Jedro

Tožena stranka v postopku pred sodičem prve stopnje ni podala konkretnega dokaznega predloga, torej navedla, katere priče naj bi sodišče zaslišalo. Kot dokaz je namreč predlagala zaslišanje strank in "po potrebi zaslišanje priče". Konkretnega dokaznega predloga ne podaja niti v pritožbi, čeprav ima pravico do predlaganja novih dokazov celo v pritožbi (1. odst. 352. čl. ZPP/77). Zgolj takšna pavšalna graja ugotovljenega dejanskega stanja brez predlaganih konkretnih dokazov ne more biti utemeljena. Za obveznosti, izražene v tuji valuti, se ne uporablja Zakon o obrestni meri zamudnih obresti, obrestnih mer za obresti na te obveznosti pa tudi ne določa noben predpis. Pravno praznino glede tega je treba zapolniti z analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbeno obrestno mero (3. odst. 399. čl. ZOR, prim. pravno mnenje občna seja VSS, Poročilo VSS 1/93).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba prve stopnje: 1. razveljavi v ugodilnem delu (prvi odstavek izreka sodbe) za znesek 100.520,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in v izreku o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek; 2. spremeni v obrestnem delu od zneska tolarske protivrednosti 2.700,00 DEM tako, da je tožena stranka dolžna od tega zneska od dneva vložitve tožbe dalje plačati zamudne obresti po obrestni meri, kot se obrestujejo hranilne vloge v DEM na vpogled. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.700,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter znesek 180.393,50 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 77.706,00 SIT prav tako z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila. Presežek tožbenega zahtevka je zavrnilo, s sklepom pa odločilo, da se zavrne predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku. Trdi, da je bila najemnina plačana in v potrditev svojih navedb je predlagala zaslišanje prič, ki bi jih pripeljala na obravnavo in bi to potrdile. Obravnave se ni udeležila, ker so pooblaščenca tožene stranke na dan obravnave ob 8. uri zjutraj po telefonu obvestili, da je sodnica ta dan zasedena in ne bo mogla opraviti obravnav. Zato naj pritožbeno sodišče najprej pregleda, ali so pri sodnici tistega dne obravnave res odpadle, nakar naj preveri, ali so bile o tem obveščene stranke ter ali je sodišče upravičeno opravilo obravnavo v odsotnosti tožene stranke, ki bi se seveda, če telefonskega klica ne bi bilo, udeležila obravnave skupaj s svojimi pričami. Ker sodišče ni zaslišalo direktorja tožene stranke in njegovih prič, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ni upoštevalo načela zaslišanja strank v postopku, zaradi česar je posledično tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik ni upravičen do finančnih vlaganj v nepremičnino, za kar je plačal 100.520,00 SIT. Neutemeljeno je sklepanje sodišča, da je imel toženec slab odnos do lastnine v lokalu, kar naj bi dokazovalo dejstvo, da je odšel iz lokala, ne da bi obvestil tožnika. Tožnik sam je namreč poskrbel, da je toženec odšel iz lokala. Tožena stranka je lokal zapustila v takšnem stanju, kot ga je prejela, seveda ob upoštevanju normalne obrabe, tožnik pa je kot novi lastnik lokala, ta lokal začel takoj preurejati po svojih željah in potrebah. Tožena stranka mu tega ne osporava, jasno pa je, da toženec ni dolžan plačati tožniku sredstev preureditve poslovnih prostorov, saj se je vrednost in funkcionalnost lokala s tem za tožnika povečala. Lokal ni bil nov. Tožnik je kupil lokal, ki je bil že dalj časa v uporabi in že pretežno amortiziran in so bila potrebna določena obnovitvena dela. Ker sodišče ni zaslišalo direktorja tožene stranke, je tudi v tem delu preuranjeno verjelo tožeči stranki, v kakšnem stanju naj bi tožena stranka pustila lokal. Tudi odstali stroški, katerih povrnitev zahteva tožeča stranka, niso stroški, ki bi jih moral nositi toženec, temveč so bili ti stroški dejansko stroški ostalih lokalov v zgradbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo bodisi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek bodisi spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. V skladu z določilom 2. odst. 360. čl. ZPP/77 je sodnica dala pojasnilo k pritožbenim navedbam, ki se tičejo kršitve določb pravdnega postopka. Iz tega pojasnila v predložitvenem poročilu je razvidno, da narok, ki ga je sodišče določilo za 8.4.1999 ob 9. uri, ni bil preklican in da je pooblaščenec tožene stranke najbrž zadevo zamenjal z drugo, ki pa je bila dejansko tistega dne preklicana. Tudi v spisu ni nobene odredbe ali zaznamka o preklicu naroka. Da narok ni bil preklican pa nenazadnje kaže tudi dejstvo, da se ga je udeležila pooblaščenka tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je torej pravilno v skladu z 295. čl. ZPP/77 opravilo narok v odsotnosti tožene stranke. Ker je bila tožena stranka na narok pravilno vabljena, sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77, ker je v postopku zaslišalo le nasprotno stranko - takšno postopanje namreč sodišču dopušča določilo 2. odst. 265. čl. ZPP/77. Pri nadaljnjem preizkusu obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb v mejah, kot jih določa 2. odst. 365. čl. ZPP/77, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi niso podane druge kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Nadaljnji pritožbeni razlog - zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja - pritožba vidi v neizvedbi dokaza s pričami, katere naj bi tožena stranka že predlagala oziroma pripeljala s seboj na narok in ki bi potrdile, da je bila najemnina za poslovni prostor dejansko plačana. Vendar pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala konkretnega dokaznega predloga, torej navedla, katere priče, ki naj bi bile prisotne pri plačilu najemnine tožeči stranki, naj bi sodišče zaslišalo. Kot dokaz je namreč predlagala zaslišanje strank in "po potrebi zaslišanje priče" (navedbe pod 1. tč. odgovora na tožbo). Konkretnega dokaznega predloga ne podaja niti v pritožbi, čeprav ima pravico do predlaganja novih dokazov celo v pritožbi (1. odst. 352. čl. ZPP/77), zgolj drugačna izpovedba same tožene stranke pa ne bi privedla do drugačnega uspeha celotnega dokaznega postopka (8. čl. ZPP/77). Sicer pa je sodišče prve stopnje natančno in pravilno obrazložilo, da tožena stranka dolguje tožeči še najemnino za nadaljnje tri mesece in te razloge sprejema tudi pritožbeno sodišče. Zgolj kot pavšalne in z ničemer dokazno podprte ocenjuje pritožbeno sodišče tudi nadaljnje trditve tožene stranke pri graji ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi stroški telefona in obratovalnimi stroški. Sodišče prve stopnje se je o višini slednjih prepričalo s potrdilom z dne 19.2.1999 (priloga A9), iz katerega je razvidno, da se stroški tičejo lastniškega prostora tožnika. Za trditev, da se nanašajo na ostale prostore v zgradbi, tožena stranka ne ponuja nobenega dokaza, prav tako ne za stroške telefona. Zgolj takšna pavšalna graja ugotovljenega dejanskega stanja torej ne more biti utemeljena. Pač pa je tožena stranka že v odgovoru na tožbo trdila, da je tožnik začel prostor sam obnavljati oziroma prenavljati takoj po njegovem nakupu. Tožnik sam je izpovedal, da je kupil poslovni prostor, ki ga je ob nakupu že zasedala tožena stranka. Resda je v izpovedbi pojasnil, kakšno škodo naj bi mu tožena stranka povzročila, ni pa jasno, v kakšnem stanju je tožnik lokal kupil. O teh okoliščinah bi nedvomno lahko izpovedal tudi direktor tožene stranke, zaslišanje katerega predlaga pritožba. Resda je tožnik predložil določene račune oziroma predračune, ki pa dokazujejo le, da so bile določene v lokalu opravljene investicije. Ni pa iz teh listin jasno, ali je šlo za vzdrževanje lokala ali njegovo prenovo (ti stroški so po določilu 16. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, v nadaljevanju ZPSPP, najemodajalčevi, torej tožnikovi), ali pa za odpravljanje škode, ki jo je povzročil najemnik (tožena stranka, ki bi jih morala torej trpeti po določilu 1. odst. 21. čl. ZPSPP). Le v tem delu zatrjevana dejstva in predlagani dokaz v pritožbi kažejo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in le v tem delu (za znesek 100.520,00 SIT, kolikor naj bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje znašal znesek odškodnine za v lokalu povzročeno škodo) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odst. 370. čl. ZPP/77). V ponovljenem postopku naj torej sodišče prve stopnje z zaslišanjem strank (verjetno bo potrebno tudi dodatno zaslišanje tožnika) ugotovi, v kakšnem stanju je tožnik lokal kupil, kakšna dela je v njem opravil in koga glede na določila ZPSPP, Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, XI. poglavje) ali posebnega dogovora strank (najemna pogodba z dne 3.12.1994) ti stroški bremenijo. Kot je bilo že obrazloženo, pa je v preostalem delu pritožba tožene stranke neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče v tem (doslej obrazloženem) obsegu zavrnilo (368. čl. ZPP/77). V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP/77) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialnopravne predpise o obrestni meri zamudnih obresti. Najemnino je sodišče prve stopnje priznalo v tolarski protivrednosti tuje valute, kakor je tožbeni zahtevek v skladu z dogovorom med strankama oblikoval tudi sam tožnik. Od tega zneska je zahteval zamudne obresti po obrestni meri za devizne hranilne vloge v DEM na vpogled od vložitve tožbe dalje do plačila, medtem ko je sodišče prve stopnje priznalo zakonite zamudne obresti v skladu z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti. Vendar pa se za obveznosti, izražene v tuji valuti, ne uporablja Zakon o obrestni meri zamudnih obresti, obrestnih mer za obresti na te obveznosti pa tudi ne določa noben predpis. Pravno praznino glede tega je treba zapolniti z analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbeno obrestno mero (3. odst. 399. čl. ZOR, prim. pravno mnenje občna seja VSS, Poročilo VSS 1/93)). To pa pomeni, da med posamezniki velja obrestna mera, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled, med drugimi osebami pa obrestna mera, ki jo banka ali druga finančna organizacija plačuje oziroma s pogodbo določa za tako ali podobno vrsto posla. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je zato pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. 373. čl. ZPP/77 sodbo prve stopnje v obrestnem delu od v tuji valuti izražene glavnice 2.700,00 DEM spremenilo, kot je to razvidno iz izreka (2. tč. 1. odst.) in kot je s tožbenim zahtevkom zahtevala tudi tožeča stranka. O priglašenih pritožbenih stroških bo moralo odločiti sodišče prve stopnje z novo odločbo (3. odst. 166. čl. ZPP/77).