Jedro

V danem primeru vsebinski temelj odgovornosti zavarovanke tožeče stranke predstavlja določba 187. člena OZ. Tožeča stranka je bila namreč naročnik izvedbe gradbenih del. Vendar pa 187. člen OZ ni samostojna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti naročitelja in izvajalca del na nepremičnini, temveč je samo podlaga za (v odnosu do oškodovanca) solidarno odgovornost naročitelja za škodo v zvezi z izvajanjem del na nepremičnini, za katero odgovarja izvajalec teh del (gre torej za posebno obliko odgovornosti za ravnanje drugega). Naročiteljeva odgovornost je torej odvisna od odškodninske odgovornosti izvajalca.

V primeru, ko naročnik v razmerju do tretjega (oškodovanca) izpolni svojo solidarno zavezo, ima pravico od vsakega drugega dolžnika zahtevati, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (prim. prvi odstavek 188. člena OZ). To pomeni, da svoj regresni zahtevek lahko naslovi tako na dejanskega povzročitelja škode (tj. odgovornega za škodo; v obravnavanem primeru naj bi bila potrditvah tožeče stranke to družba S. d. o. o. oziroma podizvajalec), kot tudi na družbo, s katero ima podizvajalec sklenjeno podjemno pogodbo (v tem primeru družbo A. d. o. o.). Podjemnik namreč odgovarja za osebe, ki so po njegovem naročilu delale pri prevzetem poslu, kot da bi ga bil sam opravil (630. člen OZ).

Zavarovančeve pravice ne preidejo na zavarovalnico, če je škodo povzročil nekdo, za katerega zavarovanec odgovarja. Kot zavarovanec je v tem primeru mišljen naročnik, kot nekdo, za katerega ravnanje zavarovanec odgovarja, pa izvajalec oziroma podizvajalec. Če je slednji zavarovan pred odgovornostjo, pa subrogacija ni izključena. V tem primeru bo zavarovalnica svojo pravico uveljavljala od zavarovalnice, pri kateri je zavarovana povzročiteljeva odgovornost.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 58090/2015 z dne 19. 5. 2017 razveljavi v celoti in tožbeni zahtevek zavrne (I. točka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki poravnati nadaljnje pravdne stroške v višini 85,00 EUR, stranskemu intervenientu pa v višini 911,48 EUR, v roku 15 dni od prejema drugopisa sodbe (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povračilo vseh pravdnih stroškov tožeče stranke, vključno s stroški pritožbe. Podrejeno je tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Na pritožbo tožeče stranke pa je odgovoril stranski intervenient (tj. družba P. d. o. o.) in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožečo stranko naj pritožbeno sodišče po njenem predlogu obsodi na povrnitev pritožbenih stroškov stranskega intervenienta.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo regresni zahtevek tožeče stranke (zavarovalnice), s katerim je ta od tožene stranke (prav tako zavarovalnice) zahtevala povrnitev 5.170,16 EUR - znesek, ki ga je tožeča stranka po navedbah v tožbi izplačala oškodovancem I. in C. Š ter družbi J. d. o. o., in sicer na račun premoženjske škode, nastale na njihovih nepremičninah v času izvajanja gradbenih del zaščite gradbene jame, ki jih je izvedla družba P. d. o. o., ki pa je imela v času izvajanja del svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki. Kot nosilne razloge za svojo odločitev je navedlo: - iz pogodbe, sklenjene med investitorjem E. in izvajalcem B. d. d. (A 3), in pogodbe, sklenjene med B. d. d. in B. d. o. o. (A 4) je razvidno, da je B. d. d. kot naročnik s podjemno pogodbo prenesel izvedbo gradbenih del na B. d. o. o., in da je iz podjemne pogodbe, sklenjene med B. d. o. o. in P. d. o. o. (A 6), razvidno, da je slednji izvedel zaščito gradbene jame in izvedbo ponikovalnih vodnjakov na objektu E., ki obsegajo vsa dela v zvezi z jet groundingom, torej z gradbeno dejavnostjo, ki je povzročila škodo na objektih, ki sta predmet odškodninskega zahtevka; - ker naročnik ni stranka pogodbenega razmerja med podjemnikom in njegovim podizvajalcem, ne more uveljavljati zahtevkov proti podizvajalcu zaradi kršitve podizvajalčeve obveznosti pravilne izpolnitve pogodbe iz tega razmerja; - predhodno navedeno za obravnavani primer pomeni, da bi lahko družba B. d. d. vložila tožbo le zoper B. d. o. o., s katero je bila v poslovnem razmerju, ne more pa vložiti zahtevka proti podizvajalcu, torej družbi P. d. o. o., ki je bila v poslovnem razmerju zgolj z družbo B. d. o. o.; - na podlagi regresnih tožb zato zavarovalnica družbe B. d. d. kot tožeča stranka ne more tožiti zavarovalnice podizvajalca P. d. o. o.; - sodišče prve stopnje ni ugotovilo neke druge oziroma drugačne odgovornosti zavarovanca tožene stranke proti zavarovancu tožeče stranke.

7. Pritožnica te razloge graja. Uveljavlja, da je zmotna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da pasivna legitimacija tožene stranke v tem primeru ni podana. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje spregledalo, da je predmet konkretnega spora neposlovna odškodninska odgovornost. Škoda, ki jo izvajalec ali podizvajalec povzroči tretjim osebam, se presoja po splošnih pravilih iz 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po določbi 187. člena OZ pa naročitelj in izvajalec del na nepremičnini solidarno odgovarjata tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. 8. Z očitkom zmotne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče soglaša. V nasprotju z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča v tem primeru namreč ni bistveno vprašanje, ali bi zavarovanka tožeče stranke (kot naročnica del) zoper zavarovanko tožene stranke (kot podizvajalko) lahko naperila zahtevek na izpolnitev pogodbe oziroma zahtevek zaradi kršitve obveznosti pravilne izpolnitve pogodbe1, temveč (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) vprašanje, ali bi lahko v primeru, ko bi naročnica del izpolnila odškodninski zahtevek tretje osebe, od zavarovanke tožene stranke (domnevno odgovorne za škodo) regresirala izplačani znesek. Za boljše razumevanje nadaljnjega vprašanja glede (ne)obstoja pasivne legitimacije tožene stranke pa je najprej potrebno pojasniti odnos med odgovornostnim in zavarovalnim razmerjem.

9. Odgovornostno razmerje, ki nastane med povzročiteljem škode in oškodovancem, temelji na normah civilnega prava ali pa celo na pogodbi. OZ v določbah 131. do 189. člena določa obseg pravic in obveznosti strank iz odškodninskega (odgovornostnega) razmerja. Odgovornostno razmerje, ki se ureja po splošnih pravilih odškodninskega prava, pa je popolnoma ločeno od zavarovalnega razmerja, ki ga ureja zavarovalna pogodba. Odgovornost za povzročeno škodo je vsebinski temelj oziroma sprožilec za jamstvo zavarovalnice. Zavarovalnica jamči za povrnitev povzročene škode, vendar samo če zavarovanec na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti odgovarja za škodo. Treba je opozoriti, da v posameznih primerih zavarovanec sicer odgovarja za škodo tretjemu, vendar zavarovalnica takšne škode ne krije.2

10. Pritožnica skladno z navedenim pravilno opozarja, da v danem primeru vsebinski temelj odgovornosti zavarovanke tožeče stranke, tj. družbe B. d. d., predstavlja določba 187. člena OZ3. Družba B. d. d. je bila namreč (kot je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje) naročnik izvedbe gradbenih del (kot naročnik je namreč s podjemno pogodbo prenesla izvedbo gradbenih del na B. d. o. o., slednja pa je dela zaščite gradbene jame in izvedbe ponikovalnih vodnjakov na objektu E. s podjemno pogodbo zaupala družbi P. d. o. o.). Vendar pa 187. člen OZ ni samostojna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti naročitelja in izvajalca del na nepremičnini, temveč je samo podlaga za (v odnosu do oškodovanca) solidarno odgovornost naročitelja za škodo v zvezi z izvajanjem del na nepremičnini, za katero odgovarja izvajalec teh del (gre torej za posebno obliko odgovornosti za ravnanje drugega). Naročiteljeva odgovornost je torej odvisna od odškodninske odgovornosti izvajalca.4

11. V zunanjem razmerju do oškodovanca naročnik torej odgovarja za škodo (dosledneje: je dolžan izplačati odškodnino), če je za škodo odškodninsko odgovoren izvajalec. Temu je dodati, da po presoji pritožbenega sodišča v smislu 187. člena OZ kot izvajalca ni mogoče obravnavati samo subjekt, s katerim je naročnik v pogodbenem odnosu (v tem primeru B. d. o. o.). Tudi podizvajalec je izvajalec v smislu 187. člena OZ. Izvajalec je pravna ali fizična oseba, ki kot udeleženec pri graditvi objektov izvaja gradnjo (prim. 12. točko prvega odstavka 3. člena Gradbenega zakona5). V zunanjem razmerju so oškodovancu vsi udeleženci del na nepremičnini nerazdelno odgovorni za škodo, ki mu jo povzročijo v zvezi z izvajanjem teh del (prim. VSS III Ips 40/93, VSL I Cp 3518/2010 - v slednji je izrecno izpostavljeno, da so solidarno odgovorni naročitelj, izvajalec in tudi podizvajalec).

12. 188. člen OZ nadalje ureja regres plačnika. Regresno razmerje je notranje razmerje med osebo (zavezancem, dolžnikom), ki v zunanjem razmerju (v razmerju do oškodovanca) odgovarja bodisi za celotno obveznost po pravilih o solidarnih obveznostih bodisi za obveznost na podlagi odgovornosti za ravnanje drugega in je to obveznost tudi izpolnila, in drugo osebo, za katere obveznost v zunanjem razmerju odgovarja v celoti. Z izpolnitvijo takšne obveznosti izpolnitelj pridobi regresni zahtevek v razmerju bodisi do drugih solidarnih dolžnikov, bodisi do osebe, za katere ravnanje je v zunanjem razmerju odgovarjala.6

13. V primeru, ko torej naročnik v razmerju do tretjega (oškodovanca) izpolni svojo solidarno zavezo, ima pravico od vsakega drugega dolžnika zahtevati, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (prim. prvi odstavek 188. člena OZ). To pomeni, da svoj regresni zahtevek lahko naslovi tako na dejanskega povzročitelja škode (tj. odgovornega za škodo; v obravnavanem primeru naj bi bila potrditvah tožeče stranke to družba P. d. o. o. oziroma podizvajalec), kot tudi na družbo, s katero ima podizvajalec sklenjeno podjemno pogodbo (v tem primeru družbo B. d. o. o.). Podjemnik namreč odgovarja za osebe, ki so po njegovem naročilu delale pri prevzetem poslu, kot da bi ga bil sam opravil (630. člen OZ). Zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi naročnik regresno tožbo lahko vložil le zoper podjemnika, s katerim je v poslovnem odnosu (ne pa od dejanskega povzročitelja škode) se tako izkaže kot zmoten. Ni podlage za sklep, da mora za uspešno uveljavljanje regresnega zahtevka iz 188. člena OZ med naročnikom in izvajalcem obstajati neposredno pogodbeno razmerje.

14. Nadaljnje vprašanje, ki se postavlja v obravnavanem primeru, pa je, ali lahko zavarovalnica, pri kateri ima naročnik sklenjeno zavarovalno pogodbo za zavarovanje splošne civilne odgovornosti, regresni zahtevek vloži zoper zavarovalnico, pri kateri ima splošno civilno odgovornost zavarovano podizvajalec (v tem primeru družba P. d. o. o., ki je opravila dela zaščite gradbene jame in izvedbe ponikovalnih vodnjakov na objektu E., tj. gradbeno storitev, ki naj bi potrditvah tožeče stranke povzročila škodo na dveh objektih, ki sta bila predmet odškodninskega zahtevka).

15. Glede na obrazložitev iz 13. točke tega sklepa ni videti razumnega razloga, da zavarovalnica naročnika tega ne bi mogla. Do istega zaključka pa je mogoče priti tudi s smiselno razlago določila 963. člena OZ.

16. Z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (prvi odstavek 963. člena OZ). Ne glede na pravilo o prehodu zavarovančevih pravic na zavarovalnico pa te pravice ne preidejo nanjo, če je škodo povzročil nekdo, ki je zavarovančev sorodnik v ravni vrsti, ali nekdo, za katerega ravnanje zavarovanec odgovarja ali živi z njim v istem gospodinjstvu, ali pa nekdo, ki je delavec pri zavarovancu, razen če je kdo od teh škodo povzročil namenoma (četrti odstavek 963. člena OZ). Če pa je bil kdo izmed tistih, ki so omenjeni v prejšnjem odstavku, zavarovan pred odgovornostjo, sme zavarovalnica zahtevati od njegove zavarovalnice povrnitev zneska, ki ga je plačala zavarovancu (peti odstavek 963. člena OZ).

17. Zavarovančeve pravice torej ne preidejo na zavarovalnico, če je škodo povzročil nekdo, za katerega zavarovanec odgovarja. Kot zavarovanec je v tem primeru mišljen naročnik, kot nekdo, za katerega ravnanje zavarovanec odgovarja, pa izvajalec oziroma podizvajalec. Če je slednji zavarovan pred odgovornostjo, pa subrogacija ni izključena. V tem primeru bo zavarovalnica svojo pravico uveljavljala od zavarovalnice, pri kateri je zavarovana povzročiteljeva odgovornost. To pa po presoji pritožbenega sodišča ne glede na to, da odškodnine ni izplačala zavarovancu, temveč (zaradi z naročnikom sklenjene zavarovalne pogodbe za zavarovanje splošne civilne odgovornosti) oškodovancu. Presoja se namreč primer, ko je tudi naročnik zavarovan pred odgovornostjo.

18. Po vsem predhodno obrazloženem se torej izkaže, da pasivne legitimacije tožene stranke v konkretnem primeru ni mogoče izključiti zgolj iz razloga, ker podizvajalec in naročnik med sabo nista bila v pogodbenem razmerju. Sodišče prve stopnje je materialno pravo uporabilo zmotno. Vsled navedenega se tudi ni ukvarjalo z ugovori tožene stranke in je zato dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do celotnega sklopa dejstev, pomembnih za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka (355. člen ZPP).

19. Glede na sprejeto odločitev o razveljavitvi izpodbijane sodbe in vrnitvi zadeve v novo sojenje je višje sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Tj. pogodbe, ki jo ima podizvajalec sklenjeno s podjemnikom, ne pa z naročnikom del. 2 Povzeto po Š. Ivanjko: Odškodninska odgovornost in zavarovanje odgovornosti, dostopno na http://www.zavarovanje-osiguranje.eu/zavarovalnistvo/odskodninska-odgovornost-in-zavarovanje-odgovornosti/ 3 Po kateri naročitelj in izvajalec del na nepremičnini solidarno odgovarjata tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. 4 N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1073. 5 Pred tem je ZGO-1 določal, da je izvajalec pravna ali fizična oseba, ki kot gospodarsko dejavnost opravlja storitve pri izvajanju pripravljalnih del na gradbišču, izvajanju gradbenih del, montažah in vgrajevanju strojnih in električnih inštalacij ter izvajanju zaključnih gradbenih del. 6 N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1077.