Jedro

Plačnik davka je odtegnil od nečesa, kar je sam razumel kot dividendo, davčni odtegljaj, o tej dejansko po vsebini tožnikovi davčni obveznosti pa ne bo izdane več nobene odmerne odločbe, s katero bi se komurkoli nalagalo v plačilo kakšen davek. Zato se je tožnik, da bi izrazil svoje nestrinjanje s takšno obdavčitvijo, poslužil samostojnega davčnega postopka zaradi vračila davka po 97. členu ZDavP-2, ki ga je sprožil z vložitvijo z izpodbijano odločbo zavrnjene zahteve, v kateri je uveljavljal nižjo davčno obveznost.

O tej tožnikovi zahtevi pa bi davčni organ moral odločiti z odločbo o vračilu davka, ki se po četrtem odstavku 65. člena ZDavP-2 obravnava kot odmerna odločba in se po drugem odstavku 73. člena ZDavP-2 lahko izda brez posebnega ugotovitvenega postopka, če so podani za to izpolnjeni pogoji.

Pri odločanju o zahtevku za vračilo gre za postopek, ki se vodi samostojno in ki se, čeprav se nanaša na izplačilo, ki je bilo predmet obračuna davčnega odtegljaja pri plačniku davka, vodi ločeno. Posebej in v skladu z določbami relevantne materialne in procesne davčne zakonodaje se v postopku o vračilu (samostojno) ugotavljajo pravna narava izplačila ter relevantna dejstva. Pri tem dejstva in okoliščine ter pravna stališča, ugotovljeni in zavzeti v postopku pri plačniku davka, niso nepomembni, vendar ne gre za rešena predhodna vprašanja, saj je opredelitev izplačanega dohodka v predhodnih postopkih le dejanska podlaga za izračun davčne osnove in s tem davčnega odtegljaja. Zato je toženka po presoji sodišča neutemeljeno zavrnila vsakršno vsebinsko obravnavo tožnikovih navedb, ki se nanašajo na pravno kvalifikacijo prejetega izplačila.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 42153-2110/2020-15 (07-1450-05) z dne 10. 3. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) zavrnila tožnikov zahtevek za vračilo davka v zvezi z dohodnino od dohodka iz kapitala (davek na izplačano dividendo), odtegnjeno s strani plačnika davka A. banka leta 2018 (prva točka izreka), pri čemer tožnik trpi svoje stroške postopka in se njegova zahteva za vračilo stroškov zavrne, organu pa posebni stroški postopka niso nastali (druga točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik po 97. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zahteval vračilo davka, ki ga je odtegnila banka A. ob izplačilu. Po tožnikovem mnenju je banka namreč spregledala, da je šlo pri izplačilu, vsled efektivnega zmanjšanja osnovnega kapitala pri družbi B., d. d., za vračilo osnovnega kapitala družbenikom, ki se obdavčuje z davkom na kapitalski dobiček in ni predmet davčnega odtegljaja pri izplačevalcu, za kar je tožnik podal obsežno argumentacijo. Postopek odmere dohodnine od dobička iz kapitala pri tožniku je bil ustavljen, češ da je bil od predmetnega dohodka davek že odmerjen v obliki davčnega odtegljaja pri plačniku, banki A. Efektivno znižanje kapitala, na podlagi katerega je izplačan del lastniškega kapitala (ki je bil predhodno pridobljen iz povečanja kapitala iz sredstev družbe), se po 94. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) obdavčuje kot odsvojitev kapitala, kar izhaja tudi iz objavljenih pojasnil FURS. S tem ko se je osnovni kapital pri družbi B., d. d. znižal z 2,091 mio EUR na 0,5 mio EUR, se je znižala tudi vrednost posamezne delnice iz 17,7 EUR na 4,2 EUR; vsak delničar je torej odsvojil za 13,5 EUR kapitala na delnico, s čimer so pridobili izplačan del lastniškega kapitala ob ohranitvi enakega števila delnic. To se že 13 let več ne obdavčuje kot dividenda, saj se nominalno povečanje obravnava kot nov delež z nabavno vrednostjo 0 EUR, obdavčitev pa se odloži do odsvojitve, ko se obdavči kapitalski dobiček. Morebitno naziranje, da bi šlo pri tem za prikrito izplačilo dobička, je napačno. Poleg tega je bila identična transakcija izvedena že leta 2016, v zvezi s čimer so bile izdane odločbe o odmeri dohodnine od kapitalskih dobičkov.

3.Davčni organ ugotavlja, da je tožnik marca 2019 vložil napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev za leto 2018, vendar pa je po pridobitvi zapisnika in sklepa o ustavitvi iz postopka davčnega inšpekcijskega postopka pri družbi B., d. d. ter na podlagi tamkajšnjih ugotovitev (ki jih povzame) davčni organ v postopku odmere dohodnine sklenil, da dohodek, ki so ga prejeli delničarji, med njimi tudi tožnik, ni posledica odsvojitve kapitala, ampak gre za razdelitev premoženja družbe, ki se obdavči kot delitev dobička, tj. dividendi podoben dohodek. Zoper sklep o ustavitvi davčnega inšpekcijskega postopka se družba B., d. d., pri kateri je tožnik izvršni direktor, ni pritožila. Postopek odmere dohodnine pri tožniku pa je davčni organ ustavil ob pojasnilu, da je plačnik davka že ob izplačilu obračunal in plačal davčni odtegljaj, zato delničarju ni treba vložiti napovedi. Tožnik se je zoper sklep o ustavitvi pritožil, nato pa sprožil še upravni spor.

4.Na podlagi davčnega obračuna davčni organ ugotavlja, da je banka A. predložila obračun, s katerim je za tožnika od bruto dohodka 336.055,50 EUR obračunala in plačala davčni odtegljaj v višini 84.013,88 EUR, pri čemer plačnik naknadno predloženih REK obrazcev ni popravil. Davčni organ je tožnika seznanil z ugotovitvami ter zapisnikom in sklepom o ustavitvi iz postopka pri družbi B., d. d. ter ga pozval k izjasnitvi v povezavi z določbami 97. člena ZDavP-2, tj. glede dejstev o zatrjevanem preplačilu, ne pa glede pravilnosti in zakonitosti sklepov o ustavitvi. Tožnik na to ni odgovoril.

5.Ob sklicevanju na 97. člena ZDavP-2 davčni organ ugotavlja, da pogoji za vračilo davka niso podani. Niti v postopku pri družbi B., d. d. niti v postopku odmere dohodnine pri tožniku namreč ni bila izdana odločba o preplačilu davka v smislu 97. člena ZDavP-2, prav tako pa pri kontroli predloženih davčnih obračunov ni bilo ugotovljeno, da bi prišlo do preplačila davka, niti plačnik davka ni vložil popravka davčnega obračuna. Vsebinska presoja pravilnosti obračunanega in plačanega davčnega odtegljaja s strani pravne osebe in hkratna presoja pravilnosti izdanega sklepa o ustavitvi postopka bi tudi predstavljala kršitev načela

ne bis in idem . Situacija iz zadeve X Ips 286/2018 pa je drugačna od te zadeve.

6.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je zavrnilo tožnikovo pritožbo. Iz obrazložitve izhaja, da je v zadevi X Ips 286/2017 šlo za primer uveljavljanja davčne olajšave, tožnik pa v tej zadevi ne uveljavlja olajšave, ampak želi doseči, da bi bili posli kvalificirani drugače, kot so bili opredeljeni v postopku inšpekcijskega nadzora pri družbi B., d. d., ki se zoper sklep o ustavitvi ni pritožila. Toženka se z ugotovitvami davčnega organa v celoti strinja in meni, da je izpodbijano odločbo mogoče preizkusiti. V postopku po zahtevi za vračilo ne gre za ponovno izvedbo postopka nadzora obračuna pravne osebe v smislu ponovne presoje davčnopravne kvalifikacije na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo podano v inšpekcijskem nadzoru, ampak gre za presojo dejstev in okoliščin, ki lahko vplivajo na povečanje ali zmanjšanje davčne obveznosti tožnika. Šele če fizična oseba navede dejstva ali okoliščine (ki jih podaja šele v postopku po 97. členu ZDavP-2, saj prej v postopku inšpekcije oz. obračuna davčnega odtegljaja ni imela možnosti sodelovati), lahko davčni organ prek poprave obračuna, kar bi bil izvršilni naslov za vračilo morebiti preplačanega davka, izvede vračilo tako ugotovljenega preplačila. Ugotoviti bi bilo torej treba, da tožnik navaja dejstva, ki bi lahko vodila v popravo obračuna po 140.a členu ZDavP-2. Tožnik lahko davčnemu organu torej posreduje takšna nova dejstva, ne more pa zahtevati ponovne presoje davčnopravne kvalifikacije na podlagi dejstev, ki so že bila predmet presoje v inšpekcijskem postopku. V tem smislu se je davčni organ tudi skliceval na pravilo

ne bis in idem in v tem smislu je bil tožnik tudi pozvan k izjasnitvi v postopku po njegovi zahtevi za vračilo. Postopek po 97. členu ZDavP-2 namreč ni postopek ponovne presoje pravilnosti ugotovitev inšpekcijskih postopkov in oddanih obračunov davčnega odtegljaja, ampak je postopek, v katerem fizična oseba, ki ni imela možnosti sodelovanja v postopku pravne osebe, uveljavlja dejstva, ki lahko vplivajo na zmanjšanje njene davčne obveznosti (denimo v zadevi X Ips 286/2017 je bilo to prek uveljavljanja olajšave). Tožniku je bila možnost uveljavlja zahtevka po 97. členu ZDavP-2 dana in bi davčni organ tudi verjetno izvedel vračilo davka in popravek obračuna, če bi tožnik navedel dejstva, ki bi lahko vodila v popravek obračuna pri pravni osebi prek davčnega nadzora (ne pa prek popravka obračuna s strani pravne osebe). Tožnikov zahtevek torej ni bil zavrnjen, ker plačnik ni vložil popravka REK obrazca, ampak ker tožnik ni navedel dejstev, ki bi lahko vplivala na zmanjšanje njegove davčne obveznosti in ki predhodno še niso bila navedena. Tako je toženka sicer pravilno odločitev iz izpodbijane odločbe dopolnila s svojimi razlogi za to odločitev.

7.Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo ter sodišču predlaga, naj jo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, zahteva pa tudi povračilo stroškov tega postopka. Navaja, da se davčni organ sploh ni opredelil do večine tožnikovih navedb in dokaznih predlogov. Izpostavlja, da so različne članice KDD, ki so izvrševale plačila delničarjem, tovrstna nakazila obravnavale različno, banka C. je denimo izplačila delničarjem družbe B., d. d. izvedla brez odtegljaja in skladno s sprejetimi skupščinskimi sklepi. Ker se upravnopravno razmerje vzpostavi le med plačnikom (banko A.) in davčnim organom, tožnik ne more popravljati davčnega obračuna niti k temu ne more prisiliti plačnika davka, zato mora imeti na voljo samostojen postopek, analogen tistemu iz 97. člena ZDavP-2, kot izhaja iz zadeve X Ips 286/2017. Opozarja, da postopek odmere dohodnine pri tožniku na podlagi njegove napovedi in konkretni postopek zaradi vračila, četudi v obeh nastopa tožnik, nimata iste vsebine, saj je šlo pri enem za odmero davka na kapitalski dobiček, tu pa gre za vračilo davka. Poleg tega načelo

ne bis in idem velja le v primerih meritorno odločenih zadev, sklep o ustavitvi pa je procesne narave. Tudi stališče, da zadeva X Ips 286/2017 ni merodajna, češ da gre za drugačno zadevo, ni pravilno, saj so v praksi tega sodišča ta stališča že večkrat bila sprejeta v zadevah, ki jih tožnik citira. Iz sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka pri družbi B., d. d. ne izhajajo nobene pravnomočne ugotovitve, ki bi jih bilo mogoče neposredno uporabiti v drugih postopkih; gre za zgolj procesno odločitev iz katere izhaja le, da družba B., d. d. ni plačnik davka v smislu 58. člena ZDavP-2 in da je posledično ravnala pravilno, ko ni obračunala davčnega odtegljaja. Tožnik izpostavlja še, da so ob enakih transakcijah v letu 2016 bili za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pristojni različni davčni uradi, ki so vsi izdali enake odločbe, in dohodek delničarjev obravnavali kot dohodek iz odsvojitve kapitala, ne pa kot dividendo, kar še dodatno problematizira odstop od dosedanje prakse. Sklepno pa tožnik navaja, da mu s pozivom davčnega organa z dne 9. 12. 2021 ni bilo omogočeno, da bi se izjavil v pravem pomenu besede, saj mu ni bilo omogočeno izreči se o pravilnosti in zakonitosti izdanih sklepov o ustavitvi postopkov, pri katerih sploh ni sodeloval. Opozarja, da ker družba B., d. d. ni plačnik davka, bi to veljalo v vsakem primeru, tj. tako če je bil tožniku izplačan osnovni kapital družbe, dividenda ali če je šlo za plačilo za odsvojitev kapitala, kar pomeni, da bi bil postopek zoper družbo B., d. d. v vsakem primeru ustavljen. Davčni organ bi moral po vsebini presojati navedbe in dokazne predloge, ki jih je tožnik podal v svoji zahtevi, a tega ni storil, čeprav gre za samostojen postopek, v katerem bi tožnik moral imeti možnost izjave. Še zlasti to velja, ko se izvaja postopke pri različnih zavezancih s področja različnih davkov, nato pa bi organ želel ugotovitve iz enega postopka uporabiti tudi v drugem. Posledično je tudi dejansko stanje o efektivnem zmanjšanju osnovnega kapitala, kot ga je zatrjeval tožnik, ostalo v celoti neraziskano, materialno pravo pa je bilo napačno uporabljeno, pri čemer iz izpodbijane odločbe niti ne izhaja, zakaj je davčni organ konkretno transakcijo obravnaval kot izplačilo dividende, namesto kot odsvojitev kapitala. V dokaz svojih navedb tožnik predloži izbrane listine iz upravnega spisa, sodbe sodišč, na katere se sklicuje, pojasnila DURS in FURS ter predlog ZDoh-2.

8.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da se mora v zadevah zaradi vračila plačanega odtegljaja tudi fizičnim osebam priznati aktivna legitimacija, vendar pa se sodišča doslej še niso določno opredelila, kako konkretno naj se izvrši pravica do vračila davka ob upoštevanju obstoječega ZDavP-2. Toženka meni, da lahko fizična oseba v postopku vračila navede dejstva, ki bi sprožila uvedbo novega davčnega inšpekcijskega nadzora in posledično popravka obračuna, vendar pa mora za to navesti dejstva in dokaze, ki bi lahko pripeljali do drugačne odmere davka. V konkretni zadevi pa je fizična oseba želela prek postopka vračila doseči ponovno presojo ugotovljenega dejanskega stanja brez novih dejstev oz. dokazil. V nasprotnem se toženka sprašuje o pravni varnosti v postopkih preverjanja davčnih obračunov.

9.Tožba je utemeljena.

10.Sodišče uvodoma na podlagi izpodbijane odločbe povzema naslednja, med strankama nesporna dejstva, ki predstavljajo izhodišče tega upravnega spora:

(i)Tožnik, delničar družbe B., d. d., je po znižanju osnovnega kapitala te družbe poleti 2018 prejel izplačana sredstva, in sicer je izplačilo izvršila banka A. Pri tem izplačilu je banka odtegnila del denarja in ga nakazala državi, v obračunu pa opredelila, da je šlo za izplačilo dividende.

(ii)Tožnik je marca 2019 vložil napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev v zvezi z zgoraj omenjenim izplačilom. Davčni organ je postopek avgusta 2020 s sklepom ustavil. Tožnik se je zoper ta sklep pritožil in nato zoper njega tudi vložil tožbo.

(iii)Pri družbi B., d. d. se je poleti 2019 začel davčni inšpekcijski nadzor davka od dohodka iz kapitala, ki je bil decembra istega leta ustavljen, zoper kar se družba ni pritožila.

(iv)Tožnik je oktobra 2021 vložil zahtevo za vračilo davka na izplačano dividendo, češ da je banka A. izplačilo nepravilno opredelila kot dividendo, namesto da bi ga obravnavala kot vračilo osnovnega kapitala po pravilih o kapitalskih dobičkih. Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožnikov zahtevek zavrnil, tudi toženka je zavrnila njegovo pritožbo.

11.Najprej je med strankama sporna uporabljivost stališč iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 286/2017 z dne 22. 5. 2019. Davčni organ je namreč to zavrnil, češ da gre v tej zadevi za drugačno dejansko stanje, toženka pa je to dopolnila, češ da je šlo v zadevi revizijskega sodišča za uveljavljanje davčne olajšave, česar tožnik v tem upravnem sporu ne uveljavlja, ampak želi doseči prekvalifikacijo dohodkov. Sodišče naziranju obeh davčnih organov ne pritrjuje.

12.Kot izhaja iz predmetne sodbe revizijskega sodišča, se v primerih, ko se plačilo davka opravi na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, vzpostavi upravnopravno razmerje le med plačnikom davka in davčnim organom, ne pa tudi med davčnim zavezancem in davčnim organom,

enako velja tudi ko gre za popravek obračuna davčnega odtegljaja.

Pri tem je predložitev popravka omejena le na plačnika davka

davčni zavezanec pa svojega nestrinjanja z davčnim odtegljajem ne more uveljavljati s predložitvijo popravka obračuna.

Gre za specifično situacijo, ko davčni organ o višini davčne obveznosti ne odloča po posebnem postopku in ne izda odmerne odločbe, zato mora imeti zavezanec na voljo samostojen postopek, v katerem bo lahko uveljavljal

nižjo davčno obveznost oziroma

davčno olajšavo, ki mu gre po materialnem zakonu.

Vendar pa ZDavP-2 takšnega postopka posebej ne ureja in je to pravno praznino po mnenju Vrhovnega sodišča mogoče zapolniti z analogno uporabo določbe 97. člena ZDavP-2: ko davčni zavezanec

po vsebini uveljavlja davčno olajšavo

in iz tega naslova zahteva vračilo (brez predložitve popravka obračuna), lahko v postopku vračila uveljavlja vse ugovore, ki se nanašajo na višino odtegnjenega in plačanega davka, s čimer se mu omogoči uresničevanje pravice iz 22. člena Ustave RS, v postopku vračila pa davčni organ lahko ugotovi, da je obračun davčnega odtegljaja napačen in preveč plačan davek zavezancu vrne, ali pa zahtevek z odločbo zavrne.

13.In ravno takšna situacija, kot izhaja iz citirane sodbe revizijskega sodišča, je tudi tožnikova. Plačnik davka je odtegnil od nečesa, kar je sam razumel kot dividendo, davčni odtegljaj, o tej dejansko po vsebini tožnikovi davčni obveznosti pa ne bo izdane več nobene odmerne odločbe, s katero bi se komurkoli nalagalo v plačilo kakšen davek. Zato se je tožnik, da bi izrazil svoje nestrinjanje s takšno obdavčitvijo, poslužil samostojnega davčnega postopka zaradi vračila davka po 97. členu ZDavP-2, ki ga je sprožil z vložitvijo z izpodbijano odločbo zavrnjene zahteve, v kateri je uveljavljal nižjo davčno obveznost.

14.O tej tožnikovi zahtevi pa bi davčni organ moral odločiti z odločbo o vračilu davka, ki se po četrtem odstavku 65. člena ZDavP-2 obravnava kot odmerna odločba in se po drugem odstavku 73. člena ZDavP-2 lahko izda brez posebnega ugotovitvenega postopka, če so podani za to izpolnjeni pogoji. Če za skrajšani ugotovitveni postopek pogoji niso izpolnjeni, je treba o vračilu odločiti po posebnem ugotovitvenem postopku skladno s 145. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 2. členom ZDavP-2, kar terja polno aplikacijo načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP.

15.Načelo zaslišanja stranke zapoveduje, da je treba, preden se izda odločba, vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP), pri čemer organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek iste določbe). Navedena določba vzpostavlja obveznost, ki je po vsebini namenjena oblikovanju posebnega razmerja med organom in stranko, ki kljub nadrejenosti organa nasprotni stranki omogoča soočenje uradne osebe z drugačnim videnjem stranke o relevantnih aspektih dejanskega, pa tudi pravnega stanja.

Zaradi učinkovitega varstva pravic strank je treba to načelo razlagati ekstenzivno.

Navedeno po presoji sodišča pomeni, da mora biti stranka seznanjena tudi z videnjem organa glede uporabe prava, omogočena pa ji mora biti tudi opredelitev do pravnih vprašanj.

16.Zato je bila tožniku po presoji sodišča s tem, ko sta mu bila zapisnik in sklep o ustavitvi davčnega inšpekcijskega nadzora pri družbi B. poslana, a mu je bila možnost izreči se dana "le glede

dejstev

o zatrjevanem preplačilu davka v povezavi s predloženimi listinami, ne pa tudi glede pravilnosti in

zakonitosti

izdanih sklepov o ustavitvi postopkov,"

ker postopek po 97. členu ZDavP-2 ni postopek ponovne presoje pravilnosti ugotovitev inšpekcijskih postopkov in oddanih obračunov davčnega odtegljaja,

kršena pravica do izjave. Kot je že revizijsko sodišče izpostavilo v prej citirani sodbi, lahko zavezanec v postopku vračila uveljavlja vse ugovore, ki se nanašajo na višino odtegnjenega in plačanega davka, s čimer se omogoči uresničevanje enakega varstva pravic.

17.Pri odločanju o zahtevku za vračilo gre namreč za postopek, ki se vodi samostojno in ki se, čeprav se nanaša na izplačilo, ki je bilo predmet obračuna davčnega odtegljaja pri plačniku davka, vodi ločeno. Posebej in v skladu z določbami relevantne materialne in procesne davčne zakonodaje se v postopku o vračilu (samostojno) ugotavljajo pravna narava izplačila ter relevantna dejstva. Pri tem dejstva in okoliščine ter pravna stališča, ugotovljeni in zavzeti v postopku pri plačniku davka, niso nepomembni, vendar ne gre za rešena predhodna vprašanja, saj je opredelitev izplačanega dohodka v predhodnih postopkih le dejanska podlaga (sestavni del dejanskega stanja) za izračun davčne osnove in s tem davčnega odtegljaja. Zato je toženka po presoji sodišča neutemeljeno zavrnila vsakršno vsebinsko obravnavo tožnikovih navedb, ki se nanašajo na pravno kvalifikacijo prejetega izplačila.

Navedeno še toliko bolj velja za stališča, zavzeta v sklepu o ustavitvi postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, ki je bil izdan družbi B., d. d., glede na to, da, kot to tožnik utemeljeno izpostavlja, sklep o ustavitvi nima niti učinkov materialne pravnomočnosti.

18.Omejevanje obeh davčnih organov na dobesedno branje 97. člena ZDavP-2 in zavrnitev tožnikovega zahtevka, ker ni podana nobena od tam naštetih situacij (tj. ker ni bila izdana odločba o preplačilu, ker pri kontroli davčnih obračunov ni bilo ugotovljeno preplačilo in ker ni bil predložen popravek davčnega obračuna), zato po presoji sodišča v tej zadevi, ki po zgoraj citiranih stališčih revizijskega sodišča terja

analogno

uporabo 97. člena ZDavP-2, ni ustrezno. Zato sodišče pritrjuje tožniku, da bi se davčna organa morala opredeliti do navedb in dokaznih predlogov, ki jih je v svoji zahtevi podal tožnik, posledično pa izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o stališčih tožnika in je nezakonita tudi iz tega razloga. Če namreč odločba obrazložitve, kot jo določa 214. člen ZUP, nima, stranke niti nimajo možnosti, da razloge izpodbijajo, sodišče pa iz istega razloga odločbe glede teh manjkajočih razlogov tudi ne more preizkusiti.

19.Ali in na kakšen način bo v primeru, da je bil obračun davčnega odtegljaja napačen in je treba plačani davek tožniku vrniti, davčni organ zagotovil enotno obravnavo tega dohodka tudi pri plačniku davka, glede na to, da gre za davčno posledico, ki izvira iz istega življenjskega dogodka

Ali morebiti s tem, kot izhaja iz drugostopenjske odločbe (str. 13), da bi pri izplačevalcu prek davčnega nadzora prišlo do popravka obračuna.

20.Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tožniku ni bila dana polna možnost izjave, prav tako pa pravila o postopku za vračilo davka iz 97. člena ZDavP-2 niso bila uporabljena analogno, izpodbijane odločbe pa tudi ni mogoče preizkusiti glede navedb in dokaznih predlogov, ki jih je tožnik podal v svoji zahtevi, in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu, da v skladu s povedanim o zadevi odloči znova. Pri tem je bilo o zadevi možno odločiti brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantno dejansko stanje ni sporno, sporna so vprašanja pravne narave in razlage prava (tj. 9. in 214 člen ZUP, 97. člen ZDavP‑2).

21.Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

22.Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

-------------------------------

1Tožba v tej zadevi je bila s sklepom tega sodišča I U 974/2021 marca 2024 pravnomočno zavržena.

2Tč. 13 obrazložitve cit. sodbe.

3Prav tam, tč. 14.

4Prav tam, tč. 15.

5Prav tam, tč. 16.

6Poudarila avtorica.

7Prav tam.

8Po presoji sodišča glede na zgoraj citirano iz tč. 16 obrazložitve cit. sodbe namreč velja enako, ko davčni zavezanec uveljavlja nižjo davčno obveznost - glej poudarek iz opombe št. 6 zgoraj.

9Povzeto po prav tam, tč. 17.

10Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, Ius Software, GV Založba, Ljubljana, 2017, str. 89.

11Androjna, Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, 2017, str. 91.

12Izpodbijana odločba, str. 4.

13Drugostopenjska odločba, str. 13.

14Smiselno enako v sodbi tega sodišča I U 1248/2014, tč. 12. Ta zadeva se je sicer nanašala na vračilo davčnega odtegljaja po 262. členu ZDavP-2, vendar po presoji sodišča enako velja tudi v tej zadevi.

15Ali morebiti s tem, kot izhaja iz drugostopenjske odločbe (str. 13), da bi pri izplačevalcu prek davčnega nadzora prišlo do popravka obračuna.