Jedro

Ker potni nalogi in obračuni potnih stroškov niso bili sestavljeni v skladu s predpisi, to niso verodostojne listine in stroški utemeljeno niso bili davčno priznani.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5. 11. 2001, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Davčnega urada ... z dne 29. 5. 1998. S slednjo je bila tožniku od dohodkov od opravljanja dejavnosti za leto 1997 ugotovljena davčna osnova v višini 8,650.109,00 SIT in odmerjen davek iz dejavnosti v znesku 2,355.134,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena ter se glede utemeljitve nanjo sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja, da morajo biti za izplačilo potnih stroškov izpolnjeni vsi pogoji, nalogi morajo biti pravilno in pravočasno sestavljeni, stroški morajo biti knjiženi na podlagi potnega naloga, saj sta za knjiženje tega poslovnega dogodka potrebni dve samostojni knjigovodski listini, potni nalog in obračun stroškov. Pri ugotavljanju prihodkov in odhodkov se namreč uporabljajo tudi Slovenski računovodski standardi – SRS (1993) in iz podatkov jasno izhaja, da obračuni stroškov iz naslova službenih potovanj niso bili sestavljeni v skladu s SRS 21. Nepopolni potni nalogi pa ne morejo biti podlaga za obračun, zato tudi naknadno predloženi blagajniški izpiski niso relevantni.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter posledično zmotno uporabo materialnega prava. Potne stroške zaposlenim je med letom izplačeval kot akontacije in vodil ustrezno evidenco, konec leta pa je naredil poračun potnih stroškov. Prejem potnih stroškov je potrdil tudi delavec, ki je sredstva prejel, na tem blagajniškem izdatku je zato tudi podpis in žig tožnika. Blagajniški izdatek skupaj s potnim nalogom, ki vsebuje namen potovanja, vozilo, osebo, relacijo, čas, število kilometrov, vsekakor predstavlja skupaj eno verodostojno listino, ki je ustrezna za knjiženje nastalega odhodka. Nesporno so vsi delavci potne stroške dejansko prejeli in zato je nujno, da se ta strošek upošteva pri končnem rezultatu tožnikovega dela. Zgolj neobstoj formalnega potnega naloga na rezultat poslovanja nikakor ne more vplivati.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na te določbe je v obravnavani zadevi prvostopenjska sodba postala pravnomočna dne 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekala tudi sodna presoja obravnavane revizije.

8. Revizija uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava, saj naj bi bili predloženi blagajniški izdatki in potni nalogi verodostojne listine, ker vsebujejo vse podatke, ki so jih za knjiženje zahtevali takratni predpisi. Po presoji revizijskega sodišča so ti revizijski ugovori neutemeljeni. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da so bili potni nalogi izdelani računalniško za en teden skupaj, brez podpisa in žiga odredbodajalca ter datuma, na podlagi takih potnih nalogov so bili za en mesec skupaj izdelani blagajniški izdatki, prav tako brez podpisa in žiga izplačevalca. Glede ugotavljanja dobička zasebnika oziroma ustvarjenih prihodkov in odhodkov 41. člen Zakona o dohodnini – ZDoh napotuje na uporabo predpisov o obdavčitvi dobička pravnih oseb, če ni s tem zakonom drugače določeno. Po 9. členu Zakona o davku od dobička pravnih oseb – ZDDPO se za ugotavljanje dobička priznavajo prihodki in odhodki v zneskih, ugotovljenih v izkazu uspeha, na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, po 11. členu ZDDPO pa se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo odhodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov. Prihodke oziroma odhodke zasebniki ugotavljajo v skladu s Pravilnikom o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika – Pravilnik (Ur. l. RS, št. 5/95) in v skladu z računovodskimi standardi – SRS. Revident pa za obravnavane stroške ni izkazal listin, ki bi bile sestavljene v skladu z navedenimi predpisi, torej niso verodostojne.

9. Ker v tem primeru potni nalogi in obračuni potnih stroškov niso bili sestavljeni v skladu z zgoraj citiranimi predpisi, torej revident ni izkazal odhodkov z verodostojnimi listinami, tudi Vrhovno sodišče meni, da ti stroški utemeljeno niso bili davčno priznani oziroma upoštevani. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati revizijske navedbe, da so tožniku ti stroški res nastali, da so bile te poti dejansko opravljene.

10. Kot že navedeno, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

11. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.