Jedro

Tožnici je bil pri odmeri davka iz kmetijstva za leto 2009 kot dohodek iz osnovne kmetijske dejavnosti in osnovne gozdarske dejavnosti upoštevan tudi povprečen znesek subvencij, izračunan na podlagi podatkov iz zemljiškega katastra, ki pa je višji od zneska dejansko prejetih subvencij. S tem je bilo glede na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 pri odmeri materialno pravo napačno odmerjeno.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Celje, št. 4213 54-003307 z dne 23. 4. 2010 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. DT 4213 54-003307 z dne 23. 4. 2010, je Davčna uprava RS, Davčni urad Celje kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožnici odmeril obveznosti iz kmetijstva za leto 2009 v višini 506,22 EUR (akontacijo dohodnine od dohodka iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti v višini 497,90 EUR in pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest v višini 26,32 EUR). Prvostopenjski organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), in sicer na njegov 129. in 154. člen. Navaja, da se v skladu s 154. členom ZDoh-2 v katastrski dohodek zavezancev, ki so jim bile v letu 2009 izplačane obdavčljive subvencije, všteva tudi povprečni znesek subvencij na hektar površine kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki je določen s Povprečnim zneskom subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč za leto 2009 in zneskom katastrskega dohodka. V skladu z navedenim in z drugim odstavkom 69. člena ZDoh-2 se zavezancu v davčno osnovo od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti všteva dohodek od uporabe kmetijskih in gozdnih zemljišč. Poudari, da je davčna osnova od dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti za pridelavo na zemljiščih katastrski dohodek, ki vključuje tudi druge dohodke, pripisane zemljiščem, ugotovljen na podlagi Zakona o ugotavljanju katastrskega dohodka (v nadaljevanju ZUKD), povečan za povprečni znesek subvencij na hektar površine kmetijskih in gozdnih zemljišč in navaja izračun davčne osnove. Navaja tudi Zakon o gozdovih (ZG) kot pravno podlago za odmero pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest za leto 2009 in pojasni izračun pristojbine.

Tožnica se z odločitvijo ni strinjala in je vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-03-3769/2010-2 z dne 29. 10. 2010 zavrnilo. Tudi drugostopenjski organ se v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na relevantne določbe ZDoh-2. Glede pritožbenih navedb v zvezi z načinom pripisovanja povprečnega zneska subvencij na zemljišča navaja 70. člen ZDoh-2. Sklicuje se tudi na 71. člen in na 154. člen ZDoh-2, ki ureja prehodno obdobje in določa, da se, ne glede na prvi odstavek 71. člena tega zakona, do ureditve novega sistema ugotavljanja katastrskega dohodka davčna osnova iz prvega odstavka 71. člena ugotovi kot katastrski dohodek, ugotovljen na podlagi ZUKD, povečan za povprečni znesek subvencij na hektar površine kmetijskih in gozdnih zemljišč. Tako se v katastrski dohodek zavezancev, ki so jim bile v letu 2009 izplačane obdavčljive subvencije, všteva tudi povprečni znesek subvencij na hektar površine kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki je določen s Povprečnim zneskom subvencij na hektar površine kmetijskih in gozdnih zemljišč za leto 2009 in zneskom katastrskega dohodka za oljčne nasade za leto 2009. Po navedenem se povprečni znesek subvencij na hektar površine pripiše za vsa kmetijska in gozdna zemljišča, ki jih ima tožnica v uporabi, ne glede na to, za katera zemljišča je dejansko prejela subvencije in ne glede na dejanski znesek subvencij, ki ga je prejela. Zavrne tudi ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razviden izračun pripisane subvencije, a kljub temu navede višino subvencij, upoštevanih v izpodbijani odločbi.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. Meni, da je bila v izpodbijani odločbi napačno ugotovljena davčna osnova od dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti. V 15. členu ZDoh-2 je namreč določeno, da so predmet obdavčitve dohodki fizičnih oseb, ki so bili prejeti oziroma izplačani v davčnem letu. Pri tožnici so bili pri določitvi davčne osnove všteti povprečni zneski subvencij za kmetijska zemljišča, vendar pri tem ni šlo za prejete dohodke, kot jih določa 15. člen ZDoh-2, temveč so bili upoštevani povprečno pripisani zneski na hektar površine kmetijskih in gozdnih zemljišč in ne prejeti dohodki iz naslova ukrepov kmetijske politike. Takšen način ugotavljanja davčne osnove predstavlja neenako obravnavo davčnih zavezancev. Davčna osnova, izračunana na podlagi povprečnih zneskov subvencij, pomeni tudi poseg v načelo davčne nevtralnosti. Poleg tega so v obrazložitvi odločbe povprečni zneski subvencij izračunani na podlagi podatkov o površini kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki izhajajo iz zemljiškega katastra, obdavčitev realno prejetih dohodkov pa je možno ugotoviti le iz evidence dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč. Pri pripisovanju povprečnih zneskov subvencij ne le, da gre za obdavčitev dohodkov, ki jih tožnica ni prejela v takšni višini kot izhaja iz izpodbijane odločbe, temveč kot davčni zavezanec tudi ni mogla vedeti, kakšni zneski subvencij se bodo pripisali, saj konkretne zneske na hektar površine vsako leto določi pristojni minister. Taka ureditev posledično nedopustno posega v načelo pravne varnosti in načelo pravne predvidljivosti. Prilaga odločbi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano - Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja z dne 5. 1. 2010 in z dne 7. 11. 2009, iz katerih izhaja znesek prejetih subvencij za leto 2009. Od tega bi se v skladu z veljavno zakonodajo v davčno osnovo lahko štel znesek 566,64 EUR in ne znesek 2.864,31 EUR, ki ga je določil davčni organ.

Dodaja še, da je bilo več zemljišč tožnice melioriranih oziroma so na njih kanali, prekopi in druge naprave za osuševanje in meni, da je bil, glede na 73. člen ZDoh-2, v davčno osnovo neupravičeno vštet katastrski dohodek od teh zemljišč. Izpostavi tudi okoliščino, da je Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, Izpostava Celje, izdelal seznam zemljišč v uporabi na dan 17. 1. 2010, ki kaže, katera oziroma koliko zemljišč tožnica dejansko lahko uporablja. Tožnica je v letu 2009 podedovala popolnoma zapuščeno in zaraslo veliko kmetijo in bila deležna tudi inšpekcijskega postopka. Od večine zemljišč nima nobenega dohodka, pač pa le izgubo. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in ob tem navedla, da vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je med upravnim sporom Ustavno sodišče RS na podlagi zahteve, vložene s stani Upravnega sodišča RS, s svojo odločbo U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 (Uradni list RS, št. 9/12) ugotovilo, da so bili prvi do tretji odstavek 154. člena ZDoh-2 v neskladju z Ustavo v delu, v katerem so določali, da se v davčne osnove iz prvega oziroma iz tretjega odstavka 71. člena tega zakona všteje povprečni znesek subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe (1. točka izreka) in da v se odločitev izvrši tako, da se v davčne osnove iz prvega oziroma iz tretjega odstavka 71. člena ZDoh-2 v še nepravnomočno končanih postopkih všteje znesek dejansko prejetih subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, če je ta znesek nižji od povprečnega zneska subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, kar je obrazložilo tudi v 13. točki obrazložitve. Ustavno sodišče je nato tudi določno navedlo, da bo na tej podlagi predlagatelj lahko odločil v upravnem sporu.

Ustavno sodišče je pri določitvi načina izvršitve svoje odločbe odločilo, da se v davčne osnove iz prvega oziroma iz tretjega odstavka 71. člena ZDoh-2 v še nepravnomočno končanih postopkih všteje znesek dejansko prejetih subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, če je ta znesek nižji od povprečnega zneska subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj. Ker je bil v obravnavanem primeru tožnici pri odmeri davka iz kmetijstva za leto 2009 kot dohodek iz osnovne kmetijske dejavnosti in osnovne gozdarske dejavnost upoštevan tudi povprečen znesek subvencij, izračunan na podlagi podatkov iz zemljiškega katastra, ki pa je višji od zneska dejansko prejetih subvencij, je bila tožnici odmerjena davčna obveznost v nasprotju z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS. S tem pa je bilo pri odmeri materialno pravo napačno uporabljeno. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v smislu določb drugega in tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek in odločanje.

Sodišče je na podlagi prve alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.