Jedro

Škodni dogodek je posledica dveh protipravnih ravnanj. Tožena stranka, ki je na podlagi 16. čl. Zakona o javnih cestah upravljalec državnih cest, je bila dolžna med drugim zagotoviti tudi opravo nalog rednega vzdrževanja državnih cest oz. nadzora nad stanjem državnih cest, a za to ni poskrbela. Kljub temu, da je bila brežina nezavarovana, četrta toženka ni ukrepala, razen s postavitvijo ustrezne prometne signalizacije. Tožnik je bil premalo pazljiv glede na signalizacijo, ki ga je opozarjala na možno oviro na cestišču in glede na tedanje vremenske razmere (mokro cestišče). Neskrbnost četrte toženke tako konkurira neskrbnosti tožnika in kršitev varnostnih predpisov o vzdrževanju ceste (kršitev profesionalne skrbnosti) ne more biti manjša od tožnikove kršitve.

Izrek

Pritožbi tretje toženke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se glede tretje toženke r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba četrte toženke se zavrne in glede četrte toženke potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba prve toženke se zavrne in potrdi glede prve toženke sklep o stroških.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in vsem štirim toženkam naložilo, da solidarno plačajo tožniku 707,10 EUR z zakonsko določenimi 8 % letnimi obrestmi, in sicer od zneska 360,30 EUR od 25.6.2002 dalje do plačila in od zneska 346,80 EUR od 27.6.2002 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženkam je naložilo, da solidarno povrnejo tožeči stranki 85.268,03 SIT pravdnih stroškov, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe. Tožeči stranki pa je naložilo, da prvi toženki povrne separatne stroške v znesku 35.133,60 SIT v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo sta se pritožili tretja in četrta toženka, zoper odločbo o stroških, vsebovano v sodbi, pa prva toženka.

Četrta toženka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da ni podana odgovornost na strani toženke, saj je bil prometni znak "kamenje pada" z dopolnilno tablo v dolžini 3 km pravilno postavljen. Pritožnici torej ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja. Odškodninska odgovornost temelji na elementih splošnega civilnega delikta, in sicer nedopustnem ravnanju oz. opustitvi, nastali škodi, vzročni zvezi med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornostjo na strani povzročitelja, ti pa morajo biti podani kumulativno, če naj povzročitelj odgovarja za nastalo škodo. Prometni znak za nevarnost padajočega kamenja opozarja udeležence v cestnem prometu, da obstaja nevarnost ležečega oz. padajočega kamenja na cesti in jih zato zavezuje, da skladno s 1. odst. 27. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa hitrost vožnje prilagodijo vidljivosti, vremenskim razmeram, preglednosti in stanju ceste, da lahko vozilo pravočasno in varno ustavijo. Tega tožnik ni storil, sodišče ne ugotavlja tožnikove hitrosti v času škodnega dogodka, postavi se na stališče, da od voznika ni mogoče pričakovati, da bo v ovinku naletel na oviro v obliki kamenja. To stališče ni pravilno, saj je bilo kritičnega dne vozišče mokro in je tožnik bil pred ovinkom skladno s predpisi - Zakonom o varnosti cestnega prometa in postavljeno prometno signalizacijo, dolžan hitrost prilagoditi razmeram na cesti. Očitno ni upošteval postavljene prometne signalizacije. Zaradi neprilagojene hitrosti je sam prispeval k nastanku škodnega dogodka. Tudi sodišče ni pristojno ugotavljati, na kakšni razdalji naj bi bili postavljeni opozorilni znaki, to je v pristojnosti upravnih organov. Ta je bil postavljen in zato četrta toženka ni odškodninsko odgovorna. Sodbo naj pritožbeno sodišče tako spremeni, da zahtevek zoper četrto toženko zavrne kot neutemeljen in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno v izpodbijanem obsegu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tretja toženka uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek zoper tretjo toženko kot neutemeljen zavrne, podrejeno sodbo razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, štelo je namreč, da je tretja toženka ustanovljena na podlagi 20. čl. Zakona o javnih cestah. To ne drži. Ta zakon namreč predvideva, da se za organiziranje in vodenje gradnje ter vzdrževanje določenih državnih cest in upravljanje teh cest lahko ustanovi posebna gospodarska družba pod pogoji in na način, kot to določa poseben zakon. Tako je bila na primer ustanovljena v Republiki Sloveniji D. za a. v R. S., d.d. in so ji bila na podlagi zakona tudi podeljena javna pooblastila, kot jih ima Direkcija R. S. za ceste. Tretja toženka ima morda res nerodno ime, ki je bilo spremenjeno v D. d.o.o., toda zgolj na podlagi imena in brez podlage v posebnem zakonu ni mogoče sklepati, da je to družba, ki je ustanovljena na podlagi 20. čl. ZJC. Tretja toženka je v odgovoru na tožbo korektno navedla, da je "normalna" gospodarska družba, ustanovljena izključno na podlagi Zakona o gospodarskih družbah in ne posebna gospodarska družba, ustanovljena na podlagi posebnega zakona - ZJC, ki bi imela pri upravljanju določenih državnih cest enake pravice in obveznosti kot jih ima Direkcija RS za ceste. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da cesto, na kateri se je zgodila prometna nesreča, upravlja Direkcija RS za ceste. Dejstvo je, da tretja toženka ni ustanovljena na podlagi posebnega zakona kot "posebna gospodarska družba". To izhaja iz Zakona o javnih cestah, Zakona o družbi za avtoceste v RS ter iz podatkov registra gospodarskih družb, kar naj se vpogleda kot dokaz. Sicer pa sodišče zmotno uporabi materialno pravo, ko šteje, da bi ob vsaki zaznavi, da brežina ni ustrezno zavarovana, upravljalec ceste moral ukrepati tako, da bi brežino zavaroval. Postavljen je bil ustrezen prometni znak, ki ga tožeča stranka očitno ni upoštevala, saj bi se sicer oviri lahko izognila. Res postavitev prometnih znakov ni trajne narave, je časovno omejena rešitev, ta ne bo več potrebna v primeru, ko bo izvedena sanacija brežine. Tudi sicer je postavitev prometne signalizacije na podlagi 67. čl. ZJC v pristojnosti Direkcije Republike Slovenije za ceste. Sodišče tudi ni ugotavljalo tožnikove hitrosti, vozišče je bilo mokro in tožnik je bil pred oviro skladno s predpisi ZVCP in postavljeno prometno signalizacijo dolžan hitrost prilagoditi razmeram na cesti. Če bi to upošteval, bi lahko pravočasno pred oviro na cesti ustavil in se oviri izognil, saj se je ovira nahajala le na delu državne ceste. Dejstvo, da je v oviro zapeljal, pa dokazuje, da celo pred ovinkom, kljub opozorilni prometni signalizaciji, hitrosti ni zmanjšal. Prva toženka se je pritožila zoper odločbo o stroških. Ker je zahtevku ugodeno le delno (50 %) je pritožnica upravičena do povrnitve polovice pravdnih stroškov. Ti so razvidni iz stroškovnika, delno so bili priglašeni tudi v odgovoru na tožbo in bi sodišče to moralo priznati. Tožeča stranka bi zato morala prvi toženki povrniti še polovico drugih priglašenih stroškov v znesku 81.855,60 SIT ter stroške pritožbe.

Pritožba prve in četrte toženke ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba tretje toženke.

K pritožbi četrte toženke: Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je škodni dogodek posledica dveh protipravnih ravnanj. Tožena stranka, ki je na podlagi 16. čl. Zakona o javnih cestah (ZJC, Ur. l. RS št. 29/97 s spremembami) upravljalec državnih cest, je bila dolžna med drugim zagotoviti tudi opravo nalog rednega vzdrževanja državnih cest oz. nadzora nad stanjem državnih cest ter nad prometno ureditvijo državnih cest, a za to ni poskrbela. Kljub temu, da je bila brežina nezavarovana, četrta toženka ni ukrepala, razen s postavitvijo ustrezne prometne signalizacije, kar pa, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ne zadošča, saj bi ob takem že dlje trajajočem stanju stvari zaradi zagotovitve varne vožnje udeležencem v cestnem prometu morala v okviru svojih dolžnosti kot upravljalec zagotoviti redno vzdrževanje brežin tako, da bi bila vožnja varna (13. čl. Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest - Ur. l. RS št. 62/98 s spremembami ter 8. čl. ZJC). Zato ne drži trditev četrte toženke v pritožbi, da ni podana njena odgovornost. Opustila je namreč dolžne ukrepe glede vzdrževanja in nadzora nad stanjem ceste, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Ker pa je ugotovljeno, da je tožnik, ki je sicer vozil s hitrostjo, ki ni presegala maksimalne dovoljene hitrosti 90 km/h, bil premalo pazljiv glede na signalizacijo, ki ga je opozarjala na možno oviro na cestišču in glede na tedanje vremenske razmere (mokro cestišče), je sodišče prve stopnje zaključilo, da je škodni dogodek tudi posledica protipravnega ravnanja tožnika, ki vožnje ni prilagodil stanju cestišča in prometni signalizaciji. Ocenilo je, da je prispevek na strani tožnika polovičen. Tožena stranka meni, da bi bil glede na tako vožnjo prispevek tožnika višji oz. je sam v celoti odgovoren za nastalo škodo, kar pa je materialnopravno zmotno. Škodni dogodek je posledica dveh protipravnih ravnanj in ugotovljena dejstva po oceni pritožbenega sodišča ne narekujejo materialnopravne presoje, da bi bil prispevek tožnika višji od 1/2, zato je pritožba, ki meni, da je odgovornost tožnika višja oz. izključno na strani tožnika, neutemeljena (131. in 171. čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Da bi tožnik varno ustavil pred oviro, bi moral voziti z nižjo hitrostjo od dovoljene, tako bi sicer glede na mokro cestišče in opozorilni znak moral ravnati, toda tožena stranka je opustila dolžne ukrepe, kršila profesionalno skrbnost, posebej, ker je bilo že nekaj časa znano in jo je na to tudi prva toženka opozorila, da z brežine pada kamenje. Neskrbnost četrte toženke tako konkurira neskrbnosti tožnika in kršitev varnostnih predpisov o vzdrževanju ceste (kršitev profesionalne skrbnosti) ne more biti manjša od tožnikove kršitve. Ker ob odločanju sodišče druge stopnje tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo četrte toženke zavrnilo in v tem izpodbijanem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

K pritožbi tretje toženke: Tretja toženka je v postopku ugovarjala pasivni legitimaciji. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da ugovor ni utemeljen, ker gre za gospodarsko družbo, ustanovljeno v skladu s 1. odst. 20. čl. ZJC in ima zato glede organiziranja in vodenja gradnje, vzdrževanja in varstva državnih cest, ki jih upravlja, enake pravice in obveznosti kot jih ima Direkcija za ceste glede teh nalog, če to ni z zakonom drugače določeno. Ocenilo je še, da na področje delovanja kaže že njen naziv, družba za državne ceste, v postopku pa je, kot je sodišče še pojasnilo v razlogih sodbe, sama navedla, da izvaja naloge za Direkcijo za ceste. Tožena stranka pa v pritožbi trdi, da ni bila ustanovljena na podlagi 20. čl. ZJC in tega tudi v postopku na prvi stopnji ni nikoli trdila. Te navedbe so točne, takih trditev ni podala niti tožeča stranka in zato ni jasno, na čem temelji sodišče prve stopnje zaključek, da gre za družbo, ustanovljeno na podlagi 20. čl. ZJC, sodišče tega tudi ne pojasni in so nesprejemljivi tudi razlogi, da na področje delovanja kaže že njen naziv. Sodba glede zaključka, da gre za gospodarsko družbo iz 20. čl. ZJC, ki ima pri organiziranju in vodenju gradnje, vzdrževanju in varstvu državnih cest, ki jih upravlja, enake pravice in obveznosti kot Direkcija za ceste glede teh nalog, nima razlogov in je že zato sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sodbo glede tretje toženke razveljavilo (354. čl. ZPP ter 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo presoditi trditveno podlago tožbe glede odgovornosti tretje toženke, navedbe tretje toženke, ki je svoji pasivni legitimaciji ugovarjala in razloge za odločitev pojasniti, da bo preizkus mogoč.

Glede pritožbe prve toženke: Temeljno načelo glede povrnitve stroškov je načelo uspeha. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Odločitev sodišča prve stopnje ima po oceni pritožbenega sodišča podlago v tej zakonski določbi (2. odst. 154. čl. ZPP). Sodišče je namreč toženkam naložilo, da solidarno povrnejo tožeči stranki polovico njenih pravdnih stroškov, ki jih je odmerilo skupno na 170.536,06 SIT, torej znesek 85.268,03 SIT. Tožena stranka, ki opozarja, da je tudi sama priglasila stroške in v postopku uspela do polovice, meni, da bi sodišče moralo upoštevati tudi njene priglašene stroške. Načeloma v odškodninskih pravdah sodišča res odločijo tako, da upoštevajo tako uspeh po temelju in višini ter glede na skupni uspeh vrednotijo odmerjene stroške ene in druge stranke, stroške pobotajo ter nepobotano razliko naložijo v plačilo eni ali drugi stranki. V konkretnem primeru bi, če bi sodišče opravilo tak preračun, le-ta pokazal, da je uspeh tožeče stranke 75 % in toženke 25 % (tožeča stranka je po temelju uspela 50 %, po višini pa 100 %), ter bi ob upoštevanju 25% stroškov prve toženke (priglasila je 172.538,00 SIT pravdnih stroškov) in ob upoštevanju 75 % odmerjenih stroškov tožeče stranke bil rezultat, po opravljenem pobotu, približno enak. Sodišče prve stopnje je torej pravilno upoštevalo vse okoliščine primera in je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo odločbo o stroških, vsebovano v sodbi sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).