Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi tožbenih navedb in priloženih pisnih izjav, brez glavne obravnave, ocenilo, da dejansko stanje glede vročitve odločbe inšpekcijskega organa ni popolno ugotovljeno. Izvedeniško mnenje grafologa, ki ga tožena stranka brez svoje krivde ni mogla predlagati do konca postopka na prvi stopnji, je nov dokaz, ki bo lahko vplival na pravilno ugotovitev dejanskega stanja v novem sojenju.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 331/97-8 z dne 17.9.1998 in zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi tožnice in odpravilo odločbo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj z dne 4.2.1997 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. S 1. točko izreka navedene odločbe je bila zavržena pritožba tožnice zoper odločbo tržnega inšpektorja Enote K. z dne 23.5.1996, s katero je tožnici prepovedal opravljati gostinsko dejavnost v obratu B.K., za rok izvršitve odločbe pa določil naslednji dan po prejemu odločbe, in odločil, da pritožba ne zadrži njene izvršitve. Z 2. točko navedene odločbe je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper sklep tržnega inšpektorja Enote K. z dne 5.6.1996, s katero je ugotovil, da je postala odločba o prepovedi opravljanja gostinske dejavnosti z dne 23.5.1996 izvršljiva in je dovolil izvršbo ter pozval tožnico, da v naknadnem roku 3 dni po prejemu navedenega sklepa preneha opravljati gostinsko dejavnost, saj bo v nasprotnem primeru kot prisilno sredstvo izrečena denarna kazen v upravni izvršbi v znesku 100.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s tem, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in niso bila upoštevana pravila postopka, saj tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo, to pa je imelo vpliv na pravilnost odločitve. V predmetni zadevi je sporna vročitev odločbe z dne 23.5.1996 tožnici in s tem tudi izvršljivost te odločbe. Tožnica zatrjuje, da ji navedena odločba ni bila vročena 31.5.1996 in da ni lastnoročno podpisala povratnice o prejemu odločbe. Odločbo naj bi prevzela njena mati in pri tem tudi podpisala povratnico. Po mnenju sodišča prve stopnje je za odločitev pomembno ali je tožnica prejela navedeno odločbo in ali je podpisala povratnico. Po pravilih upravnega postopka se mora odločba, zoper katero je mogoče uporabiti pravno sredstvo, vročiti stranki osebno, kar je posebej določeno v 87. členu ZUP. Posebne določbe ZUP pa urejajo tudi izpolnjevanje vročilnice v tistih primerih, ko se odpravi posredno vročanje. Po 97. členu ZUP mora vročevalec na vročilnici pri posrednem vročanju navesti, komu je spis izročil in njegovo razmerje nasproti tistemu, kateremu bi ga moral vročiti.

Vročilnica je nedvoumen dokaz o opravljeni vročitvi samo, če je v vsem napravljena v skladu z določbami ZUP. Iz upravnih izpisov pa izhaja, da tožena stranka navedenih odločilnih dejstev sploh ni ugotavljala, zato je tudi dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovila. Šele, ko glede vročitve odločbe ne bo obstajal nikakršen dvom in bo ta okoliščina razjasnjena do gotovosti, bo lahko tožena stranka pravilno presodila utemeljenost pritožbe tožnice zoper sklep o dovolitvi izvršbe. Takrat bo šele jasno ali je odločba postala izvršljiva in, če je postala izvršljiva, kdaj je postala.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da ob izdaji drugostopne odločbe ni izvedla posebnega ugotovitvenega postopka, v katerega bi vključila izvedenca s področja grafologije, saj tak postopek ni bil potreben. Tožena stranka je namreč menila, da je bila odločba Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enote K. z dne 23.5.1996, vročena dne 31.5.1996 tožnici. Iz povratnice očitno izhaja, da jo je podpisala ista oseba, kot je podpisala zapisnik o inšpekcijskem pregledu dne 9.1.1997, torej tožnica osebno. Kljub temu da tožnica in njena mama Š.P. težita k temu, da bi se podpisovali enako, je tožena stranka ocenila, da gre pri podpisu povratnice za podpis tožeče stranke. Če bi poštar vročil odločbo materi tožnice, bi moral na povratnici pripisati, da je prejem podpisala mati za svojo hči in da spisa torej ni osebno vročil tožnici. Vendar pa na povratnici o vročitvi odločbe ni nobenega zaznamka, da je spise vročil komu drugemu in ne naslovnici. Zaradi argumentacije sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe je tožena stranka naročila izvedeniško mnenje pri stalnem sodnem izvedencu za grafologijo B.P., diplomiranemu sociologu in psihoterapevtu. Na podlagi mnenja sodnega izvedenca je bila tudi vložena pritožba. Iz mnenja sodnega izvedenca z dne 12.10.1998, ki je priloženo pritožbi, je razvidno, da je povratnico lastnoročno podpisala tožnica in ne njena mati Š.P. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na 2. in 3. točko 1. odstavka 60. člena ZUS. Pri tem je na podlagi tožbenih navedb in priloženih pisnih izjav tožničine matere in poštarja, brez glavne obravnave ocenilo, da dejansko stanje glede vročitve odločbe z dne 23.5.1996 ni popolno ugotovljeno. Tožena stranka je v pritožbi navedla nov dokaz o tem, da je bila odločba tržnega inšpektorja vročena tožnici dne 31.5.1996, saj iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je na vročilnici podpis tožnice in ne podpis njene matere. Pritožnik sme predlagati nove dokaze, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel predlagati do konca postopka na prvi stopnji. V predmeti zadevi je tožena stranka lahko predložila nov dokaz šele potem, ko ji je sodišče prve stopnje vrnilo upravne spise zaradi izdelave mnenja izvedenca s področja grafologije.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodno izvedeniško mnenje grafologa z dne 12.10.1998 tak nov dokaz, ki bo lahko vplival na pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 76. člena ZUS razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje.