Jedro

Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni očitek, da je bila izpodbijana odločba izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, kakor zmotno v tožbi na več mestih trdi tožnik. Iz izpodbijane odločbe namreč jasno izhaja, da tožena stranka prošnje tožnika za mednarodno zaščito ni zavrnila kot očitno neutemeljene prošnje, pač pa je svojo odločitev sprejela po izvedenem rednem ugotovitvenem postopku ter po opravljenih dveh osebnih razgovorih

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika, ki trdi, da je A.A., rojen ... 11. 1993 v kraju B., državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema tožnikove navedbe v prošnji za mednarodno zaščito z dne 14. 12. 2018 ter kaj je navedel na osebnem razgovoru dne 7. 2. 2019 in na drugem osebnem razgovoru dne 4. 11. 2019. 3. V zvezi z njegovo identiteto tožena stranka ugotavlja, da vse do izdaje izpodbijane odločbe tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta za izkazovanje istovetnosti. V tej zvezi glede na njegove navedbe ugotavlja, da je ob podaji prošnji 14. 12. 2018 sam navedel, da je imel potni list, ki ga je namerno raztrgal v Grčiji, da ga policija ne bi vrnila v Alžirijo. Ob tem je še povedal, da ima v Alžiriji tudi osebno izkaznico in da bo osebni dokument naknadno skušal priskrbeti. Vendar je na prvem osebnem razgovoru 7. 2. 2019 izpovedal, da si ni pridobil nobenega dokumenta zaradi problemov z družino, ki jo je zato težko kontaktiral. Svojih dokumentov ni predložil niti na drugem osebnem razgovoru 4. 11. 2019 niti naknadno, vendar tožena stranka ne glede na to ne dvomi, da tožnik prihaja iz Alžirije in je državljan Alžirije.

4. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzame določila 2. odstavka 41. člena ter 1., 2. in 3. odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Dodaja, da je v tem okviru v tožnikovem primeru tudi ugotavljala obstoj okoliščin iz 3. odstavka 21. člena ZMZ-1, tako da je v postopku ugotavljala, ali se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, ali je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov, ali so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom ter ali je zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče in ali je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost. 5. Tako je pri oceni dejstva, ali se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje po stališču tožene stranke nemogoče spregledati velika nasprotja in razlike v njegovih navedbah glede opisa dogodkov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, saj so bili njegovi opisi in tudi odgovori na vprašanja ob vložitvi prošnje ter na obeh osebnih razgovorih tako glede zatrjevanega ljubezenskega razmerja z omenjenim berberskim dekletom, kot s tem povezanimi dogodki, po oceni tožene stranke kontradiktorni in na splošno neprepričljivi, tožnik pa ni podal ustreznih pojasnil niti na konkretno ugotovljene nekonsistentnosti in protislovja v njegovih izjavah glede ključnih dejstev, ki so mu bila predočena, ampak je zgolj posplošeno odgovarjal, da se ne spominja vsega, kar je izpovedoval. 6. V zvezi z okoliščino, ali je tožnik podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti listinskih dokazov, tožena stranka meni, da gre pri tem v konkretnem primeru za nebistveno okoliščino, saj listinskih dokazov tožnik v postopku ni niti omenjal, kar je toženi stranki tudi povsem razumljivo, ker nobenega izmed dogodkov, ki naj bi se mu zgodili, tožnik ni prijavil policiji, da bi se tako poskušal zaščititi.

7. Prav tako po lastnih navedbah v zvezi z opisanimi dogodki tožnik ni prejel kakršnekoli medicinske pomoči, izvida ali zapisnika, niti ni predložil nobenega dokumenta za ugotavljanje njegove identitete, četudi je sprva ob podaji prošnje dejal, da bo poskusil dostaviti osebno izkaznico, ki jo še ima v Alžiriji, česar pa pozneje ni storil in se je tako po oceni tožene stranke skušal izogniti identifikaciji. Zato se tožnik po stališču tožene stranke ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje in prav tako tudi ni podal utemeljenega razloga, zakaj tega ni storil. 8. V nadaljevanju obrazložitve v zvezi s presojo skladnosti, verodostojnosti in verjetnosti tožnikovih izjav glede zatrjevanega preteklega preganjanja zaradi ljubezenske zveze tožnika z berberskim dekletom tožena stranka ugotavlja, da je ob podaji prošnje 14. 12. 2018 tožnik zatrjeval, da sta z dekletom postala par leta 2015 ali 2016, na drugem osebnem razgovoru 4. 11. 2019 pa je zatrdil, da sta bila v razmerju od leta 2011 dalje in da je ob tem navajal tudi različne podatke o tem, kako dolgo je to ljubezensko razmerje trajalo oziroma kdaj se je končalo: tako je ob podaji prošnje 14. 12. 2018 dejal, da od leta 2018 z njo nima več stikov, medtem ko je na prvem osebnem razgovoru 7. 2. 2019 navajal drugače, ko je dejal, da je njuno razmerje trajalo do konca leta 2017; temu različno je na drugem osebnem razgovoru 4. 11. 2019 navedel, da je njuno razmerje trajalo do leta 2014, vendar je nato v nadaljevanju istega razgovora spremenil svojo izjavo z navedbo, da se je zmotil in da sta bila v razmerju od leta 2011 do leta 2013 in da sta se vsakodnevno videvala v šoli, nato pa sta se od leta 2013 do leta 2016 videvala le še približno dvakrat mesečno, kar je po oceni tožene stranke nenavadno, glede na tožnikove navedbe, da se je z njo želel poročiti, oziroma, da so se mu v zvezi z njo dogajale tako hude stvari, da je bil zaradi tega prisiljen zapustiti izvorno državo. Po oceni tožene stranke bi se tožnik v primeru, če bi imelo njuno razmerje res tak vpliv in posledice na njegovo življenje, kakor jih je zatrjeval, natančneje spominjal ključnih datumov in jih znal tudi vedno enako navesti. Tožnik je namreč večkrat povsem različno navajal tudi podatke glede dekletovega imena in njene starosti: tako je na prvem osebnem razgovoru 7. 2. 2019 glede njenega imena in letnice njenega rojstva navedel, da ji je bilo ime C.C. in da je bila rojena leta 1996. Temu različno oziroma drugače je o tem navajal na drugem osebnem razgovoru 4. 11. 2019, ko je izpovedal, da je bila rojena leta 1995 ali 1996 ter da se njena družina piše Č.Č.. Po stališču tožene stranke bi tožnik zagotovo moral vedeti vsaj njeno pravilno ime in točno letnico njenega rojstva, glede na to, da je bil po lastnem zatrjevanju z njo toliko let v ljubezenski zvezi.

9. Po stališču tožene stranke je v primeru, ko je izjava prosilca edino dokazno sredstvo, s katerim utemeljuje svojo prošnjo, namreč zelo pomembno, da vedno enako navaja iste podatke in dejstva, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, v tožnikovih navedbah pa je tožena stranka ugotovila številne nedoslednosti oziroma protislovja prav pri navajanju ključnih dogodkov v izvorni državi zaradi ljubezenskega razmerja tožnika z omenjenim dekletom, ki naj bi predstavljali vzrok, da je zapustil izvorno državo.

10. Tako je ob vložitvi prošnje 14. 12. 2018 tožnik najprej navajal, da sta mu bratranec in brat omenjenega dekleta grozila leta 2015 ali 2016, prav tako naj bi ga nadlegovala tudi policija.

11. Temu različno je tožnik kasneje drugače navajal na prvem osebnem razgovoru 7. 2. 2019 in tedaj izpovedal, da ju je z dekletom slučajno videl njen bratranec v letu 2017 in se jima tedaj približal ter želel dekle udariti, tožniku pa je zagrozil, da bo že videl, kaj bo, nato pa v mesecu oktobru ali novembru 2017 ponovno pristopil k tožniku rekoč, da bo uničil njegovo čast in mu grozil s smrtjo.

12. Vendar je tožnik še drugače glede tega navajal na drugem osebnem razgovoru 4. 11. 2019, ko je tožnik izpovedal še drugačno različico opisanih dogodkov, in sicer, da ju je bratranec videl skupaj leta 2014, ko sta z dekletom odhajala iz parka, vendar tožnik takrat dekletovega bratranca ni videl, ampak je bratranec o tem povedal dekletovemu bratu, ki je zatem čez 2 dni skupaj z bratrancem pristopil k tožniku, ko je na cesti prodajal zelenjavo in sta mu skupaj zagrozila, da bo že videl, kaj se bo zgodilo in takrat naj bi se tudi stepli z rokami.

13. Ko so bila tožniku predočena navedena nasprotja v njegovih izjavah, je tožnik odgovoril, da se je zmotil in da misli, da se je omenjeni pretep zgodil v letu 2015 in da je v januarju 2016 k njemu na cesti pristopil dekletov oče in od tožnika zahteval, naj zapusti njegovo hčerko, nato pa je konec leta 2016 dekletov oče prišel na tožnikov dom in govoril s tožnikovim bratom ter mu dejal, da jo je tožnik posilil. 14. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da tožnikovim navedbam v zvezi z dogodki, ki naj bi bili vzrok, da je zapustil Alžirijo, ni mogoče verjeti, saj jih je tožnik vsakič drugače opisal z različnimi časovnicami, kdaj naj bi se ti dogodki zgodili, tožnik pa je po tem, ko je bil soočen z ugotovljenimi nasprotji in razlikami ter protislovji pri njegovem opisovanju zatrjevanih dogodkov navedel zgolj to, da se ne spomni vsega, ni pa pojasnil opisanih nasprotij. Zgolj dejstvo, da ob ugotovljenem nasprotju tožnik navede, da se nekega dejstva ali dogodka ne spomni, namreč ne pojasni, zakaj je dogodke vsakič, ko je bil o njih povprašan, časovno različno umestil. Tožnik je bil prav zaradi različnega opisovanja navedenih dogodkov in njihove časovne umestitve na drugem osebnem razgovoru izrecno pozvan, da naj še enkrat kronološko našteje vse navedene dogodke in je takrat izpovedal, da se je pretep zgodil leta 2015, ko je tožnik prodajal zelenjavo, z njim pa sta se stepla dekletov bratranec in njen brat, drugih dogodkov pa se tožnik ne spomni in jih težko našteje. Po stališču tožene stranke pa bi se tožnik dogodkov zanesljivo spomnil in jih znal prepričljivo opisati, če bi se res zgodili in bi zaradi njih zapustil izvorno državo.

15. Tožena stranka zaradi številnih ugotovljenih kontradiktornosti glede samega razloga, zaradi katerega naj bi zapustil izvorno državo ocenjuje, da tožnik ni prepričljivo in verodostojno izkazal, da je bil v izvorni državi preganjan zaradi ljubezenske zveze z dekletom berberske narodnosti in tožniku tudi ne verjame, da so se opisani dogodki, kot je pretep na ulici in grožnje dekletovega očeta tožniku na ulici ter na domu tožnika sploh zgodili.

16. Razen tega ugotavlja, da je sam tožnik izpovedal, da navedenih dogodkov ni prijavil na policiji zato, ker je bil zaradi ugleda in vplivnosti dekletove družine oziroma njenega očeta prepričan, da policija o tem ne bi sestavila niti zapisnika. Poleg tega je opazil, da so mu policisti po opisanem pretepu pogosteje kot prej zasegali blago, ki ga je prodajal na črno, četudi pred tem sicer ni imel slabih izkušenj s policijo. Po oceni tožene stranke pa ni zadostna njegova posplošena argumentacija, da je v Alžiriji splošno znano, da policija ne nudi zaščite, ki se tudi ne sklada s pridobljenimi informacijami o izvorni državi, pri čemer tožena stranka tudi meni, da gre zgolj za osebna predvidevanja tožnika, da policija ne bi ničesar naredila, saj sam tožnik sicer ni imel s policijo negativnih izkušenj.

17. Zaradi opisanih kontradiktornosti in nekonsistentnosti tožnikove izjave o samem razlogu preganjanja po oceni tožene stranke niso skladne niti verjetne, saj je v njih mogoče zaslediti pomembna neskladja glede ključnih dejstev v povezavi z razlogi, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo in ki jih je tožnik sproti spreminjal in prilagajal, tožena stranka tožniku zato ne verjame glede dogodkov in razlogov, zaradi katerih naj bi bil primoran zapustiti izvorno državo.

18. V zvezi s presojo, ali je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče, tožena stranka ugotavlja, da je po dogodkih, ki naj bi se mu zgodili v Tiaretu, tožnik po lastnih navedbah odšel konec leta 2016 v mesto Oran v Alžiriji in tam živel 6 ali 7 mesecev, kar je prvič izpovedal šele na drugem osebnem razgovoru 4. 11. 2019, saj do takrat to zamolčal. Nato se je iz Orana tožnik preselil še v kraj ... in od tam v mesto Alžir, v vsem tem času pa je delal ali pa si je iskal bolje plačano delo in v vsem tem času ni imel nobenih težav, niti s policijo, iz izvorne države pa je odpotoval legalno s potnim listom in vizo ter tudi pri tem ni imel nobenih težav, kar po stališču tožene stranke ne bi bilo mogoče, če bi dekletov oče tožnika zaradi posilstva prijavil policiji. Tožnik je sam izpovedal, da je zapustil mesto Alžir zaradi slabega ekonomskega stanja v mesecu februarju 2018, kot je izpovedal na drugem osebnem razgovoru 4. 11. 2019, in sicer, da boljše zaposlitve kot je nosač prtljage ni dobil in je zato zapustil Alžirijo. Po stališču tožene stranke je glavni razlog, zaradi katerega je tožnik zapustil izvorno državo prav ekonomski razlog in težnja po boljšem življenju, čemur nikakor ni namenjen institut mednarodne zaščite.

19. Številne nasprotujoče si podatke je tožnik po ugotovitvi tožene stranke podajal tudi v zvezi z opisom svojega potovanja iz izvorne države do Slovenije. Tako je najprej na policijski postaji tožnik navajal, da je Alžirijo zapustil pred 18 meseci, torej poleti leta 2017, ne pa februarja 2018, kot je navajal ob podaji prošnje 14. 12. 2018. Razen tega je ob podaji prošnje dejal, da je v Turčiji ostal približno 5 mesecev, nato pa preko Grčije, Albanije, Črne Gore, Bosne in Hrvaške prispel v Slovenijo, medtem ko je na policiji navedel, da je potoval preko Grčije, Makedonije, Srbije in Bosne. Različno je vsakokrat opisoval tudi časovnico svojega potovanja, saj je sprva na policiji navedel, da je ostal v Turčiji 5 mesecev, na prvem osebnem razgovoru pa je dejal, da je v Turčiji ostal le 2,5 meseca. Ko je bil opozorjen na ugotovljeno neskladnost je dejal zgolj to, da se ne spomni dobro, saj so ga večkrat vrnili v Turčijo. Po ugotovitvi tožene stranke je tožnik potoval preko več varnih držav, vendar v nobeni ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav se od prosilcev, ki so prisiljeni zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, utemeljeno pričakuje, da bodo vsa njihova dejanja usmerjena v iskanje zaščite in bodo za pomoč zaprosili takoj, ko se jim bo za to ponudila prva priložnost v prvi zanj varni državi, medtem ko tožnik v nobeni izmed držav na svoji poti ni zaprosil za azil. V zvezi z njegovo navedbo, češ da je bila njegova ciljna država Slovenija, tožena stranka ugotavlja, da tega tožnik ob podaji prošnje ni navedel, temveč je na posebno vprašanje o njegovi ciljni državi tedaj odgovoril, da ni imel ciljne države. Zato mu tožena stranka tudi ne verjame, da je bila njegova ciljna država Slovenija, tak zaključek pa še dodatno utrjuje opisano ravnanje tožnika, ki se po prihodu v Slovenijo ni javil na najbližji policijski postaji, ampak je odšel v Ljubljano, kjer ga je po obvestilu občana prijela policija. Zato je po oceni tožene stranke bolj verjetno, da si je želel Slovenijo le prečkati in da ni zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče. 20. Nadalje tožena stranka v zvezi z ugotavljanjem splošne verodostojnosti tožnika ocenjuje, da so njegove navedbe neprepričljive, konkretni dogodki preskopo opisani, tožnik pa je svojo zgodbo nenehno spreminjal, ne le ob podaji prošnje in na nadaljnjih dveh osebnih razgovorih, pač pa tudi med tekom posameznih razgovorov: tako je na primer na drugem osebnem razgovoru 4. 11. 2019 z eno izjavo demantiral vse dotedanje rekoč, da se je zmotil in da je resnico izpovedal na prvem osebnem razgovoru 7. 2. 2019, kar tako pomeni, da je več ur razlagal neko drugo zgodbo in potem naenkrat ugotovil, da se je zmotil. Pri tem tožena stranka poudarja, da je ob odsotnosti kakršnihkoli listinskih dokazov prav verodostojnost prosilčevih izjav odločilnega pomena in da je tožnik kot prosilec dolžan govoriti resnico ves čas postopka ter izpovedati vsa dejstva, pomembna za njegov primer. Četudi je tožena stranka v tožnikovem primeru zahtevala pojasnila v zvezi z mnogimi ugotovljenimi neskladji v njegovih izjavah, je tožnik le pavšalno odgovarjal, da se ne spomni oziroma se težko spomni vsega, kar je povedal, na podlagi česar tožena stranka zaključuje, da tožnik splošne verodostojnosti ni izkazal. Poleg tega ocenjuje, da razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih je tožnik navedel v svoji prošnji za priznanje mednarodne zaščite, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1, glede na dogodke, ki jih je tožnik opisoval kot razloge za zapustitev izvorne države. Predvsem zato, ker je tožnik še nekaj časa po opisanih dogodkih, ki naj bi se mu zgodili, povsem brez težav živel v Alžiriji v več različnih mestih in še zlasti zato, ker nobenega izmed opisanih dogodkov ni prijavil policiji. Zato tožnik utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazal, saj ni navedel nobenih relevantnih dejanj ali okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu določil 26. člena ZMZ-1. 21. Dodatno je tožena stranka skladno z drugim odstavkom 23. člena ZMZ-1 v nadaljevanju preverila skladnost izjav tožnika s pridobljenimi aktualnimi informacijami o izvorni državi glede praks in navad v zvezi s porokami v Alžiriji ter sistema zaščite posameznikov s strani državnih akterjev. Tako je preučila v nadaljevanju naštete informacije, ki jih v bistvenem povzame v svoji obrazložitvi. Dodano je preučila tudi informacije, ki jih je po svojih pooblaščencih predložil tožnik dne 25. 3. 2019 in 15. 11. 2019 glede žrtev umora iz časti zaradi tako imenovanega prepovedanega razmerja "zina", vendar predloženih informacij po ugotovitvi tožene stranke ni mogoče šteti za verodostojne, ker izhajajo večinoma iz neznanih ali manj preverjenih spletnih strani oziroma portala, na katerem uporabniki izmenjujejo svoja mnenja v obliki foruma, zato jih ni mogoče šteti za verodostojne, saj na forumu lahko vsak uporabnik zapiše svoje osebno mnenje in kar želi, taka informacija pa ne odraža nujno dejanskega stanja. Tožena stranka glede dveh navedenih virov iz leta 2013 in 2012 še ugotavlja, da sta neaktualna, saj sta bila v času odločanja tožene stranke stara že 6,5 oziroma 7,5 let. Ker je tožnik še nadalje ostal v izvorni državi tudi po opisanih dogodkih ob koncu leta 2016, ko je domače mesto Tiaret zapustil zaradi pretepa z dekletovim bratrancem in dvakratnih grožnjah njenega očeta ter je živel po drugih mestih v Alžiriji še vse do februarja 2018, ko je prav tako brez težav zapustil državo in se mu v vsem tem času ni nič zgodilo, tožena stranka ne verjame navedbam tožnika, da je bil zaradi opisanih dogodkov, ki jih policiji niti ni prijavil, prisiljen zapustiti izvorno državo. Zato tudi meni, da informacije glede „zine“ v tožnikovem primeru niso relevantne, saj je tožnik ves čas brez težav živel in delal po različnih mestih v izvorni državi, ki jo je tudi zapustil brez težav in povsem legalno, tako da tožnik po oceni tožene stranke ni izkazal ne objektivnega in tudi ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu pred preganjanjem.

22. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev tožnik po oceni tožene stranke ni izkazal niti splošne verodostojnosti, oziroma njegovim navedbam glede zatrjevanega preganjanja v Alžiriji ni mogoče verjeti. Tožnik tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca po 2. odstavku 20. člena ZMZ-1 niti subsidiarne oblike zaščite po 3. odstavku 20. člena ZMZ-1 v povezavi z 28. členom tega zakona, saj v tožnikovem primeru ni mogoče zaključiti, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Ta mora biti individualno utemeljena, kar pa ni mogoče sklepati na podlagi tožnikovih izjav in njegovih nasprotujočih ter nekonsistentnih navedb glede razlogov preganjanja, ki vodijo k zaključku, da tožniku ni mogoče verjeti glede opisanih dogodkov oziroma razlogov, drugih razlogov pa tožnik niti ni navajal oziroma izpostavil. Zato po ugotovitvi tožene stranke ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem da utrpi resno škodo na podlagi prve, druge in tretje alineje 28. člena ZMZ-1. 23. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Toženi stranki očita, da ni zabeležila vseh navedb in trditev, ki jih je tožnik navajal ob svojem zaslišanju v takšni obliki in vsebini, kot jih je navajal, s čimer naj bi tožniku kršila pravico do izjave. Pravico do izjave pa naj bi tožniku kršila tudi s tem, da se naj tožena stranka ne bi spustila v temeljito presojo njegovih navedb glede njegove ogroženosti v primeru, da bi se moral vrniti v Alžirijo v smislu sodbe v zadevi Elgafaji C-765/07, češ da podobno kot v zadevi Boudljida C-249/13 iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati razlogov zavrnitev njegove prošnje, zato naj izpodbijane odločbe tudi ne bi bilo mogoče preizkusiti. Toženi stranki nadalje še očita, da pred izvajanjem listinskih dokazov na osebnem razgovoru naj ne bi prevedla pravno relevantnih listinskih dokazov. Razen tega očita toženi stranki, da ni še pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika obvestila, da bo zavrnila njegovo prošnjo in mu ob tem sporočila argumentov za zavrnilno odločitev, s čimer naj bi mu prav tako kršila pravico do izjave. Toženi stranki tožnik še očita, da ga ni seznanila z ugotovljenimi nekonsistentnostmi med njegovimi izjavami v postopku. Tožnik si vseh podrobnosti ne zapomni, odstopanja in nedoslednosti, na katere opozarja tožena stranka, pa so posledica trajanja časovnega obdobja od začetka njegove poti v letu 2018 do razgovorov, ki so bili opravljeni v letu 2019. Nadalje očita, da tožena stranka v dokaznem postopku ni upoštevala tožnikovih navedb glede razmer v izvorni državi, ki naj bi bile tako slabe, da v njej tožnik ne more preživeti. Toženi stranki nadalje očita, da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi navedla, da sumi, da je tožnik na ozemlje EU prišel izključno iz ekonomskih razlogov, ne da bi pojasnila, zakaj meni, da so podani ti razlogi, kar onemogoča preizkus izpodbijane odločbe. Poleg tega tožnik očita, da tožena stranka ni prevedla tožnikove lastnoročne izjave pisne izjave, ki jo je podal na policiji ob vložitvi prošnje in z njo ni seznanila tožnikovih pooblaščencev. Z navedbo v izpodbijani odločbi, da se tožnik ni pretirano trudil za utemeljitev prošnje pa naj bi tožena stranka prejudicirala odločitev še pred končanim postopkom. Tožnik se tudi ne strinja s toženo stranko, da v zvezi z upravičenostjo do priznanja statusa begunca ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, saj sam nasprotno meni, da je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov, saj z njimi zaradi oddaljenosti od svoje izvorne države ne razpolaga, z družino pa je v slabih odnosih. Sicer je res, da se zaradi poteka časa tožnik ne spominja dobro vseh podrobnosti glede svojega razmerja z dekletom, opisanih groženj in svoje poti, zaradi česar prihaja do določenih razhajanj in vrzeli, kar tožnik smatra za povsem običajno, vendar za razliko od tožene stranke sam meni, da glede bistvenih okoliščin ni mogoče zaslediti bistvenih razhajanj. Razen tega tožnik meni, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v primeru smrtne kazni oz. usmrtitve iz časti zaradi nedovoljenega odnosa z dekletom berberske narodnosti, saj so mu tudi že grozili. Toženi stranki še očita, da so bili osebni razgovori s tožnikom vodeni rutinsko in površno, češ da se od tožnika kot tujca v postopku ni moglo pričakovati, da bo sam od sebe izpovedoval o občutkih preganjanja, strahu, saj gre za občutke intimne narave, tako da ni realno pričakovati, da bi o tem izpovedoval neznanim ljudem v tuji državi v postopkih, v katerih se je znašel. Tožnik kritizira izpodbijano odločbo tudi zato, ker naj bi tožena stranka kršila tožnikove procesne pravice, češ da ga tožena stranka naj ne bi soočila z ugotovljenimi nekonsistentnostmi pred izdajo izpodbijane odločbe. Le-ta naj tudi ne bi vsebovala vseh zakonsko predpisanih elementov iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zaradi katerih je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno. Razen tega meni, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, ker naj ne bi upoštevala splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi tožnika ter ugotavljala, ali bi bil v primeru vrnitve tožnik izpostavljen preganjanju ali resni škodi. Toženi stranki očita nepravilno ugotovitev dejanskega stanja tudi iz razloga, ker naj bi kot pravno nepomembne smatrala navedbe tožnika, ki naj bi jih sploh ne upoštevala pri svoji odločitvi, kar naj bi pomenilo tudi nepravilno uporabo materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. V nadaljnji pripravljalni vlogi tožnik ponavlja tožbene navedbe ter dodatno predlaga svoje ustno zaslišanje.

24. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 1. in 2. odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) v danem roku predložila predmetni upravni spis in vložila odgovor na tožbo, v katerem kot neresnične in neutemeljene zavrača tožbene navedbe. Izrecno nasprotuje tožbenim očitkom glede kršitve pravice tožnika do izjave, češ da nikakor ni kršila tožnikove pravice do izjave: kot je razvidno iz tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in zapisnikov obeh osebnih razgovorov je imel tožnik možnost, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za njegovo utemeljevanje prošnje za mednarodno zaščito, vsa vsebina pa mu je bila prebrana in prevedena v arabski jezik, na kar ni imel nobenih pripomb, nato pa je zapisnike tudi lastnoročno podpisal. Ob tem izpostavlja, da je tožnik nenehno spreminjal svoje izjave ter številnih neskladij in nekonsistentnosti, na katere je bil opozorjen, ni prepričljivo pojasnil, pač pa je zgolj navajal, da se ne spomni dobro. Razen tega ni predložil nobenih dokazil. Predložil pa tudi ni svojih osebnih dokumentov, čeprav je sam večkrat izjavil, da bo to storil naknadno. Posebej poudarja, da je tožnik v izvorni državi brez težav živel še več kot leto dni po domnevnih dogodkih in je nato legalno zapustil Alžirijo zaradi slabega ekonomskega stanja. Tožena stranka zavrača tudi tožbeni očitek, da ni upoštevala tožnikovih navedb v postopku ter izpostavlja, da so bile številne tožnikove izjave neskladne in protislovne tudi glede njihove časovne umestitve, čeprav je od prosilcev za mednarodno zaščito upravičeno mogoče pričakovati, da so njihove navedbe vsakič enake. Prav tako zavrača tudi tožbeni očitek, da ni prevedla tožnikove lastnoročne izjave ter dodatno pojasnjuje, da je le-ta sestavljena iz zgolj 4-ih angleških besed, ki so bile takoj prevedene. Posebej izpostavlja, da je zelo dobro preučila informacije o izvorni državi in med drugim ugotovila, da tožnik ni izkazal utemeljenega razloga, zakaj nobenega izmed domnevnih dogodkov ni prijavil policiji, predvsem ker je tudi sam navajal, da s policijo nikoli ni imel težav, je pa na črno prodajal zelenjavo na tržnici, zaradi česar mu je policija robo večkrat zasegla. Kar pa zadeva tožnikovo navedbo, da je za mednarodno zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče, tožena stranka meni nasprotno in izpostavlja, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v nobeni izmed več držav članic EU, ki jih je prečkal na poti, niti ni tega storil neposredno po vstopu v Slovenijo, ampak pozneje, po prihodu v Ljubljano in šele po prijetju na podlagi obvestila občana. Po mnenju tožene stranke je zelo verjetno, da bi tožnik zapustil tudi Slovenijo, če ne bi bil prijet po obvestilu občana. Tožena stranka poudarja, da je zelo dobro v izpodbijani odločbi pojasnila tudi svoje razloge, zakaj sumi, da je tožnik na ozemlje EU prišel izključno iz ekonomskih razlogov, oziroma, na kakšen način je prišla do tega zaključka upoštevajoč, da institut mednarodne zaščite ni namenjen zadovoljevanju želja posameznikov po boljšem življenju, ampak so do mednarodne zaščite upravičene le osebe, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem na kateri izmed petih zakonsko opredeljenih podlag ali obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bodo v primeru vrnitve v izvorno državo soočene z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo, česar pa tožnik v postopku ni izkazal. Tožena stranka se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

25. Tožnik je po prejemu odgovora na tožbo vložil drugo pripravljalno vlogo, v kateri vztraja pri vseh svojih dotedanjih navedbah in predlogih. Dodatno še pojasnjuje, da kljub strahu zaradi groženj Alžirije ni zapustil nemudoma, ker ni imel denarja, zato si je zaposlitve poiskal v drugih mestih in se je odpravil na pot, ko je dovolj zaslužil. 26. Tožba ni utemeljena.

27. Sodišče je na glavni obravnavi 15. 1. 2021 vpogledalo ter prebralo upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in ustno zaslišalo tožnika.

28. Tožnik je na glavni obravnavi pred sodiščem izrecno potrdil, da je njegov lastnoročni podpis na listini z dne 8. 12. 2018 iz predloženega upravnega spisa, ki obsega štiri angleške besede („I wish azil please“) ter slovenski prevod: „Želim mednarodno zaščito, prosim“. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni očitek, da se v upravnem spisu ne nahaja navedena lastnoročna izjava tožnika in da nima slovenskega prevoda.

29. V skladu z določbo 2. člena ZMZ-1 mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se skladno z 2. odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz 1. odstavka 31. člena tega zakona. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so subjekti preganjanja po tem zakonu lahko država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ali nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (država, politične stranke ali organizacije), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Dejanja preganjanja morajo biti v skladu s 26. členom ZMZ-1 dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z 2. odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali pa morajo ta dejanja predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz 2. odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek te določbe). Resna škoda skladno z 28. členom ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

30. V obravnavani zadevi ostaja med strankama sporna odločitev tožene stranke o zavrnitvi prošnje tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ni pa sporno to, da je tožnik državljan Alžirije, četudi ni predložil prav nobene listine za izkazovanje svoje istovetnosti. Prav tako med strankama ni sporno, da je v svoji prošnji za mednarodno zaščito, vloženi na predpisanem obrazcu dne 14. 12. 2018 v navzočnosti njegovega tedanjega pooblaščenca, in na obeh osebnih razgovorih tožnik kot razlog, zaradi katerega naproša za mednarodno zaščito navajal težave zaradi ljubezni do berberskega dekleta, čemur je nasprotovala dekletova vplivna in premožna družina, medtem ko je tožnik v svoji lastnoročni pisni izjavi, sestavljeni v angleškem jeziku s slovenskim prevodom z dne 8. 12. 2018 navedel zgolj to, da prosi za azil, ne da bi za to sploh navedel kakršenkoli razlog.

31. Glede na takšne njegove navedbe v prošnji in na dveh nadaljnjih osebnih razgovorih se sodišče strinja z zaključkom toženke v izpodbijani odločbi, da razlogi, ki jih je navedel za zapustitev izvorne države, ne predstavljajo razlogov za priznanje statusa begunca niti subsidiarne zaščite, v zvezi s čimer se na podlagi pooblastila zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, ki je celovita, podrobno in logično prepričljivo utemeljena z razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja in jim sledi. Sprejeta odločitev tožene stranke temelji na podlagi 3. alineje 1. odstavka 49. člena1 ZMZ-1, zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni očitek, da je bila izpodbijana odločba izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, kakor zmotno v tožbi na več mestih trdi tožnik. Iz izpodbijane odločbe (na str. 19, tretji odstavek) namreč jasno izhaja, da tožena stranka prošnje tožnika za mednarodno zaščito ni zavrnila kot očitno neutemeljene prošnje (v smislu 52. člena ZMZ-1), pač pa je svojo odločitev sprejela po izvedenem rednem ugotovitvenem postopku ter po opravljenih dveh osebnih razgovorih, o čemer sta bila sestavljena tudi zapisnika z dne 7. 2. 2019 in 4. 11. 2019, h katerima tožnik ni imel nobenih pripomb, niti ni imel nobenih pripomb na samo tolmačenje in prevajanje. Po povedanem sodišče zavrača kot neutemeljen tudi tožbeni ugovor absolutne kršitve pravil postopka oziroma kršitve pravice do izjave, še zlasti glede na večje število opravljenih osebnih razgovorov tožnika pri toženi stranki od običajnega (enega osebnega razgovora), in sicer v tožnikovem primeru prvič že ob vložitvi prošnje tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji na predpisanem obrazcu in zatem še na dveh nadaljnjih osebnih razgovorih, vsakokrat ob navzočnosti njegovih pooblaščencev, ki so bili navzoči tako ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu dne 14. 12. 2018, kot tudi na obeh osebnih razgovorih dne 7. 2. 2019 in 4. 11. 2019. 32. Tožnik v tožbi še navaja, da če oseba nima dostopa do prebivališča ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, gre lahko za kršitev 3. člena EKČP. Sodišče upoštevajoč sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zvezi s priznanjem subsidiarne zaščite zaradi bivanjskih razmer, ki bi utegnila biti relevantna, če bi morebitno ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v Alžirijo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pojasnjuje, da je to relativno in odvisno od individualno ugotovljenih okoliščin posameznega primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, kot tudi od spola, starosti in zdravstvenega stanja osebe, pri čemer je prav tako potrebno upoštevati tudi morebiten namen poniževanja, četudi sam po sebi obstoj tega namena ni pogoj za to, da je podana kršitev te pravice.2 Vendar pa bi v kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti sodna praksa ESČP utegnila biti relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,3 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.4 Vendar sodišče v konkretnem primeru ne more prezreti, da tožnik, glede na njegove navedbe, ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov. Četudi je tožnik imel pooblaščence vseskozi upravnim postopkom, ni ponudil ničesar, da bi v zvezi s tem ustvaril vsaj dvom z vidika pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, zato tožnik v konkretnem primeru očitno tudi ni izkazal pogojev niti zgolj za varstvo načela nevračanja, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia in Larioshina v. Russia.

33. Sodišče po povedanem sodi, da je bilo dejansko stanje v zadevi pravilno ugotovljeno in da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni ugotovilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je tudi sama izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

1 Določba 3. alineje 1. odstavka 49. člena ZMZ-1 se glasi: "Pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne v rednem postopku, če ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite;" 2 Decision as to the admssibility Budina against Russia, app. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220. 3 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 252-254, 263 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41. 4 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41.