Up-160/01 - 14

9. 7. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 2. julija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 163/2000 z dne 8. 4. 1999 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1824/99 in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. S 4554/92 z dne 8. 4. 1999 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog pritožnika (tožnika v delovnem sporu) za obnovo postopka, v katerem je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve hujših kršitev delovnih obveznosti in mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Višje sodišče je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo tudi pritožnikovo revizijo. Postavilo se je na stališče, da obnovitveni razlog iz 9. točke 421. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - v nadaljevanju ZPP77) ni podan, saj v predlogu navedena dejstva oziroma predlagani dokazi niso novi. Prav tako pa ni podan obnovitveni razlog iz 4. točke 421. člena ZPP77, ker pritožnik ne razpolaga s kazensko sodbo, v kateri bi bile ugotovljene zatrjevane krive izpovedbe prič.

2.Zoper sklep Vrhovnega sodišča v zvezi z omenjenima sklepoma nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Smiselno zatrjuje kršitev ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave. V ustavni pritožbi in številnih vlogah, s katerimi jo dopolnjuje, pritožnik opisuje potek dogodkov pri delodajalcu pred izrekom disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ob tem se pritožuje zoper odločitev sodišč o zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepov delodajalca o prenehanju delovnega razmerja in navaja, da mu je bilo že v tem postopku onemogočeno navajanje dejstev in izvajanje dokazov v njegovo korist. V zvezi z izpodbijanimi sklepi sodišč o zavrnitvi predloga za obnovo postopka zatrjuje, da je v postopku odločanja o predlogu za obnovo postopka sodiščem predložil številna dejstva in dokaze, iz katerih izhaja, da je bil po nedolžnem spoznan za odgovornega hujše kršitve delovnih obveznosti, česar pa sodišča niso upoštevala, čeprav je šlo za večinoma nova dejstva in nove dokaze. Navaja še, da Višje sodišče ni upoštevalo njegove pritožbe, smiselno pa opozarja tudi na to, da o njegovem predlogu za obnovo postopka ni bilo odločeno v razumnem roku.

B.

3.Pritožnik izpodbija sklepe, izdane v obnovitvenem postopku.

Ustavno sodišče pri obravnavanju zatrjevanih kršitev človekovih pravic lahko presoja le navedbe pritožnika v okviru odločanja o predlogu za obnovo postopka. Navedb o kršitvah v postopku, ki je bil pravnomočno končan pred vložitvijo predloga za obnovo postopka, zato v postopku te ustavne pritožbe ni bilo mogoče upoštevati.

V zvezi z obnovitvenim postopkom pritožnik navaja, da sodišča niso upoštevala dejstev in niso izvedla dokazov, s katerimi je utemeljeval obnovo postopka, s čimer smiselno zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Omenjena ustavna pravica namreč vsaki izmed strank zagotavlja možnost, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj in predlaga dokaze v svojo korist. Vključuje pa tudi pravico vsake stranke, da sodišča njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu s pravili postopka in če niso očitno pravno nepomembna, obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne, ter izvede predlagane dokaze, če ne oceni, da za odločitev v sporu niso odločilni in če to dovolj prepričljivo in izčrpno obrazloži.

Okoliščin, ki bi kazale na kršitev te ustavne pravice, pritožnik ni izkazal. Iz sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da se je sodišče opredelilo do navedb pritožnika (da sodišče katere izmed njegovih navedb oziroma predloga za izvedbo dokaza ne bi obravnavalo namreč pritožnik ni izkazal), svojo odločitev pa sta dovolj obrazložili tudi Višje in Vrhovno sodišče. Pritožnikove navedbe, da Višje sodišče ni upoštevalo njegove pritožbe, ki bi lahko bile sicer relevantne z vidika kršitve pravice iz 25. člena Ustave, namreč ne utemeljujejo ustavne pritožbe, saj jih pritožnik ni izkazal. Kršitve človekovih pravic pa tudi ni mogoče očitati stališču sodišč, da pritožnikov predlog za obnovo postopka ni utemeljen, ker je za vsa navedena dejstva oziroma predlagane dokaze vedel že med postopkom, katerega obnovo je zahteval.

Utemeljitev, po kateri obnovitveni razlog ni podan, če predlagana dejstva in dokazi niso novi, je namreč povsem skladna z določbo 9. točke 421. člena ZPP77, katere skladnosti z Ustavo pa tudi pritožnik ne izpodbija. Kolikor pa pritožnik izpodbija dejanske ugotovitve o tem, da predlagana dejstva oziroma dokazi niso bili novi, pa ga Ustavno sodišče opozarja na svoje že večkrat ponovljeno stališče, da se v presojo pravilnosti dejanskih ugotovitev v postopku z ustavno pritožbo ne spušča.

5.Ker torej očitno ne gre za kršitev nobene izmed človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja Ustava, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. V delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, pa je ustavno pritožbo zavrglo. Ustavno sodišče je namreč pristojno za odločanje o kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave le, če zatrjevana kršitev v času odločanja še traja. Z odločitvijo Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi je dejanje, s katerim naj bi bila pritožniku kršena ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, že prenehalo. Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve pravice lahko pritožnik v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot izkoristil. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpane vse oblike pravnega varstva.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega in prvega alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan