Jedro

Če je bilo v primerjani odločbi Višjega delovnega in socialnega sodišča bistveno pravno vprašanje, kdaj je bila vročitev opravljena, v izpodbijanem sklepu pa se to vprašanje nanaša na način vročanja z nabitjem listine na oglasno desko, ni podana neskladnost v praksi sodišča druge stopnje. Pritožbeni razlog iz 32. člena ZDSS-1 torej ni podan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep tožene stranke z dne 6. 8. 2007, s katerim je bila tožniku zaradi hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti izrečena denarna kazen 10 % bruto plače za obdobje treh mesecev. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo zato, ker je ugotovilo, da tožena stranka potem, ko je tožnik odklonil sprejem pisne obdolžitve in sklepa o disciplinski sankciji, z nabitjem teh listin na oglasno desko vročitve ni pravilno opravila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Ugotovilo je, da je za odločitev bistveno vprašanje, kako bi morala tožena stranka glede vročitve ravnati potem, ko je tožnik odklonil sprejem pisanj. Tožena stranka bi ravnala pravilno, „ko bi tožniku pustila obdolžitev in sklep o disciplinski odgovornosti na delovnem mestu, oziroma v prostoru, kjer tožnik dela, ter to napisala na vročilnico. Nabitja pisanja na oglasno desko ni mogoče šteti za vročitev v prostorih, kjer tožnik dela“. Sodišče druge stopnje revizije ni dopustilo, ker je bilo mnenja, da za to niso dani pogoji po 32. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1).

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje se je pritožila tožena stranka. Navajala je, da je za odločitev bistveno vprašanje vročitve obdolžitve in sklepa o disciplinski odgovornosti na delovnem mestu, če delavec odkloni sprejem pisanja. Stališče sodišča druge stopnje, da nabitja pisanj na oglasno desko ni mogoče šteti za vročitev v prostorih, kjer delavec dela (pa čeprav je oglasna deska v prostoru, kjer tožnik opravlja delo), je zmotno. Je pa tudi v nasprotju s sklepom sodišča druge stopnje Pdp 296/2004 z dne 26. 2. 2004. V tej zadevi je sodišče smiselno sprejelo stališče, da je pravilno nabitje pisanja na oglasno desko na vidnem mestu, če naslovnik odkloni sprejem.

4. Pritožba je bila na podlagi 366. v zvezi s 344. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 45/2008, v nadaljevanju: ZPP) in v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-55/04-15 in Up 90/04-15 z dne 6. 4. 2006, vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi tretjega odstavka v zvezi z 2. alinejo prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 je revizijo treba dopustiti, „če odločba sodišča druge stopnje (v nadaljevanju: VDSS) odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča (v nadaljevanju: VS RS) glede pravnega vprašanja, ki je pomembno za odločitev, ali če v sodni praksi VDSS o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, VS RS pa o tem še ni odločilo“. To sodišče je v številnih doslej sprejetih odločitvah v zvezi s pritožbami o nedopustitvi revizije (Dsp, prej VIII Pri zadeve) sprejelo stališče, da mora pritožnik, če s pritožbo želi uspeti, v njej navesti, od katerih odločitev VS RS odstopa odločitev VDSS, ki je predmet presoje. Enako načelo velja tudi pri ugotavljanju neskladnosti med posameznimi odločbami VDSS. Tudi v tem primeru mora pritožnik točno navesti vsebino in številke odločb, ki naj bi bile v medsebojnem nasprotju.

7. Tožena stranka uveljavlja v pritožbi drugi razlog iz 2. alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, da torej ni enotnosti v sodni praksi VDSS in se pri tem v zvezi s sklepom, ki je predmet pritožbenega preizkusa, sklicuje na sklep Pdp 296/2004 z dne 26. 2. 2004. V zadevi Pdp 296/2004 je bilo bistveno vprašanje, kaj oziroma kateri dogodek je odločilen, da se šteje, da je bila vročitev opravljena. Tožnik je v navedeni zadevi odklonil sprejem pisanja, vendar se je z njegovo vsebino seznanil, zaradi česar je od dneva seznanitve začel teči rok za vložitev tožbe, ki pa je bil zamujen. V sklepu, ki je predmet presoje tega pritožbenega postopka, pa je bistveno vprašanje, ali je pravilen način vročanja z nabitjem na oglasno desko. V primerjanih zadevah torej gre za bistveno različni vprašanji, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za uspešnost pritožbe po navedeni določbi ZDSS-1. 8. Ker pritožba zoper sklep o nedopustitvi revizije ni utemeljena, jo je VS RS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (364. člen ZPP v zvezi s 32. členom ZDSS-1).