Jedro

Izpodbijana sodba pravilno poudarja, da določitev deležev na skupnem premoženju ne pomeni njegove delitve in da se skupna lastnina s tem še ne preobrazi v solastnino. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je delitev solastniških deležev lahko le posledica sporazumne delitve skupne stvari ali delitve v nepravdnem postopku. Nobene ovire namreč ni, da o tem odloči sodišče v pravdi. Sodna praksa takšno delitev dopušča, med drugim tudi takrat, ko pravdni stranki z njo soglašata. Toženkino priznanje v odgovoru na tožbo, da tožniku na spornem stanovanju pripada (ne več kot) 1/10, je mogoče razumeti kot soglasje za delitev stanovanja z določitvijo solastninskih deležev na njem.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka glede ugotovitve, da znaša delež tožnika D. B. na skupnem premoženju do 1/5, v II. in III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze s skupnimi sredstvi in s skupnim delom pridobili nepremično premoženje, posamezni del št. 29 v stavbi št. ..., k. o. … in da znaša tožnikov delež na skupnem premoženju do 1/5. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožniku pa naložilo, da mora toženki povrniti 494,01 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

2. Pritožili sta se obe pravdni stranki.

3. Tožnik se sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 6., 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je toženka nezakonito zamenjala ključavnico in mu preprečila bivanje v spornem stanovanju. Tožnik je lastnik najmanj 50 ali 60% stanovanja. Sodišče njegovih dokazov ni upoštevalo. Tudi predlaganih prič ni zaslišalo. Sodbo je izdalo brez obravnave. Tožniku bi moralo dodeliti odvetnika ali na obravnavo povabiti njegovo skrbnico. Sodišče tudi ni bilo pristojno. V zadevi bi moralo odločati sodišče v Črnomlju in opraviti delitveni postopek.

4. Toženka se v pritožbi sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava. Poudarja, da je bil tožnik nesposoben za pridobitno delo zaradi bolezni. Vse svoje dohodke je zapravil za alkohol in igre na srečo. Toženka je sama preživljala družino in plačala vse stanovanjske stroške ter tožnikove dolgove, tudi tiste po letu 2005. Sporno stanovanje je bilo kupljeno na obroke. Tožnik je v desetih letih plačal le devet obrokov, vse ostale pa toženka. Tožnikov delež na skupnem stanovanju zato ne more presegati 1/10. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni.

5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo svojega nasprotnika in predlagata njeno zavrnitev. Toženka poudarja, da tožbeni zahtevek ni bil pravilno postavljen, sicer pa je sodišče tožniku prisodilo nekaj drugega, kot je zahteval. Tožnik je vložil tudi repliko na toženkin odgovor in predlaga njegovo zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pravdni stranki, sodeč po njunih pritožbenih trditvah, ne izpodbijata sodbene ugotovitve, da sta v času trajanja zakonske zveze s skupnimi sredstvi in s skupnim delom pridobili nepremično premoženje, ki ga predstavlja sporno stanovanje v ... Obe pa izpodbijata ugotovitev o tožnikovem deležu na skupnem premoženju, tožnik tudi zavrnilni del sodbe; sodišče druge stopnje je zato v skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP prvo sodbo preizkusilo samo v tem obsegu.

8. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, ki jih sodišču očita tožnik. Glede na vrednost spornega predmeta je za obravnavanje te zadeve pristojno sodišče prve stopnje kot okrožno sodišče. Tožnik je imel možnost predlagati delitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku (pri Okrajnem sodišču v Črnomlju); ker pa med pravdnima strankama obstaja spor o velikosti njunih deležev, se tej pravdi ne bi mogli izogniti. Brez podlage je torej pritožbeni očitek, da je v zadevi odločalo nepristojno sodišče. Tožnik v pritožbi ni pojasnil, na katera nedovoljena razpolaganja strank naj bi sodišče oprlo svojo odločbo, medtem ko je pritožbena trditev, da je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, očitno protispisna. Zmotno je pritožbeno prepričanje, da bi sodišče prve stopnje tožniku moralo dodeliti odvetnika. Zastopanje po odvetniku v pravdnem postopku ni obvezno, bi pa tožnik smel zaprositi za brezplačno pravno pomoč, če izpolnjuje pogoje zanjo. Iz spisa ni razvidno, da je bila tožniku morebiti odvzeta poslovna sposobnost, zato ni utemeljen očitek sodišču, da bi na narok moralo povabiti njegovo skrbnico. Sicer pa tožnik o tem, da ga zastopa skrbnica, sodišča ni obvestil. Tožnikova pravica do obravnavanja v postopku kljub zavrnitvi nekaterih dokaznih predlogov ni bila okrnjena, saj je sodišče v obrazložitvi sodbe pojasnilo, zakaj preostalih ponujenih dokazov ni izvedlo.

9. Pač pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo deloma prekoračilo tožbeni zahtevek, kot opozarja toženka. Tako je tožniku namesto zahtevanega solastninskega deleža na spornem stanovanju prisodilo delež na skupnem premoženju. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Tožniku zato ne sme prisoditi več ali kaj drugega, kot je uveljavljal s tožbo. Tudi če je sporno stanovanje morebiti edina skupna stvar, ki sta jo pravdni stranki pridobili v zakonski zvezi, sodišče brez ustreznega zahtevka ni imelo zakonskega pooblastila za odločanje o tožnikovem deležu na njunem skupnem premoženju, ker tožnik takšnega zahtevka v pravdi ni postavil. Poleg tega je tožniku neupravičeno odreklo odločitev o njegovem zahtevku, da je lastnik spornega stanovanja do 1/2. Izpodbijana sodba pravilno poudarja, da določitev deležev na skupnem premoženju ne pomeni njegove delitve in da se skupna lastnina s tem še ne preobrazi v solastnino. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je delitev solastniških deležev lahko le posledica sporazumne delitve skupne stvari ali delitve v nepravdnem postopku. Nobene ovire namreč ni, da o tem odloči sodišče v pravdi. Sodna praksa takšno delitev dopušča, med drugim tudi takrat, ko pravdni stranki z njo soglašata. Toženkino priznanje v odgovoru na tožbo, da tožniku na spornem stanovanju pripada (ne več kot) 1/10, je mogoče razumeti kot soglasje za delitev stanovanja z določitvijo solastninskih deležev na njem.

10. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Skupno premoženje zakoncev je namreč treba obravnavati vsestransko in enovito. To pomeni, da mora sodišče ugotoviti in upoštevati vse premoženje, ki sta ga zakonca pridobila v času njune zakonske zveze, dokler je med njima obstajala ekonomska skupnost, in ne le sporno premoženje. Pri določanju deležev na skupnem premoženju pa mora sodišče ugotoviti in upoštevati vse, kar sta zakonca s svojim delom, sredstvi ali posebnim premoženjem prispevala k pridobitvi skupnega premoženja, od začetka do konca njune ekonomske skupnosti. Čeprav sta pravdni stranki v obravnavanem primeru sklenili zakonsko zvezo že leta 1983, se je sodišče prve stopnje pri svoji presoji omejilo le na čas od leta 1993 dalje. Primerjavo dohodkov pravdnih strank je namreč opravilo le za obdobje od leta 1993, ko je bilo kupljeno sporno stanovanje, do leta 2003, ko je bilo odplačano. Nepojasnjeno je ostalo vprašanje, kaj sta pravdni stranki prispevali k njuni ekonomski skupnosti v desetih letih pred nakupom stanovanja. Prav tako ni jasno, ali je stanovanje edino skupno premoženje pravdnih strank.

11. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo obema pritožbama in na podlagi 355. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo, glede na že izvedene dokaze, lahko lažje in hitreje odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti. Šele ko bo jasno, kaj vse tvori skupno premoženje pravdnih strank in kolikšna sta njuna deleža na njem, bo lahko pristopilo k odločanju o delitvi spornega stanovanja z določitvijo solastninskih deležev pravdnih strank na stanovanju.

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica delne razveljavitve prve sodbe (četrti odstavek 165. člena ZPP). Pravica do njihovega povračila je odvisna od končnega izida pravde, zato bo o vseh stroških postopka odločalo sodišče prve stopnje.