Jedro

Kot aktivna vojaška oseba je bil tožnik po odhodu JA iz Slovenije zaposlen v enoti v Srbiji. Ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zase in za mladoletno hčerko. Ugotovila je, da tožnik ne živi v Sloveniji. Kot aktivni pripadnik JA, zaposlen v sanitetni službi, je odšel z enoto v Srbijo, kjer se še vedno nahaja. Ker v Sloveniji ne živi, ne izpolnjuje pogoja po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnik vlaga tožbo le v svojem imenu. Polnoletna hčerka je s posebno tožbo izpodbijala negativno odločitev tožene stranke (U 755/92). V njeni zadevi je bil postopek v upravnem sporu ustavljen, ker je bila z novo odločbo sprejeta v državljanstvo Slovenije. Tožnik v tožbi navaja, da živi z družino v Sloveniji že preko 30 let. Zaposlen je bil kot aktivna vojaška oseba v garnizijski ambulanti kot zdravstveni tehnik v činu zastavnika I. razreda. Njegova enota je zapustila Slovenijo avgusta 1991. S strani poveljstva garnizije je bil določen za stike in izvedbo primopredaje vojaških objektov. Imel je namreč dobre odnose s TO ter poznanstvo s poveljstvom TO. Slovenijo je zapustil 22.10.1991. Postopek za upokojitev je začel že v Sloveniji, dokončan pa je bil v Srbiji 31.7.1992. Konec leta 1992 je bil za en mesec doma v Sloveniji. Tožnik meni, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi. Tožena stranka je predložila upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDS) pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi.

Tožnik prvi pogoj izpolnjuje, drugega pa ne. Dne 22.10.1991 je tožnik zapustil Slovenijo in odšel za svojo enoto v Srbijo. Do izdaje izpodbijane odločbe (25.5.1992) tožnik dejansko ni živel v Sloveniji, saj je svoje življenjske potrebe zadovoljeval v kraju novega delovnega mesta v Srbiji. Na citirani pravni podlagi tožnik torej ne more pridobiti državljanstva Republike Slovenije. Dejstvo, da ima družino v Sloveniji, na odločitev tožene stranke ne more vplivati. Pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40. členu citiranega zakona je izjema, ki jo je zakon opredelil v prehodnih določbah. Pojma dejanskega življenja v Sloveniji zakon sicer ni opredelil, vendar mora po razlagi sodišča državljan druge republike od 23.12.1990 do izdaje odločbe o državljanstvu po 40. členu cit. zakona v Sloveniji dejansko zadovoljevati svoje življenjske potrebe. Tožnikova premestitev v Srbijo vsekakor pomeni prekinitev prejšnjega dejanskega življenja v Sloveniji. Njegova morebitna vrnitev v Slovenijo ne bi pomenila nadaljevanja prejšnjega stanja, ampak novo stanje, ki ga prehodna določba 40. člena navedenega zakona ne rešuje. Glede na obrazloženo je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).