Jedro

Tožnica zoper sklep tožene stranke ni vložila pritožbe na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, zato je sklep tožene stranke, ki njeni zahtevi za varstvo pravic ni ugodila, postal dokončen. Za vložitev tožbe niso bile izpolnjene procesne predpostavke, zato je treba tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZDSS-1 v zvezi s 1. odstavkom 274. člena ZPP zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena istega zakona ter predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je tožnica zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja vložila 25. 3. 2011, zato bi morala tožena stranka skladno z rokom iz 2. odstavka 24. člena ZJU odločiti najkasneje do ponedeljka 11. 4. 2011. Tožena stranka v tem času o zahtevi ni odločila, zato je tožnica dne 19. 4. 2011, torej v predpisanem 8 dnevnem roku, na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS vložila pritožbo v smislu 3. odstavka 24. člena ZJU. Tožena stranka je o tožničini zahtevi sicer odločila s sklepom št. ... z dne …, vendar je ta odločitev po tožničinem prepričanju prepozna, saj bi morala tožena stranka sklep odpraviti dne 11. 4. 2011, odpravila pa ga je šele 12. 4. 2011, kar je po izteku 15 dnevnega predpisanega roka. Zato je ta sklep brezpredmeten oziroma pravno neobstoječ. Evidentno je, da tožena stranka o tožničini zahtevi ni odločila v zakonsko določenem roku. Zaradi tega je dne 12. 4. 2011 nastopil molk organa, posledično pa je tega dne v skladu s 1. odstavkom 25. člena ZJU začel teči 8 dnevni rok za vložitev pritožbe pri komisiji. Pritožba tudi opozarja na to, da je tožnica dne 19. 4. 2011 vložila pritožbo, s katero je po vsebini izpodbijala tudi zavrnilno odločitev tožene stranke, torej tudi odločitev v prepozno podanem oziroma sprejetem sklepu, ki ga je tožnica prejela dan pred vložitvijo pritožbe in tako sodišče prve stopnje ne bi smelo zavzeti stališča, da ga ni izpodbijala in je zato postal dokončen in pravnomočen. Iz navedenega tako izhaja, da je tožnica možnost pritožbe izkoristila, zato je uveljavljanje sodnega varstva v tem primeru utemeljeno in je sodišče prve stopnje njeno tožbo ponovno zavrglo iz neutemeljenih razlogov. Navaja še, da je stališče sodišča prve stopnje poleg tega, da je napačno, tudi nevarno z vidika zagotavljanja ustavnega načela pravne države ter predstavlja kršitev načela enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS in načela enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišče prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožba pa se na te kršitve le pavšalno sklicuje. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

O zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo in sicer je s sklepom opr. št. I Pd 1056/2011 z dne 22. 2. 2012 tožbo zavrglo, ker je štelo, da je tožnica pritožbo zaradi molka organa, ki jo je vložila na Komisijo RS za pritožbe iz delovnega razmerja dne 19. 4. 2011 vložila prepozno, saj je rok potekel 18. 4. 2011. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožeče stranke odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek, ker je ugotovilo, da je tožnica pritožbo vložila pravočasno.

Sodišče prve stopnje je v novem postopku znova zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da je bila v delovnem razmerju za nedoločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu svetovalec, da je obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2011 nezakonito, da ji je tožena stranka dolžna ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto svetovalec, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 1. 4. 2011 do 31. 5. 2011, jo za ta čas prijaviti v socialna zavarovanja, obračunati in izplačati pripadajoče plače ter ji izplačati odškodnino namesto reintegracije v višini 7.077,55 EUR. Ugotovilo je, da tožnica sklepa z dne …, s katerim je tožena stranka odločila o njeni zahtevi za varstvo pravic, ni izpodbijala, ampak je dne 19. 4. 2011 vložila pritožbo kot da gre za molk organa in potem dne 20. 5. 2011 tudi tožbo, s katero pa ne izpodbija sklepa z dne 11. 4. 2011. Ker je tako sklep z dne 11. 4. 2011 postal dokončen in pravnomočen, sodno varstvo v zvezi s priznanjem delovnega razmerja ni dovoljeno. Tako je sodišče prve stopnje tožbo skladno z 2. odstavkom 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 1. odstavkom 274. člena ZPP zavrglo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, zato v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena le še dodaja: Bistveno za odločitev v tem sporu je dejstvo, da tožnica zoper sklep tožene stranke z dne … ni vložila pritožbe na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS in je tako sklep, ki ga je tožnica prejela 18. 4. 2011 in s katerim tožena stranka njeni zahtevi za varstvo pravic ni ugodila, postal dokončen in pravnomočen. Ker tožnica tega sklepa pred Komisijo za pritožbe pri Vladi RS ni izpodbijala, niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe, ki jo je vložila tožnica. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ob pomanjkanju procesnih predpostavk tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZDSS-1 v zvezi s 1. odstavkom 274. člena ZPP tožbo zavrglo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sklep z dne … neobstoječ, ker ga je tožena stranka odpravila šele 12. 4. 2011, s tem pa naj bi zamudila rok iz 2. odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji). Tožena stranka je o tožničini zahtevi odločila v zakonsko določenem roku petnajstih dni, zato molk organa ni nastopil, s pritožbo, ki jo je tožnica vložila zaradi molka organa na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, pa sklepa z dne … ni izpodbijala. Prav tako pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom in načela enakega varstva pravic. Ti dve načeli z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje nista bili kršeni. Določbe 24. člena ZJU, kot jih je uporabilo sodišče prve stopnje, se uporabljajo za vse javne uslužbence enako in tudi vsem zagotavljajo enako varstvo pravic.

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona, sama krije svoje pritožbene stroške.