Jedro

Teh okoliščin (torej zatrjevanega poslabšanja odnosov v zvezi s posledično izgubo namena sklenjene pogodbe), tudi če bi bile v postopku na prvi stopnji ustrezno (to je pravočasno, konkretno in celostno) zatrjevane in izkazane (pa kot rečeno, temu ni tako) glede na naravo (vsebino) med pravdnimi strankami sklenjene služnostne pogodbe oziroma sobivanja v isti hiši, ki ga je predvidevala, po mnenju pritožbenega sodišča objektivno (oziroma upoštevaje objektivizirane standarde pričakovanega (dolžnega) skrbnega ravnanja ob sklepanju pogodbe) samih po sebi ni moč opredeliti kot nepričakovanih oziroma takšnih, glede katerih se tožnica že ob sklenitvi pogodbe ne bi mogla ustrezno zaščititi. Zato zahtevku na razvezo (razveljavitev) tudi iz tega razloga ne bi bilo moč ugoditi (glej drugi odstavek 112. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo z dne 5.10.2015 je sodišče prve stopnje: - zavrnilo primarni tožbeni zahtevek glaseč se na ugotovitev, da sta pogodba o ustanovitvi služnosti stanovanja z dne 9.5.2012 in aneks k pogodbi o ustanovitvi služnosti stanovanja z dne 21.11.2012, sklenjena med tožnico in tožencema, neobstoječa, nadalje na dopustitev vzpostavitve etažne lastnine in izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri posameznem delu št. 1 stanovanjske stavbe št. ... k. o. ..., stoječi na parceli št. ... k. o. ..., in pri solastninskem deležu pripadajočega zemljišča (ki naj bi ga na parceli št. ... k. o. ... ugotovil izvedenec gradbene stroke) vknjižila lastninska pravica na ime tožnice (I. točka izreka), - zavrnilo podredni tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe o ustanovitvi služnosti stanovanja z dne 9.5.2012 in aneksa k pogodbi o ustanovitvi služnosti stanovanja z dne 21.11.2012 in na nerazdelno plačilo 149.740,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9.5.2012 do plačila (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožnica tožencema v roku 15-ih dni povrniti njune pravdne stroške v višini 3.583,87 EUR, po izteku omenjenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo v celoti se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da ugodi njenemu primarnemu tožbenemu zahtevku (s stroškovno posledico), podredno, da jo spremeni tako, da ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku (prav tako s stroškovno posledico), oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Glede primarnega zahtevka poudarja, da je pravno naziranje sodišča prve stopnje, da ni izpolnila svojega dokaznega bremena, napačno. Pojasnjuje, da je dokazno in trditveno breme vedno porazdeljeno med obe pravdni stranki. Pri tem procesno dokazno breme ni fiksirano. V konkretnem primeru, ko je tožnica svojo ustrezno trditveno podlago dokazovala z dokaznimi sredstvi, ki jih je imela na voljo (predvsem z lastnim zaslišanjem), iz te trditvene podlage pa je sorazmerno jasno izšel dvom o smiselnosti zunanje vsebine pravnega posla, ki procesno dokazno breme v zvezi s pravo naravo tega posla vsaj v pretežni meri prevaljuje na toženca oziroma dokazno bremene ustrezno (in pravično) porazdeli. V nadaljevanju se sklicuje na vsebino prvega in drugega odstavka 50. člena OZ. Zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba o ustanovitvi služnosti in aneks ne predstavljata simuliranega pravnega posla, saj naj pravno poslovna volja obeh strank ne bi bila „zaigrana“, je v nasprotju s pravili izkustvene logike. Omenja, kaj naj bi obširno pojasnjevala že tekom postopka. Nelogično je, da bi sama za bivanje v „služnostnem“ stanovanju v tuji hiše na vasi brez ustrezne infrastrukture tožencema plačala 149.740,00 EUR. Podana naj bi bila kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj o ravnanju v skladu z načelom vestnosti in poštenja s strani tožencev v razmerju do nje ni moč govoriti. Zaključek sodišča prve stopnje, da, ker sta se pogodba in aneks sklenila na izrecno željo tožnice in ker je slednja predlagala vpis služnosti stanovanja v zemljiško knjigo, to dokazuje, da je bila prava in resnična volja pravdnih strank skleniti pogodbo o služnosti, ni pravilen. Njeno ravnanje dokazuje le, da je z vpisom v zemljiško knjigo zagotovila publicitetni učinek pravice in svoj položaj (vsaj delno in trenutno) pravno zavarovala, glede prave in resnične volje skleniti prodajno pogodbo pa iz teh dejanj ni mogoče za nazaj sklepati, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Dogovor med pravdnimi strankami se je vedno nanašal na izročitev 149.740,00 EUR za stanovanje kot stvar, pri tem pa je šla tožnica tožencema s sklenitvijo zunanje (navidezne) pogodbe o ustanovitvi služnosti stanovanje „na roke“, da sta se izognila davčni obveznosti, vse z namenom pomoči sorodnikoma, s katerima se je takrat dobro razumela. Vse do sedaj, ko bi bilo potrebno disimulirani posel realizirati, ni bilo dvoma, da je znesek predstavljal kupnino. Sodišče prve stopnje naj bi pri odločanju sledilo le „golim“ navedbam tožencev in izpovedbam z njune strani predlaganih prič ter v tem delu ni ugotavljalo pravno odločilnih dejstev, zaradi česar se sodba ne da preizkusiti. Podana naj bi bila kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi glede podrejenega zahtevka velja vse, kar je navedla o trditvenem in dokaznem bremenu ter njuni porazdeljenosti. V nadaljevanju se pritožnica sklicuje na vsebino prvega odstavka 112. člena OZ. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Napačen je zaključek sodišča prve stopnja, da se medsebojni odnosi med strankama niso poslabšali do te mere, ki bi tožnico ovirala pri izvrševanju svoje služnosti. Odnosi morebiti res niso prerasli v agresivnost, vendar kljub temu psihični pritisk nanjo ni nič manjši. Glede na vsebino spora in obstoj tega pravdnega postopka (oziroma več pravdnih postopkov) je izkustveno povsem logično, da se v stanovanju ne počuti več sproščeno. Ves čas je napeta, kar pa ji ne omogoča mirnega izvrševanja služnosti stanovanja. Spričo skrhanosti odnosov med pravdnimi strankami bi bilo pogodbo o ustanovitvi služnosti in aneks potrebno razveljaviti. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot upravičeno ugotavlja sodišče prve stopnje, so bile tožničine trditve glede navideznosti pogodbe o ustanovitvi služnosti stanovanja z dne 9.5.2012 (v nadaljevanju pogodba) in aneksa (k omenjeni pogodbi) z dne 21.11.2012 presplošne, hkrati pa tudi v nasprotju z njeno lastno izpovedbo.(1) Zato (prav tako povsem splošnemu) pritožbenemu pojasnjevanju, kako naj bi že iz tožničine trditvene podlage izhajal dvom o „smiselnosti“ zunanje vsebine pravnega posla, v posledici česar naj bi prišlo do (pretežne) prevalitve dokaznega breme na toženca (oziroma pravične porazdelitve tega bremena), nikakor ni moč slediti. Kako naj bi tak razumen dvom lahko vzbudile (neizkazane) trditve (same za sebe), pritožba ne uspe (prepričljivo) pojasniti. Zgolj uporaba besednih zvez kot npr. „že na prvi pogled“, „se upira izkustvenemu logičnemu razumevanju“, v tem oziru pač ne zadostuje.(2) Enako velja za njeno opredeljevanje izpodbijanih zaključkov (razlogov) sodišča prve stopnje,(3) češ da niso „izkustveno-logični“, da so „v nasprotju s pravili izkustvene logike“ in „neprepričljivi“(4), navajanje, da ne razume, zakaj naj bi bila dosmrtna služnost zanjo bolj ugodna kot lastninska pravica na stanovanju (oziroma o nelogičnosti tega, da bi za služnost stanovanja v hiši na vasi brez ustrezne infrastrukture tožencema plačala znesek 149.740,00 EUR),(5) pojasnjevanje, zakaj naj bi prišlo do sklenitve navidezne pogodbe (o ustanovitvi služnosti stanovanja), kaj naj bi predstavljal izročeni znesek ter zakaj naj bi imela toženca očiten interes svojo pogodbeno voljo o ustanovitvi dosmrtne služnosti prikazati kot resnično in pravo.(6)

6. Ker temelji na trditvi(7) (predpostavki), ki je tožnica v postopku na prvi stopnji ni uspela izkazati, je neprepričljiva tudi pritožbena ocena, češ da o ravnanju tožencev,(8) ki bi bilo napram njej v skladu z načelom vestnosti in poštenja, ni moč govoriti. Enako neprepričljivo je pritožbeno „spraševanje“, o tem zakaj sta toženca, če jih (kot sta zatrjevala) za gradnjo hiše nista potrebovala, sprejela njena sredstva (149.740,00 EUR). Pritožnica v zvezi s to (za presojo prave pogodbene volje pravdnih strank) sicer zgolj posredno relevantno okoliščino ne upošteva, da je bila z ustanovitvijo (dosmrtne) služnosti v njeno korist(9) (v končni fazi) pomembno obremenjena nepremičnina v solasti tožencev, ki sta glede stanovanja(10) s pogodbo prevzela tudi določene finančne obveznosti.(11) Da naj bi bil znesek s strani tožnice dan kot „protidajatev“, pa navsezadnje izhaja iz samega drugega odstavka 2. člena aneksa. V njem se izrecno navaja, da je bil znesek 149.740,00 EUR tožencema izročen z namenom, da bo lahko tožnica do svoje smrti brezplačno uživala, uporabljala in imela v izključni posesti stanovanje (ki je predmet pogodbe(12)).

7. Sodišče prve stopnje zaključka o tem, kakšna je bila resnična volja tožnice (oziroma pravdnih strank) v času, ko se je dogovor sklepal, ne temelji le na (dokazno podprtih) okoliščinah, da naj bi bila pogodba in aneks sklenjena oziroma služnost ustanovljena in vknjižena na tožničino pobudo (glej 18. in 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Gre zgolj za dve od okoliščin, ki potrjujejo pravilnost njegovih zaključkov. Navajanje, kakšen naj bi bil pravi namen njenega vpisa v zemljiško knjigo, pa predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto(13) (prvi odstavek 337. člena ZPP(14)). Zato je brezpredmeten tudi iz njega izveden pritožbeni očitek.(15) Ker je sodišče prve stopnje obrazloženo presodilo vse za odločitev o primarnem tožbenem zahtevku bistvene okoliščine,(16) je neutemeljen nadalje očitek, češ da se odločitve(17) ne da preizkusiti.

8. V zvezi z zavrnitvijo podrednega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje v 31. točki obrazložitve upravičeno izpostavilo presplošnost(18) (oziroma nepodprtost z dokazi) tožničinih navedb glede spremenjenih okoliščin ter nevzdržnosti skupnega bivanja s tožencema in njunima sinovoma (glej 112. člen OZ(19)). Tako je tožnica v tem oziru v tožbi pojasnila, kaj naj bi se po sklenitvi predmetne pogodbe o služnosti stanovanja (in aneksa k njej) dogajalo v zvezi z nepremičnino na A., in (povsem splošno) zatrjevala le, da zaradi spremenjenih okoliščin (četudi izpolnitve obveznosti ne otežujejo) pogodba izgubi svoj namen ter da se med pravdnimi strankami pojavljajo vedno novi spori, ki ji otežujejo in onemogočajo izvrševanje služnosti stanovanja. Da izvrševanje ustanovljene (dogovorjene) služnosti zaradi spremenjenih (poslabšanih) odnosov med pravdnimi strankami ni v ničemer spremenjeno (to je oteženo ali celo omogočeno(20)), je ugotovilo in prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje (glej 28. - 31. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede nevzdržnosti razmer (zaradi katerih naj ne bi mogla živeti v isti hiši s tožencema) je pritožnica v postopku na prvi stopnji (in sicer na predzadnji strani vloge z dne 24.6.2015) omenjala(21) zgolj še to, kaj naj bi ji drugo toženka odgovorila, ko ji je povedala, da bo vložila tožbo (zaradi ugotovitve delne ničnosti darilne pogodbe), nadalje, da ji toženca, kadar zboli, ne nudita nege, ter da ji vse, kar potrebuje, prinese soseda. Da pomoč in postrežba tožnice v primeru bolezni kot tudi morebitne druge storitve tožencev (ki jih zaradi spremenjenih/poslabšanih odnosov ne izvršujeta) napram njej, v pogodbo niso bile vključene in da za to presojo niso relevantne, je v okviru 30. točke obrazložitve pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Na drugi strani pa predstavlja navajanje(22) o obstoju psihičnih pritiskov nanjo, nadalje, da naj bi bilo glede na obstoj tega in ostalih pravdnih postopkov izkustveno povsem logično, da se v stanovanju ne počuti več sproščeno in da je ves čas napeta (kar ji ne omogoča mirnega izvrševanja služnosti), prvenstveno nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ob tem ne gre spregledati, da takšnih navedb tožnica ob svojem zaslišanju dne 18.9.2015 s svojo izpovedbo tudi sicer ni potrdila. Omenjala ni namreč nikakršnih psihičnih pritiskov s strani tožencev, nesproščenosti oziroma nemožnosti izvrševanje služnosti.(23) Pojasnjevala je le, kaj naj bi se dogajalo zaradi hiše na V., nadalje, da naj bi za 78.000,00 EUR preplačala svojo služnost, v zvezi s poslabšanjem odnosov pa omenila, da se je (ker ni imela ne kupoprodajne in ne služnostne pogodbe) bala, da bo ob stanovanje.(24) Iz omenjenih razlogov so prej omenjeni zaključki sodišča prve stopnje (podani v 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) povsem na mestu.

9. Ker zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Kar sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve tudi konkretno pojasni. Ker omenjeno sodišče (in to je edino pomembno) ne ugotavlja, da tožničin parter ni obstajal, ampak da slednja te svoje trditve ni izkazala (in da razen svojega zaslišanja drugih dokazov ni predlagala), je pritožbeno poudarjanje, da zaradi njene izpovedbe (pravilneje: nerazkritja njegovega imena) ni moč sklepati, da ta ni obstajal, oziroma (povsem abstraktno) pojasnjevanje o enakovrednosti dokaznih sredstev po ZPP (očitno) brezpredmetno.

Op. št. (2): Ob tem pa (v zvezi s pojasnjevanjem o „prevalitvi“ dokaznega bremena oziroma njegovi pravični porazdelitvi) pritožnica ne upošteva, da sodišče prve stopnje do svojih zaključkov ni prišlo zgolj na temelju presoje izkazanosti njenih trditev, saj je v tem oziru hkrati presojalo tudi trditve tožencev (glej 18. in 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

Op. št. (3): Glede katerih je v izpodbijani sodbi podana konkretna (natančna), skladna in logična obrazložitev (glej predvsem 18. - 23. točko obrazložitve).

Op. št. (4): Pri čemer za razliko od sodišča prve stopnje (ki svoje zaključke izvaja iz konkretnih rezultatov izvedenega dokaznega postopka) pritožnica razen teh ocen (opredelitev) oziroma (golih) trditev ne ponudi (popolnoma) nič konkretnega. Da naj tožnica ne bi mogla več vzdrževati starega stanovanja v L., pa ni argument sodišča prve stopnje, ampak trditev tožencev, ki je bila v 18. točki obrazložitve zgolj povzeta.

Op. št. (5): Odgovori na omenjena „vprašanja“ (ki zaradi svoje subjektivne pogojenosti tudi sicer ne morejo biti objektivno presojani) za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane sodbe sami za sebe niso ključni. Kljub temu velja izpostaviti, da sta tovrstne ustrezne odgovore podala že toženca (glej 5. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri so te navedbe povzete) oziroma je glede tožničinih motivov (nagibov) za sklenitev pogodbe o služnost stanovanja (glej predvsem 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) prepričljive razloge (ki ne obsegajo le trditev tožencev o tožničini nezmožnosti vzdrževanja stanovanja v L., ampak tudi okoliščine subjektivne narave) podalo tudi sodišče prve stopnje.

Op. št. (6): Kar vse je navajala (a ne hkrati tudi izkazala) že v postopku na prvi stopnji.

Op. št. (7): O tem da je bila med pravdnima strankama v resnici sklenjena kupoprodajna pogodba.

Op. št. (8): In sicer ker je prvo toženec ni navedel kot kupca parcele in soinvestitorke oziroma ker je v zemljiško knjigo kot solastnika vknjižil le sebe in drugo toženko.

Op. št. (9): Kot izhaja iz drugega odstavka 2. člena pogodbe je tožnica hkrati pridobila pravico do uporabe skupnih delov stanovanjske hiše (zlasti garaže, shrambe, kurilnice oziroma pralnice ter fitnes sobe v prvi etaži hiše), hkrati pa tudi dvorišča in vrta.

Op. št. (10): V zvezi s katerim je bila služnost ustanovljena.

Op. št. (11): Glej 3. in 4. člen.

Op. št. (12): In ki sodi v sklop njune nepremičnine Op. št. (13): Kljub temu da toženca že v odgovoru na tožbo navajala, da sta bila pogodba in aneks (ki ju je pripravila njena odvetnica) sklenjena na predlog tožnice (kar naj bi dokazovalo, da je bila takšna prava in resnična volja pravdnih strank), ter da je bila slednja tista, ki je predlagala vpis služnosti stanovanja v zemljiško knjigo, slednja trditev (pojasnil), ki jih podaja v pritožbi, v postopku na prvi stopnji ni podala (zakaj ne, ni (po)jas(nje)no).

Op. št. (14): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami Op. št. (15): O domnevno špekulativnem sklepanju sodišča prve stopnje.

Op. št. (16): Katere naj bi „spregledalo“, pritožba ustrezno (konkretno) ne uspe pojasniti.

Op. št. (17): Ki seveda ne sledi le „golim“ trditvam tožencev in z njune strani predlaganih prič (domnevno neverodostojnost katerih pritožba utemeljuje (zgolj) z okoliščino - ki za takšno oceno sama za sebe seveda ne zadostuje - da gre za potencialne/bodoče dediče predmetnega premoženja), kot to (prav tako povsem splošno) zatrjuje pritožba.

Op. št. (18): V ta okvir nadalje sodi tudi pritožbeno navajanje, češ da naj bi vse, kar je pritožnica o trditvenem in dokaznem bremenu in njuni porazdeljenosti navedla v zvezi s primarnim veljalo tudi za podredni zahtevek. Navkljub neupoštevnosti takšnega presplošnega (nekonkretiziranega) sklicevanja se (v zvezi z njegovo hkratno neutemeljenostjo) pritožbeno sodišče sklicuje na svoje v okviru 5. točke obrazložitve te sodbe podane razloge.

Op. št. (19): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami Op. št. (20): Kar jasno izhaja tudi iz sama tožničine izpovedbe podane na naroku dne 18.9.2015 (glej 4. in 9. stran zapisnika).

Op. št. (21): Ob ponovnem obširnem navajanju dogajanja v zvezi z nepremičnino na A. Op. št. (22): Katerega vsebina naj bi kazala na to, da naj bi pogodba o služnosti izgubila svoj namen.

Op. št. (23): Teh okoliščin (torej zatrjevanega poslabšanja odnosov v zvezi s posledično izgubo namena sklenjene pogodbe), tudi če bi bile v postopku na prvi stopnji ustrezno (to je pravočasno, konkretno in celostno) zatrjevane in izkazane (pa kot rečeno, temu ni tako) glede na naravo (vsebino) med pravdnimi strankami sklenjene služnostne pogodbe oziroma sobivanja v isti hiši, ki ga je predvidevala, po mnenju pritožbenega sodišča objektivno (oziroma upoštevaje objektivizirane standarde pričakovanega (dolžnega) skrbnega ravnanja ob sklepanju pogodbe) samih po sebi ni moč opredeliti kot nepričakovanih oziroma takšnih, glede katerih se tožnica že ob sklenitvi pogodbe ne bi mogla ustrezno zaščititi (glej odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 40/2012 z dne 25.3.2014). Zato zahtevku na razvezo (razveljavitev) tudi iz tega razloga ne bi bilo moč ugoditi (glej drugi odstavek 112. člena OZ).

Op. št. (24): Glej četrto in šesto stran zapisnika o naroku dne 18.9.2015