Jedro

Dodelitvena odločba ne vsebuje roka za dodelitev primernega stanovanja, temveč govori o tem, da se sporno stanovanje tožnici "dodeljuje le za določen čas, dokler ne bo na razpolago drugo primerno stanovanje". Ob taki opredelitvi časa ne more biti sprejemljivo stališče sodišča druge stopnje, ki dopušča možnost preoblikovanja začasne uporabe stanovanja, ustanovljene po 1. odst. 44. člena ZSR, v trajno stanje. Tega glede na sistemsko izhodišče ZSR ni mogoče zagovarjati. Tako pa je pravno odločilno, ali je tožena stranka po dodelitvi spornega stanovanja tožnici v začasno uporabo pozneje dodelila tožnici drugo stanovanje, kakor je v odgovoru na tožbo navedla - da pa se tožnica vanj ni preselila, ampak je ostala v spornem stanovanju. Brez odgovora na to vprašanje, ni mogoče imeti popolne dejanske podlage za odgovor na vprašanje, ali je bila tožnica v trenutku uveljavitve SZ imetnica stanovanjske pravice za sporno stanovanje - ali pa je tudi še v tem trenutku imela le pravico začasne uporabe tega stanovanja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da ima tožnica pravico, pod pogoji Stanovanjskega zakona, od tožene stranke odkupiti stanovanje, na katerem ima stanovanjsko pravico. Toženi stranki je zato naložilo, da mora s tožnico skleniti prodajno pogodbo za to enosobno stanovanje, ki je ocenjeno s 134 točkami, pri čemer je vrednost točke 72,16 sit in korekcijski faktor 1,006, tako da je pogodbena cena ob 60% popustu 213.614,94 sit in se po tej ceni tožnici stanovanje proda, pri čemer plača kupnino v 60 dneh. Odločitev je utemeljilo predvsem s tem, da je na podlagi odločbe tožene stranke z dne 3.11.1986 tožnica pridobila stanovanjsko pravico na obravnavanem stanovanju.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo prve stopnje spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločitev je utemeljilo s tem, da je bilo tožnici sporno stanovanje dodeljeno v začasno uporabo, zaradi česar na njem ni mogla pridobiti stanovanjske pravice.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica je na podlagi dodelitvene odločbe z dne 3.11.1986 pridobila stanovanjsko pravico in o tem govori sam izrek te odločbe. Sporno stanovanje tožnici ni bilo dano v začasno uporabo. Za tako dodelitev tudi ni bilo pogojev iz 39., 40., 42. ali 43. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Dogovora o začasni uporabi stanovanja med pravdnima strankama ni bilo, zato tudi ni bila sklenjena ustrezna pogodba, o kateri govori 44. člen istega zakona - ki pa govori tudi o imetniku stanovanjske pravice. Tožnica je bila imetnica stanovanjske pravice, zato ima pravico do odkupa spornega stanovanja po pogojih stanovanjskega zakona. Tožnica se sprašuje, kaj namerava tožena stranka z njo sploh storiti: če ji ni priznana stanovanjska pravica, tudi najemnica ne more postati. Tožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da bo pritožba zavrnjena in potrjena sodba prve stopnje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve, čeprav v uvodu formalno navaja, da uveljavlja tudi ta revizijski razlog. V tem delu zato revizija ne terja odgovora.

Revizija utemeljeno graja uporabo materialnega prava v izpodbijani sodbi, čeprav ni mogoče pritrditi vsem njenim razlogom. Tako predvsem ni pravilno tožničino revizijsko stališče, da je bilo po določbah ZSR (Zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur. l. SRS 35/82 in 14/84) mogoče dodeliti stanovanje v začasno uporabo le v primerih iz členov 39, 40, 42 in 43 tega zakona - in da torej v 44. členu ZSR ni bila določena samostojna podlaga za sklenitev pogodbe o začasni uporabi stanovanja v družbeni lastnini. Tudi ni mogoče brez pridržka sprejeti revizijskega stališča, da za uporabo določb SZ (Stanovanjskega zakona, Ur. l. RS 18/91-I), ki urejajo položaj in upravičenja prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice (mdr. določb o privatizaciji stanovanj, 117. člen in naslednji SZ) - glede oseb, ki so dobile družbeno stanovanje po pogojih 1. odst. 44. člena ZSR - zadošča uporaba izraza "imetnik stanovanjske pravice" v 44. členu ZSR (samo tega v 2. odst. in alternativno z "imetnikom pravice do uporabe" v 1. odst., ki se nanaša tudi na lastniška stanovanja). To stališče, ki se sklicuje na zgolj besedno razlago te zakonske določbe, je lahko vprašljivo; teorija je opozorila, da je zakonsko izrazje v tej določbi nedosledno, češ da bi moral zakon govoriti o imetniku pravice začasne uporabe in ne o imetniku stanovanjske pravice (prim. komentar ZSR dr. Lojzeta Udeta, Ljubljana 1984, str. 202). Kljub temu pa je utemeljena revizijska graja take uporabe 44. člena ZSR v zvezi s 117. členom in naslednjimi SZ, za kakršno se je odločilo sodišče druge stopnje.

Ni mogoče pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da je odločilno zgolj dejstvo dodelitve spornega stanovanja tožnici v začasno uporabo (zaradi česar na njem ni mogla pridobiti stanovanjske pravice) in da pri tem ničesar ne spremeni - torej ne more biti pravno odločilno - ali je tožena stranka ponudila tožnici drugo stanovanje v času, odkar je v spornem stanovanju (to pa je od druge polovice leta 1986) - ker da bi se pravica začasne uporabe lahko preoblikovala v stanovanjsko razmerje, le če bi rok, za katerega je bila ustanovljena, brezuspešno pretekel. Pri tem stališču je sodišče druge stopnje prezrlo dvoje. Prezrlo je na splošni ravni sistemsko izhodišče ZSR, da je bila stanovanjska pravica tista pravica, ki jo je praviloma pridobil tisti, ki mu je bilo dodeljeno družbeno stanovanje (10. člen v zvezi s 1. odst. 1. člena ZSR) - in da je stanodajalec družbenega stanovanja lahko le izjemoma dosegel ustanovitev kakšne druge, za prejemnika dodeljenega stanovanja manj ugodne pravice. To sistemsko izhodišče je narekovalo (in v primerih, ko je po določbah SZ treba tudi sedaj upoštevati določbe prejšnjega ZSR, še vedno narekuje) ozko razlago izjem od stanovanjske pravice na družbenem stanovanju, ki so bile dovoljene v prid stanodajalca (sedanjega lastnika stanovanja), oziroma široko razlago v korist stanovanjske pravice kot pravila.

Prezrlo pa je sodišče druge stopnje tudi to, da v dejanski podlagi izpodbijane sodbe ni ugotovitve, za koliko časa je bila dogovorjena dodelitev spornega stanovanja v začasno uporabo tožnici - oziroma ali je sploh bil določen rok, do katerega bo tožena stranka kot tedanja stanodajalka opravila dokončno dodelitev stanovanja tožnici. V pravdnem spisu je dodelitvena odločba z dne 3.11.1986, ki jo je že sodišče prve stopnje vzelo kot dokazno podlago za dejansko ugotovitev, da je bilo sporno stanovanje tožnici dodeljeno - ta odločba (katere vsebino revizijsko sodišče sme tehtati pri presoji uporabe materialnega pravaĐ) pa ne vsebuje roka za dodelitev primernega stanovanja, temveč govori o tem, da se sporno stanovanje tožnici "dodeljuje le za določen čas, dokler ne bo na razpolago drugo primerno stanovanje". Ob taki opredelitvi časa, za katerega se sporno stanovanje začasno dodeli, v dodelitveni odločbi, pa ne more biti sprejemljivo stališče sodišča druge stopnje, da bi se (tožničina, na podlagi citirane dodelitvene odločbe pridobljena) pravica začasne uporabe spornega stanovanja, lahko preoblikovala v stanovanjsko razmerje, le če bi rok, za katerega je bila ustanovljena, brezuspešno pretekel. To namreč pomeni, da v primeru take dodelitve, ko rok za dodelitev primernega oziroma (po besedilu 1. odst. 44. člena ZSR) dogovorjenega stanovanja, v odločbi o dodelitvi začasnega stanovanja, ni bil določen - in stanodajalec ne bi izdal odločbe o dodelitvi dogovorjenega stanovanja, ne bi nikoli prišlo do preoblikovanja pravice začasne uporabe v stanovanjsko pravico oz. do nastanka stanovanjskega razmerja in njemu ustrezne, z ZSR kot pravilo predpisane trajne stanovanjske zaščite osebe, kateri je bilo stanovanje na tak način dodeljeno, ter njene morebitne družine (2. odst. 1. člena ZSR). Taka razlaga dopušča možnost preoblikovanja začasne uporabe stanovanja, ustanovljene po 1. odst. 44. člena ZSR, v trajno stanje. Tega po glede na prej obrazloženo sistemsko izhodišče ZSR ni mogoče zagovarjati.

Po doslej povedanem pa se je izkazalo, da ni pravno neodločilno dejansko vprašanje, ali je tožena stranka po dodelitvi spornega stanovanja tožnici v začasno uporabo (katero je tožnica nastopila v drugi polovici leta 1986) pozneje dodelila tožnici drugo stanovanje - kot tisto primerno stanovanje, katerega dodelitev (v trajno uporabo) je tožena stranka napovedala v svoji odločbi z dne 3.11.1986, kakor je bilo že prej citirano. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je takoj po tožničini vselitvi v sporno stanovanje začela iskati možnosti za njeno preselitev v drugo, primernejše stanovanje in ji dne 2.3.1990 drugo stanovanje celo dodelila - vendar pa se tožnica vanj ni preselila, ampak je ostala v spornem stanovanju vse "do danes", tj. do dne vložitve odgovora na tožbo 24.4.1992 (torej vsekakor tudi do dne uveljavitve SZ 19.10.1991, ki je odločilen po 1. odst. 117. člena SZ).

Na dlani je, da se v primerih, ko se po dodelitvi dogovorjenega stanovanja iz 1. odst. 44. člena ZSR (taka dodelitvena odločba je po 10. členu ZSR ustanovila stanovanjsko pravicoĐ) prizadeti ni preselil v novo stanovanje, ampak je (trajno) ostal v začasno dodeljenem stanovanju - to ni moglo zgoditi brez izrečno ali molče izražene volje stanodajalca (ki je bil v situaciji iz 1. odst. 44. člena ZSR isti za obe družbeni stanovanji). Po presoji revizijskega sodišča zaradi tega posledice nepreselitve v dodeljeno dogovorjeno stanovanje v taki situaciji niso mogle biti brezpogojno v škodo osebe z začetnim statusom imetnika pravice začasne uporabe začasno dodeljenega stanovanja. Še toliko manj bi bilo po sistemu določb ZSR mogoče zagovarjati take posledice v primerih, ko je bilo stanovanje po 1. odst. 44. člena ZSR dodeljeno v začasno uporabo osebi, ki je predtem že imela stanovanjsko pravico (oziroma bila v stanovanjskem razmerju) glede drugega družbenega stanovanja (z razpolagalno pravico istega ali drugega stanodajalca).

Pri taki presoji revizijskega sodišča pa se izkaže, da pri citiranem dejstvu (o katerem je sodišče druge stopnje menilo, da je njegov obstoj brezpredmeten), vendarle gre za dejstvo, ki je za odločitev o tožbenem zahtevku lahko odločilno, saj brez odgovora na to dejansko vprašanje ni mogoče imeti popolne dejanske podlage za odgovor na vprašanje, ali je bila tožnica v trenutku uveljavitve SZ imetnica stanovanjske pravice za sporno stanovanje - ali pa je tudi še v tem trenutku imela le pravico začasne uporabe tega stanovanja, kakor je pri doslej nepopolni dejanski podlagi v izpodbijani sodbi ocenilo sodišče druge stopnje.

Glede na doslej obrazloženo presojo je revizijsko sodišče ugotovilo, da je v izpodbijani sodbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To je po določbi 2. odst. 395. člena ZPP narekovalo ugoditev reviziji z razveljavitvijo sodbe druge stopnje in vrnitvijo zadeve temu sodišču v novo sojenje. Napotki sodišču druge stopnje za ponovno odločanje o pritožbi tožene stranke niso potrebni, ker so vsebinsko zajeti v prejšnjih razlogih.