Jedro

Ker prvostopenjski organ, kakor tudi tožena stranka za njim, nista natančno ugotovila časovnega obdobja, kdaj je tožnik septembra 1991 odšel iz Slovenije in tudi nista ugotovila, kdaj točno oziroma konkretno se je nahajal pri mami v B., ko se je začela vojna, kar je bistveno za odločitev v obravnavani sporni zadevi, je ugotovitev upravnega organa, da tožnik v nadaljnjem obdobju petih let (od septembra 1996 do septembra 2001) s svojimi ravnanji ni izkazal, da se je v tem času odsotnosti skušal vrniti in nadaljevati v življenju v RS, preuranjena.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-11927/2013-21 z dne 2. 7. 2014 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki jo je tožnik vložil dne 12. 7. 2013 na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). Ugotovil je, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in da je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji (RS) prijavljeno stalno prebivališče, zato bi moral izkazati, da od tega datuma dalje (od 23. 12. 1990) v RS tudi dejansko živi. Glede na tožnikove izjave je bilo ugotovljeno, da je tožnik od septembra 1964 živel v Sloveniji. Septembra 1991 je vrnil vojaško stanovanje, med počitnicami 1991 so bili njegovi otroci in žena pri starih starših v A., on pa se je, ko se je vračal s službene poti v Dalmaciji, ustavil pri mami v Bosni, ko se je začela vojna na Hrvaškem. Zato je bila meja zaprta in se v Slovenijo ni mogel vrniti. V Slovenijo je prišel aprila 1992, nato maja 1994, septembra 1995, septembra 1996 in oktobra 1997. Z možnostjo ureditve statusa v Sloveniji ni bil seznanjen. Leta 1993 je sicer v Sloveniji poskušal pridobiti zaposlitev, vendar ga zaradi invalidnosti niso zaposlili. Po izvedenem postopku je organ zaključil, da tožnikovo odsotnost v času od septembra 1991 do septembra 1996 lahko šteje za upravičeno odsotnost, vendar pa tožnik ni izkazal, da bi se v obdobju nadaljnjih petih let skušal vrniti v Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Tožnik tako ni izkazal pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje, zato pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ne izpolnjuje.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je izkazano tožnikovo dejansko življenje v RS od septembra 1991 do septembra 1996, ko se tožnik zaradi posledic izbrisa in zaradi vojnih razmer ni mogel vrniti, vendar pa tožnik ni izkazal, da bi se v nadaljnjem obdobju petih let, torej v obdobju od septembra 1996 do septembra 1991, poskušal vrniti v RS in tu nadaljevati z dejanskim življenjem, saj si v tem obdobju ni poskušal pridobiti vizuma ali kako drugače urediti svojega statusa.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bil izbrisan in da so zato nastali njegovi problemi. Navaja, da se je ukvarjal s poskusi vrnitve v RS in si je tudi pridobil vizume Veleposlaništva RS v Budimpešti za vstop v RS. Vizumi so mu bili izdani dne 17. 5. 1994, 5. 4. 1995 in 18. 9. 1996. Kasneje pa so mu na Veleposlaništvu RS v Beogradu in Budimpešti vizum za vstop v RS trikrat zavrnili. Sodišče je smiselno štelo, da predlaga odpravo izpodbijanega akta.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri navedbah iz odločbe z dne 29. 9. 2014 in sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji (RS) tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

Po prvem odstavku 1. č člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

Upravni organ (tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski za njim) je ugotovil, da je bil tožnik državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in bi zato moral izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živel. Po drugem odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

Upravni organ se je pri svoji odločitvi oprl na določbo četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Pri svoji odločitvi je upošteval tudi okoliščine iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Na podlagi tožnikovih izjav je štel, da se tožnik zaradi izbrisa in zaradi vojne ni mogel vrniti v RS, zaradi česar je izkazana tožnikova upravičena odsotnost za obdobje petih let (od septembra 1991 do septembra 1996). Ocenil pa je tudi, da tožnik ni izkazal poskusov vračanja v RS v naslednjem petletnem obdobju, zaradi česar tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje.

Po presoji sodišča ugotovitev prvostopenjskega organa, kakor tudi tožene stranke za njim, da tožnik ni izkazal poskusov vračanja v RS v obdobju petih let po obdobju upravičene odsotnosti, ni pravilna oziroma je vsaj preuranjena. Tožnik namreč v tožbi navaja, da so mu na Ambasadi RS v Beogradu in Budimpešti, potem ko so mu bili pred tem izdani vizumi za vstop v RS v letih 1994, 1995 in 1996, vizum za vstop v RS trikrat zavrnili. Že v upravnem postopku pa je tožnik izjavil, da so mu bili vizumi za vstop v RS izdani v letih 1994, 1995, 1996 in 1997 in da o tem tudi prilaga fotokopije vizumov. Do navedene tožnikove izjave, da mu je bil vizum za vstop v RS izdan tudi v letu 1997 (kar bi pomenilo že za naslednje petletno obdobje po obdobju petletne upravičene odsotnosti) pa se prvostopenjski organ ni opredelil. Prav tako tega dejstva ni ugotavljala tožena stranka. Poleg tega niti prvostopenjski organ, niti tožena stranka za njim, nista ugotavljala, kdaj natančno je tožnik septembra 1991 Slovenijo zapustil. Iz podatkov v spisu in sicer iz kopije vizuma za leto 1996 pa izhaja, da je bil za to leto tožniku izdan vizum dne 21. 9. 1996, za obdobje od 21. 9. 1996 do 28. 9. 1996. Tudi to dejstvo bi ob natančno ugotovljenem časovnem obdobju za mesec september 1991 lahko pomenilo, da je tožnik izkazal poskus vračanja v RS v nadaljnjem obdobju petih let po obdobju petih let upravičene odsotnosti. Ker torej prvostopenjski organ, kakor tudi tožena stranka za njim, nista natančno ugotovila časovnega obdobja kdaj je tožnik septembra 1991 odšel iz Slovenije in tudi nista ugotovila, kdaj točno oziroma konkretno se je nahajal pri mami v B., ko se je začela vojna, kar je bistveno za odločitev v obravnavani sporni zadevi, je ugotovitev upravnega organa, da tožnik v nadaljnjem obdobju petih let (od septembra 1996 do septembra 2001) s svojimi ravnanji ni izkazal, da se je v tem času odsotnosti skušal vrniti in nadaljevati z življenjem v RS, po presoji sodišča preuranjena. Posledično je preuranjen tudi zaključek upravnega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS iz 1. člena in četrtega odstavka 1. č člena ZUSDDD in da zato posledično ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ navedene pomanjkljivosti ustrezno odpraviti oziroma popraviti in šele potem odločiti o zadevi.