Jedro

Stranski udeleženec v "tujem" postopku varuje svoj interes, ki je v tem, da odločitev v upravni zadevi ne bi posegla v njegov pravno varovani položaj. Navedeno v postopkih za izdajo gradbenih dovoljenj pomeni, da oseba, ki je lastnik nepremičnine v območju za določitev strank in s tem stranski udeleženec v tem postopku, ščiti svoje pravne koristi, ki so v tem, da objekt ne bo povzročal prekomernega onesnaževanja, hrupa ali drugih vplivov v nasprotju s predpisi o varstvu okolja s teh področij. Vendar pa so lastniki nepremičnin pravno varovani le v primeru bistvenih (prepovedanih, prekomernih) imisij iz prvega odstavka 75. člena SPZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Metlika je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo investitorki Občini M. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila gradnjo čistilne naprave ... (manj zahtevnega objekta), kapacitete 350 PE, na delu zemljišča parc. št. 133 in 134. k. o. ..., v skladu s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD) in pod pogoji, navedenimi v izreku te odločbe. V obrazložitvi navaja svoje ugotovitve o tem, kako so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – UPB in nadaljnji – v nadaljevanju ZGO-1) in iz 9. ter 28. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območja planskih celot M-1, M-2, M-3 in M-4 v Občini Metlika (Uradni list RS, št. 63/98 in 104/08 – v nadaljevanju PUP). Poleg tega navaja še, da so med stranskimi udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki jih je upravni organ povabil na ustno obravnavo, štirje (med njimi tudi tožeča stranka) izrazili mnenje, da bo z nameravano gradnjo čistilne naprave storjen poseg, ki bo zaradi svoje lastnosti, velikosti in lokacije pomenil veliko nevarnost za okolje in povzročil zmanjšanje vrednosti sosednjih zemljišč, katerih solastniki so. Zato pričakujejo plačilo ustrezne in pravične odškodnine.

Prvostopenjski upravni organ ugotavlja, da iz PGD izhaja, da neugodni vplivi na okolico niso pričakovani, da se zmanjševanje nevarnosti onesnaževanja ali zastrupitve vode ali zemlje zagotavlja z izgradnjo neprepustnih bazenov, da okoljevarstveno dovoljenje med drugim določa, da mora upravljavec zagotoviti prve meritve in obratovalni monitoring odpadnih vod ter da iz tega dovoljenja izhaja še, da so izpolnjeni pogoji glede emisij v skladu s 4. in z 18. členom Uredbe o emisiji snovi pri odvajanju odpadne vode iz malih komunalnih čistilnih naprav (Uradni list RS, št. 98/07). Navedbe stranskih udeležencev o nevarnosti za okolje je upravni organ prve stopnje zavrnil kot pavšalne, saj o tem niso predložili dokazov. Pojasnil je tudi, da plačilo odškodnine oziroma ekološke rente lastnikom sosednjih zemljišč ni predpisano kot pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja.

Pritožbeni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil, ker je ugotovil, da so za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni tako pogoji po 66. členu ZGO-1 kot posebni pogoji, ki so navedeni v PUP. S sklicevanjem na določbe PUP in na PGD zavrača pritožbene navedbe, da je čistilna naprava zgrajena ob naselju, in pojasnjuje, da PUP dovoljuje gradnjo čistilne naprave na najboljših kmetijskih zemljiščih in ne v naselju oziroma v njegovi neposredni bližini. Tudi pritožbeni organ enakih pritožbenih navedb, kot jih je tožeča stranka uveljavljala že na ustni obravnavi, zaradi njihove pavšalnosti ni mogel upoštevati. Hkrati pojasnjuje, da je glede ugovorov o trajnih negativnih posledicah in o vplivu gradnje na kvaliteto zemljišč posredno dan odgovor tudi v okoljevarstvenem dovoljenju Agencije RS za okolje pri Ministrstvu za okolje in prostor z dne 4. 12. 2009 in da ima tožeča stranka možnost vložiti odškodninsko tožbo, če meni, da je zaradi obravnavane gradnje oškodovana.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da sta dve njegovi parceli v neposredni bližini čistilne naprave in da ju uporablja za pridelovanje vrtnin. Meni, da bodo voda, živali in veter prenašali strupe iz čistilne naprave do njegovih zemljišč na rastline, ki jih prideluje za kuhanje. Zaradi čistilne naprave naj bi bili zemljišči nekoristni in brez vrednosti. To naj bi mu povedali projektanti, ki delajo na čistilnih napravah. Trdi, da gre za nasilje, ki ga sili v smrt. Navaja, da je Občini M. predlagal, naj mu to zemljo nadomestijo z drugo ali naj jo odkupijo, da si bo sam lahko kupil zemljo drugje.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki in prizadeti stranki. Tožena stranka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo meni, da tožba ni sklepčna in da ni sposobna za obravnavanje. Tožnikove tožbene trditve o onesnaženju vode in zastrupljanju njegovih nepremičnin naj bi bile neresnične. Sklicuje se na soglasja, analize in dovoljenja ter ustrezen PGD, brez katerih ji gradbeno dovoljenje ne bi bilo izdano. Trdi, da izgradnja čistilne naprave z ničimer ne bo posegla v nepremičnine tožeče stranke, saj izgradnja čistilne naprave rabe in uživanja njegovih zemljišč ne bo ovirala. Tožbene trditve naj bi bile zgolj pavšalne, ker zanje ni ne predložen ne predlagan dokaz. Iz orto foto posnetka, objavljenega na spletni strani Geodetske uprave RS, naj bi izhajalo, da sta zemljišči tožeče stranke dejansko gozdni parceli. Trdi, da čistilna naprava ne bo imela nobenega vpliva na podzemno vodi, iz mnenj, ki jih navaja, pa naj bi izhajalo, da bo čistilna naprava celo pripomogla k izboljšanju kvalitete podzemne vode. Tožeča stranka naj ne bi utrpela nobene škode, niti je ne konkretizira. Zato prizadeta stranka sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov prizadete stranke.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi (ki jo je naslovila „obvestilo“) izraža nasprotovanje odgovoru na tožbo prizadete stranke in navaja, da se čistilna naprava med njegovimi zemljišči gradi z nasiljem. Na eni strani čistilne naprave naj bi bila najbolj kvalitetna zemlja, ki jo kmetija ima, na drugi pa naj bi bil sadovnjak jablan. Trdi, da jabolka ne bodo užitna zaradi bacilov, ki bodo na njih, in da bo to potrdil laboratorij v tujini. Meni, da mu je s tem odvzeta pravica koriščenja zemljišč, na katerih si prideluje hrano.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Tožeča stranka se je udeleževala postopka za izdajo gradbenega dovoljenja kot stranski udeleženec. Njen pravni položaj zato opredeljuje prvi odstavek 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – UPB2, 126/07 in 65/08 – v nadaljevanju ZUP), po kateri se ima pravico udeleževati upravnega postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, torej oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pri tem je treba upoštevati, da gre za uveljavljanje pravnih koristi, ki imajo oporo v zakonih in podzakonskih aktih, ki urejajo izdajo izpodbijane upravne odločbe. To pomeni, da stranski udeleženec v postopku lahko le omejeno varuje svoje interese - zgolj tiste, ki so pravno varovani, ne pa vsakršnih interesov, za katere sicer sam ocenjuje, da vanje ne bi smelo biti poseženo.

Stranski udeleženec torej v "tujem" postopku varuje svoj interes, ki je v tem, da odločitev v upravni zadevi ne bi posegla v njegov pravno varovani položaj. Poenostavljeno povedano: stranski udeleženec v upravnem sporu sicer lahko opozarja na vse nepravilnosti, vendar pa bo uspešen le z ugovorom, kadar bo zatrjevana nepravilnost imela vpliv na njegov pravno varovani položaj. Navedeno v postopkih za izdajo gradbenih dovoljenj pomeni, da oseba, ki je lastnik nepremičnine v območju za določitev strank in s tem stranski udeleženec v tem postopku (1. točka drugega odstavka 62. člena ZGO-1), ščiti svoje pravne koristi, ki so v tem, da objekt ne bo povzročal prekomernega onesnaževanja, hrupa ali drugih vplivov v nasprotju s predpisi o varstvu okolja s teh področij. Vendar pa so lastniki nepremičnin pravno varovani le v primeru bistvenih (prepovedanih, prekomernih) imisij iz prvega odstavka 75. člena SPZ, katerih pa tožeča stranka kot lastnik parc. št. 125 in 126 k. o. ... v samem postopku ni izkazala.

Ugotovitve tožene stranke o dovoljenosti gradnje komunalne čistilne naprave temeljijo na projektih nameravane gradnje, ki so po ugotovitvah tožene stranke sestavljeni v skladu z veljavnimi predpisi. Pri tem se že prvostopenjski upravni organ sklicuje na okoljevarstveno dovoljenje, ki je bilo izdano v zvezi z obratovanjem obravnavane čistilne naprave, in na strokovno mnenje Zavoda za zdravstveno varstvo Novo mesto. Tožeča stranka pa po drugi strani za svoje trditve o škodljivih vplivih čistilne naprave na njegov pridelek ne navaja nobenih dokazov, niti te trditve podrobneje ne obrazlaga. Sodišče zato nima nobene podlage, da ne bi sledilo ustrezno obrazloženim navedbam tožene stranke.

Tudi za trditve o nasilnem odvzemu zemljišč tožeča stranka ne ponuja nobene obrazložitve. Sodišče lahko razume, da je tožečo stranko strah in da se boji posledic, vendar zgolj trditev, da bo čistilna naprava škodljivo vplivala na njegov pridelek, ne zadošča za utemeljitev dejanskega obstoja zatrjevanih škodljivih vplivov. Če bo do prepovedanih imisij prišlo, bo imela tožeča stranka možnosti zahtevati sodno varstvo na podlagi civilnopravnih predpisov. S tem ko se tožeča stranka posplošeno sklicuje na zmanjšano kvaliteto kmetijskih zemljišč in možnostjo njihove obdelave, pa ne zatrjuje posega v svoj pravno varovani položaj, čeprav ne more biti dvoma, da ima tožeča stranka dejanski interes, da do takih oz. do sploh nikakršnih sprememb ne pride.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker stranka ne navaja dejstev, ki bi bila pomembna za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).