Jedro

Med okoliščine, ki v konkretnem primeru ne opravičujejo denarne odškodnine, je sodišče prve stopnje štelo tudi dejstvo, da očitan poseg v čast oziroma dobro ime tožnice ni bil storjen s sredstvi množičnega obveščanja. S sporno izjavo se je tako seznanil manjši krog naslovnikov, ki je nato v kratkem času prejel tudi toženčev priklic izjave (opravičilo). Na ta način tožnica ni mogla utrpeti hudih posledic.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 1.1 izreka glede zneska 2.500 EUR razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.000 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je na račun toženca naložilo plačilo 1.593,67 EUR pravdni stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno sodbo razveljavi. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Poudarja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, saj se sodišče ni ustrezno opredelilo do vseh okoliščin primera, ki opravičujejo denarno odškodnino. Sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo diskrecijske pravice, saj opravičilo toženca ne ustreza namenu, ki ga je zasledovala tožnica. Meni, da opravičilo ni bilo iskreno in da je bilo dano zgolj z namenom izogniti se sodnemu postopku. Sklicujoč se na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani poudarja, da z opravičilom ne ugasne tudi pravica do odškodnine. Neargumentirana naj bi bila tudi odločitev, da elektronsko sporočilo ni imelo hudih posledic za tožnico. Naslovniki, ki jim je bilo poslano, so namreč ugledne institucije, s katerimi se tožnica redno srečuje pri svojem delu. Ker tovrstne institucije sodelujejo z javnostjo, bi se z lažnivimi obtožbami lahko seznanil širok krog posameznikov. Poudarja, da je sodišče prve stopnje ob povsem enakem dejanskem stanju v predhodnem sojenju odločilo drugače, kar kaže na arbitrarnost sodišča pri odločanju.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče v ponovljenem sojenju lahko odločalo le še o tožbenem zahtevku do višine 2.500 EUR. V presežku (do zahtevanih 5.000 EUR) je bil namreč tožbeni zahtevek že pravnomočno zavrnjen.1 Pritožbeno sodišče je zato v tem delu (po uradni dolžnosti) pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede zneska 2.500 EUR (drugi odstavek 354. člena ZPP).

6. V konkretnem primeru tožnica zatrjuje, da ji je toženec okrnil ugled in dobro ime z navedbami, vsebovanimi v dveh dopisih z 2. 1. 2015, ki sta bila poslana tožnici oziroma njeni uslužbenki M. M., ter v elektronski pošti z 10. 10. 2014, ki jo je toženec naslovil na tožnico ter jo posredoval v vednost Inšpektoratu za promet, energetiko in prostor, Direktoratu za prostor, Varuhu človekovih pravic, Gospodarski zbornici Slovenije in Zvezi potrošnikov Slovenije.

7. V skladu z navodili pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju upoštevalo, da dopisa, ki sta bila poslana zgolj tožnici, ne moreta predstavljati protipravnega posega v ugled in dobro ime tožnice. Bistveno je namreč, da se z žaljivimi očitki seznanijo tretje osebe, kar velja zgolj za elektronsko sporočilo z 10. 10. 2014, ki je bilo v vednost posredovano tudi drugim. V njem je toženec tožnici očital, da mu kot novemu upravniku ne želi predati manjkajoče dokumentacije ter da se strahopetno skriva za molkom, s čimer grobo krši določila 61. člena SZ-1. Zaradi njenih ravnanj naj bi etažnim lastnikom nastala škoda, tožnica pa naj bi diskriminatorno obravnavala etažne lastnike in s tem kršila z ustavo zagotovljene pravice o nemoteni uporabi zasebne lastnine. Njeno ravnanje je v dopisu ocenil kot strahopetno, neprofesionalno ter ji očital, da si je etažne lastnike "vzela za talce svoje arogance".

8. V skladu s 183. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je za okrnitev ogleda ali dobrega imena pravni osebi mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če se spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Pravna oseba mora v ta namen dokazati protipraven poseg v pravico do ugleda ali dobrega imena, obstoj škode ter vzročno zvezo med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sprejema odločitev sodišča prve stopnje, da so podane vse splošne predpostavke odškodninske odgovornosti. Ker je bil namen toženca predvsem zmanjšati vrednost in položaj tožnice v očeh naslovnikov in ne resno opozarjanje na očitane nepravilnosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bilo njegovo ravnanje protipravno. Podana je tudi vzročna zveza med njegovim dejanjem in nastalo škodo, saj med strankama ni sporno, da je dopis zapisal in različnim naslovnikom odposlal prav toženec. Ker se pri pravnih osebah obstoj škode predpostavlja oziroma za obstoj pravno priznane nepremoženjske škode po 183. členu OZ zadostuje že sama kršitev te osebnostne pravice2, je pravilna tudi odločitev sodišča o obstoju škode. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožencu ni uspelo razbremeniti krivde ter se v izogib ponavljanju (in ob dejstvu, da tožnica tovrstnim zaključkom ne nasprotuje) v celoti sklicuje na razloge pod točko 28 izpodbijane sodbe.

9. V skladu s 183. členom OZ sodišče pravni osebi prisodi pravično denarno odškodnino le, če okoliščine primera to opravičujejo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je namen odškodnine predvsem preventiven, tj. takšen, ki odvrača storilce od ponavljanja enakih nedopustnih ravnanj. Ob tem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da se sankcije po 178. členu (objava sodbe oziroma popravka, preklic izjave ali drug način, s katerim je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino) in po 183. členu OZ ne izključujejo, temveč je potrebno v vsakem primeru skrbno presoditi, ali je namen, ki ga zasleduje odškodnina, z eno sankcijo (npr. opravičilom) že dosežen. Pritožbeni očitki, ki v tem delu sodišču prve stopnje očitajo zmotno uporabo materialnega prava in pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, so neutemeljeni.

10. Pritožbeno sodišče tako v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil namen, ki ga je tožnica zasledovala s tožbenim zahtevkom, že dosežen. Med strankama namreč ni sporno, da se je toženec za sporne dopise že opravičil, pri čemer tožnica šele v pritožbi navaja, da namen opravičila ni bil iskren. Gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Pritožnica namreč ni izkazala, da tovrstnih trditev brez svoje krivde ni mogla podati prej. Da tožnica ni trdila, da vsebina toženčevega opravičila ni ustrezna oziroma da naj bi bil že v samem opravičilu izražen pridržek toženca, ki nakazuje, da opravičilo ni bilo mišljeno resno, je pritožbeno sodišče že opozorilo in v tem obsegu sodišču prve stopnje očitalo prekoračitev trditvene podlage3. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje ob enako ugotovljenem dejanskem stanju podalo povsem drugačno odločitev so neutemeljeni, saj je bila prejšnja odločitev sodišča razveljavljena, med drugim tudi zato, ker je sodišče v tem delu prekoračilo trditveno podlago. Očitki o arbitrarnem sojenju so zato neutemeljeni.

11. Med okoliščine, ki v konkretnem primeru ne opravičujejo denarne odškodnine, je sodišče prve stopnje štelo tudi dejstvo, da očitan poseg v čast oziroma dobro ime tožnice ni bil storjen s sredstvi množičnega obveščanja. S sporno izjavo se je tako seznanil manjši krog naslovnikov, ki je nato v kratkem času prejel tudi toženčev preklic izjave (opravičilo). Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnica na ta način ni mogla utrpeti hudih posledic. V pritožbi nakazana možnost, da bi se s spornimi izjavami lahko seznanil širši krog ljudi, tako ne zadošča, iz tožničinih trditev pa tudi ne izhaja, da bi naslovniki po prejemu spornih očitkov sprejeli kakršnekoli ukrepe oziroma da bi se njihov odnos do tožnice spremenil. Odločitve ne spremeni niti dejstvo, da toženec po navedbah tožnice še vedno širi sporne izjave. V konkretni zadevi je namreč predmet presoje zgolj elektronski dopis z 10. 10. 2014 in ne morebitna naknadna ravnanja toženca, ki s tožbenim zahtevkom niso zajeta.

12. Glede na navedeno je pritožba v preostalem delu (glede preostanka zahtevka) neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženec sam nosi stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Primerjaj 2. točko izreka sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 770/2016 s 1. 12. 2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani s 5. 4. 2017. 2 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 238/2015 s 15. 6. 2017. 3 Primerjaj točko 13 sklepa VSL I Cp 510/2017 s 5. 4. 2017.