Jedro

Glede na procesno situacijo, ko je predmet upravnega spora vprašanje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa prvostopenjskega sodišča, ki je glede na določbe takrat veljavnega materialnega prava, v obravnavanem primeru ZRRD (in ZJA) štelo, da izpodbijana odločitev tožene stranke (pritožnice) še ni dokončen upravni akt, tožena stranka za obravnavanje vložene pritožbe ne izkazuje pravnega interesa. S pritožbenimi navedbami namreč ne zasleduje kakšnega svojega konkretnega pravnega interesa, temveč le interes za varstvo objektivne zakonitosti, torej abstrakten pravni interes, ki pa za presojo (ne)zakonitosti izpodbijanega sklepa prvostopenjskega sodišča ne zadošča. Z izpodbijanim sklepom prvostopenjskega sodišča namreč ni bilo poseženo v nobeno njeno pravico niti na zakon oprto osebno korist.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z v uvodu tega sklepa navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper obvestilo tožene stranke z dne 28. 9. 2009, v zvezi s sklepom tožene stranke z dne 7. 4. 2010 (1. točka izreka); in odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti tega sklepa odstopi v reševanje Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (2. točka izreka). V obravnavanem primeru je tožena stranka tožeči stranki v ponovljenem postopku izdala obvestilo z dne 28. 9. 2009 in nato sklep o zavrnitvi njene pritožbe z dne 7. 4. 2010 na podlagi določb 24. in 27. člena Pravilnika o postopku (so)financiranja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (Ur. l. RS, št. 23/2009 – v nadaljevanju Pravilnik), ki je bil sprejet na podlagi takrat veljavnega Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti (v nadaljevanju ZRRD).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da pomenita oba navedena akta odločitev, sprejeto v enostopenjskem postopku (oba akta je izdal isti organ), torej eno prvostopenjsko odločitev. Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru tožba preuranjena, saj pritožniku ni bila dana možnost, da bi o njegovi pritožbi odločal drugostopenjski organ (pristojno ministrstvo), pravico do pritožbe pa mu dajeta tako Zakon o javnih agencijah (v nadaljevanju ZJA), ki se po četrtem odstavku 15. člena takrat veljavnega ZRRD uporablja subsidiarno, kot ZUP (prvi odstavek 229. člena in 232. člena ZUP). Ker ZRRD nima izrecne določbe, da pritožba ni dovoljena, mu ta pravica tudi ne more biti odvzeta s Pravilnikom. Ker sodišče ni dolžno uporabiti podzakonskega akta oziroma njegovega dela, če ugotovi, da ta ni v skladu z ustavo ali zakoni (exceptio illegalis), je tožbo tožeče stranke štelo kot pravočasno pritožbo in jo po pravnomočnosti sklepa odstopilo v reševanje Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.

3. Zoper sklep prvostopenjskega sodišča je tožena stranka vložila pritožbo. Navaja, da postopek, opredeljen v Pravilniku, ne temelji na ZUP, ampak na Zakonu o javnih financah (v nadaljevanju ZJF), ki je krovni zakon za dodeljevanje subvencij iz državnega proračuna oziroma na ZRRD kot posebnem zakonu. Tožena stranka vodi pri izvajanju javnih pooblastil dva različna postopka odločanja, in sicer postopek po ZUP, po katerem izdaja konkretne akte v upravnih zadevah (odločbe o vpisu v register zasebnih raziskovalcev), o pritožbah zoper te akte odloča na drugi stopnji pristojno ministrstvo; in postopek po posebnih pravilih postopka, določenega z ZRRD. Ta je v 43. členu določal, da se postopke za dodeljevanje subvencij na področju raziskovalne dejavnosti uredi v podzakonskem aktu (Pravilnik), ki ga po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za znanost, sprejme tožena stranka. Po mnenju tožene stranke je področje subvencioniranja raziskovalne dejavnosti urejeno s posebnim postopkom, v katerem lahko država uredi pogoje, kriterije in merila za dodeljevanje subvencij in tudi določi, da na primer ocena ni predmet pritožbe. Meni, da se v obravnavanih primerih ZUP ne uporablja, ZJF in ZRRD pa o ureditvi, da ne bi smel na obeh stopnjah odločati isti organ, ničesar ne določata in prepuščata navedeno vprašanje podzakonskim aktom. Meni, da je njena odločitev v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da sklep prvostopenjskega sodišča odpravi in mu zadevo vrne v ponoven postopek.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Pravni interes kot procesna predpostavka za vložitev tožbe mora biti podan ves čas trajanja upravnega spora. Tožnik mora izkazati, da upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, posega v njegovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora biti pravni interes tudi neposreden in konkreten, morebitna ugoditev tožbi pa mora privesti do izboljšanja tožnikovega položaja (sklep I Up 873/2002 z dne 8. 12. 2005 in drugi). Na obstoj pravnega interesa mora zato paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku. Če Vrhovno sodišče ugotovi, da pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo, pritožbo kot nedovoljeno zavrže. 7. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika zoper obvestilo tožene stranke z dne 28. 9. 2009 v zvezi s sklepom tožene stranke z dne 7. 4. 2010 in odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti tega sklepa odstopi v reševanje Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da v obravnavani zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje tožbe, torej za meritorno odločitev o tožbi. Predmet tega upravnega spora je torej vprašanje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa prvostopenjskega sodišča, ki je glede na določbe takrat veljavnega materialnega prava, v obravnavanem primeru ZRRD (in ZJA) štelo, da izpodbijana odločitev tožene stranke še ni dokončen upravni akt. Po tretjem odstavku 2. člena ZUS-1 je dokončen upravni akt tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (pritožbe v upravnem postopku).

8. Upoštevajoč navedeno procesno situacijo, po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka v obravnavani zadevi za obravnavanje vložene pritožbe ne izkazuje pravnega interesa.

9. Pritožnica namreč utemeljuje svoj pravni interes za pritožbo s tem, da kot neodvisna in samostojna agencija (regulatorni organ), ki jo je ustanovila država na podlagi ZRRD in na njegovi podlagi sprejetega Pravilnika, izdaja dokončne upravne akte ter se pri tem sklicuje na to, da sta bila obvestilo z dne 28. 9. 2009 in sklep tožene stranke z dne 7. 4. 2010 izdana zakonito. Glede na vsebino njenih pritožbenih navedb tožena stranka dejansko napada stališče sodišča prve stopnje, ki se nanaša na njene pristojnosti, s tem pa ne varuje nobene svoje pravice ali pravnega interesa. Zlasti pa s pritožbenimi navedbami ne zasleduje kakšnega svojega konkretnega pravnega interesa, temveč le interes za varstvo objektivne zakonitosti, torej abstrakten pravni interes, ki pa za presojo (ne)zakonitosti izpodbijanega sklepa ne zadošča. Z izpodbijanim sklepom prvostopenjskega sodišča namreč ni bilo poseženo v nobeno njeno pravico niti na zakon oprto osebno korist. 10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 343. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.