Jedro

Sodišče se strinja z ugotovitvijo upravnih organov, da iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da gre pri tožniku za tako hudo bolezen, zaradi katere ne bi bil zmožen prestajati kazni v zavodu. Pri tem je tudi pomembno, da za tožnikovo bolezen (več bolezni) zavod organizira ali zavodsko zdravljenje ali pa zdravljenje zunaj v ustreznih inštitucijah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za prekinitev prestajanja kazni. V obrazložitvi je navedel, da niso podani zakonski pogoji za prekinitev kazni zapora zaradi hujše bolezni, kot določa 1. točka prvega odstavka 24. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) v povezavi z 82. členom. Navaja, da ima zavod zagotovljene pogoje za zagotavljanje zdravstvene oskrbe, ki jo prosilec potrebuje pri zdravljenju svoje bolezni, prav tako mu je omogočeno spremstvo na zdravniške preglede zunaj zavoda in prav tako mu bo omogočeno zdravljenje zunaj zavoda (npr. v bolnišnici), o čemer pa odločajo zdravniki. Četudi bi izvedenec podal mnenje, da obsojenec ni sposoben prestajati kazni zapora, bi moral organ zasledovati javni interes, preprečiti kaznivo dejanje umora ter nasilništva, saj meni, da je javni interes, da se osebi s tovrstnim kaznivim dejanjem, kot je prosilčevo, prepreči ponovitev storitve kaznivega dejanja in je tovrsten javni interes nad interesom posameznika, zato izvedeniškega mnenja ni zahteval. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil ter v obrazložitvi soglašal z razlogi prvostopnega organa. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi bilo potrebno pridobiti mnenje izvedenca nevrološke in psihiatrične stroke, pa pojasnjuje, da je prvostopni organ tisti, ki odloča, katero dejstvo je treba dokazati in s kakšnim dokaznim sredstvom.

Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopni organ dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovil, saj ni izvedel predlaganih dokazov s strani tožnika, kot npr. zaslišanje nevrologa A.A., ki že vrsto let zdravi tožnika in bi lahko izpovedal o zdravstvenem stanju tožnika, kakšne epileptične napade doživlja in o tem, zakaj meni, da tožnik ni nevaren drugim. Organ ni izvedel zaslišanja predlaganih zdravnikov in predvsem ni pridobil izvedenskega mnenja s področja psihiatrije in nevrologije, ki bi lahko odgovorili na vprašanje, ali je tožnik nevarna oseba. Tožnik je bolan, poleg tega pa ni nevaren drugim, zato je napačno sklicevanje na javni interes. Prvostopni organ tožniku ni dal možnosti, da bi izkazal, da zaradi zdravstvenih razlogov ni sposoben prestajati kazni zapora, zato ker ni izvedel predlaganih dokazov. V zdravstveni dokumentaciji tožnika izrecno ni navedeno, da ni sposoben prestajati kazni, zato bi bilo nujno potrebno izvesti predlagane dokaze, kjer bi se potrdilo slabo zdravstveno stanje. Na to kaže tudi izvid nevrologa A.A. z dne 23. 10. 2013. Tudi mnenje ZD Trebnje iz leta 2011 kaže, da bi bil tožnik zaradi zdravstvenega stanja zmožen prestajati kazen samo v forenzični bolnišnici, torej ni sposoben prestajanja kazni na Dobu. Mnenje drugostopenjskega organa, da je bilo pooblastilo za odločanje po prostem preudarku pravilno uporabljeno, je napačno. Kljub temu, da je tožnik sam v sobi, je podvržen nemiru soobsojencev in sliši, kako ostali soobsojenci kalijo mir tako podnevi, kot ponoči, kar slabo vpliva na njegovo zdravje. Razlog prvostopnega organa, zakaj je zavrnil dokazni predlog po pridobitvi izvedenskega mnenja, je v nasprotju z zakonom, saj je hujša bolezen po ZIKS-1 eden izmed zakonskih razlogov za prekinitev prestajanja kazni zapora, z izvedencem nevrološke stroke in psihiatrične stroke pa bi se to potrdilo. Tožniku se po vrnitvi od zdravnika zdravstveno stanje nič ne izboljša, ker trpi za bolezni (epileptični napadi, astma, visok krvni pritisk, vrtoglavice,...), ki so neozdravljive in so trajnega značaja in se samo poslabšujejo. Predlaga, da sodišče v sodnem postopku zasliši tožnika, nevrologa A.A., B.B., psihiatra C.C. ter angažira izvedenca medicinske stroke s področja psihiatrije in nevrologije. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da izvedba dokazov, ki jih tožnik predlaga, ni potrebna. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, k tožbenim navedbam pa še dodaja: Materialna pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je 82. člen ZIKS-1, ki določa, da lahko generalni direktor zavoda po uradni dolžnosti ali na prošnjo obsojenca, njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika dovoli prekinitev prestajanja kazni. Pri prekinitvi kazni se smiselno upoštevajo enaki razlogi kot za odložitev izvršitve kazni (prvi odstavek 24. člena ZIKS-1). Člen 24 ZIKS-1 pa navaja razloge za odložitev izvršitve kazni zapora, med njimi pa je v 1. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 kot razlog navedeno, da se lahko kazen prekine zaradi hujše bolezni (če zaradi hujše bolezni ni mogoče nastopiti kazni). Sodišče se strinja z drugostopnim organom, da je z 82. členom ZIKS-1 podeljeno pristojnemu organu, da odloča po prostem preudarku. Po presoji sodišča je iz prvostopne in drugostopne odločbe razvidno, da je odločitev obeh organov v mejah prostega preudarka in v skladu z namenom, za katerega jima je pooblastilo dano, kot to določa drugi odstavek 6. člena ZUP. V primeru, da je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, je sodišče po določbi tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali pa je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Kot že rečeno, pa sodišče v zvezi z izpodbijano odločbo ne ocenjuje, da sta organa prekoračila prosti preudarek, kot izhaja iz materialnega predpisa, ki je bil podlaga za izpodbijano odločitev.

Po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 se lahko izvršitev kazni zapora odloži (tudi prekine glede na 82. člen ZIKS-1), če zaradi hujše bolezni obsojenec ni zmožen nastopiti kazni. Navedeno pomeni, da se lahko kazen prestajanja zapora prekine, če je pri obsojencu podana hujša bolezen, zaradi katere ni zmožen prestajati kazen. Glede na podatke upravnih spisov, dokazila na katere se sklicujeta oba upravna organa in tudi tožnik v tožbi, se sodišče strinja z odločitvijo toženke, da v primeru tožnika ni podana hujša bolezen, zaradi katere tožnik ne bi bil sposoben prestajati kazni. Podatki, ki jih je uporabila toženka, kažejo, da je Zdravstveni dom Trebnje že v letu 2011 podal mnenje, da bi bil obsojenec zaradi zdravstvenega stanja zmožen prestajati kazen samo v forenzični bolnišnici, kar pa ne pomeni, da gre za mnenje, da kazni zapora v zavodu sploh ni zmožen prestajati že na krajši rok. Iz nadaljnjih podatkov v izpodbijani odločbi pa je tudi razvidno, da se predlagano prestajanje kazni ureja. Iz mnenja A.A., dr. medicine, z dne 23. 10. 2013 pa kljub ugotovitvi, da stanje v zaporu psihično slabo vpliva na obsojenca, ne izhaja, da je pri obsojencu podana taka hujša bolezen, zaradi katere ni zmožen prestajati kazni. Sodišče se torej strinja z ugotovitvijo organov, da iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da gre pri tožniku za tako hudo bolezen, zaradi katere ne bi bil zmožen prestajati kazni v zavodu. Pri tem je tudi pomembno, da za tožnikovo bolezen (več bolezni) zavod organizira ali zavodsko zdravljenje ali pa zdravljenje zunaj, tudi v ustreznih inštitucijah. V okviru pooblastila, ko organ odloča o prekinitvi kazni po določbi 1. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, je nedvomno tudi presoja, ali je zavod sposoben, da nego za konkretno bolezen obsojenca lahko zagotovi. Pri tem sodišče poudarja, da je prekinitev prestajanja kazni le izjema, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevane podlage, to je hujše bolezni, zaradi katere obsojenec ni zmožen prestajati kazni zapora, dejansko izkazana in s strani lečečih zdravnikov izrecno ugotovljena. V obravnavanem primeru pa tožnikov lečeči zdravnik A.A. takega mnenja ni podal. Tožnik ugovarja, da bi moral organ v postopku postaviti izvedenca nevrološke oziroma psihiatrične stroke in nepostavitev ocenjuje kot kršitev določb postopka. V zvezi s tem ugovorom sodišče poudarja, da po določbi prvega in tretjega odstavka 8. člena ZIKS-1 upravni organ v postopku prekinitve prestajanja kazni zapora odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Podrobneje je postopek prekinitve urejen v XIII. poglavja Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, ki v 86. členu določa, da je prošnji za prekinitev prestajanja kazni treba predložiti dokazila o zatrjevanih dejstvih, zaradi katerih naj bi se prestajanje kazni zapora prekinilo. Torej kolikor tožnik meni, da bi lahko stanje, ki bi utemeljevalo prekinitev kazni zapora, dokazal le z izvedenskimi mnenji nevrologov ali psihiatrov, bi moral taka mnenja predložiti prošnji. Dejansko stanje, ki bi utemeljevalo prekinitev in dokazi, bi torej morali izhajati iz prošnje, vendar iz nje ni bilo razvidno in iz samih dokazil, ki so bila zbrana v upravnem spisu oziroma spisu tožnika o njegovih boleznih, da bi kateri od njegovih zdravnikov njegovo bolezen ocenil za tako, da bi imela naravo, ki bi narekovala prekinitev prestajanja kazni zapora. Organ torej ni imel dejanske podlage, da za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, pa je zanj potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga, postavi izvedenca, kot je tožnik predlagal. Ker se o boleznih vodi evidenca, pa zaslišanje zdravnikov, ki so tožnika zdravili, tudi ni bil primeren dokaz, ki bi pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja v večji meri, kot je to izhajalo iz zdravstvenega kartona.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.