Jedro

Če senat zavrne predlog za odreditev ali odpravo pripora v času od izročitve obtožnice sodišču do konca glavne obravnave, zoper tak sklep ni pritožbe (4. odstavek 207. člena ZKP). To pa ne velja, če je tak sklep izdan po izreku sodbe (361. člen ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Višje sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke ter sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zoper obtoženega S.B. po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredilo pripor.

Zoper takšen pravnomočni sklep je zagovornik obsojenca dne 15.01.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena - 427. člen ZKP in iz razloga kršitve določb Zakona o kazenskem postopku glede odreditve pripora (2. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), ker je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklep višjega sodišča tako spremeni, da odloči, da se pripor zoper obtoženega S.B. ne odredi, podrejeno pa da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) predlaga njeno zavrnitev. Meni, da kršitev določb Zakona o kazenskem postopku na katere se sklicuje vložnik zahteve, ni podana, glede ostalih navedb pa ugotavlja, da se nanašajo na dejanska vprašanja, glede katerih je sodišče napravilo pravilne zaključke in tudi svojo odločitev pravilno utemeljilo. Zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa tudi ni mogoče uveljaviti z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uvodoma zagovornik v zahtevi meni, da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni upoštevalo določila člena 207 ZKP, ki se nanaša na odreditev pripora na glavni obravnavi in ki v 4. odstavku ne predvideva pritožbe v primeru, kadar senat zavrne predlog za odreditev ali odpravo pripora. Kolikor bi v konkretni kazenski zadevi sodišče pravilno upoštevalo to določbo, po mnenju zagovornika pritožba ne bi bila dovoljena in ne bi prišlo do izdaje izpodbijanega sklepa. Te navedbe pa kot rečeno niso utemeljene. Določbe 207. člena ZKP se namreč nanašajo na čas po izročitvi obtožnice sodišču do konca glavne obravnave (1. odstavek 207. člena ZKP), medtem ko je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odredilo pripor obtožencu po izreku sodbe. To se pravi, da gre za drugo procesno situacijo oziroma drugo fazo postopka, ki jo ureja 361. člen ZKP. Ta člen pa določbe, ki bi omejevala pravico do pritožbe, nima. Četrti odstavek 207. člena ZKP namreč predstavlja posebno določbo, ki se nanaša samo na določeno fazo postopka (od izročitve obtožnice sodišču do konca glavne obravnave). Kolikor takšne posebne določbe ni, veljajo splošni predpisi o pritožbi zoper sklepe (člen 399 do 405 ZKP) oziroma v vseh primerih, ko je o priporu odločal senat sodišča prve stopnje in je pritožba dovoljena, o njej odloča višje sodišče. Nadaljnje obširne navedbe zagovornika v zahtevi, kjer opozarja na veliko število kilometrov, ki jih je obtoženec prevozil, da se je lahko odzval na vsako vabilo na glavno obravnavo, da si je moral priskrbeti pri sodelavcih zamenjavo, da je v stalnem telefonskem kontaktu z odvetnikom, da mu je bila podaljšana bivalna viza v Republiki Nemčiji ter da bo po vsej verjetnosti pogodba o medsebojnem priznavanju sodnih odločb in izvršitvi kazni med Republiko Slovenijo in BiH sklenjena pred pravnomočnostjo sodbe, s katero je bil spoznan za krivega ter nazadnje oporekanje utemeljenosti krivdoreka, kakor tudi nestrinjanje z zaključki o obstoju pripornega razloga oziroma ponujanje drugačne ocene o obstoju pravno pomembnih dejstev, kot jih ugotavlja pravnomočni izpodbijani sklep, pomeni izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja oziroma uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (člen 373. ZKP), iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP), niti okoliščine, ki jih ponuja zagovornik v zahtevi niso takšne narave, da bi pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev (427. člen ZKP).

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da pri izdaji izpodbijanega sklepa niso bila kršena določila Zakona o kazenskem postopku, zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti, je bilo potrebno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno (člen 425 ZKP).