Jedro

Pritožbeno sodišče nedovoljenih pritožbenih novot ne obravnava.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v celoti v veljavi sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Kranju, opr. št. IV Ig 1109/94 z dne 7.12.1994 v točki 1. in 3. izreka, s katerim je naloženo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.369.160,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1994 do plačila in izvršilne stroške v višini 35.668,00 SIT. Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 197.814,00 SIT.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov po 2. in 3. točki 1. odst. 353. člena ZPP/77. V pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj je tožeča stranka zaračunala toženi stranki več kot sta se s pogodbo dogovorili. Pri tem ni upoštevalo pogodbenih določb o fiksni ceni in ceni "na ključ". Tudi iz dokazov izhaja, da je tožena stranka vseskozi zavračala plačati tisto, kar je zaračunano nad pogodbeno določeno ceno, tožeča stranka pa ni izkazala dogovora o večji vrednosti pogodbene cene. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno ugotovilo datuma zapadlosti nespornega dolga, saj tožeča stranka tega, da je terjatev sploh že zapadla, ni izkazala. Sodišče je pri tem nepravilno ocenilo dokaze in naredilo zmotne zaključke. Prav tako ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj ni upoštevalo določb pogodbe glede zapadlosti obveznosti plačati opravljeno delo.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od v pritožbi očitanih kršitev. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo na podlagi dejstev, ki sta jih pravdni stranki v postopku na prvi stopnji navajali in po njihovem predlogu izvedenih dokazov. Obstoj pogodbenega razmerja, iz katerega izvira tožbeni zahtevek, ni sporen. Po pogodbi št. 59/93 z dne 17.7.1993 (A4) je tožeča stranka kot izvajalec izvršila dela polaganja keramike v bazenu na objektu T., za toženo stranko kot naročnika. V pogodbi je res določeno, da je vrednost del v višini 13.000.000,00 fiksna in po sistemu "ključ v roke" (2. člen pogodbe in aneksa). Iz III. začasne situacije z dne 14.2.1994 (A1), ki je hkrati končna situacija, je razvidno, da je tožeča stranka zaračunala toženi stranki poleg pogodbenih del tudi dodatna dela. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni nikoli konkretno navedla, da je zanjo sporna višina v tej situaciji zaračunanih del prav zato, ker so v njej zajeta dodatna dela, za katera ne obstoji poseben dogovor. Zato je pritožbena trditev v to smer neupoštevna, saj predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto po določbi 1. odst. 496.a člena ZPP/77. Ker je z aneksom k pogodbi izrecno predvidena možnost posebnega dogovora za dodatna dela, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da takšen dogovor obstoji. Dodatna dela so posebna dela izven tistih, ki so v pogodbi določena, zato ta dela niso mogla biti zajeta v pogodbeni ceni. Pri tem sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo določbe 640. člena ZOR in je drugačna pritožbena trditev zmotna. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo dokaze, ko je ugotovilo, da iz njih izhaja, da znaša neplačana vrednost pogodbeno opravljenih del 1.369.160,00 SIT. O tem je podalo prepričljive razloge v obrazložitvi izpodbijane sodbe, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Pritožbene navedbe v zvezi z ugotovljeno višino teh del niso konkretne, zato tožena stranka z njimi prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje ni izpodbila.

Tudi zaključki sodišča prve stopnje glede zapadlosti vtoževanega zneska so pravilni. Iz pogodbe je razvidno, da je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka plačala pogodbeno vrednost na različne načine in z različno zapadlostjo. Tako je bilo dogovorjeno, da tožena stranka plača pogodbeno vrednost v obsegu 40% kot avans, 20% v 15 dneh po končanju del, 30% s kreditom in 10% "po zagotovitvi pogojev za pridobitev uporabnega dovoljenja". Vtoževani znesek se nanaša na zadnjih 10%. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so bili pogoji za izdajo uporabnega dovoljenje podani z dnem tehničnega prevzema, kar je 16.11.1994. Iz tega izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo pri ugotavljanju zapadlosti vtoževanega zneska prav pogodbene določbe, zato ne drži drugačna pritožbena trditev. Pri tem je te določbe pravilno uporabilo. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo plačati vtoževani znesek.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP/77).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbe (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. členom ZPP/77).