Jedro

Tudi stanovanje, ki je bilo kupljeno po razvezi zakonske zveze, predstavlja skupno premoženje bivših zakoncev, če je bilo kupljeno z denarjem, ki izvira iz skupnega pridobivanja v času zakonske zveze.

Obrazložitev

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delež tožnika na skupnem premoženju 1/3, tako da je lastnik stanovanja na naslovu P. 161 v Š.L., št. 1.E, vpisanega v podvl. št. 1524/1 k.o. S.l., do 32,22%, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 607,01 EUR.

(2) Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

(3) Tožnik v pritožbi napada predvsem ugotovitev sodišča o večjem prispevku toženke. Priznava, da je v svoji izpovedi res potrdil, da je toženka skrbela za gospodinjstvo ter za otroke in njihovo šolo. Vendar pa je pojasnil tudi, da je sam na drugačen način skrbel za družino, saj je adaptiral stanovanje ali pa je bil na terenu in s tem dodatno zaslužil, česar sodišče ni upoštevalo. Navaja, da sta prispevala za različne stvari v okviru potreb družine, nikakor pa toženka ni vložila več denarja od tožnika. Po stališču pritožbe je obrazložitev sodbe v medsebojnem nasprotju. Sodišče sprva ugotavlja, da je toženka pomoč od sorodnikov dobivala samo po razvezi, nato pa odločitev o večjem deležu toženke utemeljuje ravno s tem, da je za preživljanje sebe in otrok takšno pomoč dobivala že v času zakona. Pritožba pri tem opozarja, da tudi če bi to držalo, se šteje, da so bila darila dana obema zakoncema, toženka pa nasprotnega ni dokazovala. Končno napada tudi odločitev o stroških postopka. Ker je tožnik uspel s 66,66%, toženka pa s 33,33%, bi morala drug drugemu v takšnem deležu povrniti stroške. Sodišče ni izvedlo medsebojnega pobotanja, temveč je upoštevalo le stroške toženke.

(4) Toženka v pritožbi uvodoma navaja, da je izrek sodbe, v katerem sodišče ugotavlja delež na skupnem premoženju, v medsebojnem nasprotju. Skupno premoženje je namreč premoženje, na katerem deleži skupnih lastnikov niso določeni (72. čl. Stvarnopravnega zakonika). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) zavrže. V nadaljevanju pritožnica opozarja, da je bilo stanovanje na naslovu P. 161 kupljeno po razvezi, med strankama pa tedaj tudi ni obstajala zunajzakonska skupnost. Zmotna je zato ugotovitev sodišča, da je tožnik po samem zakonu postal lastnik stanovanja, in sicer zato, ker je bilo kupljeno z denarjem od prodanega stanovanja na naslovu F. 174, ki je bilo pridobljeno v zakonu. Takšen zaključek sodišča je tudi v nasprotju z enotno sodno prakso. Pri tem se toženka opira na sodbo I Cp 1441/2003, iz katere izhaja, da v skupno premoženje spada le premoženje, ki ga partnerja pridobita v času trajanja njune skupnosti, ne pa tudi tisto, ki je bilo pridobljeno kasneje, ter na sodbo in sklep II Cp 1234/2004 (pravilno II Cp 1243/2004), iz katere izhaja, da na odprodani stvari iz skupnega premoženja ni mogoče uveljavljati lastninske pravice. Glede na to, da tožnik ne uveljavlja svojega deleža na stanovanju F. 174, temveč na stanovanju, ki je bilo kupljeno kasneje, pritožba meni, da bi moralo sodišče zahtevek zavrniti. Nepravilno pa naj bi sodišče ugotovilo tudi izvor sredstev, s katerimi je bilo kupljeno prvotno stanovanje. Toženka je namreč izpovedala, da je bilo le 10% kupnine plačane iz skupnega premoženja, ne pa tudi nadaljnji obroki, ki so bili poravnani do razveze v letu 1998. Toženki je sestra iz ZDA redno pošiljala denar. Vseh potrdil toženka sicer ni uspela pridobiti, saj banke podatke o tem hranijo le 10 let, vendar sta to v svoji izpovedbi potrdili tako toženka kot tudi socialna delavka ZŠ, tega dejstva pa nenazadnje ni zanikal niti sam tožnik. Poleg tega je toženka denar prejemala tudi v pismih in ne samo preko banke. Da je bilo stanovanje odplačano ravno s tem denarjem, izhaja iz dokazanega dejstva, da je bil s tem denarjem poravnan zadnji obrok v višini 3.000 DEM, ter dejstva, da so bili zneski obrokov nizki. Pritožbenemu sodišču glede na napačno ugotovljeno dejansko stanje predlaga, da sodbo spremeni in zahtevek v celoti zavrne.

(5) Na pravilno vročeno pritožbo nobena od pravdnih strank ni odgovorila.

(6) Pritožbi nista utemeljeni.

(7) Pri skupnem premoženju zakoncev gre za skupno lastnino, na kateri deleži niso določeni. Deleže zakoncev na takšnem premoženju pa sodišče določi ob delitvi skupnega premoženja v pravdnem postopku (58. čl. ZZZDR), s čimer se nekdaj skupna lastnina preoblikuje v solastnino. V izreku sodbe, v katerem sodišče ugotavlja solastniška deleža strank na skupnem premoženju, zato ni nikakršnega nasprotja. Zatrjevana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007 – UPB3 s spremembami, ZPP) tako ni podana.

(8) Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da stanovanje na naslovu P. 161 v pretežnem delu (99,65%) predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta se pravdni stranki razvezali v letu 1998; stanovanje v F. 174, ki je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze, je toženka v letu 2003 prodala za 14.200.000,00 SIT, kupnino pa vložila v stanovanje v P. 161, ki ga je kupila za 14.250.000,00 SIT. Glede na takšne ugotovitve, ki jih pritožbi ne napadata, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da stanovanje predstavlja skupno premoženje bivših zakoncev. Odločilno je namreč, da je bilo stanovanje plačano z denarjem, ki izvira iz pridobivanja v zakonski zvezi, pa čeprav je bila kupoprodajna pogodba sklenjena šele po razvezi. Takšno stališče tudi ni v nasprotju z večinsko sodno prakso, kot prikazuje pritožba (primerjaj sodbi VS RS II Ips 303/98 in II Ips 446/98, sklep VSK 155/98 ter sklep VSL II Cp 2086/2004), čeprav je mogoče zaslediti tudi nasprotno stališče (sodba VS RS II Ips 712/2007 in sodba VSL I Cp 1441/2003, ki jo navaja pritožba). Glede na mnenje pritožnice, da bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti zato, ker tožnik ne vtožuje svojega deleža na stanovanju v F. 174, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi bil ravno takšen zahtevek neutemeljen. Na prodanem stanovanju tožnik iz razloga, ker je lastnik nekdo tretji in ne več toženka, ne bi mogel uveljavljati stvarnopravnega zahtevka. Tega se (očitno) zaveda tudi pritožnica, ko se sklicuje na judikat II Cp 1243/2004, ki takšno stališče potrjuje. Pritožbeni očitki, da je sodišče napačno uporabilo določbo 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list RS št. 16/76 s spremembami, ZZZDR), so zato neutemeljeni.

(9) Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bilo tudi stanovanje v F. 174 njuno skupno premoženje. Glede na ugotovitve, da je bilo stanovanje pridobljeno v zakonski skupnosti, prvi obrok v višini 10% kupnine je bil poravnan iz skupnih prihrankov, iz dohodkov strank pa so bili poravnani tudi preostali obroki do razveze leta 1998, je takšen sklep materialnopravno pravilen. Pritožnica sicer vztraja pri tem, da je te obroke plačevala sama z denarjem, ki ji ga je iz tujine pošiljala sestra. Vendar so bile takšne trditve pomanjkljive, saj bi morala navesti npr. kakšna je bila višina teh sredstev, ter kako pogosto ji je sestra pošiljala denar, da bi takšen ugovor bilo mogoče upoštevati. Vsaka stranka mora namreč določno navesti dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek oz. s katerimi nasprotuje navedbam nasprotne stranke, ter predlagati dokaze za potrditev teh dejstev (7. in 212. čl. ZPP). Poleg tega tudi izvedeni dokazni postopek ni (prepričljivo) potrdil, da je toženka v času trajanja zakona prejemala ta denar in ga dejansko vložila v stanovanje. Na podlagi pavšalne izpovedi toženke (list. št. 51) oziroma priče ZŠ (list. št. 93), da ji je sestra pomagala, navedenega ni mogoče z gotovostjo zaključiti. Tudi dejstvo, da je bil zadnji (največji) obrok za stanovanje v septembru 2003 poravnan iz sestrinega denarja, samo po sebi ne zadošča. Da bi moralo sodišče na podlagi tega dejstva šteti, da so bili tudi ostali obroki poravnani na enak način, kot meni pritožba, je glede na dokazni standard, ki velja v pravdnem postopku (215. čl. ZPP), nesprejemljivo. Pritožbeno sodišče na koncu dodaja le, da tudi če bi toženka dokazala, da je v stanovanje vložila ves ta denar, to na pravni položaj stanovanja ne bi vplivalo, temveč le na delež toženke na skupnem premoženju, ki bi bil ustrezno večji.

(10) Izpodbijana sodba ima jasne in prepričljive razloge glede odločitve o deležu strank na skupnem premoženju, med katerimi ni nikakršnega nasprotja, kot prikazuje pritožba. Ugotovitev sodišča, da je toženka že v času zakonske zveze za preživljanje družine iskala pomoč pri sorodnikih v tujini (2. odst. na strani 9), v ničemer ne nasprotuje dejstvu, da toženka za to obdobje ni izkazala, koliko je bilo tega denarja in da ga je porabila ravno za odplačevanje obrokov za stanovanje (1. odst. na strani 5). Ker finančna pomoč sorodnikov, kot bo razvidno v nadaljevanju, niti ni bila odločilna pri določitvi deležev, zatrjevana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana.

(11) Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo prispevka zakoncev k skupnemu premoženju. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da so bili njuni dohodki primerljivi, vendar pa je toženka bolj skrbela za dom in družino. Vodila je gospodinjstvo, medtem ko je tožnik le občasno (in še to le v začetku zakonske skupnosti) opravil kakšno gospodinjsko delo, v celoti je prevzela skrb za otroka in njuno šolo, pa tudi sicer je družini namenila več prostega časa in denarja kot tožnik. Pritožbeno sodišče v takšne ugotovitve ne dvomi in sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožba tožnika poudarja svoj prispevek h družinski skupnosti, ki pa gotovo ni enakovreden prispevku toženke, ki je trajalo celotno obdobje zakonske zveze (od leta 1978 do 1998). Zatrjevana adaptacija stanovanja, ki jo izpostavlja pritožba, dejansko predstavlja zgolj kakšno manjše popravilo v stanovanju (glej izpoved tožnika na list. št. 63), poleg tega pa se nanaša na stanovanje v P. 161, ki je bilo kupljeno po razpadu zakonske zveze in torej ne pomeni prispevka h zakonski oziroma družinski skupnosti. Delo na terenu pa je bilo že upoštevano pri njegovih dohodkih. Da sta bila njuna prispevka enaka, kot zatrjuje pritožba, zato ne drži. Prispevek toženke je tudi po presoji pritožbenega sodišča tolikšen, da opravičuje razmerje ⅓ : ⅔ v njeno korist. Pritožbeni očitek o napačni uporabi materialnega prava (določbe 59. čl. ZZZDR) je zato neutemeljen.

(12) Pritožba tožnika si neutemeljeno prizadeva, da bi moralo sodišče stroške obeh strank odmeriti glede na njun uspeh v postopku, nato pa izvesti medsebojno pobotanje. Odločitev sodišča, po kateri tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, je namreč posledica dejstva, da stroškov postopka ni priglasil (glej zapisnik z zadnjega naroka na list. št. 95). Ker sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. čl. ZPP), za takšno postopanje, kot ga predlaga pritožba, ni nikakršne podlage.

(13) Ker sta pritožbi neutemeljeni, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

(14) Nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, zato vsaka sama krije stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. in 1. odst. 165. čl. ZPP).