Jedro

Ker se tožena stranka ni opredelila do vseh ugovorov, pomembnih za odločitev v zadevi, je bistveno kršila določbe postopka v upravnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 27.9.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice MS z dne 14.7.1998, s katero je ta po uradni dolžnosti uvrstila blago, ki je bilo sproščeno v prost promet po enotni carinski listini (ECL) z dne 17.7.1997 Carinske izpostave MS in prijavljeno pod tarifno oznako 4819 50 000 Kombinirane nomenklature carinske tarife s preferencialno stopnjo "prosto", v tarifno oznako 4819 20 100 Kombinirane nomenklature carinske tarife (KNTC) s preferencialno stopnjo 10,5 % in tožeči stranki naknadno obračunala razliko v carini v znesku 1.195.575,00 SIT.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja, ali je mogoče sporno blago uvrstiti v tarifno številko 4819 50 000 ("druga embalaža za pakiranje") ali v tarifno številko 4819 20 100 ("zložljive škatle). Tožeča stranka se v postopku ni strinjala z opredelitvijo, da je deklarirana embalaža, ki je namenjena izključno polnjenju tekočih proizvodov (mleka), kartonska škatla v smislu tarifne številke 4819 20 100 KNTC. Že v pritožbi zoper prvostopno upravno odločbo se je sklicevala na soglasje Gospodarske zbornice, kjer je ta sporno embalažo označila kot "večplastni plašč za tekočine" in na dopis firme Combibloc, v carinski deklaraciji pa je sporno embalažo deklarirala kot kartonsko embalažo za mleko. Tožena stranka je v zvezi z navedenimi pritožbenimi ugovori ugotovila le, da gre za škatlo z eno zalepljeno stranjo in dvema še odprtima. Tožena stranka tudi ni odgovorila na ugovor tožeče stranke, da mora njeno embalažo obravnavati enako kot konkurenčno (Tetrapak), saj sta si v vseh bistvenih značilnostih popolnoma podobni, razlika je samo v načinu njene priprave na proizvodno oziroma polnjenje (plošča, rola). Po navedbah tožeče stranke sta embalaži iz enakih materialov, enakih lastnosti in imata potem, ko sta napolnjeni z mlekom, enako škatlasto obliko. Ob prehodu meje oziroma ob carinski obravnavi nobena nima oblike škatle. Razlika med embalažama, kot jo zatrjuje tožeča stranka, je po presoji sodišča prve stopnje premajhna, da bi opravičevala njuno različno carinsko obravnavo in s tem posledično neenako obravnavanje pred zakonom ter ustvarjanje neenakopravnega položaja na trgu. Med temeljnimi vrednotami pravnega reda Republike Slovenije je zagotavljanje enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS in zagotavljanje prostega trga oziroma prepoved dejanj, ki bi, razen če to zakon dopušča, omejevala konkurenco na trgu (17. člen Zakona o varstvu konkurence in 47. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence). Po presoji sodišča prve stopnje bo morala tožena stranka, glede na navedeno, odgovoriti na vse pritožbene ugovore glede različnega obravnavanja subjektov in popolnoma ugotoviti dejansko stanje glede uvrstitve sporne embalaže v carinsko tarifo.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbo oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek. V razlogih pritožbe se sklicuje na Splošni tehniški slovar, 2. izdaja in Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki določata pojma "embalaža" in "škatla". Meni, da v obravnavani zadevi, v proizvodnem procesu dokončani izdelek ustreza opisu za škatlo po obeh slovarjih. Gre namreč za embalažo, ki jo je v proizvodnem procesu treba le še prepogniti in zapreti. Gre za nedokončan proizvod, ki pa ima vse bistvene značilnosti končanega proizvoda - škatle. Na podlagi Temeljnega pravila za uporabo kombinirane nomenklature 2(a) pa se uvožena embalaža uvršča med zložljive škatle iz oznake 4819 20, čeprav škatla v času carinjenja še ni dokončna, ima pa bistvene lastnosti škatle. V navedeno tarifo je treba sporno embalažo uvrstiti tudi s pomočjo Temeljnega pravila 3(a), po katerem ima tarifna številka, v kateri je najbolj konkretno ali natančno poimenovanje za proizvod, prednost pred tarifnimi številkami, v katerih je poimenovanje splošnejše. Glede na navedeno je odločitev, da se embalaža Combibloc dokončno uvrsti v tarifno oznako 4819 20 1000 ("zložljive škatle iz nevalovitega papirja in kartona, z maso papirja ali kartona do 600 g/m2), pravilna. Dokaza o pravilni uvrstitvi določenega blaga v carinsko tarifo pa ne more predstavljati potrdilo Gospodarske zbornice, ki v obravnavani zadevi potrjuje le, da se blago ne proizvaja v Republiki Sloveniji. Meni tudi, da ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke, da je že od leta 1993 embalažo Combibloc uvrščala enako. Ob upoštevanju tarifnih oznak sta bili v letu 1995 za uvrščanje blaga dve možni tarifni oznaki, s spremembami carinske tarife pa se je carinska tarifa delila tudi na drugi ravni delitve, kar je omogočalo natančnejšo določitev zahtevane lastnosti blaga. Dejstvo, da se tedaj, ko se je ugotovilo, da je tožeča stranka pri uvozu napačno prijavila carinsko stopnjo, ni izvedlo preverjanje pravilnosti uvrščanja embalaže, ki jo uporabljajo drugi proizvajalci, še ne pomeni, da je njena uvrstitev v tarifno oznako pravilna in ne pomeni neenakopravnega obravnavanja tožeče stranke. Sicer pa lahko vsak uvoznik prosto izbere carinski urad pri katerem vloži deklaracijo za sprostitev v prost promet, carinski urad pa ima glede na določbo 1. odstavka 154. člena Carinskega zakona možnost, da popravi napake pri carinjenju glede uvrstitve blaga, le v določenem časovnem obdobju.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost odločbe tožene stranke.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke glede uvrstitve embalaže Combibloc v carinsko tarifo 4819 20 100 (carinska stopnja 10,5 %) in ne v carinsko tarifo 4819 50 000 (carinska stopnja "prosto"), kot jo je prijavila tožeča stranka. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je dejansko stanje ostalo v upravnem postopku nepopolno ugotovljeno. Strinja se s sodiščem prve stopnje, da le ugotovitev tožene stranke, da gre pri sporni embalaži za škatlo z eno zalepljeno stranjo in dvema še odprtima, ne zadostuje za presojo, da je mogoče sporno embalažo uvrstiti v tarifno številko 4819 20 100 (zložljive škatle).

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odgovorila na pritožbeni ugovor, da mora njeno embalažo obravnavati enako kot konkurenčno (Tetrapak), ker sta si v vseh bistvenih značilnostih popolnoma podobni. Ta pritožbeni ugovor se nanaša na dejstva, ki so v obravnavani zadevi pomembna za odločitev, zato bi se tožena stranka do njih morala opredeliti. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da morajo vsi državni organi pri svojih odločitvah upoštevati in zagotavljati enakost vseh subjektov pred zakonom in v zvezi s tem zagotavljati tudi enakopravnost subjektov na trgu. Ker se tožena stranka v upravnem postopku do tega ugovora ni opredelila je bistveno kršila določbo 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), po katerem se morajo v obrazložitvi odločbe tožene stranke presoditi vse, za odločitev o zadevi pomembne pritožbene navedbe. Tožena stranka se je do navedenega ugovora opredelila šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, zato se sodišče prve stopnje do njenih navedb ni moglo opredeliti, pritožbeno sodišče pa jih ni moglo upoštevati, saj take dopolnitve s pritožbo ne morejo nadomestiti nevedenih pomanjkljivosti odločbe tožene stranke.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča, saj tožena stranka v pritožbi ponavlja razloge za odločitev, ki jih je že navedla v izpodbijani odločbi.

Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.