Jedro

Trditev zahteve, da je podan dvom v odločilna dejstva, ki so bila ugotovljena v izpodbijani sodbi, po vsebini predstavlja uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva vrne okrajnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Šentilj (prekrškovni organ) je dne 23. 12. 2013 na Okrajno sodišče v Mariboru podala obdolžilni predlog št. 2240-203/2013 zoper D. O. zaradi kršitve drugega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in predlog za začasen odvzem vozniškega dovoljenja . Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom PR 962/2013 z dne 30. 12. 2013 storilcu D. O. začasno odvzelo vozniško dovoljenje in prepovedalo nadaljnjo vožnjo motornega vozila za vse vrste in kategorije, za katere je imel vozniško dovoljenje na dan 21. 12. 2013, ko je bil prekršek storjen. Okrajno sodišče v Mariboru je dne 23. 1. 2014 s sodbo PR 962/2013 na podlagi obdolžilnega predloga PP Šentilj št. 2240-203/2013 z dne 23. 12. 2013 storilca D. O. spoznalo za odgovornega prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP ter mu izreklo globo 1.200,00 EUR in stransko sankcijo osemnajst kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Istega dne je s sklepom PR 962/2013 ugodilo predlogu storilca za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja.

2. Vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri navaja, da je dne 15. 5. 2014 storilec D. O. na Specializirano državno tožilstvo RS podal kazensko ovadbo zoper policista, ki sta vodila postopek o prekršku, zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali uradnih pravic po drugem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1 in ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Dejanji naj bi storila s tem, da sta odredila preizkus alkoholiziranosti D. O., čeprav slednji ni vozil osebnega vozila v cestnem prometu na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za cestni promet, saj je z osebnim vozilom stal na dvorišču. V okviru nadzorstvene funkcije je Policijska uprava Maribor preverila postopke policistov in ugotovila, da policista nista imela zakonske podlage za izvedbo policijskih pooblastil. Vrhovna državna tožilka glede na dvom o resničnosti odločilnih dejstev predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se v odgovoru strinja z zahtevo za varstvo zakonitosti.

B.

4. V obravnavani zadevi je prekrškovni organ dne 23. 12. 2013 na Okrajno sodišče v Mariboru podal obdolžilni predlog št. 2240-203/2013 zoper D. O. zaradi kršitve drugega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in predlog za začasen odvzem vozniškega dovoljenja . Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom PR 962/2013 z dne 30. 12. 2013 storilcu D. O. začasno odvzelo vozniško dovoljenje in prepovedalo nadaljnjo vožnjo motornega vozila za vse vrste in kategorije, za katere je imel vozniško dovoljenje na dan 21. 12. 2013, ko je bil prekršek storjen. Okrajno sodišče v Mariboru je dne 23. 1. 2014 s sodbo PR 962/2013 na podlagi obdolžilnega predloga PP Šentilj št. 2240-203/2013 z dne 23. 12. 2013 storilca D. O. spoznalo za odgovornega prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP ter mu izreklo globo 1.200,00 EUR in stransko sankcijo osemnajst kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije.

5. Dne 15. 5. 2014 je storilec D. O. na Specializirano državno tožilstvo RS podal kazensko ovadbo zoper policista, ki sta vodila postopek o prekršku, zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali uradnih pravic po drugem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1 in ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Dejanji naj bi storila s tem, da sta odredila preizkus alkoholiziranosti D. O., čeprav slednji ni vozil osebnega vozila v cestnem prometu na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za cestni promet, saj je z osebnim vozilom stal na dvorišču. V okviru nadzorstvene funkcije je Policijska uprava Maribor preverila postopke obeh policistov prekrškovega organa PP Šentilj ter ugotovila, da v konkretnem primeru voznik – obdolženi D. O. ni uporabljal javne ceste ali nekategorizirane ceste ter zato niso bili izpolnjeni pogoji 13. člena ZPrCP in policista nista imela zakonske podlage za izvedbo policijskih pooblastil iz 101., 107. in 24. člena ZPrCP ter posledično tudi ne za podajo obdolžilnega predloga, zato je dne 25. 5. 2015 na Okrajno sodišče v Mariboru vložila predlog za odpravo spornega obdolžilnega predloga.

6. Trditev zahteve, da je podan dvom v odločilna dejstva, ki so bila ugotovljena v izpodbijani sodbi, po vsebini predstavlja uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

Vendar pa v primeru, ko nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena, Vrhovno sodišče s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo razveljavi na podlagi določbe 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1. Kot opozarja vrhovna državna tožilka, iz ugotovitev Policjske uprave Maribor, ki je opravila nadzor nad delom policistov izhaja, da policista nista imela zakonske podlage za izvedbo policijskih pooblastil iz 101., 107. in 24. člena ZPrCP ter posledično tudi ne za podajo obdolžilnega predloga. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo (427. člena ZKP v zvezi s členom 171. ZP-1) ter zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje, ki se bo moralo v ponovljenem postopku določno opredeliti tudi do navedenih okoliščin.