Zadeva C-154/92 je neustrezna za opravičevanje razlike v odmernih odstotkih tudi zato, ker je v belgijski zakonodaji za oba spola veljal enak odmerni odstotek. SEU v sodbah (npr. C-377/96 in C-154/96) pod pojmom "dovoljene oblike diskriminacije" nima v mislih razlik, ki bi pripeljale do končne razlike med moškimi in ženskimi odmernimi odstotki, ampak naj bi ta diskriminacija pripeljala do končne enakosti. Ker imajo ženske nižjo upokojitveno starost in manj let prispevajo v pokojninsko blagajno, naj bi prav ta dovoljena diskriminacija, sicer nujno in objektivno povezana z razliko v upokojitveni starosti, ženskam omogočala pošten način izračuna pokojnine, ki bi kompenziral njihovo manjše število let pokojninske dobe. V primeru, da se pritožbeno sodišče ne bi strinjalo z njegovo razlago glede Direktive, predlaga, da se predloži v predhodno razlago SEU naslednja vprašanja: 1. Ali je dopustna razlaga, da Direktiva 79/7/EGS dovoljuje različen izračun pokojnine glede na spol za doseženo polno pokojninsko dobo, če je v skladu z nacionalno zakonodajo dosežena pokojninska doba edini relevantni dejavnik za določanje odmernega odstotka?; 2. Ali je dopustna razlaga, da je v smislu člena 7(1)(a) Direktive 79/7/EGS 9,76 % višji ženski odmerni odstotek nujno in objektivno povezan z 0,56 % krajšo upokojitveno starostjo žensk?; 3. Ali je dopustna razlaga, da se kot upokojitvena starost v smislu člena 7(1)(a) Direktive 79/7/EGS upošteva splošna upokojitvena starost (ki velja za vse upokojence istega spola) in ne individualna upokojitvena starost (ki velja za konkretnega upokojenca)? Sodba je pomanjkljivo obrazložena glede odločilnih dejstev (14. točka drugega odstavka člena 399 ZPP). Odločitev predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do pravičnega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP). Podana je tudi kršitev pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) ter je nedopustno in nesorazmerno poseženo v tožnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in v pravico do pokojnine (50. člen Ustave).

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da v postopku ni prišlo do zatrjevanih in ostalih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti ter tudi ne do kršitve pravice do izjave (22. člen Ustave) in pravice do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP). Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5.Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje dejanske in pravne razloge zaradi katerih je tožbeni zahtevek zavrnjen. Prav tako ni podana kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih navedb tožnika.

6.Toženec je tožniku z odločbo z dne 14. 11. 2016 priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 821,34 EUR na mesec od 11. 12. 2016 dalje. Tožnik je dopolnil 60 let in 3 mesece starosti ter 40 let pokojninske dobe, brez dokupa. Starostna pokojnina je bila odmerjena v višini 57,25 % pokojninske osnove. Zoper odločbo se tožnik ni pritožil ter je zato postala dokončna in pravnomočna.

7.Dne 27. 8. 2024 je tožnik vložil zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine, na način, da se pri izračunu pokojnine upošteva odmerni odstotek kot velja za ženske. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca z dne 22. 1. 2025 v zvezi s prvostopenjskim sklepom in odločbo z dne 6. 9. 2024. Toženec je z dokončno odločbo zavrnil pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep in odločbo.1 Ugotovljeno je bilo, da pogoji za izdajo odločbe v t. i. nepravi obnovi postopka po 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) niso izpolnjeni, ker z odločbo o priznanju pravice do starostne pokojnine ni bilo kršeno materialno pravo niti ni bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje.

8.V skladu s 158. členom Ustave je mogoče pravno razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo državnega organa odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ustavno sodišče je že navedlo, da 158. člen Ustave zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti. Iz ustavnosodne presoje izhaja, da je pravnomočnost močnejša in pomembnejša od vsebinske kvalitete pravnomočne odločitve. S pravnomočnostjo so ozdravljene tudi nezakonite in nepravilne odločbe.2 V vsebino pravnomočne odločitve se lahko poseže le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih predvideva zakon.

9.T. i. neprava obnova postopka, urejena v 183. členu ZPIZ-2, je izredno pravno sredstvo, ki omogoča poseg v pravnomočne upravne odločbe. V prvem odstavku navedene določbe je določeno, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Takšna odločba se lahko izda v roku deset let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic. Odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe (drugi in tretji odstavek).

10.Toženec in sodišče prve stopnje sta določbo 183. člena ZPIZ-2 tolmačila na način, da je neprava obnova postopka dopustna tudi zaradi kršitev materialnega prava (enako tudi v sodbah Psp 16/2022 in VIII Ips 316/2016). Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v sodbi Psp 10/2025, drugače izhaja iz stališča, izraženega k predlogu ZPIZ-2, in sicer, da je določba 183. člena ZPIZ-2 namenjena spremembi dokončne odločbe (le) zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja in s tem posledične kršitve materialnih določb zakona ali podzakonskega akta v škodo zavarovanca oz. uživalca pravic ali zavoda.3 Da določba 183. člena ZPIZ-2 dopušča ponovno odmero pokojnine le zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa tudi v drugih primerih, izhaja tudi iz ločenega mnenja ustavne sodnice.4

11.Če upoštevamo, da t. i. neprava obnova postopka po 183. členu ZPIZ-2 omogoča poseg v pravnomočno odločbo tudi v primeru kršitev materialnega prava, bi bil ta lahko utemeljen le, če bi temeljil na

novih okoliščinah pravne narave

ki bi bile za toženca zavezujoče tako, da bi jih bil dolžan upoštevati.

Nove okoliščine lahko predstavljajo le odločitve Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU o pravilni razlagi in uporabi prava EU.

Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za take okoliščine (prim. Psp 16/2022).

ZPIZ-2 v 27. členu določa pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine,

v 37. členu pa so določeni odmerni odstotki. Po četrtem odstavku 27. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do starostne pokojnine tudi zavarovanec (moški in ženska), ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa dobe. V času, ko se je upokojil tožnik, je veljalo prehodno obdobje (do 31. 12. 2018). To je pomenilo, da je bila v relevantnem letu 2016 za pridobitev pravice do starostne pokojnine za 40 let pokojninske dobe brez dokupa, pri moških zahtevana starost 59 let in 4 mesecev, pri ženskah pa 59 let starosti za pokojninsko dobo 39 let in 4 mesece (peti odstavek 27. člena ZPIZ-2). Drugačen je bil tudi odmerni odstotek, in sicer je bil za pokojninsko dobo 40 let določen v višini 57,25 % (za moške) oz. 64,50 % (za ženske).

ZPIZ-2 v 28. členu določa, da se starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine, določena v 27. členu ZPIZ-2,

lahko

zniža ne le zaradi služenja obveznega vojaškega roka, temveč tudi zaradi skrbi za vsakega rojenega ali posvojenega otroka, za katerega je zavarovanec skrbel v prvem letu njegove starosti, ki ima državljanstvo Republike Slovenije in zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred dopolnjenim 18. letom starosti. Takšno znižanje torej ni obligatorno in zato po presoji pritožbenega sodišča ni bistveno.

1.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je razlika pri odmernih odstotkih po ZPIZ-2 nastala po napaki zakonodajalca. Ključne razloge, zakaj je dopustna pozitivna diskriminacija prav pri presoji pokojninsko invalidske zakonodaje, je izpostavilo že Ustavno sodišče RS (U-I-298/96). Poudarilo je, da je dopustno razlikovanje po spolu, kadar služi vzpostavljanju dejanske enakosti (enakopravnosti) med spoloma tam, kjer obstajajo objektivne, biološke in funkcionalne razlike med njima. Ženska naj bi dejansko opravila več ur dela na dan kot moški, saj naj bi po opravljenem delu v službi, prevzela nase še pretežni del družinskih obveznosti. Različno obravnavanje spolov pri določanju upokojitvene starosti je tudi v tem, da lahko ženska realno dopolni krajšo pokojninsko dobo kot moški, če ostane doma zaradi materinstva. Zaradi tega so za žensko določeni nižji upokojitveni pogoji, odmerni odstotek za odmero pokojnine pa se za žensko dviga hitreje, tako da pri odmeri pokojnine kljub nižji starosti ni v slabšem položaju kot moški.

2.Glede spornega vprašanja oz. uporabe 37. člena ZPIZ-2 je stališče že zavzelo pritožbeno sodišče v zadevah Psp 429/2016 in Psp 16/2022. Poudarilo je, da je z veljavno zakonsko ureditvijo še vedno ohranjena določena raven pozitivne diskriminacije žensk, kar ni nedopustno. Ugodnejši položaj določenih skupin glede posameznih pravic sam po sebi ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom v primerjavi z drugimi skupinami, če so posebne ugodnosti logično utemeljene in ne presegajo obsega, ki ga opravičuje razlog, zaradi katerega so dane. Sklicevalo se je na že omenjeno ustavno odločbo (U-I-298/96), da zakonodajalca ne zavezuje le prepoved razlikovanja, ampak tudi dolžnost pozitivnega ravnanja v smislu zagotovitve možnosti za dejansko enakopravnost med moškimi in ženskami. Poudarilo je, da je različno obravnavanje moških in žensk upravičeno tedaj, ko izravnava neugodnosti, ki izvirajo iz tradicionalno in zgodovinsko pogojenih različnih družbenih vlog in položajev.

3.Če razlik med spoloma v družbi več ni oz. so te manjše, ni več tendence po različni zakonski ureditvi. Po stališču Sodišča EU je različen odmerni odstotek pri izračunu pokojnine dopusten, ko se ohrani razlika v upokojitveni starosti za moške in ženske (zadeva van Cant, C-154/92 z dne 1. 7. 1993). Takšna izjema je dovoljena v primeru, če je nujno in objektivno povezana z upokojitveno starostjo (C-154/96 z dne 22. 10. 1998). Gre za izjemo, ki jo izrecno dopušča člen 7(1)(a) Direktive 79/7/EGS o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti (Direktiva). Ta določa, da Direktiva ne vpliva na pravice držav članic, da s področja njene uporabe izvzamejo določanje upokojitvene starosti v namene dodeljevanja starostne pokojnine in morebitne vplive le-tega na druge dajatve. Tudi iz sodbe Sodišča EU C-207/04 izhaja, da je izjemo iz člena 7(1)(a) Direktive mogoče uporabiti za določitev upokojitvene starosti za dodeljevanje pokojnine in morebitne posledice tega za druge dajatve, ki izhajajo iz socialne varnosti.

4.Kljub tako določeni izjemi so države članice skladno s členom 7(2) Direktive dolžne redno proučevati zadeve, ki jih Direktiva izključuje, in se glede na družbeni razvoj prepričati, ali so opredeljene izjeme še upravičene. Gre za postopno izvrševanje načela enakega obravnavanja moških in žensk na področju socialne varnosti ter drugih elementov socialnega varstva. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) se je v zadevi Andrle v. Republika Češka (št. 6268/08 z dne 17. 2. 2011), v kateri se je pritožnik pritožil, da moški, ki so vzgajali otroke, v nasprotju z ženskami, niso deležni znižanja upokojitvene starosti, strinjalo, da je tak ukrep zakoreninjen v posebnih zgodovinskih okoliščinah in v potrebi po posebnem obravnavanju žensk. Ugotovilo je, da je to še vedno razumno in objektivno utemeljeno. Menilo je tudi, da časovni razpon in obseg ukrepov ne presegata širokega polja proste presoje, ki jo imajo države na tem področju.

5.Ustavno sodišče RS je pri presoji, ali je ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja skladna s 50. členom Ustave (pravica do socialne varnosti), že večkrat poudarilo, da je zakonodajalec pooblaščen, da določi pogoje in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja. Pri normativnem urejanju ima zakonodajalec široko polje proste presoje. Zato ni podano neskladje s pravico do zasebne lastnine (33. člena Ustave), niti ne gre za kršitev načela enakosti (14. člen Ustave) in pravice do pokojnine (50. člen Ustave), kot to zatrjuje tožnik.

6.Po ZPIZ-2 sta določena dva pogoja za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ki morata biti izpolnjena hkrati, tj. dopolnitev določene starosti in dopolnitev določene pokojninske dobe. Tožniku je bila starostna pokojnina priznana in odmerjena v letu 2016, ko je še veljala različna upokojitvena starost za moške in ženske. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je ureditev v ZPIZ-2, ki je za ženske in moške določala različne odmerne lestvice ob različni upokojitveni starosti, pomenila izjemo iz člena 7(1)(a) Direktive. Na ta način je še vedno ohranjena določena raven pozitivne diskriminacije žensk, kar glede na obrazloženo, ni nedopustno. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v zadevi Psp 10/2025, na katero se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje.

7.Za presojo v tem sporu nista relevantni naknadni spremembi zakona, in sicer novela ZPIZ-2G in ZPIZ-2I. Z novelo ZPIZ-2G, ki je začela veljati 1. januarja 2020, se je spremenil 37. člen ZPIZ-2, na način, da je določil odmerni odstotek za ženske in moške tako, da se je v prehodnem obdobju (tj. do 31. 12. 2024), lestvica postopoma spreminjala in bi bila v letu 2025 enaka za moške in ženske. Vendar se je 1. maja 2021 začela uporabljati novela ZPIZ-2I, ki je prehodno obdobje skrajšala in je odmerna lestvica (že) od 1. 1. 2023 dalje enaka za moške in ženske zavarovance. Odmerna lestvica se je tako za moške v prehodnem obdobju, ki je trajalo do 31. 12. 2022, postopno zviševala in je bila izenačena 1. 1. 2023.

8.Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 14. 11. 2016, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

9.Pritožbeno sodišče tudi ni sledilo podredno podanemu predlogu tožnika za postavitev predhodnih vprašanj Sodišču EU. Razlaga prava EU, bistvena za odločitev v tej zadevi, je namreč razvidna iz navedenih sodb Sodišča EU.

10.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).