Jedro

Nedovoljeno financiranje volilne kampanije v omenjenih treh kratkih in po vsebini nepomembnih delih intervjuja z C. C. očitno ni moglo vplivati na preoblikovanje volje volivcev, tako da je ta na volitvah bila izražena avtentično in svobodno.

Od petih zatrjevanih nepravilnosti nedvomno izkazana samo tista, ki zadeva financiranje volilne propagande v glasilu "Ljubljana", ki pa jo je pritožnik uspel izkazati samo za en del intervjuja z C. C., ki je bil objavljen dne 10. 10. 2018, in kjer je bila intenzivnost politične propagande zelo nizka. V preostalem delu prvega pritožbenega ugovora in v vseh ostalih šestih listinskih dokazov pa pritožnik ni uspel izkazati obstoja nepravilnosti, tako da bi bilo treba na glavni obravnavi zaradi razčiščevanja ali ugotavljanja novih in drugih pravno-relevantnih dejstev ugoditi kateremu od dokaznih predlogov, ki jih je sicer sodišče na podlagi t.i. temeljnega (prvega) preizkusa pritožbe zavrnilo.zražena avtentično in svobodno.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Dne 21. 11. 2018 je Volilna komisija Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju: VKMOL) prejela poziv in pritožbo A. A. stranke "B.", da VKMOL ne potrdi mandata kandidatom za predstavnike četrtnih skupnosti, občinskih svetov in župana. Kot razlog je navedel, da ni zagotovljena 100% varnost oddanih glasovnic pred zunanjimi posegi nepooblaščenih oseb, pri čemer se je skliceval na avstrijski primer nekvalitetnega lepila na kuvertah za pošiljanje glasovnic, ter izkrivljeno konkurenco oziroma oblastno monopoliziranje volilne kampanije s strani župana in njemu poslušnih, pri čemer se je skliceval na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-191/17-12 z dne 15. 1. 2018. K tej pritožbi je priložil pripravljalno vlogo kot dopolnitev pritožbe, v kateri se podrobneje sklicuje na omenjeno odločbo Ustavnega sodišča in v zvezi s prepovedanim dejanjem navaja lokalno glasilo "Ljubljana", ki je financirano iz proračuna, a je v času kampanije poročalo samo o aktivnostih župana in njegove liste. V tej pritožbi je menil, da se odločba Ustavnega sodišča analogno uporablja tudi za župane in občinske svete, ki so enako kot vlada zavezani k demokratičnemu in nediskriminatornem ravnanju. Kot dokaz navaja tudi članek v Delu: "Bodo zaradi občinskih glasil lokalne volitve razveljavljene: Župani občinska glasila vidijo kot svoja trobila" (15. 11. 2018, str. 1-2). Zahteval je enako obravnavo in enake možnosti vseh kandidatov. V povzetku pod točko 5 pripravljalne vloge navaja, da je župan C. C. v predvolilni kampaniji dokazano uporabljal javni (davkoplačevalski) denar za namene promoviranja lastne kandidature in njegove liste. Vsi konkurenčni kandidati niso bili predstavljeni. Menil je, da je to kaznivo in koruptivno. Hramba oddanih glasovnic pa je bila takšna, da jih je bilo mogoče odpreti in nazaj zapreti brez sledi o tem, da je prišlo do njihovega posega. Poleg tega so bile tudi občinske stavbe in javni objekti razkošno polepljeni z županskimi kandidati. Podobne nepravilnosti so se dogajale tudi v Mengšu, Moravčah in Idriji. V tej vlogi je navedel tudi, da je pripravljen vse konkretne incidente tudi dokazati za potrebe odločanja. Predlagal je, da sodišče potrjene mandate razveljavi oziroma zadrži njihovo izvrševanje in odredi ponovno izvedbo volitev.

2. S prvostopenjskim sklepom z dne 22. 11. 2018 je VKMOL v prvi točki izreka ugovor vlagatelja kot kandidata za člana Mestnega sveta MOL in za člana četrtne skupnosti D. v delu, ki se nanaša na hrambo oddanih glasovnic, zavrgla. V drugi točki izreka tega sklepa pa je VKMOL odločila, da se zavrže tudi pritožba istega pritožnika v delu, ki se nanaša na poziv VKMOL, da ne potrdi mandatov kandidatom za predstavnike četrtnih skupnosti, občinskih svetnikov in župana.

3. V prvostopenjskem sklepu je VKMOL ugovor glede nepravilne hrambe glasovnic obravnavala po prvem odstavku 98. člena Zakona o lokalnih volitvah (ZLV, Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 83/12 in 68/17) v zvezi s 66. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po tem, ko je prvostopenjski organ najprej povzel očitek pritožnika glede hrambe oddanih glasovnic, je volilni organ utemeljil, da bi vlagatelj moral glede na določilo drugega odstavka 98. člena ZLV ugovarjati najkasneje dne 19. 11. 2018, ugovor pa je podal dne 21. 11. 2018 in je zato VKMOL ugovor zavrgla kot prepozen. Glede druge točke izreka pa prvostopenjski organ utemeljuje, da po zakonu občinska volilna komisija ne potrjuje mandatov, temveč sestavi poročilo o izidu volitev; na konstitutivni seji občinskega sveta mandate svetnikov potrdi občinski svet na predlog komisije za potrditev mandatov, skladno s Poslovnikom mestnega sveta MOL. V nadaljevanju se sklicuje na določilo 100. člena ZLV in pravi, da je bil ugovor/pritožba vložen(a) dne 21. 11. 2018, do tedaj pa VKMOL še ni sestavila poročila o izidu volitev iz 90. člena ZLV; enako velja za dan izdaje predmetnega sklepa. Zato je prvostopenjski organ v tem delu odločitve odločil, da je pritožba vložena preuranjeno in jo je zavrgel. 4. Pritožnik je kot predlagatelj liste "B." na Občinski svet MOL vložil pritožbo z dne 24. 11. 2018, ki jo je Občinski svet MOL prejel dne 29. 11. 2018, in sicer je vložil pritožbo iz razlogov nezakonitega in neustavnega vplivanja na glasovanje na lokalnih volitvah. V tej pritožbi med drugim navaja enake razloge kot v kasnejši pritožbi na Upravno sodišče. Odločba drugostopenjskega organa Mestnega sveta MOL št. 041-330/2018-4 z dne 17. 12. 2019:

5. Z drugostopenjsko odločbo je MOL na podlagi 100. člena ZLV pritožbo A. A., ki jo je ta vložil kot kandidat za člana Mestnega sveta MOL in za člana četrtne skupnosti D. za listo "B." zavrnila. V obrazložitvi akta je med drugim navedeno, da ker je bil pritožnik kandidat na volitvah, je upravičena oseba za vložitev pritožbe. Drugostopenjski organ pravi, da je bil sklep VKMOL z dne 22. 11. 2018, s katerim je bilo odločeno o ugovoru po 98. členu ZLV, pritožniku vročen dne 26. 11. 2018, kar izhaja iz vročilnice. Skladno s 100. členom ZLV lahko pritožnik pritožbo vloži do začetka prve seje občinskega sveta, v tem primeru do 17. 12. 2018, kar pomeni, da je pritožba na drugostopenjski organ pravočasna.

6. V nadaljevanju drugostopenjski organ ponovi obrazložitev, na podlagi katere je prvostopenjski organ odločil o obeh delih ugovora in nato doda, da pritožnik nikjer ne zatrjuje in ni navedel, da izpodbija Sklep št. 041-330/2018-2 z dne 22. 11. 2018, ki ga je izdala VKMOL. Določba 100. člena ZLV namreč dovoljuje vložitev pritožbe na občinski svet, pritožba pa je mišljena kot pravno sredstvo zoper odločitev občinske volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev mandatov. Ker torej pritožnik ni zatrjeval, da je pred vložitvijo obravnavane pritožbe vložil ugovor po prvem odstavku 98. člena ZLV, bi moral pritožbeni organ pritožbo z dne 29. 11. 2018 zavreči. Vendar je pritožbeni organ, kot je navedel, kljub temu obravnaval pritožbo meritorno, saj se nekatere navedbe ne nanašajo na nepravilnosti dela volilnih odborov, ampak na izvedbo volitev na splošno.

7. Ko drugostopenjski organ po vsebini obravnava pritožbo glede nezakonitega vplivanja na glasovanje pravi, da so pritožnikove navedbe neosnovane, nejasne, zavajajoče in neizkazane. Iz navajanj pritožnika je razbrati, da se očitki verjetno nanašajo na posebno številko glasila Ljubljana, ki je zajemala sezname vseh kandidatov in list kandidatov. Omenjena številka ni vsebovala propagandnih vsebin. Sklicuje se na 61. člen Zakona o volitvah v državni zbor (v nadaljevanju ZVZD) in 74. člen ZLV in pravi, da je VKMOL objavila seznam kandidatov in kandidatk za župana, kandidatov in kandidatk za člane občinskega ter kandidatov in kandidatk za člane svetov četrtnih skupnosti - v posebni številki glasila Ljubljana, pri čemer je po en izvod brezplačno prejelo vsako gospodinjstvo v Mestni občini Ljubljana. Predstavljeni so bili vsi kandidati ter vse liste - enakopravno, pod povsem enakimi pogoji, po vrstnem redu, določenim z žrebom, ki je potekal v prisotnosti predstavnikov kandidatov in list kandidatov.

8. Glede sklicevanja pritožnika na odločbo Ustavnega sodišča U-I-191717-25 drugostopenjski organ navaja, da navezujoč se na lokalne volitve, tako referendumska kot volilna kampanja sicer res pomenita oglaševalske vsebine in druge oblike propagande, katerih namen je vplivati na odločanje volivcev pri glasovanju, bodisi na volitvah bodisi na referendumu (drugi in tretji odstavek 1. člena Zakona o volilni in referendumski kampanji). Vendar je po svoji naravi referendumska kampanja enostranska in (precej ozko) ciljno usmerjena. Kot je zapisalo Ustavno sodišče v citirani odločbi, je prav zato tako zelo pomembno, da kampanja daje priložnost soočenjem različnih vidikov. Položaj vlade je oprlo na njeno sodelovanje pri opravljanju javnih nalog ter poudarilo, da je zato nedopustno, da bi tudi sama enako vstopala v referendumsko kampanjo - njena naloga je, da javnost o predmetni tematiki obvešča "stvarno, celovito in transparentno". Ustavno sodišče je opredelilo, da vlada ne sme biti organizator referendumske kampanje, zaradi česar si posledično ne sme dodeliti namenskih sredstev. Bistvo sodbe je torej, da se je sodišče postavilo na stran enakopravne vloge vlade v referendumski kampanji, v izogib situaciji, ko bi vladajoča stran zaradi svoje pozicije že v izhodišču imela neenakopravno prevlado. Zasledovani cilj je torej bil dati možnost vsem stranem (za zakon ali proti njemu), da enakopravno argumentirajo svoja stališča. 9. Pri volilni kampanji pa ne gre za odločanje za ali proti nečemu/nekomu per se, temveč gre za situacijo, v kateri ljudje po svoji vesti izvajajo svojo aktivno volilno pravico. Različni kandidati imajo tako lahko zelo različna za ali proti stališča glede različnih tem, volivci pa se odločajo, kateri med njimi, torej katera kombinacija "za in proti" je zanje osebno najustreznejša. Sklicevanje na izid ponovljenega referenduma za predmetno zadevo po mnenju drugostopenjskega organa ni relevantno.

10. Po mnenju drugostopenjskega organa so tudi navedbe o donacijah neutemeljene. V enajsti točki 3. člena Zakona o javnih financah (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo) je donacija opredeljena kot namenski neodplačni prihodek, ki ga domača ali tuja pravna ali fizična oseba prispeva za določen namen (npr. darilo, pomoč, volilo, denarna zapuščina). Kot izhaja iz navedenega, je donacija zakonit prihodek občine, ki je prikazan v proračunu MOL.

11. Glede očitkov o "propagandnem glasilu župana" (pritožnik je najbrž ciljal na predvolilni časopis "Skupaj smo najlepše mesto"), podaja pojasnilo, da je bil izdajatelj in plačnik predvolilnega časopisa Liste E. izključno Lista E., kar velja tako za tiskanje kot distribucijo; financiranje pa je bilo ločeno od glasila Ljubljana. Financiranje navedenega glasila pa bo moral organizator njihove volilne kampanje vsekakor prikazati v poročilu o vseh zbranih in porabljenih sredstvih za volilno kampanjo.

12. Osebna mnenja posameznikov, ki so verski voditelji, so osebna prepričanja, ki jih lahko posamezniki izražajo skladno s svojo svobodno voljo. Izražanje lastnega osebnega mnenja osebe z močnimi verskimi prepričanji o političnem kandidatu ne more pomeniti in ne pomeni kršitve načela ločevanja države in cerkve, temveč je odraz svobodnega izražanja.

13. Da bi prišlo do očitane asimetrije informacij in redukcije promoviranja stališč za stranki "B." in "F.", absolutno ni mogoče preizkusiti in je trditev neosnovana. Kot je to že bilo pojasnjeno v predhodnem besedilu, so imeli vsi kandidati v volilni kampanji enake možnosti za predstavitev volivcem.

14. V zvezi z izobešanjem razglasov drugostopenjski organ navaja, da je v Navodilu občinskim volilnim komisijam za izvedbo rednih volitev v občinske svete in rednih volitev župana, v točki 9. določeno, da glasovanje in delo na voliščih poteka po pravilih volilnih odborov, ki ga sprejme Državna volilna komisija (DVK). V Navodilu za delo volilnih odborov pri izvedbi glasovanja na lokalnih volitvah 18. november 2018, številka 041-47/2018-5 z dne 2. 11. 2018, je bilo uvodoma določeno, da se pri organizaciji in delu na voliščih ter poteku glasovanja na podlagi 75. člena ZLV smiselno uporabljajo določbe ZVZD, ki v IX. Poglavju (63. do 68. člen) ureja glasovanje na voliščih. ZVZD v tretjem odstavku 64. člena določa, da volilne komisije pripravijo pravočasno za vsa volišča, ki so jih določile, potrebno število prosojnih glasovalnih skrinjic, tiskane glasovnice in drugo volilno gradivo. Posebnih določb glede seznamov list kandidatov, o katerih se glasuje, ZLV ne vsebuje. ZVZD v četrtem odstavku 64. člena določa, da je na volišču treba razobesiti razglase s seznami list kandidatov, o katerih se glasuje. ZVDZ ne določa natančno, na katerem mestu in koliko oddaljeno od samega prostora glasovanja, opremljenega na način, da preprečuje opazovanje volivca pri izpolnjevanju glasovnice, je treba razobesiti razglase s seznami list kandidatov. Navodilo za delo volilnih odborov pri izvedbi glasovanja na lokalnih volitvah v točki 4.2 določa, da volilni odbor na vidno mesto obesi razglase - edino konkretnejše določilo glede mesta razobešanje je, da se razglasi nalepijo, po možnosti, znotraj kabine, boksov, pregrad itd. Iz citiranega Navodila tako izhaja, da se razglasi nalepijo znotraj kabin/boksov/pregrad, da pa to ni točno določeno. V primeru, da se je volivec med izpolnjevanjem glasovnice odločil, da začasno zapusti to mesto, z namenom, da si ogleda razglase s seznami kandidatov, ki morebiti res niso bili nalepljeni znotraj kabine, kjer je volivec glasoval, to nikakor ne pomeni kršitve tajnosti glasovanja ali pritiska na volivca in ne predstavlja posega v možnost izbire kandidata v skladu z voljo volivca. Morda pomeni malce več fizičnega vložka v preveritev liste kandidatov, ne more pa pomeniti vdora v tajnost glasovanja, možnost izbire ali izvajanja pritiska na volivca. Pri tem je treba še dodati, da je kabina velikosti 87 x 70 cm, razglas za mestni svet pa je bil velikosti 130 x 90 cm in ga tako niti teoretično ni mogoče razobesiti v kabini za glasovanje.

15. V zvezi z očitkom glede glasovalnih skrinjic drugostopenjski organ navaja, da je v tretjem odstavku 64. člena ZVDZ med drugim določeno, da so glasovalne skrinjice prozorne. V Navodilu za delo volilnih odborov pri izvedbi glasovanja na lokalnih volitvah je v točki 4.1. določeno, da vsak volilni odbor s potrdilom prevzame gradivo za glasovanje; v to gradivo spadajo tudi glasovalne skrinjice. V točki 4.2 omenjenega Navodila je opredeljeno, da mora vsak volilni odbor pregledati glasovalne skrinjice, ki jih je prevzel (ali so prazne in ali tudi sicer v redu) ter jih postaviti na primernem prostoru. V Navodilu je nadalje določeno, da mora vsak volilni odbor o svojem delu pred dnevom glasovanja in po tem, ko so volišče pripravili, sestaviti zapisnik o delu, ki ga volilni odbor prejme skupaj z drugim volilnim gradivom. V Standardih za ureditev volišča, ki jih je sprejela DVK, številka 041-47/2018-6 z dne 2. 11. 2018, je bilo v točki "i" določeno, da mora biti volilna skrinjica prosojna in po obliki takšna, da volivec brez težav spusti vanjo prepognjeno ali zloženo glasovnico. Ko je volilna skrinjica polna, je treba postaviti novo, poprej pripravljeno in pravilno zaprto skrinjico. Polna skrinjica ostane v prostoru, kjer je bila (pred volivci), dokler ni glasovanje končano. Odprtina na volilni skrinjici pa se na ustrezen način (z nalepko) zapre. Če bi prišlo do kakršnihkoli odstopanj od standardov, poškodb, neustreznosti ipd. glasovalnih skrinjic, bi to volilni odbor, ki bi naletel na takšne pomanjkljivosti, vpisal v zapisnik o delu ter ustrezno ukrepal. Iz zapisnikov o delu odborov ni izhajalo, da bi se katerikoli od njih srečal z neustreznimi, poškodovanimi glasovalnimi skrinjicami. Pred odhodom z volišča na dan pred glasovanjem morajo člani volilnega odbora volišče primerno zavarovati (zapreti okna, zakleniti itd.), kot je to določeno v omenjeni točki 4.2 Navodil. Vseh navodil so se volilnih odbori v celoti držali.

16. Navedbe, da so volilne skrinjice "plastične košare" so popolnoma neosnovane in nekonkretizirane – gre izključno za pavšalne navedbe o potencialno možnih kršitvah. Prijavljena oziroma zabeležena ni bila nobena tovrstna kršitev niti tekom predčasnih volitev niti na dan 18. 11. 2018. Volilne skrinjice so bile na levem in desnem robu med pokrovom in skrinjico zavarovane z varnostno nalepko, ki v primeru, da se nepooblaščeno odlepi, pusti sled. Na voliščih za predčasne volitve pa so bile po vsakem zaključenem dnevu glasovanja, reže skrinjic še dodatno zavarovane z varnostnimi nalepkami, tako da je bila reža popolnoma zaprta. Nadalje navaja, da pritožnik očitkov glede glasovalnih skrinjic in oddaljenosti seznamov kandidatov, torej očitkov, ki se nanašajo na delo volilnega odbora, ne konkretizira niti glede tega, za katero volišče gre, niti glede tega, kakšne kršitve oziroma pomanjkljivosti konkretno naj bi se pojavile pri glasovalnih skrinjicah. Pritožbene navedbe je nujno treba specificirati, konkretizirati; na to stališče se je postavilo Upravno sodišče v sodbi IV U 248/2010. 17. Glede nepravilnosti pri štetju, za katere pritožnik pravi, do so nedvoumno vplivale na volilni izid, ki se nanašajo na izide predčasnih volitev (izidi predčasnih volitev niso bili ločeno objavljeni, tako da nimajo natančnega podatka o porazdelitvi glasov na predčasnem glasovanju). Določbe ZLV iz 10. poglavja, ki ureja glasovanje na voliščih, ne predpisujejo ločene objave rezultatov na predčasnem glasovanju; tega ne določa niti ZVZD. Kljub temu pa so bili rezultati glasovanj na predčasnih volitvah objavljeni (za župana, mestni svet in svete četrtnih skupnosti) na spletni strani Mestne občine Ljubljana. Očitek pritožnika se tako izkaže kot neutemeljen in brez pravne podlage.

18. Glede pritožnikove navedbe, da različni seštevki glasov za listo "B.", dobljenih na četrtnih skupnosti (2755 glasov) in dobljeni glasovi, ki jih je lista prejela pri glasovanju za člane občinskega sveta (856), pojasnjuje, da seveda ne pomenijo nenormalne korelacije ali celo utemeljenega suma napake pri štetju oziroma, kot navaja pritožnik, kreiranja očitno napačnih končnih seštevkov, temveč je to posledica tega, da so volivci listi namenili več glasov za člane svetov četrtnih skupnosti, pri glasovanju za člane občinskega sveta pa so volivci listi "B." namenili manj glasov kot drugim listam. Pri predmetni pritožbi je treba presoditi, ali so bile morebitne pomanjkljivosti, do katerih naj bi prišlo pri štetju glasov, takšne, ki bi lahko vplivale na potrditev mandatov (sodba Upravnega sodišča IV U 228/2014). Pritožbeni ugovori (navedbe o domnevnih pomanjkljivostih) so pavšalni ter nekonkretizirani, kar pomeni, da pritožbene zahteve po komisijskem pregledu in ponovnem štetju v petih najštevilčnejših mestnih četrtih Mesta Ljubljane (pravilno: četrtnih skupnosti MOL) in po ponovnem štetju glasov tudi za listo "F." niso z ničimer utemeljene in so kot takšne neupoštevne (sodba Upravnega sodišča II U 418/2010).

19. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na volitve v Avstriji in v Italiji s predmetno materijo nimajo vsebinsko nikakršne povezave in so za ta postopek povsem nerelevantne, zato se do njih Občinski svet ne opredeljuje.

20. Glede očitkov oziroma insinuacij o vpisovanju novih "prebivalcev", volivcev Ljubljane, prijavah stalnega oziroma začasnega prebivališča (fiktivne prijave), "uvoza" in celo podkupovanja volivcev so neutemeljene. Pojasnjujejo, da so skladno s 4. členom Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 52/16) za prijavo stalnega prebivališča pristojne upravne enote. Na upravne enote in ne na mestno upravo se tudi nanašajo navedbe o pritisku na delo javnih uslužbencev, ki jih je bilo moč zaslediti v javnih občilih, ter o odstopu načelnika upravne enote. Ne občinska uprava ne mestni svet nista pristojna niti za ugotavljanje niti za statistično beleženje gostote (frekvence) prijav bivališča po upravnih enotah MOL niti za njeno ugotavljanje po naslovih bivanja. Iz odgovorov Ministrstva za notranje zadeve na vprašanja spletnega portala "Domovina" je razvidno, da je bilo v letu 2018 v Mestni občini Ljubljana na novo prijavljenih 475 stalnih prebivališč tujcev, ki niso iz EU (623 v letu 2017), 37 na novo prijavljenih stalnih prebivališč tujcev iz EU (78 v letu 2017) in 525 na novo prijavljenih začasnih prebivališč tujcev iz EU (589 v letu 2017).

21. V primeru pavšalnih ter nekonkretiziranih pritožbenih navedb ni utemeljenih razlogov, da občinski svet mandatov v občinskem svetu ne bi potrdil; takšno stališče je zavzelo Upravno sodišče v sodbi II U 437/2014. Pritožba zoper odločitev občinske volilne komisije (ali občinskega sveta) je utemeljena zgolj, če pritožnik izkaže, da so bile pri delu na volišču oziroma pri delu volilnega odbora ali občinske volilne komisije takšne nepravilnosti, ki so ali bi lahko bistveno vplivale na izid volitev (sodba Upravnega sodišča II U 433/2014).

22. Glede pritožnikovega predloga o zaslišanju predlagateljev vseh list, ki so sodelovale na volitvah in prič na javni seji občinskega sveta, drugostopenjski organ pojasnjuje, da je mestni svet pritožbo obravnaval v skladu z veljavnimi predpisi.

Pritožba z dne 24. 12. 2018 zoper drugostopenjsko odločbo Mestnega sveta MOL št. 041-330/2018-4 z dne 17. 12. 2018:

23. V prvotnem sodnem postopku pred Upravnim sodiščem sta bila dva pritožnika. Pritožnik A. A. je pritožbo na Upravno sodišče vložil kot kandidat za mestni svet in četrtno skupnost D. in predlagatelj liste/stranke "B.". V tem času, ko je šlo za prvi postopek pred Upravnim sodiščem, je bil drugi pritožnik, G. G. Ta je isto pritožbo vložil kot kandidat liste "F." za župana MOL. Pritožbo sta vložila na drugostopenjsko odločbo Občinskega sveta Mestne občine Ljubljana št. 041-330/2018-4 z dne 17. 12. 2018. Sodišču sta predlagata javno sejo in zaslišanje določenih prič. Navajala sta, da sta pritožbo vložila v roku 8 dni. Kot ključni razlog sta navedla nezakonito in neustavno vplivanje na volilni izid pri glasovanju na lokalnih volitvah dne 18. 11. 2018 v Ljubljani.

24. Kot pritožbeni razlog sta navajala nedovoljeno enostransko uporabo javnih sredstev župana C. C. za zasebne interese. Iz enostranskih propagandnih objav v korist E. in njegove liste v javnem glasilu "Ljubljana", iz enostranskih objav MOL na svetovnem spletu ter iz tega glasila povzetih stališč v drugih medijih, povsem jasno in nedvoumno izhaja nedovoljena enostranska uporaba javnih sredstev za osebne interese v korist obstoječe vladajoče občinske garniture tako mestnega sveta kot župana C. C. in njegove liste (Lista E.). V glasilu ... namreč v času volilne kampanje ni bilo niti ene objave stališč konkurenčnih kandidatov oziroma list, bile pa so izredno sugestivne objave v korist župana in Liste E. V bistvu gre za monopol in za nedovoljeno zlorabo in privatizacijo javnega glasila v korist ene strani, to je oblasti, ki jo financiramo vsi davkoplačevalci MOL. Na to kaže tudi sestava uredniške ekipe, ki jo sestavljajo C. C. prijatelji in somišljeniki, in v kateri ni prostora za alternativo sedanji oblasti.

25. Sklicevala sta se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-191/17 z dne 15. 1. 2018 po kateri predsednik vlade in vlada ne smeta uporabljati javni denar in/ali druga materialna sredstva za pridobivanje prednosti za svoje privatne - predvolilne interese, kar se je izrazito pokazalo v predvolilni kampanji na lokalnih volitvah 2018 v MOL. Posebej citirata točko 13 te sodne odločbe.

26. Ustavno sodišče poudarja, da gre za sodno varstvo le v tistih primerih, ko so bile tovrstne nepravilnosti zaznane in je prišlo do kršitve, ki bi dejansko lahko vplivale na izid in so take kršitve dejansko dokazane oz. dokazljive. Vpliv navedenih neenakosti za izvolitev kandidatov na volitvah je bil tolikšen in take vrste, da je bil vpliv na izid nedvomen. To potrjuje empirični rezultat ponovljenega referenduma, ko je vladna stran ponovljeni referendum izgubila. Podpora se je zmanjšala za skoraj 4%. Ta vpliv je še bolj pomemben pri volitvah, saj gre pri volitvah za precej večja sredstva. Zato je analogija tudi pravno utemeljena. Velja pa tudi načelo, da mora sodišče v enakih zadevah in podobnih okoliščinah odločiti enako.

27. Vendar pa, kot sta navajala pritožnika, ne gre samo za glasilo - tako rekoč oblastno trobilo Ljubljana, pač pa tudi za še bolj prefinjeno in prikrito delovanje podaljšane veje oblasti v podjetjih mestnega holdinga prek donacij. Gre za donacije MOL in njenih javnih podjetij in mestnega holdinga posameznim organizacijam, društvom in klubom ter posledično poziv javnosti s strani teh organizacij, da podprejo kandidaturo župana. Gre za drugo obliko vendar za isto vsebino - ki je prav tako zloraba javnega denarja za nabiranje volilne podpore iz javnih sredstev.

28. Pritožnika sta konkretneje navajala glasilo Mestne občine Ljubljana, letnik XXIII z dne 7. septembra 2018, z dne 7. oktobra 2018 in z dne 7. novembra 2018. To je v času predvolilnih opravil in volilne kampanje. V njih, razen obsežne promocije župana C. C. in njegove liste, pa ni niti kančka sledu o stališčih drugih kandidatov. O drugih je objavljen samo seznam list in kandidatov, o stališčih nasprotne strani, tako kandidatov za župana, kot kandidatov za mestni svet in predstavnike četrtnih skupnosti, pa v glasilu ni ne duha ne sluha. Objavljen pa je promocijski intervju s podžupanoma in C. C. osebno. Gradivo o tem je v prilogi. Gre za prvo stran septembrske številke Ljubljana. Izšla je 7. septembra torej po datumu, ko so se tudi uradno že začela volilna opravila in kjer je župan slikan z otroki iz ljubljanskega vrtca. To je zelo sofisticirana zloraba javnih sredstev v privatne - politične namene župana in njegove liste. V tem primeru gre za ogromno količino poslanih izvodov po gospodinjstvih celotne MOL in za navadne državljane popolnoma nepredstavljivo visok denar, saj sta bili obe številki natisnjene vsaka v 121.800 izvodih. Poleg tega sta opozarjala, da je v tem primeru problem tudi nedovoljena zloraba, manipulacija otrok v politično propagandne namene, kar je v demokraciji tudi že samo po sebi kaznivo dejanje.

29. V predvolilni kampanji je izstopala s strani visokih predstavnikov treh verskih skupnosti evangeličanske, pravoslavne in muslimanske izrecna podpora enemu kandidatu C. C., kar predstavlja nedovoljeno vmešavanje cerkve v politiko, ki je kot nedovoljeno opredeljeno celo v Ustavi RS. S tem, ko je cerkev ločena od države, se pač ne sme vmešavati v operativno politiko. Lahko proklamira le vrednote, za katere se zavzema, ne pa kandidata, ki naj bi bil njihovo poosebljenje. Takšna izrazito enostranska podpora je bila natisnjena tudi na predvolilnem prospektu župana C. C. Sklicevala sta se na 7. člen Ustave in 4. člen Zakon o verski svobodi (ZVS), ki urejata ločenost cerkve od države. Podpora aktualnemu županu in njegovo protežiranje ni samo izraz nedovoljenega političnega delovanja verskih skupnosti, ampak svojevrstna županova trgovina s koruptivnimi potezami (sum korupcije zaradi pričakovanja ugodnosti ob podpori favoriziranemu županskemu kandidatu).

30. Posledica enostranske zlorabe občinskega glasila, občinskega proračuna ter drugih javnih institucij v Ljubljani za županove volilne interese je popolna asimetrija informacij in skoraj popolna redukcija promoviranja stališč za druge stranke. Konkretno za stranko Davkoplačevalci se ne damo in listo F., katerih programi zadevajo eno od ključnih volilnih tematik: to je prepoved ogrožanja naravnih vodnih virov za oskrbo Ljubljane z vodo in okoljevarstveno vzdržno odvajanje fekalij, kar vse je v nasprotju s 14 členom Zakona o varstvu okolja in pravico do pitne vode, ki je zapisana v Ustavi RS.

31. Na samih voliščih so bile pomembne anomalije, ki so vplivale na volilni izid. Ena takih je dejstvo, da seznam kandidatov na listah ni bil viden na samem volilnem mestu (v tako imenovani volilni kabini), ampak na drugem mestu, večinoma na steni prostora, v katerem je bilo volišče. S tem je bila kršena in bistveno ovirana volilna pravica, in sicer možnost podelitve preferenčnega glasu, kajti volivec ob glasovanju ni imel pred seboj seznama kandidatov, pač pa le seznam list. Onemogočanje oziroma odsotnost pregledne informacije o imenih kandidatov je neposredna kršitev oviranja preferenčnega glasovanja, ker pomeni, da je bil izvoljen zaradi tega nekdo drug, ne pa tisti, ki bi bil izvoljen z jasno predstavo volivca o tem, kdo je kandidat. 32. Preferenčni glas je sicer novost, ki pa nikoli ne bo zaživela, če njena kršitev ne bo sankcionirana. S tem v zvezi je zgovoren podatek o izredno nizkem številu oddanih preferenčnih glasov. Nezmožnost izbire kandidatov s preferenčnim glasom pa pomeni kršitev pravice do glasovanja.

33. Nadalje je skrajno nedopustno, da so "volilne skrinjice" - plastične košare, kamor volivci oddajamo svoje glasovnice zgolj navidezno zaščitene", v resnici pa so nezaščitene tako, da je možno njih pokrove z enostavnim posegom odlepiti, pokrove odstraniti in iste pokrove postaviti nazaj in brez sledu zalepiti. Dokaz je preizkus, ki ga je tožnik opravil sam in ga je možno kadarkoli ponoviti.

34. Natančno analizo o ustavni nedopustnosti neenakosti v referendumih in na volitvah je v citirani odločbi Ustavnega sodišča dala predsednica Ustavnega sodišča H. H. V 12 strani dolgem poročilu je to jasno obrazložila in nobenega razloga ni, da v odločanju o pritožbi Ustavno sodišče, če bo zadeva prišla do njega, ne bi sledilo svojim lastnim sklepom (https://www.us-rs.si/aktualno/novice/odlocba-ustavnega-sodisca-st-u-i-19117-z-dne-25-1-2018). Poudarjala sta, da je ta odločba, ki sicer obsega skupaj 40 strani, že sama po sebi dovolj trden pravni vir tudi za to pritožbo, ki mora po analogiji privesti do razveljavitve volitev. Sodišča so namreč zavezana, da v podobnih primerih in v podobnih okoliščinah odločijo enako.

35. V Avstriji so bili razveljavljene predsedniške volitve zaradi nekvalitetnega lepila na kuvertah poslanih po pošti, v Sloveniji pa nihče ne povzdigne glasu, še manj intervenira pri prevarah velikega obsega, čeprav bi morali to storiti upravni organi po svoji uradni dolžnosti. V severni Italiji so v nekaterih občinah razveljavili volitve zaradi izrednega navala "volivcev" prišlekov, ki so umetno napihnili volilno telo za kandidate, ki podpirajo njihov prihod. Nadalje je prišlo do vpisovanja novih "prebivalcev", volivcev Ljubljane; gre za prijave stalnega oz. začasnega bivališča, kar je posebno poglavje vplivanja na izid volitev. Zaradi tega zapleta je, kot je splošno znano, odstopil direktor občinske uprave I. I. S tem v zvezi je pritožnik A. A. občinskemu svetu naznanil sum "uvoza" in celo podkupovanja volivcev, prišlekov iz drugih območij Slovenije ter drugih držav bivše skupne države.

36. Po informacijah, ki jih je dobil pritožnik A. A., gre za 35.000 uvoženih volivcev, ki naj bi dobili navodilo, koga je treba voliti in honorar 75 evrov za oddani glas. To dejanje, če je resnično, je skrajno nedopustno in ga je treba prijaviti policiji in tožilstvu. Obenem naj upravni organi statistično ugotovijo gostoto (frekvenco) prijav bivališča po upravnih enotah MOL v letu 2018, prav tako pa tudi gostoto (frekvenco) le-teh po naslovih bivanja. Krožijo informacije, da je bila koncentracija le teh izjemno nenormalna: po več 10 ali celo 30 ljudi na istem naslovu.

37. Pritožnika sta pojasnila, da ne ciljata na predvolilni časopis liste E., ki ga zavajajoče navaja v odgovoru Mestni svet, pač pa na javno glasilo "Ljubljana", ki je bilo zlorabljeno in enostransko uporabljeno za privatni interes župana in njegove liste. Zlorabo sta dokazovala s skeniranimi prilogami. Volilni rezultat mora biti dosežen brez vsake sence dvoma.

38. Sodišču sta predlagala, da odredi ukrep razveljavitev volitev in odloči, da se le-te ponovijo hkrati z volitvami v Parlament EU. Nelegitimno novo mestno oblast pa naj sodišče razglasi za vršilko dolžnosti, ki bo v Mestni občini Ljubljana do konstituiranja legitimne nove oblasti izvajala le tekoče posle. To pomeni, da se hkrati ustavijo vsi naravovarstveno škodljivi projekti v MOL in se vsi investicijski posegi omejijo na tekoče vzdrževanje. Obenem pa mora sedanja mestna oblast, ki zdaj v celoti obvladuje inkriminirano glasilo Ljubljana, odpreti svoje strani in omogočiti kritiko in enakopravno tekmo programov, stališč in idej vseh kandidatov. Če naslovno sodišče tega ne bo prepoznalo kot neenakost in se bo uklonilo samovolji in pritiskom mestne oblasti, bo sledila nova pritožba, vse do izčrpanja vseh pravnih sredstev v Republiki Sloveniji in EU.

39. Pritožnika sta navajala tudi, da se je organ omejil obravnavo le na eno posebno številko glasila Ljubljana in za njo pravi, da ni vsebovala propagandnih vsebin ter da je zajemala sezname vseh kandidatov in list kandidatov. Pretvarja se, da ostalih številk ni bilo oziroma da ne ve, da je glasilo Ljubljana izšlo v več številkah, ki so po vsebini izjemno pristranske v korist županskega kandidata C. C. in njegove liste za mestni svet. A pritožbe so se nanašale na revijo Ljubljana, katere besedilo je pristransko, število fotografij in člankov v korist župana C. C. in njegovih kandidatov za mestni svet je ogromno, število člankov in fotografij drugih kandidatov je nič. Ustavno sodišče se je pri referendumu oprlo na Kodeks dobrih praks Sveta Evrope v referendumskih zadevah, katerega pravila so del naše ustave, a enako velja tudi za pravila Kodeksa dobrih praks Sveta Evrope pri volitvah. Za ta kodeks je Ustavno sodišče že velikokrat ponovilo, da so njegova pravila del naše ustave. In zloraba javnih sredstev za volilno propagando se v vseh demokratičnih državah šteje za hudo kršitev, ki povzroči izločitev kandidata, ki to storitev stori, ali razveljavitev volitev. S temi in ostalimi ravnanji, opisanimi v tej pritožbi, je prišlo do kršitve načela poštenih volitev, ki mora biti zagotovljeno po 43. in 44. členu Ustave in po 3. členu 1. Protokola EKČP. Vsa načela, ki jih je za referendume zapisalo Ustavno sodišče, veljajo tudi za volitve.

40. Kot dokaz sta predlagala glasilo Mestne občine Ljubljana revija "v demokraciji Ljubljana", vse številke, izdane v letu 2018; zaslišanje prič: župana, ki bo izpovedal, kako so bili izbrani in imenovani uredniki revije Ljubljana, kako je sodeloval pri urednikovanju revije, iz česar se bo med drugim ugotovilo, ali je prišlo do zlorabe javnih sredstev za kampanjo; J. J., predsednika uredniškega odbora glasila Ljubljana, ki bo izpovedal, kako je uredništvo skrbelo za nepristransko in objektivno poročanje o vseh kandidatih, kako je potekalo urednikovanje v času volitev, kakšni standardi so urednike vodili, kako so sodelovali z različnimi kandidati in listami, iz česar se bo med drugim ugotovilo, ali je prišlo do zlorabe javnih sredstev za kampanjo; K. K., odgovornega urednika glasila Ljubljana; kandidata L. L., ki bo izpovedal, kakšno je bilo njegovo sodelovanje z uredništvom glasila Ljubljana, ali so mu ponudili možnost podobnih objav, kot jih je bil deležen kandidat C. C.; izvedenca PR stroke M. M., vodjo kampanje župana C. C., ki bo izpovedal, ali in kako je sodeloval z uredništvom glasila Ljubljana in predstavniki MOL, iz česar se bo med drugim ugotovilo, ali je prišlo do zlorabe javnih sredstev za kampanjo. Predlagata tudi zaslišanje pritožnikov in nasprotne stranke in razpis glavne obravnave. Kot je zapisala predsednica Ustavnega sodišča v pritrdilnem ločenem mnenju sklepa Ustavnega sodišča Up-1410/18, bo Upravno sodišče moralo izvesti javno obravnavo v tem sporu.

41. Pritožnika sta temu dodala, da pride do izločitve liste in kandidata, ali do razveljavitve volitev, morata biti izpolnjena dva pogoja: nepravilnost in obstoj verjetnosti vpliva na izid. Da je izpolnjen prvi pogoj (obstoj nepravilnosti), bo potrjeno. Nepravilnost je zloraba javnih sredstev pri glasilu Ljubljana. Da je izpolnjen drugi pogoj (da obstaja verjetnost, da bi lahko nepravilnost vplivala na izid), je izkazano, saj ni treba izkazati, da je nepravilnost vplivala, ampak da bi lahko vplivala. In pristransko glasilo se povsod po svetu šteje za nepravilnost, ki bi lahko vplivala. Odločitev sodišča, da tako pristransko glasilo ne dosega standarda možnosti vplivanja, bi nasprotovala standardu Ustave in 3. člena 1. Protokola EKČP ter Kodeksa volilnih praks in standardov v demokratični Evropi. Matematično sploh ni treba izračunavati vpliva tako pristranske revije. V takem primeru je treba izločiti kandidate, v zvezi s katerimi je prišlo do kršitve. Ponekod v svetu razveljavijo in ponovijo volitve, a ponovijo jih brez kandidatov, pri katerih je prišlo do kršitve. V drugih državah ugotovijo izid brez izločenih kandidatov.

42. Upravnemu sodišču sta predlagala, da odpravi in razveljavi izpodbijano odločbo Mestnega sveta Mestne občine Ljubljana, Poročilo o izidu rednih volitev župana in Poročilo o izidu rednih volitev članov Mestnega sveta Mestne občine Ljubljana, oboje z dne 23. 11. 2018 (Uradni list RS, št. 76/2018 z dne 30. 11. 2018). Sodišču predlagata tudi, da razveljavi potrditev mandata župana MOL C. C. in mestnih svetnikov liste E. Sodišču predlagata tudi, da zadevo vrne Mestni občini Ljubljana, Mestni volilni komisiji, da ugotovi izid volitev brez upoštevanja glasov za E. pri volitvah župana in izid volitev brez upoštevanja glasov za listo E. pri volitvah Mestnega sveta Mestne občine Ljubljana na lokalnih volitvah 2018 ali da razveljavi volitve in razpiše ponovne volitve z ostalimi potrjenimi kandidati brez izločenih kandidatov. Ali da sodišče samo ugotovi izid brez upoštevanja glasov za C. C. (pri volitvah župana) in listo E. (pri volitvah mestnega sveta) ali razpiše ponovne volitve z ostalimi potrjenimi kandidati brez izločenih kandidatov.

43. V pripravljalni vlogi z dne 9. 1. 2019 sta pritožnika predlagala zaslišanje ene dodatne priče ter izvedbo glavne obravnave.

Odgovor tožene stranke na pritožbo zoper drugostopenjsko odločbo Mestnega sveta MOL št. 041-330/2018-4 z dne 17. 12. 2019:

44. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka najprej uveljavljala povrnitev stroškov postopka. Sklicuje se na 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), češ da tožba ne vsebuje niti prebivališč pritožnikov in je posledično nepopolna. Zato bi moralo sodišče postopati v skladu z 31. členom ZUS-1 in tožbo v primeru, da pritožnika pomanjkljivosti v danem roku ne bosta odpravila, zavreči. Nadalje meni, da je pritožba drugo pritožnika G. G. nedovoljena in jo mora sodišče tudi zato zavreči, ker G. G. ni uporabil predpisanega postopka za uveljavljanje volilne pravice. Pravico do vložitve pritožbe (tožbe) na naslovno sodišče ima v skladu s 101. členom ZLV zgolj tisti kandidat ali predstavnik kandidature oziroma liste kandidatov, ki je pred tem vložil pritožbo zoper odločitev občinske volilne komisije na občinski svet, pa slednji njegovi pritožbi ni ugodil. Drugo pritožnik ni vložil ne ugovora pri občinski volilni komisiji po 98. členu ZLV ne pritožbe na občinski svet po 100. členu ZLV, posledično pa v skladu z izrecno in jasno določbo 101. člena ZLV tudi nima pravice do vložitve pritožbe oziroma tožbe na naslovno sodišče in je njegova pritožba nedovoljena ter jo mora sodišče zavreči. ZUS-1 v prvem odstavku 17. člena določa, da je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Drugo pritožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bil udeležen.

45. Nadalje tožena stranka uveljavlja, da prvi pritožnik na predmetnih lokalnih volitvah ni kandidiral za župana Mestne občine Ljubljana in za člana Sveta Četrtne skupnosti D. za listo "B." Posledično prvi pritožnik po mnenju tožene stranke nima niti pravice niti pravnega interesa za izpodbijane županskih volitev in Poročila o izidu rednih volitev župana. Prvi pritožnik tudi nima pravice izpodbijati županskih volitev kot "zastopnik javnega interesa", saj mu ne ZLV ne ZUS-1 ne daje te pravice. Po 18. členu ZUS-1 je zastopnik javnega interesa državno odvetništvo.

46. Po mnenju tožene stranke je pritožba tudi nesklepčna. Za odločitev sodišča ni ne v Ustavi RS ne v ZLV ali drugih veljavnih predpisih nobene podlage, saj sodišče ne more naložiti mestni volilni komisiji ugotoviti izida volitev brez upoštevanja glasov za posameznega kandidata in listo in niti ni mogoče naročiti razpisa volitev ali jih samo razpisati tako, da se izloči posamezne kandidate, oziroma se jim s tem odvzame pasivna volilna pravica. Takšna odločitev bi predstavljala grob in nedopusten poseg v ustavno zajamčeno volilno pravico izločenih kandidatov iz 43. člena Ustave RS.

47. Pritožba je v vsakem primeru v celoti neutemeljena tudi zato, ker je bila z izpodbijano odločbo pritožba prvega pritožnika pravilno zavrnjena že iz postopkovnih oziroma formalnih razlogov. Prvi pritožnik v svoji pritožbi z dne 24. 11. 2018 zaključka o prepozni vložitvi ugovora ni niti izpodbijal in ga ne izpodbija niti v predmetni pritožbi.

48. Tudi glede izreka pod drugo točko sklepa z dne 22. 11. 2018 prvi pritožnik v svoji pritožbi z dne 24. 11. 2018 zaključka o preuranjeni vložitvi pritožbe ni niti izpodbijal in ga ne izpodbija niti v predmetni pritožbi. Ker sta bila že prvotni ugovor in pritožba prvega pritožnika pravilno zavržena iz formalnih razlogov, je jasno, da je bila tudi pritožba zoper sklep o njunem zavrženju pravilno zavrnjena, saj ni bil podan noben pritožbeni razlog.

49. Mestni svet Mestne občine Ljubljana je sicer z izpodbijano odločbo pritožbene navedbe prvega pritožnika zaradi varovanja pritožbene volilne pravice meritorno obravnaval in pritožbo zavrnil (čeprav bi jo dejansko moral zavrniti zaradi neutemeljenosti že iz razloga, ker prvi pritožnik sploh ni izpodbijal prepozne vložitve ugovora in preuranjene vložitve pritožbe), vendar s tem pravni položaj prvega pritožnika ni bil v ničemer poslabšan, saj je bilo o njegovi pritožbi v celoti vsebinsko odločeno.

50. Tudi, če bi pritožbo prvega pritožnika obravnavali kot povsem "samostojno" pritožbo, po 100. členu ZLV in ne kot pritožbo zoper sklep z dne 22. 11. 2018, kakor je v korist prvemu pritožniku postopal Mestni svet Mestne občine Ljubljana, pa prvi pritožnik z njo v nobenem primeru nima pravice izpodbijati nepravilnosti pri delu volilnega odbora, saj je za uveljavljanje teh nepravilnosti v 98. členu ZLV predpisana najprej obvezna vložitev ugovora pri občinski volilni komisiji, prvi pritožnik pa je ta ugovor vložil prepozno, kot je pojasnjeno zgoraj. Zato sodišče v tem postopku v nobenem primeru ne sme vsebinsko presojati pritožbenih navedb pritožnikov glede nepravilnosti pri delu volilnega odbora, podanih pod točkama 5. in 6. tožbe (tj. glede objave seznama kandidatov in volilnih skrinjic).

51. Glede nedopustnosti širjenja trditvene podlage tožena stranka izpostavlja tretji odstavek 20. člena ZUS-1. Prvi pritožnik je v svoji vlogi z dne 21. 11. 2018 zgolj pavšalno navajal, da so bili kandidati neenakopravno predstavljeni v javnih sredstvih, kar naj bi se najbolj odrazilo v lokalnem glasilu Ljubljana in v številnih "javnih" prireditvah, ki so jih župan in kandidati njegove liste organizirali v mesecu volilne kampanje za svojo promocijo, med drugim za martinovanja, srečanja z volivci in drugimi interesnimi skupinami, upokojenci in celo otroci v vrtcih, na stroške davkoplačevalcev. Enostransko zlorabljena občinska glasila naj bi postala trobila vladajočih, pri čemer se je skliceval na članka v Delu. Plastične volilne skrinjice porajajo utemeljen dvom v poštenost volitev. To pa je tudi vse, kar je prvi pritožnik v navedeni vlogi očital predmetnim lokalnim volitvam. Prvi pritožnik je torej podal same pavšalne, nekonkretizirane in z ničimer izkazane ugovore. Sam je navedel, da jih lahko na zahtevo sodišča podrobneje konkretizira in za potrebe odločitve sodišča krajevno in časovno specificira, kar bi podpisniki lahko dokazali tudi z ustnim zaslišanjem prič. Takšne pavšalne navedbe ne morejo izkazovati nikakršnih nepravilnosti pri volitvah niti s stopnjo verjetnosti.

52. Prvi pritožnik je šele naknadno začel širiti svojo trditveno podlago, in sicer deloma v pritožbi z dne 24. 11. 2018, še bolj pa v predmetni pritožbi. Navedbe, ki jih je pritožnik podal naknadno, sploh pa te, ki jih je prvič navedel šele v predmetni pritožbi, so neupoštevne na podlagi zgoraj citiranega tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, saj je očitno, da bi jih prvi pritožnik lahko navedel že prej, in sicer v svoji prvi vlogi, kjer je sam izrecno trdil, da bo to storil šele za potrebe odločanja sodišča, kar pa je prepozno.

53. Prvi pritožnik je tako v pritožbi z dne 24. 11. 2018 dodatno, a še vedno povsem pavšalno in neizkazano, pa tudi sicer neutemeljeno, trdil, da naj bi iz enostranskih propagandnih objav v korist C. C. in njegove liste v glasilu Ljubljana in iz enostranskih objav MOL na svetovnem spletu (oboje nekonkretizirano) izhajala nedovoljena enostranska uporaba javnih sredstev za osebne interese v korist obstoječe vladajoče občinske garniture. Povsem pavšalno in neizkazano omenja donacije MOL in njenih javnih podjetij in mestnega holdinga posameznim društvom ter da je prišlo do zlorabe vere s tem, ko naj bi nekateri visoki predstavniki nekaterih verskih skupnosti povsem jasno propagirali listo E. Nobenih od teh navedb v prvi vlogi prvega pritožnika ni bilo, zato gre za nedopustne pritožbene novote.

54. Nadalje je prvi pritožnik šele v svoji tožbi dodal še dodatne nove navedbe, in sicer se je skliceval na glasilo Ljubljana z dni 7. 9., 7. 10., in 7. 11. 2018 in navedel, da v njih, razen obsežne promocije župana C. C. in njegove liste, ni niti kančka sledu o stališčih drugih kandidatov, saj je o drugih objavljen samo seznam list in kandidatov, objavljen pa je promocijski intervju s podžupanoma in C. C. osebno. Nadalje je v pritožbi prvi pritožnik prvič navedel, da so visoki predstavniki treh verskih skupnosti – evangeličanske, pravoslavne in muslimanske – v predvolilni kampanji izrecno podprli kandidata C. C., kar predstavlja nedovoljeno vmešavanje cerkve v politiko.

55. Kot že navedeno, sodišče pri odločanju teh navedb (čeprav so še vedno v celoti pavšalne in neizkazane) ne sme upoštevati, saj bi jih prvi pritožnik lahko navajal že prej, pa jih je namerno "prihranil" za postopek pred sodiščem.

56. Tožena stranka se ni namenoma osredotočila na eno številko glasila Ljubljana in se nikakor ni pretvarjala, da drugih številk glasila ni bilo. V izpodbijani odločbi je jasno navedeno, da je bilo iz navajanj pritožnika razbrati, da se očitki verjetno nanašajo na posebno številko glasila Ljubljana, ki je zajemala sezname veh kandidatov in list kandidatov. Pritožnik (sedaj prvi pritožnik) v svoji tedanji pritožbi ni na nobenem mestu izrecno navedel, da bi se želel omejiti ali pa ne omejiti na določene številke glasila Ljubljana, kaj šele, da bi - kot sta storila pritožnika šele sedaj v pritožbi izrecno napisal, da sam izpostavlja septembrsko, oktobrsko in novembrsko številko v letu 2018. Mestni svet se je tako z ozirom na vsebino pritožbe, v izpodbijani odločbi osredotočil na omenjeno posebno številko glasila Ljubljana, ki je zajemala sezname vseh kandidatov in list kandidatov, ter poudaril, da slednja ni vsebovala propagandnih vsebin.

57. Tožena stranka se sklicuje na drugi odstavek 74. člena in 61. člen ZLV. Pravi, da so bili predstavljeni vsi kandidati ter vse liste - enakopravno, pod povsem enakimi pogoji, po vrstnem redu, določenim z žrebom, ki je potekal v prisotnosti predstavnikov kandidatov in list kandidatov. Princip enakosti nikakor ni bil kršen. Šele v predmetni pritožbi sta pritožnika izrecno navedla, da ne ciljata na predvolilni časopis liste E. Tožena stranka ponovno zavrača očitke, da je glasilo Ljubljana propagandno glasilo župana. Glasilo je namenjeno seznanjanju z novostmi, ki se dogajajo ali se bodo dogajale v občini, z namenom, da se jim približa aktivnosti, ki jih veselijo, motivirajo, jim izboljšujejo življenje oziroma so jim na splošno v doprinos. Pošta Slovenije pri tem ni prenašala županovih zasebnih materialov na račun javnih, občinskih sredstev. Navedba tožečih strank je neresnična in nesubstancirana. Pritožnika sta pritožbi priložila uvodnika iz septembrske in oktobrske številke, ki opisujeta dogajanja ob vstopu v vrtec oziroma šolo (september 2018), aktivnosti na področju pomoči socialno ogroženim (oktober 2018), oziroma dogajanje na področju kulture (november 2018). Pritožnika s prilogami v ničemer ne substancirata navedenih (pri)tožbenih novot, saj navedbe o izvedenih aktivnostih na področju razvoja predšolskega in šolskega izobraževanja ne predstavljajo propagandnih sporočil, temveč podatke o napredku na tem področju. Tako se kot neutemeljen izkaže tudi očitek o nedovoljeni zlorabi, manipulaciji otrok v politično propagandne namene.

58. V zvezi s sklicevanjem na odločbo številka U-I-191/17-25 z dne 25. 1. 2018 tožena stranka pojasnjuje, da tako referendumska kot volilna kampanja sicer res pomenita oglaševalske vsebine in druge oblike propagande, katerih namen je vplivati na odločanje volivcev pri glasovanju, bodisi na volitvah bodisi na referendumu (drugi in tretji odstavek 1. člena Zakona o volilni in referendumski kampanji). Vendar je po svoji naravi referendumska kampanja enostranska in (precej ozko) ciljno usmerjena. Kot je zapisalo Ustavno sodišče v citirani odločbi, je prav tako zelo pomembno, da kampanja daje priložnost soočenjem različnih vidikov: položaj vlade je oprlo na njeno sodelovanje pri opravljanju javnih nalog ter, izhajajoč iz tega, poudarilo, da je zato sodelovanje pri opravljanju javnih nalog ter, izhajajoč iz tega, poudarilo, da je zato nedopustno, da bi tudi sama enako vstopala v referendumsko kampanjo - njena naloga je, da javnost o predmetni tematiki obvešča "stvarno, celovito in transparentno". Opredelilo je, da vlada ne sme biti organizator referendumske kampanje, zaradi česar si posledično ne sme dodeliti za to namenskih sredstev. Bistvo sodbe je torej, da se je sodišče postavilo na stran enakopravne vloge glade v referendumski kampanji, v izogib situaciji, ko bi vladajoča stran zaradi svoje pozicije že v izhodišču imela neenakopravno prevlado. Zasledovani cilj je torej bil dati možnost vsem stranem (za zakon ali proti njemu), da enakopravno argumentirajo svoja stališča. 59. Glede navedbe o ločenem mnenju predsednice Ustavnega sodišča, H. H. v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-1-191/17-25 z dne 25. 1. 2018, tožena stranka spoštljivo pritrjuje navedenemu mnenju, hkrati pa opozarja na pojasnilo glede tozadevnih očitkov, ki je podano v predhodnem besedilu. Pri volilni kampanji ne gre za odločanje za ali proti nečemu/nekomu per se, temveč gre za situacijo, v kateri ljudje po svoji vesti izvajajo svojo aktivno volilno pravico. Različni kandidati imajo tako lahko zelo različna za ali proti stališča glede različnih tem, volivci pa se odločajo, kateri med njimi, torej katera kombinacija "za in proti" je zanje osebno najustreznejša. 60. Kodeks dobrih praks participacije civilne družbe v procesih odločanja, ki je bil sprejet s strani Konference mednarodnih NVO-jev Sveta Evrope na srečanju 1. 10. 2009, je uporabniku prijazen, strukturiran ter pragmatičen dokument, ki je namenjen odločevalcem in organizirani civilni družbi, vključno z nevladnimi organizacijami. Ni zavezujoče narave, ne predpisuje pravil ali zahteva mehanizmov uveljavljanja; njegova izjemna vrednost pa je v tem, da deležnikom v demokratičnem procesu ponuja smernice za delovanje. Njegov cilj je omogočiti njihovo sodelovanje ter povečati opolnomočenje državljanov in njihovo participacijo v demokratične procesu na lokalni, regionalni in nacionalni ravni. Njegova usmeritvena vrednost pomeni izjemen doprinos k večji demokraciji.

61. Navedbe pritožnikov, ki se nanašajo na interpretacijo izida ponovljenega referenduma o Zakonu o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača - Koper in aplikacijo na lokalne volitve, se izkažejo kot nerelevantne.

62. Tožena stranka tudi ponovno poudarja, da so navedbe pritiožnikov glede donacij neutemeljene in povsem pavšalne. Ker se do njih tožena stranka ne more konkretno opredeliti, zgolj pojasnjuje, da je v enajsti točki 3. člena Zakona o javnih financah donacija opredeljena kot namenski neodplačani prihodek, ki ga domača ali tuja pravna ali fizična oseba prispeva za določen namen (npr. darilo, pomoč, volilo, denarna zapuščina). Kot izhaja iz navedenega, je donacija zakonit prihodek občine, ki je prikazan v proračunu MOL.

63. Glede očitkov pritožnikov o domnevno koruptivnem in obenem protiustavnem ravnanju visokih predstavnikov treh verskih skupnosti gre za osebna mnenja posameznikov, za njihova osebna prepričanja, ki jih lahko posamezniki izražajo skladno s svojo svobodno voljo.

64. Tožena stranka se sklicuje tudi na 40. člen ZLV in navodilo občinskim volilnim komisijam za izvedbo rednih volitev v občinske svete in rednih volitev župana. Navodilo v točki 9. (glasovanje na voliščih) pravi, da glasovanje in delo na voliščih poteka po pravilih, ki jih določa Navodilo za delo in volilnih odborov, ki ga sprejme Državna volilna komisija. V Navodilu za delo volilnih odborov pri izvedbi glasovanja na lokalnih volitvah 18. novembra 2018, številka 041-47/2018-5 z dne 2. 11. 2018, je bilo uvodoma določeno, da se pri organizaciji in delu na voliščih ter poteku glasovanja na podlagi 75. člena ZLV smiselno uporabljajo določbe ZVDZ, ki v IX. poglavju (63. in 68. člen) ureja glasovanje na voliščih. ZVDZ v tretjem odstavku 64. člena določa, da volilne komisije pripravijo pravočasno vsa volišča, ki so jih določile, potrebno število prosojnih glasovalnih skrinjic, tiskane glasovnice in drugo volilno gradivo. Posebnih določb glede seznamov list kandidatov, o katerih se glasuje, ZLV ne vsebuje. ZVDZ v četrtem odstavku 64. člena ZVDZ ne določa natančno, na katerem mestu in koliko oddaljeno od samega prostora glasovanja, opremljenega na način, da preprečuje opazovanje od samega prostora glasovanja, opremljenega na način, da preprečuje opazovanje volivca pri izpolnjevanju glasovnice, je treba razobesiti razglase s seznami list kandidatov. Navodilo za delo volilnih odborov pri izvedbi glasovanja na lokalnih volitvah v točki 4.2 določa, da volilni odbor na vidno mesto obesi razglase – edino konkretnejše določilo glede mesta razobešanja je, da se razglasi nalepijo, po možnosti, znotraj kabine, boksov, pregrad itd. Iz citiranega Navodila tako izhaja, da gre za priporočilo (odvisno od dejanskih možnosti v konkretnem prostoru), da se razglasi nalepijo znotraj kabin/boksov/pregrad, da pa to ni točno določeno, (zakonsko) predpisano določilo o natančni poziciji in oddaljenosti razglasov. V primeru, da se je volivec pred izpolnjevanjem glasovnice odločil, da začasno zapusti to mesto z namenom, da si ogleda razglase s seznami kandidatov, ki morebiti res niso bili nalepljeni znotraj kabine, kjer je volivec glasoval, to nikakor ne pomeni kršitve tajnosti glasovanja in ne pritiska na volivca in ne predstavlja posega v možnost izbire kandidata v skladu z voljo volivca. Morda pomeni malce več fizičnega vložka v preveritev liste kandidatov, ne more pa pomeniti vdora v tajnost glasovanja in možnost izbire.

65. Glede navedb, da so volilne skrinjice "plastične košare" tožena stranka pravi, da ni bila prijavljena oziroma zabeležena nobena tovrstna kršitev niti tekom predčasnih volitev niti na dan 18. 11. 2018. 66. Poleg tega tožena stranka pojasnjuje, da so bile vse volilne skrinjice na levem in desnem robu med pokrovom in skrinjico zavarovane z varnostno nalepko, ki v primeru, da se nepooblaščeno odlepi, pusti sled. Na voliščih za predčasne volitve pa so bile po vsakem zaključenem dnevu glasovanja reže skrinjic še dodatno zavarovane z varnostni nalepkami, tako da je bila reža popolnoma zaprta.

67. Tožena stranka še enkrat poudarja, da so navedbe pritožnika ne glede na izobešanja list kandidatov in volilnih skrinjic v tem postopku neupoštevne in jih sodišče ne sme presojati že zato, ker jih je treba najprej uveljavljati z ugovorom po 98. členu ZLV, ki ga je prvi pritožnik vložil prepozno, drugi pritožnik pa ga sploh ni vložil. 68. Trditev pritožnikov, da gre za enostranske propagandne objave v korist C. C. in njegove liste v javnem glasilu Ljubljana, nima podlage na nobeni dejstveni osnovi. Tožena stranka v dokaz teh navedb predlaga vpogled v vseh 10 izdanih številk glasila Ljubljana v letu 2018 in 1 izredno (volilno) številko. Glasilo Ljubljana ima skladno z Odlokom o ustanovitvi in izdajanju javnega glasila Ljubljana jasno določeno poslanstvo in namen: Glasilo je namenjeno obveščanju javnosti o dogodkih v Mestni občini Ljubljana ter o hotenjih in interesih občanov. Glasilo opravlja nalogo osrednjega informatorja o življenju in delu v Mestni občini Ljubljana. Cilj glasila je objavljanje objektivnih in celovitih informacij o vseh področjih življenja in dela v Mestni občini Ljubljana (8. člen). Jeseni leta 2017 je bil na podlagi javnega razpisa, za odgovornega urednika glasila Ljubljana izbran K. K., ki je v programski zasnovi glasila za naslednje obdobje izpostavil troje prednostnih osi. Z desetimi programskimi točkami je K. začrtal uredniško politiko, ki jo je potrdil uredniški odbor glasila Ljubljana, sicer imenovan dne 29. 11. 2014, na 1. izredni seji Mestnega sveta MOL. V letu 2018 je glasilo Ljubljana izhajalo skladno s terminskim načrtom in izšlo 10 krat. Leta 2018 je bilo volilno leto, ki za glasilo Ljubljana prinaša dodatne obveznosti: izdajo posebne volilne številke s seznami kandidatov za župana, kandidatov in kandidatk za člane mestnega sveta in kandidatov in kandidatk za člane svetov četrtnih skupnosti. Ta številka je prav tako izšla novembra, v njej pa so navedeni vsi kandidati in kandidatke na lokalnih volitvah v MOL (kar dokazuje izdana volilna številka glasila).

69. Glasilo Ljubljana pokriva vse teme, ki so pomembne za življenje občank in občanov v MOL, teme so obravnavane jedrnato, segajo pa od infrastrukturnih pridobitev, sociale, zdravja, izobraževanja, športa, kulture, ekologije, zgodovine Ljubljane, mladih otrok, starejših, do programov v sedemnajstih Četrtnih skupnosti, do spremljanja in povzemanja dela Mestnega sveta itd. Že bežen pregled vsebine izdanih desetih številk v letu 2018 jasno pokaže, da v glasilu Ljubljana vsebine, povezane s predstavitvijo stališč vodstva občine, političnih strank in list v Mestnem svetu, zavzemajo zelo majhen del obsega posamezne številke glasila.

70. Tožena stranka v dokaz teh navedb predlaga vpogled v volilno številko glasila s seznami vseh kandidatov na lokalnih volitvah v MOL in redno novembrsko številko glasila brez vsakršnih političnih tem ali stališč. Uredniški odbor glasila Ljubljana je na seji 6. 9. 2018 sprejel sklep, da bo skladno s prakso v zadnjih letih v času volitev izšla posebna volilna številka glasila s seznami vseh kandidatov za župana, člane in članice mestnega sveta in svetov četrtnih skupnosti, da pa ne bo predstavljal stališč posameznih strank in list v redni številki glasila. Tako je izšla v novembru posebna volilna številka s seznami vseh kandidatk in kandidatov. V redni, novembrski številki glasila Ljubljana ni bilo nobenega prispevka, v katerem bi s svojimi stališči nastopal župan, podžupani ali člani LJZ, v njej ni niti ene fotografije župana ali koga iz županove vodstvene ekipe, v njej ni bilo nobenih tem, ki bi tako ali drugače imele politično konotacijo. Zato je trditev o zlorabi v politične namene povsem deplasirana, brez osnove v dejstvih in zlonamerna. Posledično v glasilu tudi ni objav in stališč drugih kandidatov na lokalnih volitvah. Dokaz temu je tudi dejstvo, da niti en medij v času volilne kampanje ni izpostavil glasila Ljubljana kot problematičnega, kot je bil to primer z nekaterimi drugimi občinskimi glasili. Pritožnika sta si to trditev kratko malo izmislila in vrgla glasilo Ljubljana v enak koš s "problematičnimi" glasili, ki so jih izpostavili nekateri mediji.

71. Urednik glasila je samostojen in avtonomen, v celoti odgovoren za izvajanje uredniške zasnove glasila, ki jo preverja in spremlja uredniški odbor glasila. Izbor tem, piscev, fotografij, odgovornost za kakovostno izdajo številke od oblikovanja do tiska je v pristojnosti urednika.

72. V oktobrski številki, ki je izšla 10. 10. 2018 je bil objavljen intervju z županom na treh straneh, v septembrski številki pogovor s podžupanjo N. N. in podžupanom O. O. prav tako na treh straneh, v marčevski številki intervju s podžupanjo P. P. na dveh straneh, v maju je podžupan R. R. prispeval polstranski uvodnik, polstranski uvodnik pa je prispeval aprila tudi podžupan S. S. Vodstvo MOL je torej imelo v glasilu v letu 2018 devet strani, glede na vse ostale teme in osebe, ki so pisale v glasilu, in objavljenih 588 strani glasila v letu 2018, pa je to zanemarljivo. Točneje, vsebine, v katerih neposredno nastopajo župan in podžupani, zavzemajo v letu 2018 natanko 1,53 % obsega izdane številke.

73. Tožena stranka navaja še en podatek, ki jasno zavrača trditev pritožnikov o vsebini glasila. Od približno 1300 objavljenih fotografij v 10 izdanih številkah glasila v letu 2018 je župan C. C. navzoč zgolj na 13-ih fotografijah. In to kljub dejstvu, da uredništvo ni v ničemer omejeno z izbiro fotografij, in kljub dejstvu, da Mestna občina Ljubljana vsako leto uresničuje preko 100 novih projektov (v letu 2017 denimo 102 projekta) in bi bil posledično župan lahko na fotografijah ob vsakem takem projektu.

74. Prav tako so v glasilu objave fotografij župana C. C. zelo redke, ne glede na veliko število uresničenih mestnih projektov. V septembrski številki je bil župan na naslovnici na fotografiji s prvošolci z razlogom, saj je bila osrednja tema glasila povezana z novimi investicijami v šole: izredno velikimi in številnimi investicijami v zadnjem obdobju v šole (samo v letu 2018 je bilo investicijam v šole namenjenih 47 milijonov EUR), prav tako je župan na prvi šolski dan obiskal kar 11 od 48 osnovnih šol v MOL, kar kaže na izrazito naklonjen odnos tudi župana osebno do vlaganja v šole in izboljševanje pogojev za izobraževanje. Prav tako so investicije v šolstvo primer, zakaj je glasilo Ljubljana pomemben informator; kljub pomembnosti za občanke in občane, teh v drugih medijih praktično ni mogoče najti.

75. Vsekakor pa glasilo Ljubljana ni edini medij v tej državi in v MOL, zato pritožnika očitno podcenjujeta bralce in bralke glasila ter precenjujeta vpliv glasila na politično podobo v lokalni skupnosti.

76. Zaključek, da v glasilu Ljubljana ne sme biti objavljenega prav nobenega intervjuja z vsakokratnim županom in prav nobene njegove fotografije, bi bil absurden, saj ne gre za politično propagando za potrebe bodočih volitev, temveč za predstavitev dejanskih in za občane relevantnih dogodkov in dosežkov v občini, v katerih je vsakokratni župan udeležen glede na naravo svoje funkcije.

77. V konkretnem primeru ni potrebe po izvedbi javne obravnave, kot neutemeljeno navajata tožeči stranki. Iz pritrdilnega ločenega mnenja sodnice H. H. v sklepu Ustavnega sodišča Up-1410/18, na katerega se sklicujeta pritožnika, izhaja zgolj, da mora biti v a posteriori volilnem sporu javna obravnava praviloma opravljena, upoštevaje seveda zatrjevane volilne nepravilnosti in oceno njihovega vpliva na volilni izid. 78. Glede na očitno pavšalnost in neutemeljenost navedb pritožnikov in glede na nedopustno širjenje trditvene podlage šele v tej pritožbi, ki posledično ni upoštevna (je pa kljub temu še vedno pavšalna in očitno neutemeljena), v predmetni zadevi ni potrebe po izvedbi javne obravnave, saj je zadeva brez tega zrela za (za pritožnika neugodno) odločitev sodišča. Poleg tega pa tožena stranka izpostavlja četrti do sedmi odstavek 59. člena ZUS-1, ki določajo, da sodišče vselej sodi na seji v sporih o zakonitostih aktov volilnih organov. Kadar sodišče sodi na seji, seja ni javna, sodnik poročevalec pa ima v postopku pred sejo enaka pooblastila, kot jih ima po določbah tega zakona predsednik senata. O pravnih sredstvih odloči sodišče na seji. Pritožnika tudi ne substancirata, o čem naj bi izpovedale predlagane priče navedene na strani 13 tožbe. Tožena stranka posledično nasprotuje zaslišanju teh prič in tudi sicer meni, da priče ne morejo izpovedati o nobenem pravno relevantnem dejstvu za ta postopek. Relevantno dejansko stanje je razvidno iz listin in priče niso primeren dokaz za njegovo dokazovanje.

79. Zaslišanje strank in prič je lahko le dokaz dejstev, ki jih stranki pred tem konkretno, substancirano in pravočasno zatrjujeta, ni pa namenjeno temu, da pritožnika preko zaslišanj šele iščeta in ugotavljata morebitna dejstva, ki bi jima bila v korist in jih sploh ne zatrjujeta. Izvedba teh dokazov je torej nedopustna.

80. Sodišču je tožena stranka predlagala, da zavrže tožbo oziroma pritožbo, ki jo je vložil drugi pritožnik (kandidat za župana G. G.), ker njegova tožba oziroma pritožba ni dovoljena in ni aktivno legitimiran za njeno vložitev. Zahtevek za odpravo in razveljavitev Odločbe Mestnega sveta Mestne občine Ljubljana (možna je le njena odprava) ter poročila o izidu rednih volitev za župana ter mestni svet ter zahtevo po vrnitvi zadeve Mestni volilni komisiji, da ugotovi izid volitev brez upoštevanja glasov za C. C. ali da razveljavi volitve in razpiše ponovne volitve z ostalimi potrjenimi kandidati brez izločenih kandidatov, in zahtevo pritožnikov, da sodišče samo ugotovi izid brez upoštevanja glasov za C. C. in zahtevo, da sodišče razpiše ponovne volitve z ostalimi potrjenimi kandidati brez izločenih kandidatov, pa naj sodišče zavrne.

Pripravljalna vloga z dne 14. 1. 2019 pritožnika A. A. (in G. G.):

81. V pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2019 sta pritožnika navedla, da je stroškovni predlog tožene stranke neutemeljen, saj se pritožbeni postopki v volilnih zadevah vlagajo v javnem interesu in ne v interesu stranke, ker varujejo integriteto volitev in demokracije. Zato stroške postopka in svojega odvetnika krije državni organ sam. V drugi točki odgovora MOL predlaga zavrženje pritožbe v delu, ki se nanaša na G. G., ker ta pred tem ni vložil ugovorov zaradi nepravilnosti pri delu volilnih odborov. Stališče je napačno, saj se pritožba na občinski svet lahko vloži zaradi vseh nepravilnosti in ni potrebna vložitev ugovora. To potrjuje obširna praksa Upravnega sodišča. ZLV res omenja pritožnika in ne omenja, da ima pravico do pritožbe vsak volivec, a ZLV s tem ne odvzema pravice do pritožbe vsakemu volivcu, kateremu daje pravico Ustava. Da ima po ustavi pravico do pritožbe vsak volivec, saj gre za postopek v javnem interesu, potrjuje praksa Ustavnega sodišča (na primer v referendumskih zadevah, kjer veljajo enaki standardi, U-I-191/l7), v volilnih zadevah to izrecno navaja pritrdilno mnenje H. H. Up-1410/18; to pravico daje tudi Kodeks dobrih praks v volilnih zadevah. Navedbe, da A. A. nima pravnega interesa, so torej neutemeljene, saj ima pravni interes po Ustavi vsak volivec.

82. Odvetnik MOL za razliko od pritožnikov, ki svoje trditve podkrepijo z navajanjem sodne prakse in literature, ne navede nič, torej gre v njegovih pisanjih očitno le za želje ali domišljijo. Odvetnik tožene stranke ne sledi stališčem pritožnikov, saj je bral napačne predpise. Pritožnika sta pisala o Kodeksu dobrih praks v volilnih zadevah, ki sta ga sprejela leta 2002 Beneška komisija in Svet Evrope ter je del naše ustave, odvetnik tožene stranke pa piše o "Kodeksu dobrih praks participacije civilne družbe v procesih odločanja, ki je bil sprejet s strani Konference mednarodnih NVO-jev" leta 2009. Pritožnika torej pišeta o dokumentu, za katerega sta Ustavno sodišče in ESČP potrdila, da je del naše ustave in je tudi akt Sveta Evrope, odvetnik pa govori o čisto drugem nepomembnem aktu, ki so ga sprejele nevladne organizacije in ga ni sprejel Svet Evrope, pa tudi z volitvami ni povezan. Po Kodeksu dobrih praks v volilnih zadevah se ta spor mora voditi brez posebnih formalnosti in sodišče ne sme zaradi pretirane formalnosti pritožb zavreči.1 Zato sodišče ne bo moglo slediti predlogom MOL, s katerimi pa želi, da pritožbo zavrže s formalističnih razlogov, ki jih Svet Evrope ne dopušča (na primer predlogi MOL v točkah 4 in 5, kjer odvetnik M. K. spet navaja le želje in domišljijo brez navedbe sodne prakse, ki bi potrdila navajanja).

83. MOL nadalje navaja, da je tožbeni zahtevek neodpravljivo nesklepčen, ker predlaga sodišču med drugim tudi razpis ponovnih volitev z ostalimi potrjenimi kandidati brez izločenih kandidatov, za to pa naj ne bi bilo podlage v Ustavi RS ali drugih predpisih. V Ustavi takšna podlaga seveda obstaja, saj je treba varovati integriteto volitev in s ponovitvijo volitev skupaj z izločenimi kandidati, ki pravila kršijo, bi volitve izgubile integriteto. Da je izločitev kandidatov in ponovitev volitev brez izločenih kandidatov skladna z EKČP, je potrdilo ESČP in že pred tem Komisija, v zvezi s Francijo in ZK, kjer se kandidati izločijo in ne smejo sodelovati pri volitvah eno ali dve leti.

84. V točki 6 se odvetnik sklicuje na 20. člen ZUS-1 in zatrjuje novoto, a ve, da gre za postopek v javnem interesu, pri katerem omejitev z 20. člena ZUS-1 ne velja. Navedbe in dokazi se lahko dodajajo do javne obravnave.

85. MOL v točki 7 trdi, da so pritožbene navedbe nejasne. To je še razlog več, da je treba razpisati javno in ustno obravnavo, kjer bosta pritožnika navedbe, ki so toženi stranki nejasne, na enostavnejši način ustno pojasnila.

86. MOL pravi, da namen glasila ni bil vplivati, a dobro ve, da je namen vsakega glasila vplivati. Če bi trošili denar in pripravljali glasilo, ki ne bi imelo nobenega namena vplivati na kogarkoli, bi šlo za neupravičeno trošenje javnih sredstev. MOL hkrati tudi priznava, da je glasilo imelo velik vpliv, saj piše, da so ga občani dobro sprejeli in da je imel široko branost. Že zato bo potrebna obravnava in zaslišanje prič, da župan, predstavniki MOL, uredniki in ostali sodelujoči pojasnijo, kakšen je bil namen glasila (če to ni bil vplivanje), kako so izmerili, da je imel široko branost in kako so se odločili o promoviranju župana med otroci na glasovnici. Ker je MOL že sama napisala v odgovoru, kaj menijo volivci (da so dobro sprejeli), MOL tudi potrjuje, da je revija pristranska, priznava, da je na glasovnici župan z otroci, da je od vseh deset številk v letu 2018 ravno pred volitvami intervju z županom, da ni objav o ostalih kandidatih, da so zavestno ravno pred volitvami objavili promoviranje in hvalisanje o šolah.

87. MOL pravi, da pri glasilu ne gre za propagando, ampak za seznanjanje z novostmi. Seveda gre za propagando. Inšpektorat za notranje zadeve vse takšne objave šteje za propagando in jih tudi kaznuje po zakonski določbi, ki prepoveduje javno volilno propagando (ZVDZ, ZLV, ZVRK). Na podlagi navedbe MOL v odgovoru predlagata tudi zaslišanje Inšpektorata za notranje zadeve in njegovega vodjo.

88. V zvezi s košarami ali volilnimi skrinjicami je očitno med strankama sporno dejansko stanje, za to pa je potrebna javna obravnava in predlagata vpogled v skrinjice oziroma košare. V zvezi z javno in ustno obravnavo je jasno, da bo obravnava morala biti izvedena (zadeve Mirovni inštitut, Pro Plus, Petkov in ostali, Kodeks, pritrdilno ločeno mnenje H.H. v Up-1410/18, U-I-191/17), saj imata pritožnika pravico do ustne predstavitve svojih stališč, do izvedbe dokazov in zaslišanja prič in do zaslišanja nasprotnih strank in kandidata C. C. Odvetnik ki omenja zakonsko določbo, ki izrecno pravice ne daje, ve, da ne gre za zakonsko pravico, ampak za ustavno pravico, zato tudi ni treba, da bi jo zakon omenjal. 89. Na podlagi vsega navedenega sta predlagala, da sodišče po opravljeni javni in ustni obravnavi in po izvedbi dokazov odloči, kot sta predlagala v pritožbi.

Sodba Upravnega sodišča v postopku opr. št. I U 2590/2018 z dne 25. 1. 2019 v zvezi s pritožbo z dne 24. 12. 2018 A. A. (in G. G.):

90. Upravno sodišče je s sodbo z dne 25. januarja 2019 (I U 2590/2018-19) odločilo o tej zadevi na seji senata, torej brez glavne obravnave, in sicer je pritožbo v delu, ki se nanaša na pritožnika G. G., zavrglo. V drugi točki izreka sodbe z dne 25. januarja 2019 je Upravno sodišče pritožbo tožnika A. A. zavrnilo kot neutemeljeno. V tretji točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

91. Upravno sodišče je v v sodbi z dne 25. 1. 2019 vzelo v presojo pritožbo A. A. glede županskih volitev, glede volitev v mestni svet in glede volitev v svet četrtne skupnosti ter je po vsebini v 52. odstavkih obravnavalo vseh pet ugovorov pritožnika A. A. in sicer: glede obveščanja o kandidatih na volišču; glede zaščitenosti volilnih skrinjic; glede prijav stalnega prebivališča pred volitvami; glede podpore C. C. na volitvah s strani verskih skupnosti; glede financiranja volilne kampanije C. C. iz proračunskih sredstev. Upravno sodišče je po vsebini presojalo ugovore A. A. za vse tri omenjene volitve in vseh pet ugovorov, čeprav je ob tem izpostavilo, da je v bistveno primerljivi zadevi, ko je šlo za referendumsko kampanijo v zvezi z gradnjo drugega tira Divača Koper, Vrhovno sodišče zaradi pravne praznine prekinilo postopek in zahtevalo presojo ustavnosti Zakona o referendumu in ljudski iniciativi, ki ji je Ustavno sodišče ugodilo.2 Upravno sodišče je namreč z razlogi v 114., 115. in 116. odstavku obrazložitve sodbe ocenilo, da tožniku lahko zagotovi učinkovito sodno varstvo in da ni nujno, da ravna enako kot Vrhovno sodišče v primerljivi zadevi in zato takrat ni prekinilo postopka in ni vložilo zahteve za oceno ustavnosti, ampak je ugotovilo, da se lahko pri odločanju o pritožbi opre na merila iz eno leto prej izdane odločbe Ustavnega sodišča (U-I-191/17-25) o podnormiranosti Zakona o referendumu in ljudski iniciativi in drugih primerljivih odločb Ustavnega sodišča v volilnih in referendumskih sporih in je pet tožbenih ugovorov pritožnika po vsebini obravnavalo (na seji senata). Obrazložitev, zakaj je Upravno sodišče odločalo na seji senata in ne na javni glavni obravnavi, je Upravno sodišče s sklicevanjem na 23. člen Ustave in Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter četrti odstavek 59. člena ZUS-1 utemeljilo v odstavkih 208., 211., 212. in 213. sodbe z dne 25. 1. 2019. Odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi I Up-135/19-23, U-I-37/19-12 z dne 5. 6. 2019 in njene posledice za obravnavani spor:

92. Dne 17. 4. 2019 je bilo Upravno sodišče obveščeno s strani Ustavnega sodišča, da je Ustavno sodišče s sklepom z dne 4. 4. 2019 sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo A. A. zoper sodbo Upravnega sodišča z dne 25. 1. 2019. Ustavno sodišče je o pobudi za presojo ustavnosti in ustavni pritožbi (Up-135/19-23, U-I-37/19-12) A. A. odločilo dne 5. 6. 2019. Ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča z dne 25. 1. 2019 je vložil samo A. A. Zato je sodba Upravnega sodišča z dne 25. januarja 2019 glede zavrženja pritožbe v delu, ki se nanaša na pritožnika G. G., ostala pravnomočna.

93. Ustavno sodišče je v drugi točki izreka odločbe z dne 5. 6. 2019 zavrglo ustavno pritožbo A. A. glede volitev za župana, o razsodbi glede volitev v četrtne skupnosti pa je Ustavno sodišče v opombi št. 20 navedlo, da to ni pomembno za odločitev. Ustavno sodišče je torej razveljavilo prvotno sodno Upravnega sodišča samo v delu, ki se nanaša na volitve za člane Mestnega sveta Mestne občine Ljubljana, in zadevo je Ustavno sodišče samo v tem delu vrnilo Upravnemu sodišču v ponovno odločanje. To pomeni, da je sodba Upravnega sodišča z dne 25. 1. 2019 glede pritožbe A. A. o volitvah za župana Mestne občine Ljubljana, tako z vidika pritožnika kot volivca na volitvah za župana kot z vidika pritožnika kot kandidata na volitvah za župana, in o volitvah v četrtne skupnosti, postala pravnomočna in ni predmet tega sodnega postopka. Ob tem, ko je Ustavno sodišče razveljavilo sodbo in vrnilo Upravnemu sodišču v ponovno sojenje pritožbo A. A. le v delu, ki se nanaša na volitve v mestni svet MOL, je vzelo v presojo samo ugovor glede nepravilnosti financiranja volilne kampanije. Zavzelo je stališče, da se je "glede na navedbe ustavne pritožbe omejilo na presojo stališč Upravnega sodišča o volilni nepravilnosti glede financiranja volilne kampanije."3

94. Ustavno sodišče je razveljavilo sodbo Upravnega sodišča v delu, ki se nanaša na volitve za člane Mestnega sveta MOL, ker je ugotovilo, da je Upravno sodišče presojalo dejanska vprašanja,4 a je dejanska vprašanja razrešilo na seji, opirajoč se na četrti odstavek 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče vselej sodi na seji v sporih o zakonitosti aktov volilnih organov. Upravno sodišče v prvotni sodbi tega določila ZUS-1 sicer ni razlagalo v tem smislu, da Upravno sodišče ne sme imeti glavne obravnave, saj je navedlo, da bi lahko odločalo tudi na podlagi glavne obravnave,5 vendar pa v konkretnem primeru ustavne določbe po mnenju Upravnega sodišča glavne obravnave niso zahtevale. Na tej točki pa je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice do javnosti sojenja v prvotnem postopku pred Upravnim sodiščem deloma iz razloga oziroma na podlage nove interpretacije tega določila, da določba četrtega odstavka 59. člena ZUS-1 ne velja za volilne spore po volilnem dnevu. Ker je Upravno sodišče sámo ugotavljalo, kaj je vsebina kopij sedmih strani glasila Ljubljana, ki jih je pritožnik priložil pritožbi, in je tudi analiziralo predloženi del intervjuja z C. C. na četrtem predloženem dokaznem listu, in je ocenilo, da nepravilnost, ker se je propagandna vsebina financirala iz proračuna občine, ni mogla vplivati na izid volitev,6 v tem primeru ni šlo zgolj za pravna vprašanja, ampak je Upravno sodišče ugotavljalo določena dejstva v zvezi s propagandnim materialom, ki pred tem pred Mestnim svetom niso bila ugotovljena.7 Zato bi moralo po mnenju Ustavnega sodišča Upravno sodišče na podlagi 22. člena Ustave odločiti o zadevi na podlagi javne glavne obravnave.

95. Po drugi strani pa po mnenju Ustavnega sodišča Upravno sodišče ni ugotavljalo določenih dejstev, pa bi jih moralo. Ustavno sodišče je v postopku ustavne pritožbe navedlo, da ni moglo vzpostaviti jasne povezave med tistim, kar je pritožnik zatrjeval glede glasila Ljubljana, in tem, kar je ugotovilo Upravno sodišče; glasilo Ljubljana pa naj bi bilo po mnenju pritožnika pristransko v korist župana, medtem ko naj drugi kandidati ne bi imeli možnosti predstavljanja sebe in svojih programov v tem glasilu.8 Poleg tega je Ustavno sodišče ugotovilo, da predstavnik predlagatelja liste, katere mandate je pritožnik izpodbijal, ni bil pritegnjen v postopek pred Upravnim sodiščem. Prav ta pa bi moral biti nasprotna stranka v postopku in z vidika te stranke bi se moralo presojati, ali gre za spornost upoštevnih dejstev med pritožnikom in nasprotno stranko. V postopku pred Upravnim sodiščem je tako ostalo odprto, ali in katera dejstva naj bi bila v postopku sporna.9

96. Ustavno sodišče je v odstavku 43 odločbe z dne 5. 6. 2019 odločilo, da potem, ko se je Upravno sodišče, po navedbah sodbe, sámo spustilo v obravnavo pritožnikovih očitkov o nedovoljenem javnem financiranju, je obravnavalo eno od vprašanj, ki so izjemnega pomena za poštenost vsakega volilnega postopka, saj lahko izkrivljajo voljo volivcev in povzročajo neenakost med kandidati v volilni tekmi. "V takem primeru je še toliko pomembneje vsem strankam volilnega spora omogočiti, da na javni glavni obravnavi ustno predstavijo in soočijo svoja stališča do ugotovljenih dejstev, se izjavijo o njihovi upoštevnosti za presojo, ali ta ustrezajo zakonskemu dejanskemu stanu nedopustnega financiranja, kot tudi o njihovem vplivu na volilni izid." V 45. odstavku obrazložitve odločbe pa Ustavno sodišče pravi, da je "glede na navedeno Upravno sodišče s stališči, s katerimi je utemeljilo odločanje v volilnem sporu brez glavne obravnave, kršilo pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave." Nadaljevanje postopka po objavi odločbe Ustavnega sodišča z dne 5. 6. 2019 do javne glavne obravnave pred Upravnim sodiščem dne 26. 8. 2022:

97. Pritožnik A. A. je dne 8. 7. 2019 podal novo vlogo in v njej predlagal zaslišanje prič, in sicer G. G., Š. Š., T. T. in U. U., dva predstavnika kmetov, lastnikov zemljišč na trasi CO, direktorja občinske uprave Ljubljana, I.I., ki je po pisanju medijev zaradi nevzdržnih razmer, to je množičnega navala na vpisna okenca v predvolilnem času, odstopil z mesta direktorja mestne uprave, zaslišanje strokovnjaka za lokalne volitve ter zaslišanje V. V. zaradi pridobitve ekspertnega mnenja o demokratičnih standardih na lokalnih volitvah. Za župana je zahteval uporabo detektorja laži. 98. V pripravljalni vlogi z dne 12. 8. 2019 tožnik bolj obširno na podlagi medijskih objav in na podlagi drugih informacij navaja, da je prišlo do uvoza volivcev iz drugih občin Slovenije, iz držav EU in iz bivših republik SFRJ, da se je zgodila stavka delavcev na okencih za registracijo en mesec pred volitvami. Zahteval je neodvisno dokumentacijsko preiskavo, iz katere bo razvidna frekvenca vpisov v zadnjih 12 mesecih pred volitvami. Omenja tudi problem številnih vpisov na isti fiktivni naslov. Pravi, da je to stvar policije in kriminalistične službe. Sodišče naj to zahteva od pristojnih organov. Kar pa zadeva zlorabo glasila "Ljubljana", pa pritožnik navaja, kaj vse bi namesto fotografiranja župana z učenci moralo biti v glasilu, pa tam ni našlo svojega mesta zaradi pristranosti glasila. Da bi potrdil test pristranosti, tožnik pravi, da je dva meseca po volitvah skušal objaviti en prispevek. Prispevek je bil zavrnjen, čeprav je urednik K. K. objavo osebno najavil za mesec januar 2019. Pritožnik je dne 11. 9. 2019 predlagal še dokaz, in sicer zaslišanje Z. Z. 99. Dne 2. 12. 2019 je Upravno sodišče ugotovilo, da je ZLV do tolikšne mere podnormiran, kljub delni in začasni ureditvi pravnega stanja, ki ga je vzpostavilo Ustavno sodišče z odločbo z dne 5. 6. 2019, da je podalo zahtevo za presojo ustavnosti ZLV z vidika pravne države, učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave in volilne pravice iz prvega in drugega odstavka 43. člena Ustave. V drugi točki izreka sklepa z dne 2. 12. 2019 je bilo odločeno, da se postopek nadaljuje po objavi odločitve Ustavnega sodišča o vloženi zahtevi za oceno ustavnosti iz prve točke izreka tega sklepa.

100. V postopku obravnave te zahteve pred Ustavnim sodiščem je Državni zbor RS potrdil stališča Upravnega sodišča, da je ureditev lokalnih volitev ustavnopravno sporna, da to stanje zahteva temeljito, premišljeno in sistemsko enotno ureditev za funkcionarje na državni in lokalni ravni. Podobnega mnenja je bila v postopku pred Ustavnim sodišče tudi Vlada.10

101. Vendar je bila časovno že pred zahtevo Upravnega sodišča za oceno ustavnosti ZLV v zadevi A. A. vložena ustavna pritožba Ž. Ž. kandidatke za županjo v Šmarjeških Toplicah. Ustavno sodišče je menilo, da je Upravno sodišče v zahtevi za presojo ustavnosti ZLV v zadevi A. A. izpostavljalo vsebinsko enake razloge za neustavnost zakona, kot jih je uveljavljala ustavna pritožnica Ž. Ž., in je zato zahtevo Upravnega sodišča za presojo ustavnosti ZLV v zadevi A. A. zavrglo.11 Tako je pred odločitvijo o zahtevi Upravnega sodišča o protiustavnosti ZLV v obravnavanem sporu Ustavno sodišče v postopku reševanja ustavne pritožbe Ž. Ž. razsodilo, to je bilo 4. 6. 2020, da je ZLV "tako pomanjkljiv in nedoločen, da bistveno otežuje oziroma celo onemogoča učinkovito uresničevanje pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave."12 Ustavno sodišče je postavilo rok 6 mesecev, da zakonodajalec odpravi protiustavnost ZLV.

102. Upravno sodišče je odločbo Ustavnega sodišča o zavrženju zahteve za presojo ustavnosti ZLV prejelo dne 14. 9. 2020, in z objavo sodne odločbe Ustavnega sodišča so bili tudi izpolnjeni pogoji za nadaljevanje sodnega postopka pred Upravnim sodiščem. Rok, ki ga je postavilo Ustavno sodišče v odločbi z dne 4. 6. 2020 zakonodajalcu, da odpravi protiustavnosti ZLV, se je neuspešno iztekel 4. 6. 2021. To pomeni, da mora Upravno sodišče v predmetni zadevi odločati na podlagi neustavnega ZLV. Vendar pa je Ustavno sodišče v tretji točki izreka odločbe z dne 4. 6. 2020 v zadevi Ž. Ž. v vlogi "zakonodajalca", dokler ne bo Državni zbor RS obsežno, sistemsko in celovito uredil ne zgolj sodnega varstva, ampak vseh vprašanj v zvezi s pravnim varstvom volilne pravice,13 določilo način, kako je treba zagotavljati sodno varstvo volilne pravice.

103. Sodišče je dne 21. 9. 2021 prejelo novo pripravljalno vlogo pritožnika, v kateri med drugim pravi, da je volivec imel v volilni kabini le spisek prvo-uvrščenih kandidatov političnih strank; če se je hotel seznaniti z ostalimi nujnimi podatki o drugih kandidatih, kot se je zgodilo pooblaščencu tožnika U.U., je moral zapustiti glasovalno kabino. Takšne volitve so po njegovem mnenju nezakonite. V volilni kabini bi moral biti izobešen celoten seznam kandidatnih list in vsi kandidati. Predlagal je zaslišanje U. U., A. B., A. C., A. Č. in pritožnika. Predlaga, da sodišče ugotovi neveljavnost volitev članov Mestnega sveta MOL in da se odredijo nove volitve na podlagi obstoječih kandidatur.

104. Tožnik je tekom postopka večkrat prosil za preložitev razpisane glavne obravnave, in sicer je dne 17. 6. 2021 prosil za preložitev razpisane glavne obravnave zaradi težav pri pridobivanju pravnega zastopnika. Temu je sledil nov predlog pritožnika z dne 26. 7. 2021 za preložitev glavne obravnave na čas po sodnih počitnicah, vendar najkasneje do 15. 9. 2021. Dan pred na novo razpisano glavno obravnavo septembra 2021 je pritožnik zahteval izločitev sodnika poročevalca, poleg tega je zaradi Covida-19 postavil določene pogoje za izvedbo javne obravnave. Dne 15. 12. 2021 je pritožnik na sodišče vložil nov predlog, da se obravnava preloži na čas do uvedbe digitalnega načina navzočnosti javnosti v sodnih dvoranah. Podal je tudi predlog za podaljšanje roka za pridobitev pooblastila odvetniku za zastopanje. Sodišče je dne 30. 5. 2022 prejelo vlogo A. D., iz katere je razvidno, da je pritožnik uspel dobiti njegovo pooblastilo za zastopanje po tem, ko ga je na to pozval predsednik Odvetniške zbornice Slovenije. V vlogi je kot "tožečo stranko" navajal tudi G. G., ki mu je tudi podpisal pooblastilo za zastopanje (listovna št. 323). Hkrati je odvetnik sodišče prosil, da glavna obravnava ne bi bila razpisana pred mesecem julijem 2022. Priprava, potek in izvajanje dokazov na glavni obravnavi dne 26. 8. 2022:

105. Sodišče je na glavno obravnavo vabilo A. D. in pritožnika A. A., pooblaščeno odvetniško družbo tožene stranke ter A. E., predstavnika Liste E. Vabilu so se odzvali A. D. (za pritožnika), pritožnik A. A., odvetnik M. K. in odvetnica D. K. (za toženo stranko). Med prisotnimi v okviru javnosti na glavni obravnavi je bil tudi G. G. 106. Na obravnavi je najprej sodnik poročevalec podal daljše poročilo o zadevi, ki je sestavni del zapisnika o glavni obravnavi in je v pisni obliki priloženo v spis. Poročilo se je v luči primerne oziroma volilnemu sporu po volilnem dnevu prilagojeni uporabi določila 285. člena Zakona o pravdnem postopku nanašalo na pravne okoliščine, ki so deloma vključene tudi sodbo, in sicer v odstavkih od 91 do 103. Kot se je izrazilo sodišče v poročilu na začetku glavne obravnave, je bilo natančnejše poročilo v tej zadevi potrebno iz razlogov, da so stranke skupaj s sodiščem seznanjene na isti pravni podlagi o tem, za kakšen spor pravzaprav gre v tej zadevi, katero je sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje in katera pravila in standarde je treba upoštevati v tem sodnem postopku, ker je ZLV še vedno protiustaven, ker nima nobenih določb o volilnem sporu po volilnem dnevu ter zaradi izrednega pomena, ki ga imajo volilni spori za zaupanje ljudi v učinkovitost in smiselnost demokratičnih sistemov v državah Sveta Evrope.14

107. Sodišče je pozvalo stranki, da podata morebitne pripombe na poročilo, pooblaščenca pritožnika pa tudi, da lahko v tem okviru poda tudi določene poudarke iz pritožbe.

108. Odvetnik pritožnika ni podal pripomb na poročilo o zadevi. Na glavni obravnavi je pooblaščenec tožnika podal dodaten argument v smislu primerjalno-pravne sodne prakse v Nemčiji. Predložil je sodbo (za nasprotno stranko in sodišče) nemškega sodišča v Stutgartu z dne 12. 8. 2021 (v nemškem jeziku) z izvlečkom oziroma sporočilom za javnost in s prevodom tega sporočila za javnost v slovenščino, ki ga je pridobil en dan pred glavno obravnavo. Šlo je za spor v zvezi z županskimi volitvami v mestu Weinsberg. Iz slovenskega prevoda omenjenega sporočila za javnost izhaja, da je sodni senat ugotovil kršitev načela enakih možnosti, ker je bilo tožniku zaradi pomote prepovedano, da priloži svoj predvolilni letak izvodu časopisa Nachrichtenblatt z dne 10. 1. 2020. Te napake ni bilo mogoče popolnoma kompenzirati s tem, da je bilo tožniku ponujeno, da svoj predvolilni letak priloži naslednjemu izvodu omenjenega časopisa, saj je bilo tožniku onemogočen učinek predvolilnega letaka za pretekli teden. Druga napaka, ki jo je ugotovil senat nemškega sodišča, pa je bila v tem, da je mesto Weinsberg poznejšemu volilnemu zmagovalcu sporočilo, da nima pomislekov glede postavitve 40 plakatnih tabel, čeprav je bilo predvidenih 30 plakatnih mest, ter tožnika ob tem ni obvestilo, tako da je tožnik zmotno domneval, da je bilo dovoljenih le 30 plakatnih mest. Volilni zmagovalec je na volitvah zmagal s 56,24 odstotki. Sodni senat je ugotovil možnost, da volilni zmagovalec brez ugotovljenih predvolilnih napak ne bi dosegel absolutne večine veljavnih glasov ter bi bil tako potreben drugi krog. Sodni senat je razveljavil županske volitve. Udeležene stranke so lahko vložile pritožbo na to sodbo nemškega sodišča. Odvetnik pritožnika je na glavni obravnavi navedel, da če bi se Upravno sodišče RS zgledovalo po tem standardu, bi to vsekakor vodilo do ugodnega izida za pritožnika. Zaradi bližajočih se volitev je odvetnik pritožnika predlagal namesto oblikovalne ugotovitveno sodbo, ker bi bilo nesmiselno dva meseca pred volitvami razveljavljati prejšnje volitve. Takšna ugotovitvena sodba bi bila pomemben gradnik pri vzpostavljanju oziroma utrjevanju pravne države. Pri tem se je skliceval na drugi odstavek 64. člena ZUS-1. 109. Odvetnik tožene stranke je nasprotoval taki spremembi tožbe oziroma je predlagal, da se pritožba zavrže glede na to, da se vloga pritožnika in sprememba tožbe nanaša(ta) na županske volitve, županske volitve pa niso predmet tega postopka, na drugi strani pa volitve v mestni svet niso predmet predložene vloge in še manj spremembe tožbe.

110. Po pozivu sodišča je odvetnik pritožnika na zapisnik konkretno navedel vsebino spremenjenega tožbenega zahtevka, ki se v prvi točki po spremembi glasi: "Tožbi se ugodi. Ugotovi se, da je pri volitvah v Mesti svet MOL leta 2018 prišlo do kršitev, ki bi lahko vplivale na volilni izid zaradi tega, ker udeleženci volitev niso imeli enakopravne možnosti predstavitve v lokalnem glasilu Ljubljana."

111. V nadaljevanju je odvetnik tožene stranke zagovarjal, da takšna sprememba tožbe ni nikjer substancirana, da visi v zraku, ni jasno, kdo ni imel enakih možnosti in je zato umaknil prvotno prošnjo za dodelitev roka za pripravo odgovora na omenjeno vlogo, ki jo je pritožnik podal na glavni obravnavi. Izrazil je stališče, da so v tej zadevi povedali že vse, kar je bistveno in da nimajo več nobenih pripomb.

112. Pooblaščenec pritožnika je glede na protiargumente tožene stranke pojasnil, da ima župan tudi svojo župansko listo in da zato preferiranje župana vpliva tudi na svetniške volitve. Kot novo pričo je predlagal mestnega svetnika A. F. o tem, da so mestni svetniki večkrat odprli vprašanje pristranosti glasila "Ljubljana" in da bi priča lahko izpovedala o dejstvih, ki se nanašajo na poštenost volilne tekme.

113. Sodišče je na glavni obravnavi sprejelo sklep, da se sprememba tožbe, ki jo je predlagal odvetnik pritožnika ustno in pisno, pri čemer se oba predloga medsebojno tudi pomembno razlikujeta, ne dovoli. Prvič iz razloga, ker je temu nasprotovala nasprotna stranka, in drugič ker bi takšna sprememba "istovetnosti" zahtevka, pri čemer je Upravno sodišče določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 184. člena in prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) uporabilo zgolj v smislu "primernosti" oziroma prilagojeno specifičnostim volilnemu sporu po volilnem dnevu.15 Poleg tega, da je spremembi pritožbe nasprotovala tožena stranka, je bil tudi razlog za to nasprotovanje s strani tožene stranke tehten, ker bi se s tem odprle nove nejasnosti in nepopolnosti v pritožbi, za kar bi bilo potrebno pozivanje pritožnika na dopolnitev vlog, na kar bi tudi nasprotna stran morala dobiti čas in možnost za odgovor. To bi spet podaljšalo postopek. Sprememba tožbe, ki jo je predlagal odvetnik pritožnika na glavni obravnavi ustno, se tudi pomembno razlikuje od predloga za spremembo tožbe v pisni vlogi z dne 26. 8. 2022, kjer pritožnik varuje pravico "obeh tožnikov" do varstva njune pravice do enakosti volilne pravice, in kjer je govor o kandidaturi C. C. za župana. Zaradi tega predlog pritožnika ni bil smotrn za razrešitev spora in je sodišče s sklepom zavrnilo predlog za spremembo pritožbe.

114. V pripravljalni vlogi z dne 26. 8. 2022, ki jo je pooblaščenec pritožnika predložil šele na glavni obravnavi, pritožnik dodatno navaja nekatere argumente v zvezi s siceršnjimi ugovori. Pravi, da so ne kateri koli verski predstavniki, ampak prav predstavniki verskih skupnosti kot verskih organizacij, ki je ločena od države, podprli kandidata C. C. To pa pomeni, da ne gre zgolj za nezaželeno dejanje. Glede nenavadno povečanega števila volivcev pa pritožnik v vlogi z dne 26. 8. 2022 pravi, da gre za indic in da je do tega problema prišlo tudi v Srbiji, Bolgariji, BiH. O težavah z dokazovanjem tega naj bi se pohvalil "primorski župan". Postavlja se tudi vprašanje ustavnosti obstoječe zakonodaje, ki tujcem izven držav EU daje volilno pravico na lokalnem nivoju brez ustreznih varovalk. Slovensko ureditev je primerjal z ureditvijo v Latviji in na Slovaškem. V zvezi s tem se je skliceval na mnenje predsednika Zveze sodnikov v Nemčiji, Jensa Gnisa, ki je v monografiji iz leta 2017 menil, da je to v nasprotju z ustavo. Manipulacije s strani držav članic EU so v zvezi s tem manj verjetne, drugače pa naj bi bilo za volilne upravičence iz Srbije, Severne Makedonije, Kosova ter BiH, ker so se njihovi državljani v zadnjem desetletju množično priseljevali v Republiko Slovenijo. Sklicuje se na javno izjavo o vplivanju na volitve v Sloveniji s strani A. G., ki je poslanec nemškega parlamenta, na bosanski TV postaji FACE TV. Odvetnik je v pisni vlogi v zvezi s tem predlagal sodišču, da prekine postopek in zahteva presojo ustavnosti določbe 3. odstavka 5. člena ZLV oziroma njegove skladnosti z določbo tretjega odstavka 43. člena Ustave RS. Poleg tega pravi, da zakonodaja v Sloveniji na široko podeljuje pravico državljanom iz držav nečlanic EU, ki imajo dovoljenje za bivanje, čeprav tega pravo EU sploh ne zahteva. Zakonodaja nima varovalk zoper tovrstno t.i. "weaponisation of diaspora". Te nevarnosti naj bi se zavedala Francija in Švedska. Drugače kot v pisni pripravljalni vlogi, pa je odvetnik pritožnika ustno na glavni obravnavi navedel, da Upravno sodišče ni pristojno za to vprašanje in da bi bilo to vprašanje treba nasloviti na Ustavno sodišče

115. Sodišče je na glavni obravnavi sprejelo dokazni sklep, da se štejejo listine v upravnem spisu in v sodnem spisu za prebrane, izrecno pa je prebralo dele odgovora C. C. na tretje, četrto in peto vprašanje v intervjuju v oktobrski številki glasila Ljubljana, ki ga je pritožnik v okviru sedmih predloženih listov kot dokaz predložil v postopku. Pred tem je sodišče postavilo posebno vprašanje pooblaščencu pritožnika glede na to, da iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 5. 6. 2020 izhaja, da je morda Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice do sojenja na glavni obravnavi, ker je Upravno sodišče ugotavljalo določena dejstva v zvezi s propagandnim materialom, ki pred tem pred Mestnim svetom niso bila ugotovljena in da po mnenju ustavnega sodišča ni bilo mogoče vzpostaviti jasne povezave med tistim, kar je zatrjeval pritožnik glede glasila Ljubljana, in tem kar je ugotovilo Upravno sodišče. Zato je sodišče postavilo posebno vprašanje pooblaščencu pritožnika, kaj konkretno je v glasilu Ljubljana vplivalo na izid volitev v tem smislu, da drugi kandidati ne bi imeli možnosti predstavljati sebe in svojih kandidatov v tem glasilu in kar bi lahko vplivalo na oblikovanje svobodne volje volivcev za volitve v mestni svet MOL.

116. Pooblaščenec pritožnika je odgovoril, da glede na omenjeni nemški primer, ko je nemško sodišče ugotovilo kršitev enakosti orožij, ker je en kandidat časovno imel več možnosti za predstavitev, bi ob uporabi primerljivega standarda RTV Slovenija, morali tudi drugi opozicijski kandiati dobiti možnost tako, kot jo je dobil vladajoči kandidat. Povprečni volilec namreč vodi župana in njegovo kandidatno listo.

117. Tožnik pa je temu dodal, da je zelo presenečen, kako se skuša minimizirati vloga župana in se ga izločiti kot "obtoženca". Pritožnik je še opozoril, da sta v tem postopku dva pritožnika. Ker je bil pritožnik opozorjen, da govori na način, da se bo lahko njegove izjave zapisalo na zapisnik, čemur je pritožnik nasprotoval in predlagal, da se njegov govor snema, ker ima za povedati besedilo na 8 straneh, je sodišče prekinilo postopek tudi za namen odločanja o dokaznih sklepih; po prekinitvi obravnave pa je sodišče izjavo pritožnika snemalo. V daljši izjavi je tožnik ponovil svoje navedbe iz vseh dotedanjih vlog, vključno s pritožbo. Posebej pa je izpostavil, da je povsem nerazumno od sodišča, da se je osredotočilo samo na branje spornih delov intervjuja z C. C., ker je problem asimetričnih informacij v glasilu "Ljubljana" bistveno hujši od navedenega. V svoji izjavi je omenjal tudi, o čem vse bi moralo glasilo "Ljubljana" pisati v letu 2018, in da je bilo edino soočenje med kandidatom C. C. in L. L. organizirano v Lutkovnem gledališču. Ponovil je vseh pet pritožbenih ugovorov in tožbeni zahtevek iz prvotno vložene pritožbe in je navedel, da gre za nedokazane trditve o tem, da asimetrija informacij v glasilu "Ljubljana" ne more vplivati na izid volitev.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

118. Pritožba ni utemeljena.

119. V odstavku 93. te sodbe je Upravno sodišče opredelilo okvir spora, kar je bil tudi sestavni del poročila ob začetku glavne obravnave, in sicer je predmet tega spora zgolj pritožba A. A. v zvezi z volitvami v mestni svet MOL. Ustavno sodišče je namreč z določbo Up-135/19-23, U-I-37/19-12 z dne 5. 6. 2019 ustavno pritožbo pritožnika v delu, ki se nanaša na volitve za župana Mestne občine Ljubljana zavrglo, ker se kot kandidat pritožnik ni udeležil županskih volitev, kot volivec pa pritožnik ni izčrpal pravnih sredstev glede teh volitev, saj pritožbe na Mestni svet niti pritožbe na Upravno sodišče ni vložil kot volivec.16

120. V prvotnem postopku, ko je Upravno sodišče dne 25. 1. 2019 presojalo utemeljenost pritožbe A. A., še ni bila izdana omenjena odločba Ustavnega sodišča v zadevi A. A. z dne 5. 6. 2019, kakor tudi ne odločba Ustavnega sodišča v zadevi Ž. Ž. (Up-676/19-25, U-I-7/20-7 z dne 4. 6. 2020). Tudi v času razsojanja v tem sporu zakonodajalec še ni odpravil protiustavnosti ZLV. Zato sta edina temeljna pravna vira, na podlagi katerih lahko Upravno sodišče izvaja sodno varstvo volilne pravice pritožnika v tem ponovljenem postopku odločbi Ustavnega sodišča v zadevi A. A. (Up-135/19-23, U-I-37/19-12) z dne 5. 6. 2019 in v zadevi Ž. Ž. (Up-676/19-25, U-I-7/20-7) z dne 4. 6. 2020, ob primerni uporabi določil ZUS-1. Zaradi te specifike Upravno sodišče v nadaljevanju najprej izpostavlja in citira temeljna "pravila" in dokazne standarde iz omenjenih dveh odločb Ustavnega sodišča, ki pa se sicer pomembno prekrivajo s pravnimi koncepti in dokaznimi standardi iz sodnih odločb Ustavnega sodišča v referendumskih in drugih primerljivih sporih, ki jih je uporabilo Upravno sodišče v prvotni sodbi z dne 25. 1. 2019, in na katere se je obširno sklicevalo tudi Ustavno sodišče v odločbah Up-135/19-23, U-I-37/19-12 z dne 5. 6. 2019 in Up-676/19-25, U-I-7/20-7 z dne 4. 6. 2020. 121. Volilni spor, ki je predmet tega sodnega postopka, je volilni spor po volilnem dnevu, ki pa po interpretaciji Ustavnega sodišča "ni upravni spor". Gre za posebno sodno varstvo volilne pravice, ki je namenjeno varstvu javnega interesa oziroma ustavnopravnih vrednot. Po stališču Ustavnega sodišča v 18. odstavku odločbe z dne 5. 6. 2019 je v takem sporu dovoljeno uveljavljati vse volilne nepravilnosti, ki bi lahko prizadele volilni izid, ne glede na to, ali je do njih prišlo zaradi odločitev ali ravnanj volilnih organov, kandidatov, volivcev, ali drugih udeležencev v volilnem postopku.17 Pred tem, v 16. odstavku obrazložitve, Ustavno sodišče obseg varstva volilne pravice in ustavnopravnih vrednot opredeljuje na način, da Upravno sodišče preizkuša poštenost volilnega postopka, da so spoštovana vsa volilna pravila, da je zagotovljena enakopravnost kandidatov18 in da je verodostojno ugotovljena izražena volja volivcev v volilnem izidu, da bi se doseglo zaupanje v pošteno izvedbo volitev; v tem kontekstu Ustavno sodišče omenja tudi oblikovanje svobodne volje volivcev.19

122. Pravno varstvo volilne pravice pri lokalnih volitvah torej po mnenju Ustavnega sodišča ni primarno namenjeno varstvu "subjektivnega pravnega položaja posameznega volivca ali kandidata," temveč varstvu javnega interesa oziroma ustavnopravnih vrednot. "Objektivnost pravnega varstva volilne pravice se pri lokalnih volitvah zagotavlja tako, da se ne upoštevajo vse ugotovljene nepravilnosti v volilnem postopku, temveč le tiste, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na volilni izid." Nepravilnosti, ki niso mogle vplivati na izid, ni mogoče upoštevati, saj bi to nedopustno vplivalo na "učinkovito uresničevanje volilne pravice drugih volivcev oziroma sploh na učinkovito izvedbo lokalnih volitev." Izjema bi lahko bile samo take nepravilnosti, ki bi po svoji kakovosti (ne številčno) v temeljih prizadele objektivno poštenost postopka volitev (npr. diskriminacija določenih skupin glede obstoja volilne pravice). V takih primerih je treba presoditi, ali bi glede na okoliščine primera in ugotovljene nepravilnosti "razumen človek podvomil o poštenosti volilnega izida".20 Primerna uporaba ZUS-1 pomeni uporabo "prilagojeno pravni naravi volilnega spora." 21

123. Nadalje po interpretaciji Ustavnega sodišča Upravno sodišče ne odloča o zakonitosti akta, s katerim je volilni organ odločil o posameznikovi pravici, temveč preizkuša odločitev predstavniškega organa občine, ki je po zakonski ureditvi prvi poklican k presoji volilnih nepravilnosti v volilnem postopku, v katerem so njegovi člani na podlagi odločitve volivcev pridobili mandate. Ker je Upravno sodišče hkrati pritožbeni organ in praviloma edino sodišče, ki odloča o dejanskih vprašanjih v zadevi, mora volilni pravici zagotoviti polno sodno varstvo in mora dokončno (petnajsti odstavek 15.b člena ZLS) odločiti v volilnem sporu.22

124. Četrti odstavek 59. člena ZUS-1 v volilnem sporu po volilnem dnevu ni uporabljiv,23 iz česar logično sledi, da je treba primerno uporabiti druge določbe ZUS-1 in določbe Ustave RS o javni glavni obravnavi. V zvezi s tem Ustavno sodišče pravi, da bo prvi odstavek 59. člena ZUS-1 o možnosti sojenja brez glavne obravnave "mogoče uporabiti na podlagi temeljnega preizkusa pritožbe v volilnem sporu po volilnem dnevu, in sicer ob izpolnjenih procesnih predpostavkah, zlasti v primerih, ko pritožnik ne bo izpolnil dolžnosti trditvenega ali dokaznega bremena, ki jo ima tisti, ki izpodbija volitve, ali če bo na podlagi njegovih navedb razvidno, da so te očitno neutemeljene oziroma da zatrjevane volilne nepravilnosti, tudi če bi bile podane, ne bi mogle prizadeti volilnega izida."24

125. V volilnem sporu mora tisti, ki ima pravico sprožiti sodno varstvo, zatrjevati in utemeljevati, da je v postopku volitev prišlo do takih nepravilnosti, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na volilni izid, tako da bi bil ta drugačen, če se nepravilnosti ne bi zgodile. Za svoje trditve mora ponuditi ustrezne dokaze;25 pri tem pa velja pogoj, da so bile te nepravilnosti poprej uveljavljene v postopku pred občinskim svetom.26

126. Kar zadeva procesno predpostavko, da bi moral pritožnik vse nepravilnosti, ki jih uveljavlja v pritožbi, uveljavljati že v postopku pred občinskim svetom, sicer jih ne more s pritožbo pred Upravnim sodiščem, je sodišče ni razlagalo strogo, čeprav je tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarjala prav to. Sodišče ni obravnavalo te procesne predpostavke strogo, ker je bila odločba Ustavnega sodišča z navedenim stališčem in načinom izvrševanja ZLV, dokler protiustavnosti zaradi podnormiranosti ne bodo odpravljene z zakonskimi spremembami, sprejelo dne 5. 6. 2020, torej po tem, ko je pritožnik sprožil postopek pred drugostopenjskim organom.

127. Zato Upravno sodišče lahko šteje, da je pritožnik vseh pet ugovorov oziroma nepravilnosti vsaj omenil že v ugovoru po prvem odstavku 98. člena ZLV in jih je uveljavljal tudi v pritožbi zoper sklep VKMOL, ki ga je podal na Občinski svet kot drugostopenjski organ. Občinski svet MOL je v drugostopenjskem aktu obravnaval vseh pet ugovorov oziroma pritožbenih razlogov po vsebini, torej ne samo ugovora, ki zadevata delo volilnih odborov (oglaševanje list kandidatov v kabinah na volišču ter varnost skrinjic za glasovnice), ampak tudi ugovore, ki zadevajo nedovoljeno porabo javnih sredstev za kampanijo E., oglašanje podpore voditeljev treh verskih skupnosti za župana E. ter vpisovanje prebivalcev MOL v register stalnega prebivalstva.

128. Poleg tega temeljnega pravnega okvira oziroma pravnih virov (dveh odločb Ustavnega sodišča) pa bo Upravno sodišče za razsodbo v tej zadevi kot pravno relevantne standarde uporabilo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zvezi z določbo 3. člena Protokola št. 1 k EKČP27, in sicer kot priporočljivo interpretacijsko usmeritev. Določba 3. člena Protokola št. 1 k EKČP se sicer ne uporablja za lokalne volitve v državah podpisnicah EKČP v primerih, kadar mestni svet občine lahko sprejema samo takšne akte, ki morajo biti v skladu z zakonom, ki je sprejet na državni ravni,28 kar pomeni, da pride določilo 3. člena Protokola št. 1 k EKČP v poštev za volitve v "zakonodajno telo", to pa je v Sloveniji Državni zbor RS.29

129. Upravno sodišče se bo zgledovalo oziroma si bo pomagalo s standardi iz sodne prakse ESČP, ker se strinja in prevzema stališče Ustavnega sodišča, da ima volilna pravica pri lokalnih volitvah "enako pravno naravo" kot volilna pravica pri volitvah poslancev Državnega zbora. Tudi zahteve glede varstva volilne pravice na lokalnih volitvah so "glede njenega pravnega varstva podobne zahtevam pravnega varstva volilne pravice pri volitvah na državni ravni."30 Zato je zgledovanje po sodni praksi ESČP v predmetni zadevi smiselno, zelo priporočljivo, če ne celo nujno. Test, ki ga ESČP uporablja za presojo kršitve 3. člena Protokola št. 1 k EKČP, ni zelo strog, gre za test arbitrarnosti. To pomeni, da odločitve organov ali sodišč v volilnih sporih v državah podpisnicah EKČP, kar vključuje dokazno oceno dejstev, ne smejo biti arbitrarne ali očitno nerazumne,31 pri čemer pa mora imeti zakonodaja o varstvu volilne pravice zadostno kakovost, da je predvidljiva, jasna in dostopna.32 Kakovost slovenske zakonodaje o lokalnih volitvah v zvezi z volilnim sporom po volilnem dnevu pa je slaba.

130. V tem smislu je bil predlog pooblaščenca pritožnika na glavni obravnavi, da naj se sodišče glede dokazne ocene o vplivu na volitve zgleduje po primerjalno-pravni praksi drugih sodišč, in je dal predlog sodne odločbe nemškega sodišča iz leta 2021, v nekem smislu tehten. Vendar pa bo sodišče namesto ene sodbe nemškega sodišča, ki jo je predložil pritožnikov pooblaščenec na glavni obravnavi, in niti ni bila pravnomočna, vzelo za zgled sodno prakso ESČP, ki jo ta razvija zadnjih 35 let, in sicer jo bo upoštevalo na bolj celovit način kot v prvotnem postopku, ker gre za standarde skupnega evropskega javnega33 oziroma ustavnega reda.34 Pri tem bo Upravno sodišče upoštevalo, da mehanizem varstva človekovih pravic in temeljih svoboščin preko EKČP temelji na načelu subsidiarnosti,35 kar pomeni, da so v prvi vrsti domača sodišča držav podpisnic EKČP odgovorna za varstvo človekovih pravic in da je ESČP državam podpisnica EKČP tudi že pred uveljavitvijo Protokola št. 15 priznavala določeno dokaj široko polje proste presoje tudi pri razlagi in uporabi pravice voliti in biti (iz)voljen.36 Volilni sistemi se razlikujejo po državah podpisnicah in so posledica številnih zgodovinskih, kulturnih, političnih dejavnikov.37 Zato je polje proste presoje pri volilnih sporih po volilnem dnevu ("post-election dispute") lahko širše v primeru varstva pravice kandidirati (in biti voljen) in do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena v zvezi s 3. členom Protokola št. 1 k EKČP ter ožje v primeru pravice voliti na demokratičnih volitvah.38 Na primer v zvezi s pravico do ustne glavne obravnave v praksi ESČP velja, da standardi poštenega postopka iz 6. člena ne pridejo v poštev, ker je pravica iz 3. člena Protokola št. 1 k EKČP politična in ne civilna pravica.39 Zato Veliki senat ESČP pravi, da mora imeti pritožnik možnost, da "izrazi svoje poglede na zadevo in da predloži argumente, za katere smatra, da so relevantni za njegovo obrambo v pisnem postopku, ali, kadar je to primerno, na javni obravnavi".40 Tako je ravnalo Upravno sodišče v prvotnem postopku, vendar pa v skladu z načelom subsidiarnosti, Ustavno sodišče in upravno-sodna praksa lahko vzpostavita višje standarde, kot veljajo v sodni praksi ESČP, glede obveznosti javne glavne obravnave in tudi glede testa sodnega nadzora po vsebini, v takem primeru veljajo ustavni standardi.

131. V luči sodne prakse ESČP je treba narediti določene poudarke konceptu "objektivnosti" sodnega varstva volilne pravice v sporu po volilnem dnevu. "Objektivnost" pravnega varstva volilne pravice ne pomeni, da ni važno, ali je bilo s spornimi okoliščinami (dejanji) poseženo v individualno pravico voliti ali biti (iz)voljen iz 43. člena Ustave (oziroma iz 3. člena Protokola št. 1 k EKČP).41 "Objektivnost" pravnega varstva volilne pravice pomeni, da je treba upoštevati le tiste nepravilnosti, ki so vplivale, ali bi lahko vplivale na volilni izid,42 kajti z odločitvijo v volilnem sporu organ ali sodišče ne sme(ta) "nedopustno vplivati na učinkovito uresničevanje volilne pravice drugih volivcev".43 Pravno zavarovana vrednota je namreč izražena "volja volivcev" za izbiro predstavniškega telesa44 oziroma zavarovana vrednota je svoboda v izražanju mnenj volivcev.45 Po praksi ESČP bi morale za ugotovitev kršitve volilne pravice nepravilnosti povzročiti precejšnjo preoblikovanje volje volivcev.46 Svobodno izražanje mnenj na volitvah pomeni, da volitve ne smejo biti vodene pod nikakršno obliko prisile glede izbire enega ali več kandidatov in da volivec pri tem ne sme biti na nedopusten način nagovorjen, da voli za določeno stranko. Svoboda izbire pomeni, da morajo imeti politične stranke "razumne možnosti", da predstavijo svoje kandidate na volitvah.47

132. Zato objektivnost pravnega varstva volilne pravice pomeni, da je treba ugotoviti, ali bi nepravilnosti lahko vplivale "na poštenost postopka kot celote, ne le z vidika posameznega volivca"48 Test razumnosti se ne uporablja za t.i. "enostavno ugotovljive nepravilnosti (na primer: nepravilno štetje glasovnic, nepravilna izločitev glasovnice), kajti v teh primerih je mogoče natančno ugotoviti verodostojen izid volitev že z vpogledom v volilno gradivo. Če pa nepravilnosti niso take, se uporabi test "ali bi razumen človek zaradi njihovega vpliva podvomil v verodostojnost volilnega izida."49 Ker ima varstvo volilne pravice po sodni praksi ESČP nedvomno svojo subjektivno komponento,50 saj gre (še vedno) za individualno pravico,51 četudi se uresničuje kolektivno, kot poudarja Ustavno sodišče, po praksi ESČP velja, da je kršitev 3. člen Protokola št. 1 podana, če je prizadeto sámo bistvo ("very essence"), katere izmed dveh pravic iz 3. člena Protokola št. 1 k EKČP,52 ob hkratnem upoštevanju legitimnega cilja in da uporabljena sredstva za dosego cilja niso nesorazmerna.53 To je pomembno za razumevanje in konkretno uporabo standarda "objektivnosti" pravnega sredstva za varstvo volilne pravice po ustavno-sodni praksi, kajti ESČP poudarja, da za spor ni bistveno, ali bi bil kandidat ali lahko izvoljen, ali ne, ampak je bistveno, da kandidat svobodno in učinkovito kandidira na volitvah.54 Po mnenju Upravnega sodišča je to deloma odvisno tudi od tožbenih navedb oziroma od zahtevka. V konkretnem primeru pritožnik svoje tožbe ni grdil na individualni pravici in o tem, da je bilo njemu konkretno oziroma njegovi politični skupini nesorazmerno poseženo v pravico kandidirati v Mestni svet MOL, ampak je pritožbo gradil na argumentu, da je imela Lista E. nedopustne prednosti v kandidacijskem postopku. To pa pomeni, da je za obravnavani spor treba izpeljati t.i. temeljni (prvi) preizkus pritožbe, ki se sestoji iz dveh korakov.

133. T.i. temeljni (prvi) preizkus vložene pritožbe iz 46. odstavka odločbe Ustavnega sodišča z dne 5. 6. 2019 oziroma iz primerljive sodne prakse ESČP55 ima določene posebnosti z vidika javnega (ne civilnega) prava.

134. Na podlagi daljše izjave, ki jo je podal tožnik ustno na zapisnik na glavni obravnavi, je očitno, da je pritožnik vztrajal pri napačnem razumevanju dokaznih pravil in standardov glede volilnega spora po volilnem dnevu, ki jih je v upravno-sodni praksi utrdilo Ustavno sodišče v odločbah z dne 5. 6. 2019 in z dne 4. 6. 2020, in ki jih je uporabilo tudi Upravno sodišče v razveljavljeni odločbi z dne 25. 1. 2019. V teh sporih zaradi objektivne komponente varstva volilne pravice pritožnika in vseh volilnih upravičencev, ki so volili na lokalnih volitvah, javnega interesa oziroma ustavnopravnih vrednot, nikakor ni dovolj, če pritožnik zgolj izpostavi določene probleme, kakor jih vidijo nekateri volivci, ki jih pritožnik predlaga kot priče, slabe osebne izkušnje na volišču z vidika obveščenosti o kandidatih v trenutku, ko upravičenec izvršuje volilno pravico v volilni kabini; če izpostavi možne probleme, do katerih bi lahko prišlo zaradi varovanja volilnih skrinjic; če izrazi močno nestrinjanje s podporo verskih voditeljev določenemu kandidatu za župana, ker ima to lahko vpliv na izid volitev v mestni svet občine; če vzpostavi sume na ravni govoric in nekaterih objav v (katerem koli) mediju o zlorabah oziroma ogromnem številu nezakonitih prijav stalnega prebivališča v občini, da bi se vplivalo na volilni izid; če se ne strinja s stopnjo verodostojnosti, objektivnosti in uravnoteženosti oziroma če utemelji kritiko "asimetričnosti informacij", kot se je izrazil pritožnik na glavni obravnavi, besedil in slik, objavljenih v občinskem glasilu v obdobju enega leta pred dnevom volitev, pri čemer se to občinsko glasilo financira iz občinskega proračuna, zaradi česar naj bi imele politične stranke neenake možnosti konkuriranja na lokalnih volitvah in naj bi to vplivalo na izid volitev.

135. Izpostavljanje teh problemov na ravni govoric, osebnih izkušenj nekaterih volivcev, ali objav v katerem koli mediju, z argumentom, da mora sodišče (raziskati in) dokazati, da pristranska uredniška politika glasila "Ljubljana" ni mogla vplivati na izid volitev, ni dovolj oziroma ni pravilen pristop za to, da bi sodišče dobilo obveznost, da gre preko rigoroznejšega dokaznega postopka sámo raziskovati dejansko stanje z zaslišanjem prič, s pridobivanjem izvedenskih mnenj, poročil ali poizvedb pri državnih organih. Pritožnik je tisti, ki bi moral za svoje trditve in zatrjevanja, da je v postopku volitev prišlo do takih nepravilnosti, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na volilni izid, tako da bi bil ta drugačen, če se nepravilnosti ne bi zgodile, ponuditi "ustrezne dokaze".

136. Standard "ustreznosti dokaza" o zatrjevanih nepravilnosti v volilnem sporu po volilnem dnevu, ki šele vzpostavi pogoj, da sodišče preide v fazo ugotavljanja morebitnega vpliva na izid volitev po standardu, ali bi razumen človek podvomil o poštenosti volilnega izida, pa se presoja glede na konkretiziranost, specifičnost, verodostojnost dokazov,56 glede na kakovost virov, na katere se dokazi navezujejo in vprašanje, ali se različni viri (dokazov) med seboj povezujejo, ujemajo dopolnjujejo; ob tem je pomembna tudi primerjava s stopnjo prepričljivosti in verodostojnosti zatrjevanj, utemeljevanj in predlaganih dokazov, ki jih v obrambo navaja tožena stranka, da do nepravilnosti ni prišlo. ESČP v tej zvezi vpeljuje standard, da niso dovolj zgolj zatrjevanja, četudi so lahko povsem verjetna, ampak mora stranka predložiti konkreten dokaz o specifičnem incidentu, ki pomeni zatrjevano kršitev.57 Šele, če so argumenti in dokazi dovolj močni, prepričljivi, torej če se navedbe pritožnika ujemajo z določenimi poročili, dokumentiranimi ali listinskimi dokazi, pri čemer so relevantna poročila uradnih opazovalcev na volitvah, ali njihova pričanja, dobi pristojni organ oziroma sodišče obveznost, da natančneje razišče dejansko stanje.58

137. V nadaljevanju te sodbe po posameznih razdelkih sledi t.i. "temeljni (prvi) preizkus vložene pritožbe, ki ga je (tudi za to zadevo) vzpostavilo Ustavno sodišče ob odločanju o ustavni pritožbi pritožnika,59 in sicer po posameznih pritožbenih ugovorih.

138. Prvi ugovor oziroma zatrjevana nepravilnost, ki jo bo obravnavalo sodišče, naj bi bila storjena z nedovoljeno, enostransko uporabo javnih sredstev župana C. C., in sicer preko izdaje in odpošiljanja glasila Ljubljana v letu 2018, zlasti letnik XXIII, z dne 7. 9. 2018, 7. 10. 2018 in 7. 11. 2018 ter preko donacije MOL in njenih javnih podjetij in mestnega holdinga posameznim organizacijam, društvom, klubom, da podprejo kandidaturo župana.

139. Drugi ugovor oziroma nepravilnost naj bi bila storjena zaradi podpore treh verskih skupnosti evangeličanske, pravoslavne in muslimanske skupnosti kandidatu C. C., kar je po mnenju pritožnika v nasprotju s 4. členom Zakona o verski svobodi in 7. členom Ustave, in ki je bila natisnjena tudi na predvolilnem prospektu C. C. 140. Tretji ugovor oziroma nepravilnost naj bi bila storjena, ker seznam kandidatov na listah ni bil viden na samem volilnem mestu, to je v volilni kabini, ampak je bil viden na drugem mestu, in sicer na steni prostora, v katerem je volišče, s čimer naj bi bila ovirana pravica do preferenčnega glasu.

141. Četrti ugovor oziroma nepravilnost naj bi bila v tem, da so bile volilne skrinjice - plastične košare, ki so bile zgolj navidezno zaščitene, v resnici pa je bilo mogoče pokrove odlepiti z enostavnim posegom in jih postaviti nazaj brez sledu.

142. Peti ugovor oziroma nepravilnost se nanaša na vpisovanje novih prebivalcev oziroma za prijave stalnega ali začasnega prebivališča. Šlo naj bi za 35.000 uvoženih volivcev, ki naj bi tudi dobili honorar 75,00 EUR za oddani glas.

Ugovor financiranja volilne kampanije iz proračunskih sredstev:

143. Pritožnikov ugovor glede nedovoljenega financiranja kampanije Liste E. iz proračunskih sredstev MOL je usmerjen na uredniško politiko glasila "Ljubljana". Javno glasilo "Ljubljana" je bilo ustanovljeno z odlokom Mestne občine Ljubljana,60 in sicer na podlagi tedanjega 4. člena Zakona o javnih glasilih oziroma zdaj veljavnega Zakona o medijih.61 Izdajatelj glasila je mestni svet MOL (3. člen Odloka). Glasilo Ljubljana ima odgovornega urednika in pet članski uredniški odbor (10. in 11. člen Odloka). Praviloma izhaja enkrat mesečno in ga brezplačno dobivajo vsa gospodinjstva v MOL (5. člen Odloka). Glasilo je namenjeno obveščanju javnosti o dogodkih v MOL ter o hotenjih in interesih občanov. Glasilo opravlja nalogo osrednjega informatorja o življenju in delu v MOL. Cilj glasila je objavljanje objektivnih in celovitih informacij o vseh področjih življenja in dela v MOL (8. člen Odloka). V času volilne kampanje ob razpisu lokalnih volitev mora glasilo del prostora nameniti za predstavitev kandidatov in kandidatnih list (prvi odstavek 15. člena Odloka). Podrobnejša pravila za objave iz prejšnjega odstavka v skladu z Zakonom o volilni kampanji sprejme uredniški odbor na predlog odgovornega urednika (drugi odstavek istega člena). Pravila iz prejšnjega odstavka tega člena morajo biti takšna, da zagotavljajo enakopravnost vseh kandidatov in kandidatnih list (tretji odstavek istega člena). Po določilu drugega odstavka 9. člena ZMed izdajatelj "samostojno" oblikuje programsko zasnovo medija in nosi temeljno odgovornost za njeno izvajanje. Po določbi tretjega odstavka 18. člena ZMed odgovorni urednik odgovarja za vsako objavljeno informacijo, če ta zakon ne določa drugače. 144. Pritožnik ima prav v tem smislu, da občinsko glasilo, ki se financira iz občinskega proračuna, v kontekstu občinskih volitev in pravice voliti in biti voljen62 ne sme obravnavati kandidatov določene stranke oziroma liste ob neupoštevanju načela63 ali pravice64 do enakosti pred zakonom, in sicer za vse kandidate. To velja ne samo na podlagi tretjega odstavka 15. člena Odloka, ampak tudi na podlagi prvega odstavka 4. člena ZVRK. Po določilu prvega odstavka 4. člena ZVRK namreč "volilne kampanije ni dovoljeno financirati s proračunskimi sredstvi, razen s sredstvi, ki jih v skladu z zakonom, ki ureja politične stranke, iz proračuna dobijo politične stranke" Tudi peti odstavek 14. člena ZVRK določa, da "organi lokalnih skupnosti ne smejo financirati volilne kampanije, razen, če zakon določa drugače." Zato bo sodišče pritožbeni ugovor pritožnika kot kandidata za volitve v Mestni svet MOL in kot volivca na volitvah v Mestni svet MOL presojalo po strogem testu65, in sicer z vidika vprašanja, ali je šlo za nepravilnost in če je šlo za nepravilnost, ali je ta bila takšna, da bi lahko vplivala na izvid volitev, na poštenost volilnega postopka, na zmožnost svobodnega izražanja volje volivcev in načelo enakih možnosti med kandidati vse z vidika standarda običajno oziroma povprečno razumnega človeka.

145. Sklicevanje pritožnika na sodno odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-191/17 z dne 25. 1. 2018 ne podpira pritožbenega argumenta, kajti temeljna razlika med zadevo U-I-191/17 in predmetnim sporom je v tem, da sta v zadevi U-I-191/17 (odst. 26-44) Vrhovno sodišče in Ustavno sodišče menila, da ni v skladu z Ustavo, če ima Vlada Republike Slovenije v referendumski kampaniji takšno vlogo kot organizatorka volilne kampanije, da lahko nameni pristojni službi Vlade RS sredstva, ki ne presegajo 25% dopustne višine stroškov iz šestega odstavka 23. člena ZVRK. Vlada ne bi smela imeti enakega položaja kot drugi organizatorji referendumske kampanije. Mora stvarno, celovito in transparentno obveščati volivce, ne pa jih obveščati enostransko, ker bi sicer - ob upoštevanju dejstva, da ima največ informacij o predmetu referendumskega vprašanja - nedopustno posegla v pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, ki varuje pravico glasovanja na zakonodajnem referendumu.

146. Pri ureditvi volilne kampanije za lokalne volitve za potrebe predmetnega spora pa je že zakonodajalec jasno predpisal, da volilne kampanije ni dovoljeno financirati s proračunskimi sredstvi (prvi odstavek 4. člena ZVRK) in to je zakonodajalec izrecno prepovedal tudi organom lokalne skupnosti (peti odstavek 14. člena ZVRK). Zato primerjava med omenjeno odločbo Ustavnega sodišča, kar je v pritožbi naredil prvi pritožnik, in primerjava med naravo referendumske kampanije in naravo volilne kampanije, kar je naredila tožena stranka v izpodbijanem aktu in v odgovoru na tožbo, da bi s tem vsaka podprla svoja stališča, nista bistveni ali celo odločilni pri obravnavi predmetnega pritožbenega ugovora. Bistveno je, da je zakonodajalec jasno predpisal, da volilne kampanije za župana in njegovo listo ni dovoljeno financirati iz proračunskih sredstev občine.

147. Eno ključnih vprašanj v tem sporu je zato, ali je zakonodajalec kakor koli razmejil med dovoljeno vsebino, ki jo lahko objavljajo občinska glasila, ki se financirajo iz proračuna v času volilne kampanije o tem, na primer, kaj je bilo narejeno v preteklosti in kaj so nosilci političnih funkcij in drugi v organih občine dosegli oziroma kateri so načrti v občini zaradi normalnega obveščanja občanov o dogajanju v občini, in tistimi informacijami in obveščanjem v tem istem okviru, ki pa že lahko pomenijo volilno propagando v času volilne kampanije, ki pa se ne sme financirati iz proračunskih sredstev, kadar sta aktualni župan in njegova lista kandidata na prihajajočih volitvah. Če zakonodajalec tega vprašanja ni uredil, pa se mora sodišče do tega vprašanja opredeliti v konkretnem upravnem sporu.

148. Med strankama v obravnavani zadevi ni sporno, ali je šlo v predmetni zadevi za uporabo sredstev iz proračuna, ki je po zakonu namenjen politični stranki, ampak je sporno, ali je občinsko glasilo "Ljubljana" nedovoljeno propagiralo župana C. C. kot kandidata na volitvah z uporabo proračunskih sredstev in če je šlo za nepravilnost, ali je ta nepravilnost lahko bistveno vplivala na izid volitev v Mestni svet MOL. Tožena stranka se brani, da sredstev ni porabljala nezakonito in da torej za nepravilnost sploh ni šlo.

149. Prva stvar, ki je v tej zvezi pravno relevantna, je, da med strankama ni sporno, da so bila v volilni kampaniji spoštovana pravila oziroma obveznosti, ki so jih imeli vsi mediji in zato med njimi tudi glasilo "Ljubljana." Tako morajo po prvem odstavku 6. člena ZVRK izdajatelji medijev najkasneje 45 dni pred dnem glasovanja določiti pravila in objaviti pravila (obseg, pogoje in način) za izrabo programskega časa oziroma časopisnega prostora za predstavitev kandidatov, političnih strank in njihovih programov. Pritožnik ne zatrjuje, da ta določba v primeru izdajatelja časopisa Ljubljana ni bila spoštovana, tožena stranka pa na drugi strani v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je uredniški odbor glasila "Ljubljana" na seji 6. 9. 2018 sprejel sklep, da bo skladno s prakso v zadnjih letih v času volitev izšla posebna volilna številka glasila s seznami vseh kandidatov za župana, člane in članice mestnega sveta in svetov četrtnih skupnosti, in da "ne bo predstavljal stališč posameznih strank in list v redni številki glasila".

150. Druga temeljna obveznost glede obveščanja o kandidatih med volilno kampanijo, glede katere pritožnik toženi stranki tudi nič ne očita, je obveznost iz 61. člena ZVDZ, da se seznami potrjenih kandidatov objavijo v medijih ali na drug način, ki ga določi DVK najpozneje 15 dni pred dnem glasovanja. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo pojasnila, da je VKMOL objavila seznam kandidatov in kandidatk za volitve v posebni številki glasila "Ljubljana" in je po en izvod brezplačno prejelo vsako gospodinjstvo v MOL. Predstavljeni so bili vsi kandidati in vse liste enakopravno, kot je navedla tožena stranka v izpodbijanem aktu, in sicer po vrstnem redu, določenim z žrebom, ki je potekal v prisotnosti predstavnikov kandidatov in list. Pritožnik temu ne oporeka. Zakonodajalec pa ni predpisal natančneje, kaj lahko objavljajo občinska glasila v času pred volitvami, da ne pride do kršitve določila prvega odstavka 4. člena oziroma petega odstavka 14. člena ZVRK.

151. Vendar pa je zakonodajalec predpisal sankcijo za organizatorja volilne kampanije, če kdo iz nedovoljenih virov financira volilno kampanijo, in sicer je za organizatorja kampanije zagrožena kazen, če v določenem roku od prejema nedovoljenih sredstev le-teh ne nameni v humanitarne namene (tretja točka prvega odstavka 38a. člena ZVRK). Za nadzor nad izvajanjem te določbe je pristojno Računsko sodišče (prvi odstavek 40. člena ZVRK). Inšpekcije in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil, ki pri izvrševanju svojih nalog ugotovijo kršitve določb iz prvega odstavka 40. člena ZVRK, morajo prekrškovnemu organu podati predlog za uvedbo postopka o prekršku. Pritožnik ne navaja, da je bila vložena kakršna koli prijava glede nedovoljene porabe sredstev, ali da je v zvezi s tem tekel kakšen postopek pred Računskim sodiščem, ker bi šlo v glasilu "Ljubljana" za objavljanje propagandnih obvestil v podporo volilni kampaniji C. C. Prav tako pritožnik ni zatrjeval, da je bila podana kakšna prijava ali da je tekel prekrškovni postopek zaradi kršitve zapovedi enakih pogojev za objavljanje volilnih propagandnih sporočil, za predstavljanje kandidatov in njihovih programov iz tretjega odstavka 6. člena ZVRK. Za nadzor nad tovrstnimi kršitvami je pristojen inšpektorat za notranje zadeve (prvi odstavek 40. člena ZVRK). Dejstvo, da prvi pritožnik ni zatrjeval, da bi kateri koli od naštetih prekrškovnih postopkov bil sprožen ali da bi bila vsaj podana prijava sicer ni odločilno v tej zadevi, vendar pa je to pomembno v presoji, ali bi bilo treba določena dejstva glede nepravilnosti v zvezi s financiranjem vsebin v glasilu "Ljubljana" bolj razčiščevati, kot je to storilo sodišče na obravnavi dne 26. 8. 2022. 152. Zato je za vprašanje, ali bi bilo na glavni obravnavi na sodišču potrebno dodatno razčiščevanje ali ugotavljanje še drugih dejstev na podlagi predloga pritožnika, odločilno, do kolikšne mere je pritožnik uspel konkretizirati navedbe o nepravilni uporabi proračunskih sredstev za volilno kampanijo oziroma propagando. V tem elementu pritožnik navaja, da obstajajo številni in javno znani dokazi, da je "Ljubljana" enobarvno, propagandno glasilo župana, kar za potrebe tega sodnega postopka ni vsaj minimalno konkretizirano. Pavšalno sklicevanje na vse številke glasila "Ljubljana" letnika 2018 ni dovolj. Na statistično analizo, na katero se je sklicevala tožena stranka, in sicer, da je vodstvo MOL v celem letu 2018 imelo zgolj 9 strani v glasilu, vseh objavljenih strani v tem letu pa je bilo 588 (1,53% vse vsebine), in da je od približno 1300 fotografij v 10 zadnjih številkah glasila "Ljubljana" v letu 2018, C. C. navzoč na 13 fotografijah, pritožnik ni konkretno reagiral, ali jo izpodbijal. V sodnem postopku varstva volilne pravice nima zadostne dokazne teže trditev, da uredniško ekipo sestavljajo prijatelji kandidata C. C. (lahko pa je to stvar relevantne javne razprave). Pritožnik bi moral konkretizirati svoje trditve na specifičnem primeru oziroma primerih in na dinamiki pojavljanja spornih besedil prispevkov, (propagandnih) oglasov, fotografij.

153. V pritožbi je tako bolj konkretno izpostavil le izdaje tega glasila z dne 7. 9. 2018, 7. 10. 2018 in 7. 11. 2018, češ da so v njih obsežne promocije župana in njegove liste, a pa ni niti kančka sledu o stališčih drugih kandidatov in da je objavljen promocijski intervju s podžupanom in županom. Pritožnik ne navaja konkretno, kaj v intervjuju je volilna propaganda, ki seveda ne sme biti financirana iz proračuna občine, in kaj v tem intervjuju bi bilo morebiti možno šteti za dovoljeno obveščanje občanov o dogajanju, projektih, aktivnosti v občini, kar je ključno vprašanje pri obravnavi tega pritožbenega ugovora. Tudi na posebno vprašanje sodišča na glavni obravnavi, pritožnik ni dal konkretnega odgovora razen, da omenjeni intervju C. C. ni nič v primerjavi s celotnim letnikom 2018 glasila "Ljubljana." Največjo stopnjo konkretizacije navedbe pritožnika dosežejo v sklicevanju na fotografijo župana s prvošolci in prvošolkami, ki jo označuje kot primer kulta osebnosti, enoumja in da je to nesprejemljivo za demokratične volitve. To ni zadostna stopnja konkretizacije očitkov v zvezi s kršitvijo aktivne volilne pravice v smislu občutnega (pre)oblikovanja volje volivcev ali glede enakih možnosti kandidatnih list v sodnem postopku volilnega spora po volilnem dnevu.

154. Kljub tej nezadostni konkretizaciji kršitev v pritožbi je sodišče zaradi strogega testa presoje vzelo v pregled prilogo, na katero se sklicuje prvi pritožnik. To prilogo sestavlja 7 listov s fotografijami ali besedili; od tega so prvi trije listi iz septembrske številke glasila "Ljubljana", 4, 5 in 6 list so iz oktobrske številke (po navedbah tožene stranke je ta številka izšla dne 10. 10. 2018) in 7 list je iz novembrske številke glasila "Ljubljana". Ker tožena stranka ne ugovarja, da so navedeni listi vzeti iz omenjenih treh številk in ne ugovarja, da je bila ta vsebina res objavljena, je sodišče lahko naredilo pregled besedila z namenom ocene, ali gre v katerem od navedenih besedil in fotografij za očitno volilno propagando, ki je ni mogoče šteti za legitimno objavljanje in seznanjanje občanov in občank s projekti, aktivnostmi in dosežki v MOL v časovni perspektivi.

155. Ob tem je Upravno sodišče štelo, da neposredno sklicevanje na lokalne volitve, kandidate na volitvah ter morebitne pred-volilne obljube ali predstavljanje projektov za čas po volitvah, katerih izid je v času pisanja prispevkov seveda neznan, pomeni volilno propagando, med tem ko obveščanje o tem, kaj je novega, kaj je bilo narejeno in kaj je v teku brez izrecnega ali neposrednega povezovanja z lokalnimi volitvami, pomeni normalno obveščanje o dogajanjih v občini, ki ni volilna propaganda.

156. Uvodnik "Spet v šolo" v septembrski številki (prvi list priloge) glasila "Ljubljana", ki ga je napisala vodja oddelka za predšolsko vzgojo in izobraževanje MOL, nima nobenega izrecnega stališča o lokalnih volitvah. Usmerjen je v aktualni čas in v pretekle aktivnosti.

157. Fotografije župana s prvošolci in prvošolkami na prvi strani glasila Ljubljana (tretji list priloge), spričo dejstva, da je bila narejena ob začetku šolskega leta (objavljena pa 7. septembra 2018), ni mogoče šteti, da nima razumne in pretežne povezave z aktualnim dogodkom v začetku septembra; ta okoliščina nima zadosti neposredne zveze z lokalnimi volitvami. Ob tem je tožena stranka pojasnila, da je župan na prvi šolski dan obiskal 11 osnovnih šol od 48 v MOL. Fotografija župana s prvošolci in prvošolkami zato ne more biti sporna z vidika ZLV in ZVRK.

158. Drugi list priloge prvega pritožnika vsebuje očitno zgolj en del pogovora s podžupanjo in podžupanom in večji del tega lista je njuna skupna fotografija. V podnaslovu je sicer navedeno, da sta oba "od vsega začetka … [najbrž "člana" – opomba Upravnega sodišča] udarne ekipe župana _C. C_. in člana Liste _E_. v Mestnem svetu." To sicer nedvomno je jasen politični kontekst, vendar pa ta list, ki je iztrgan iz celotnega intervjuja ne vsebuje nobenega vprašanja ali odgovora obeh intervjuvancev o lokalnih volitvah. Intervju je namreč na temo Zelene prestolnice Evrope 2016 in trajnostnega razvoja. Več iz tega lista v prilogi ni razvidno, tako da pritožnik s prvimi tremi listi v prilogi ni uspel sodišča prepričati, da gre za volilno propagando in s tem za nepravilnost v kontekstu ZLV, pri čemer je septembrska številka glasila bila izdana več tednov preden se je začela volilna kampanija. Po določilu 2. člena ZVRK se volilna kampanija začne najprej 30 dni pred dnem glasovanja, ki je bil določen za dne 18. 11. 2018. 159. Četrti list predstavlja (zelo verjetno samo) del intervjuja s sliko C. C. in gre za oktobrsko številko glasila Ljubljana, ki naj bi izšla dne 10. 10. 2018. Naslov intervjuja je: "_Pogovor z županom mestne občine Ljubljana C. C._". Intervju je opravil odgovorni urednik glasila. Na tem listu je županu postavljeno pet vprašanj. V okviru prvega vprašanja in odgovora ni vsebine o lokalnih volitvah. Drugo vprašanje se izrecno ni nanašalo na lokalne volitve, vendar je intervjuvanec na koncu odgovora povedal, da je "_glede odločitve za prihodnost prevagalo dvoje: številni klici Ljubljančank in Ljubljančanov, ki se jim zdi povsem samoumevno, da ponovno kandidiram, in pa odlična ekipa, ki dokazuje, da se da zmagovati tudi v javnem sektorju._" Sodišče ocenjuje, da je to že propagandna vsebina v volilni kampaniji. Temu je sledila navedba urednika: "_Golovcu je v začetku septembra sledila vaša napoved kandidature za novi županski mandat_". Intervjuvanec je odgovoril: "_Prepričan sem, da bo novi mandat prinesel projekte, ki bodo resnično češnja na torti v razvoju Ljubljane. Volivke in volivci bodo seveda odločili o tem, a vedo, kaj je zadnjih dvanajst let prineslo Ljubljani. Zato neskromno pričakujem zmago v prvem krogu. Seveda bom vesel vsakega glasu zame in predvsem za Listo E., ki že 12 let omogoča razvoj Ljubljane, a v prvi vrsti pozivam vse volivke in volivce, da se v čim večjem številu udeležijo volitev in s tem jasno izrazijo, kaj je njihova volja in kakšno Ljubljano si želijo._"

160. Za sodišče ni dvoma, da je takšna vsebina volilna propaganda, ki se ne bi smela financirati iz občinskega proračuna, četudi je bil prispevek objavljen pred začetkom volilne kampanije. Zakonodajalec je sicer samo za situacijo, če organizator volilne kampanije ne konča kampanije 24 ur pred dnem glasovanja (prvi odstavek 2. člena ZVRK), predpisal kazen za prekršek, ne pa tudi, če začne z volilno propagando prej kot 30 dni pred začetkom glasovanja. Ne glede na to, sodišče šteje, da je šlo za nepravilnost, in sicer v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZVRK, ki določa, kdaj se volilna kampanija začne ter tudi v zvezi z prvim odstavkom 4. člena in petim odstavkom 14. člena ZVRK, kajti glasilo Ljubljana je bil v dneh volilne kampanije v obtoku in odposlano občanom in občankam.

161. Tudi četrto vprašanje v tem intervjuju, ki se je nanašalo na napoved kandidature celotne ekipe podžupanov ter na zaupanje in povezanost vodstvene ekipe, je bilo postavljeno v kontekst lokalnih volitev in župan je odgovoril, da mu olajšanje in zadovoljstvo članov njegove ekipe zaradi njegove odločitve glede kandidiranj, daje še večji zagon za delo vnaprej. Zadnje vprašanje na tem listu pa ni bilo izrecno postavljeno v kontekst volitev in tudi odgovor ni omenjal lokalnih volitev.

162. Za peti list v prilogi k pritožbi sodišče ni našlo vsebine, ki bi bila izrecno postavljena v kontekst lokalnih volitev ali volilne kampanije, ampak se te informacije in fotografije lahko štejejo za normalno obveščanje občanov o tekočih ali opravljenih projektih.

163. Šesti list v prilogi je uvodnik "Spoštljivo in odgovorno", ki ga je napisala častna občanka mesta Ljubljana, in nima vsebine z izrecno ali neposredno propagando za volitve, ampak opisuje aktivnosti v zvezi s pomočjo revnim in družinam v stiski ter med drugim o odnosu župana, njegovih sodelavcev, donatorjev in podpornikov do socialnih stisk prebivalcev in prebivalk mesta Ljubljane.

164. Zadnji list v prilogi je uvodnik "Ljubljanske zgodbe" častnega meščana Ljubljane o umetnikih, ki so živeli in ustvarjali v Ljubljani in nima vsebine, ki bi imela volilno-propagandni namen.

165. Iz tega sledi, da je od vseh sedmih listov prilog le na enem listu, kjer je del intervjuja z C. C., v oktobrski številki glasila Ljubljana, sodišče lahko ugotovilo, da je v treh od petih odgovorov (in v dveh vprašanjih) šlo za volilno-propagandno vsebino, čeprav se ta ne bi smela financirati iz proračunskih sredstev. Sporne dele intervjuja z C. C. je sodišče posebej oziroma izrecno prebralo na glavni obravnavi.

166. Tožena stranka se sicer brani, da je C. C. volilno kampanijo izvajal prek časopisa liste E. in da v glasilu "Ljubljana" ni bilo volilno propagandnih vsebin; da ima glasilo Ljubljana določeno programsko vsebino v Odloku; da ima odgovornega urednika, ki je postavil programsko zasnovo; da je uredniško politiko potrdil uredniški odbor. Vendar to ne more spremeniti dejstev, ki so razvidne iz oktobrske številke glasila "Ljubljana", da je v navedenih delih šlo za volilno propagando. Zahteva po prepovedi financiranja volilne kampanije za določenega kandidata ali politično stranko iz proračunskih sredstev občine mora biti namreč dosledno spoštovana. Drži pa, kot se brani tožena stranka, da novembrska številka v delih, ki jih je predložil prvi pritožnik v tem sodnem postopku nima volilne propagande in s tem ne vsebuje nepravilnosti z vidika ZLV.

167. V naslednjem koraku je treba ugotoviti, ali so navedeni trije deli v intervjuju C. C. v oktobrski številki glasila "Ljubljana" lahko izkrivili oziroma (pre)oblikovali voljo volivcev, da ti niso mogli svobodno izbirati med kandidatnimi listami in da le-te niso imele enakih možnosti.

168. Pritožnik je utemeljeval, da so nepravilnosti, ki jih uveljavlja, vplivale na izid volitev, ker to kaže rezultat ponovljenega referenduma v povezavi s t.i. drugim tirom, ko je vladna stran ob neuporabi proračunskih sredstev referendum izgubila. Podpora stališču vlade se je zmanjšala za skoraj 4% in rezultat se je prevesil na drugo stran. Pri volitvah pa gre po mnenju pritožnika za večja sredstva, kot pri referendumu leta 2017. Tožena stranka nasproti temu odgovarja, da daje pritožnik prevelik vpliv glasilu "Ljubljana" na volivce in da podcenjuje bralce in bralke tega glasila glede na to, da glasilo Ljubljana ni edini medij v državi in v MOL.

169. Čeprav je tožnik govoril o nakladi 121.800 izvodov glasila "Ljubljana", je bil po oceni sodišča vpliv omenjenega dela intervjuja kvečjemu neznaten, če je o tem sploh mogoče govoriti. C. C. v omenjenih treh delih ni rekel nič o drugih političnih strankah ali kandidatnih listah, ali o drugih kandidatih, ampak je celo pozival volivce, naj gredo na volitve, je pa pri tem pohvalil svojo politično ekipo in njene uspehe - pa še to povsem pavšalno. Celo pritožnik sam je na obravnavi navedel, da ta intervju ni nič v primerjavi z vsemi številkami glasila "Ljubljana" in da ni prav, da ga sodišče tako izpostavlja. Izpostavil ga je pritožnik s tem, da je predložil sedem listov iz tega glasila. Obravnavana nepravilnost torej očitno ne prestane drugega koraka v t.i. temeljnem (prvem) preizkusu pritožbe.

170. V zvezi z lokalnimi volitvami in nedovoljenim financiranjem volilne kampanije v Ljubljani so pritožbe vložili poleg pritožnika, samo še U. U. in G. G., ki ju je pritožnik predlagal za priče. Ta okoliščina ni brez pomena za oceno tega drugega koraka v temeljnem (prvem) preizkusu pritožbe. Z vidika sodne prakse ESČP namreč ni brez pomena okoliščina, koliko volilnih upravičencev ali kandidatov na listah se je pritožilo. ESČP namreč celo za dostop do pravnega sredstva v zvezi z volilno pravico dovoljuje omejitev z določenim kvorumom.66

171. Kar zadeva bolj ali manj primerljive standarde iz sodne prakse ESČP, za Upravno sodišče ni povsem brez pomena, da pritožnik ni izkazal, da bi neenake možnosti pojavljanja v glasilu "Ljubljana" postavile v slabši (diskriminatoren) položaj katero koli politično skupino, ki je marginalizirana, posebej ranljiva oziroma depriviligirana na podlagi, ki ne bi bila dopustna.67

172. Za primerjavo lahko služi tudi zadeva, kjer sta dve od 19 političnih strank kršili pravila o financiranju volilne kampanije tako, da sta za več kot dvakrat presegli zgornji (z zakonom) dovoljeni znesek sredstev, ki ga lahko politične stranke namenijo volilni kampaniji. ESČP ni našlo kršitev 3. člena Protokola št. 1 k EKČP, ker so te kršitve bile predmet javne razprave, in ker predvolilna propaganda ni edini dejavnik, ki vpliva na izbiro kandidatov s strani volivcev.68 Nadalje, ko gre za vprašanje odmerjenega časa, ki ga ima vsaka politična stranka v osrednjem (javnem) televizijskem mediju, ESČP pravi, da načelo enake obravnave med kandidati oziroma kandidatnimi listami ne zagotavlja pravice do dodelitve ustreznega časa v javnem televizijskem ali radijskem programu, razen v izjemnih primerih, ko je samo določenim političnim strankam popolnoma onemogočen dostop do javnega medija.69

173. V tovrstnih sporih je pomembno tudi, ali je imel pritožnik na voljo druge vire in medije, preko katerih bi širil vesti o kritičnih pogledih na vodenje javnih zadev s strani aktualnega župana in njegove politične skupine v Mestnem svetu MOL pred volitvami, in če je te možnosti izkoristil.70 Ob tem je ESČP že zavzelo stališče, da imajo avdio-vizuelni mediji takojšen in močnejši učinek od tiskanih medijev.71 Pritožnik v obravnavanem primeru ni navedel nobene objektivne ovire, da ne bi mogel predvolilnih informacij, ki so se mu zdele pomembne, razširjati preko drugih medijev in sredstev obveščanja.

174. Nadalje, kolikor je pritožnik s pritožbo skušal utemeljiti tudi, da ni mogel predstaviti Liste "B." v glasilu "Ljubljana" v kontekstu svobode izražanja v (pred)volilni kampaniji, sodišče pripominja, da nedovoljena vsebina v delu intervjuja C. C. ni mogla znižati kakovosti javne politične debate72 v tem smislu, da bi C. C. kritiziral ali celo žalil druge politične stranke, ampak je zelo skopo govoril zgolj o zaupanju znotraj njegove politične ekipe in o pripravljenosti nadaljevati s projekti.

175. Če je tožnik s svojimi trditvami v pritožbi glede vsebine glasila "Ljubljana", podprtimi z izjavo na glavni obravnavi, meril na diskriminacijo politične stranke "B.", sodišče ugotavlja, da pritožnik ni zatrjeval, da so bila dejanja uredniške politike tega občinskega glasila uperjena izključno proti politični stranki pritožnika, zato očitno ni izkazal domneve o nedopustni diskriminaciji.73 To, da pritožniku urednik v mesecu januarju 2019 ni objavil prispevka, pa ne pomeni, da je bila njegova politična lista diskriminirana v času pred volitvami.

176. V okviru petega pritožbenega ugovora je pritožnik tudi uveljavljal, da je prišlo s strani MOL do nezakonitih donacij raznim, javnim podjetjem, organizacijam in društvom s pozivom, da podprejo kandidaturo župana. Vendar pa pritožnik tega ni z ničemer konkretiziral, tožena stranka pa se je že v izpodbijanem aktu sklicevala na pravne predpise, ki opredeljujejo zakonite oblike donacij, in je to ponovila tudi v odgovoru na tožbo, pritožnik pa tudi v pripravljalni vlogi očitka o nezakonitih donacijah ni konkretiziral, zato glavna obravnava za razčiščevanje dejstev v zvezi s tem ni potrebna.

177. Nedovoljeno financiranje volilne kampanije v omenjenih treh kratkih in po vsebini nepomembnih delih intervjuja z C. C. očitno ni moglo vplivati na preoblikovanje volje volivcev, tako da je ta na volitvah bila izražena avtentično in svobodno.

178. Pritožnik je predlagal, da bi sodišče angažiralo strokovnjaka za lokalne volitve kot izvedenca, ki bi podal ekspertno mnenje o demokratičnih standardih na lokalnih volitvah. Vendar je vprašanje demokratičnih standardov lokalnih volitev na ravni ustavnih tradicij s skupnim imenovalcem med državami članicami Sveta Evrope stvar, ki spada v okvir neodvisne in nepristranske uporabe 43. člena Ustave, ob smiselni uporabi standardov iz 3. člena Protokola št. 1 k EKČP. Poleg tega je bila je bila tudi konkretizacija, prepričljivost in specifičnost argumentov pritožnika tako nizka, da je sodišče njegov predlog za angažiranje izvedenca zavrnilo.

Ugovor glede podpore kandidatu na volitvah s strani verskih skupnosti

179. V okviru tega pritožbenega ugovora pritožnik trdi, da izrecna podpora treh verskih skupnosti (evangeličanske, pravoslavne in muslimanske) enemu kandidatu – C. C. – predstavlja nedovoljeno vmešavanje cerkve v politiko, kar je kot nedovoljeno opredeljeno že z Ustavo. Pravi, da se cerkev ne sme vmešavati v operativno politiko, lahko zagovarja vrednote, za katere se zavzema, ne pa kandidata. Omenjeni kandidat je s predvolilnim prospektom dobil podporo od znanih oseb iz hierarhije cerkvenih skupnosti. Prvi pritožnik utemeljuje, da je to v nasprotju z 4. členom Zakona o verski svobodi in 7. členom Ustave. Ker so te skupnosti zainteresirane za umeščanje njenih objektov v prostor, o čemer odločajo pristojni občinski organi, je po njegovem mnenju podan tudi sum korupcije. Vse to po mnenju pritožnika pomeni drastično znižanje moralnih standardov v družbi.

180. Določilo prvega odstavka 4. člena Zakona o verski svobodi (ZVS, Uradni list RS, št. 14/2007 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) med drugim pravi, da verske skupnosti delujejo ločeno od države in so svobodne v svojem organiziranju ter pri izvajanju svojih dejavnosti. Zakonodajalec ni predpisal, da verska skupnost v okviru svojih "dejavnosti" ne sme izražati mnenja in podpore o posameznem kandidatu na volitvah. In določilo 3. člena ZVS ni prvenstveno namenjeno omejitvam v delovanju verskih skupnosti, ampak je v prvi vrsti namenjeno omejitvam države in njenih aktivnosti v odnosu do verskih skupnosti (drugi stavek prvega odstavka 4. člena ZVS), da slednje lahko delujejo svobodno (v okviru in v skladu z Ustavo in pravnim redom v Sloveniji), kar se odraža v drugem in tretjem stavku drugega odstavka 4. člena ZVS ter da država vse verske skupnosti enakopravno obravnava (prvi, drugi in tretji stavek drugega odstavka 4. člena ZVS). Tudi iz posebnih omejitev, ki jih je zakonodajalec dal državi v tretjem in četrtem odstavku tega člena, kjer je določeno, da mora biti država nevtralna do verskih prepričanj in da se država ne sme izrekati o verskih vprašanjih, ni mogoče izpeljati sklepa, da bi bila podpora verske skupnosti določenemu kandidatu nezakonitost oziroma nepravilnost v kontekstu volilne kampanije za lokalne volitve. Sodišču namreč kljub ne tako skopi praksi dajanja podpore določenim predstavnikom političnih strank tekom volilnih kampanij s strani bodisi pomembnih predstavnikov verskih skupnosti ali drugih pomembnih nosilcev neodvisnih služb ni poznano, da bi Ustavno sodišče ali Vrhovno sodišče takšno prakso spoznalo za nezakonito in tudi prvi pritožnik se v zvezi s tem ne sklicuje na nobeno relevantno sodniško interpretacijo.

181. Nasprotno, zakonodajalec je celo izrecno predvidel, da verska skupnost lahko deluje kot organizator referendumske kampanije in da se predvolilni shodi lahko odvijajo tudi v prostorih verskih skupnosti, kadar je verska skupnost organizator te kampanije (prvi odstavek 4. člena Zakona o volilni in referendumski kampaniji, Uradni list RS, št. 41/2007 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZVRK). Zakonodajalec bi se lahko odločil tudi drugače, na primer, da bi zaradi davčnih ugodnosti, ki/če jih imajo verske skupnosti, predpisal, da ni dovoljeno verskim skupnostim sodelovati v volilni kampaniji, če verska skupnost želi obdržati ugodnosti iz davčne zakonodaje;74 vendar slovenski zakonodajalec se za to omejitev v svobodi izražanja verskih skupnosti in opredeljevanja vere v javnem življenju očitno ni odločil. 182. Nadalje, pritožnik tudi ni konkretno utemeljil, ali naj bi šlo pri podpori verskih skupnosti za okoliščine, ki jih je mogoče opredeliti kot izraze izpovedovanja vere, ali za okoliščine, ki so le posredni izraz vere oziroma na njej temelječih prepričanj (prvi odstavek 41. člena Ustave), ali pa ni šlo za nič od tega, ampak zgolj za izražanje stališč verskih voditeljev (prvi odstavek 39. člena Ustave). Ker očitno ni šlo za prvo možnost, saj volilni prospekt ne more biti del bogoslužja ali verskega obreda, je šlo v konkretnem primeru kvečjemu za preplet tretje in morebiti druge možnosti, za kar pa, kot že rečeno, sodišče ne najde nobene pravne podlage za ugotovitev nepravilnosti v volilni kampaniji.

183. Zato je za sodišče ključno merilo v tej zadevi tisto, ki je uveljavljeno že približno od 1976 leta naprej v sodni praksi ESČP, in sicer na podlagi člena 3 Protokola št. 1 k EKČP, da načelo svobodnega izražanja mnenja na periodičnih parlamentarnih volitvah sestavljata dva elementa. Prvi element je, da se volitve in volilna kampanija ne smeta izvajati pod pritiskom za izbiro določenega kandidata ali politično stranko, drugi element pa je, da se na nobenega volivca ne sme neprimerno vplivati, da tudi voli določenega kandidata ali politično stranko. To pomeni, da morata biti zagotovljena svoboda oblikovanja mnenja (volje) volivca in svoboda izražanja (iz)oblikovanega mnenja. Kar zadeva svobodo oblikovanja mnenja, institucije Sveta Evrope to opredeljujejo kot obveznost nosilcev javne oblasti, da zavzamejo nevtralno držo, še posebej kar zadeva uporabo medijev, financiranja strank, shodov itd. Kar zadeva nedržavne subjekte pa je prepovedano vplivanje na volivce preko groženj.75 Znotraj teh okvirov Upravno sodišče ne najde elementov nepravilnosti v podpori določenemu kandidatu preko prospektov, v katerih so udeleženi visoki predstavniki verskih skupnosti.

184. Kar pa zadeva moralne pomisleke prvega pritožnika o tem, da gre za nemoralno in zavržno dejanje do lastnih vernikov, pa se sodišče o tem po vsebini ne bo izrekalo, ker je to po 4. členu ZVS stvar avtonomne presoje verskih skupnosti. Ker očitno v primeru drugega pritožbenega ugovora ne gre za nepravilnost v smislu prisilnih predpisov, tudi v tem primeru kakršno koli nadaljnje razčiščevanje dejstev na glavni obravnavi zaradi rešitve tega spora ni bilo potrebno.

185. Na koncu izvedbe tega t.i. temeljnega (prvega) preizkusa vložene pritožbe po 46. odstavku obrazložitve sodne odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-135/19-23, U-I-37/19-12 z dne 5. 6. 2019 je Upravno sodišče upoštevalo tudi, da se Ustavno sodišče v tej odločbi s tem pritožbenim ugovorom sploh ni ukvarjalo, zaradi česar Upravno sodišče sklepa, da ga je Ustavno sodišče verjetno štelo za manj oziroma za očitno neutemeljenega.

Ugovora glede obveščanja o kandidatih na volišču ter zaščitenosti volilnih skrinjic

186. Kar zadeva tretji in četrti pritožbeni ugovor, sodišče ugotavlja, da je kot nepravilnost pritožnik uveljavljal neustrezno hrambo oziroma varnost oddanih glasovnic v plastičnih košarah ter preslabo informiranje o listah kandidatov v kabinah na voliščih zaradi dajanja preferenčnih glasov.

187. Tožena stranka je že v drugostopenjskem aktu utemeljevala, da Zakon, o volitvah v državni zbor (ZVDZ; v zvezi s 45. členom ZLV) ter Navodilo za delo volilnih odborov pri izvedbi glasovanja na lokalnih volitvah določata, da so skrinjice prozorne, da volilni odbor skrinjico prevzame s potrdilom, da mora pregledati, ali so prazne in drugače ustrezne, da mora dan pred glasovanjem napraviti zapisnik o delu, da se je predmetni volilni odbor ravnal po standardih za ureditev volišča, ki jih je sprejela DVK dne 2. 11. 2018, in da je tam določeno, da mora biti skrinjica prosojna, določena je njena oblika; polna skrinjica mora ostati v prostoru, dokler ni glasovanje končano; odprtina na skrinjici se na ustrezen način (z nalepko) zapre. Tožena stranka pravi, če bi šlo za kakršno koli odstopanje od standardov, bi to volilni odbor vpisal v zapisnik o delu. Iz zapisnikov o delu volilnih odborov ni izhajalo, da bi se kdor koli srečal s problemom neustreznih skrinjic. Prijavljena ali zabeležena ni bila nobena tovrstna kršitev, kot jih navaja pritožnik. Vse volilne skrinjice so bile zavarovane na levem in desnem robu med pokrovom in skrinjico z varnostno nalepko, ki v primeru, da se nepooblaščeno odlepi, pusti sledi. Na voliščih za predčasne volitve pa so bile po vsakem zaključenem dnevu glasovanja reže skrinjic dodatno zavarovane z varnostnimi nalepkami, tako da je bila reža popolnoma zaprta.

188. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka glede tega četrtega pritožbenega ugovora v prejšnjem odstavku te sodbe povzeta pojasnila še enkrat ponovila. Pritožnik pa v pripravljalni vlogi na odgovor tožene stranke glede tega ugovora ne dodaja nič, kar ne bi navedel že v pritožbi razen to, da je glede tega med strankama sporno dejansko stanje in da je zaradi tega potreben vpogled v skrinjice ter zaslišanje prič A. B., A. C., A. Č.

189. Izhajajoč iz sodne prakse Ustavnega sodišča, ki izpeljuje, da mora upravičenec do sodnega varstva "zatrjevati in utemeljevati" nepravilnosti ter ponuditi "ustrezne" dokaze o nepravilnostih, ki bi lahko vplivale na glasovalni izid, Upravno sodišče lahko brez dvoma oceni, da je prvi pritožnik zgolj zatrjeval nepravilnosti, vendar jih ni dovolj prepričljivo utemeljil, tako da bi sodišče moralo izvesti kakšne druge dokaze za ugotovitev dejanskega stanja, kot tiste, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi. Trije razlogi podpirajo takšno presojo sodišča. 190. Prvič, sodišče ne more šteti za dovolj prepričljivo izkazan(o) dvom oziroma domnevo o obstoju nepravilnosti glede neustreznega zavarovanja skrinjic s tem, ko naj bi pritožnik sam poizkusil odpreti pokrov, ga odlepil, odstranil in postavil nazaj brez sledu. Bolj konkretnega očitka, argumenta ali dokaza o zatrjevani nepravilnosti volilnega odbora, pritožnik ni podal oziroma ga ni predlagal razen z zaslišanjem nekaj prič, ki naj bi menili enako.

191. Drugič, varovanje volilnih skrinjic je do neke mere urejeno z zakonom (64. člen ZVDZ v zvezi s 75. členom ZLV), Navodilom za delo volilnih odborov DVK ter standardi za ureditev volišča (40. člen ZLV), na katere se sklicuje tožena stranka, in pritožnik ni izkazal, da katerega koli konkretnega standarda za varovanje skrinjic tožena stranka ni upoštevala.

192. Tretjič, po določilu 46. člena ZLV so pri delu občinske volilne komisije lahko navzoči predstavniki kandidatov in list, pri delu volilnih odborov so lahko navzoči zaupniki kandidatov in list kandidatov, predstavniki in zaupniki kandidatov in list kandidatov lahko opozorijo predsednika volilnega organa na nepravilnosti. Pritožnik ni zatrjeval, da bi tekom glasovanja ali neposredno po glasovanju predstavnik njegove liste ali kateri koli drug predstavnik ali zaupnik kandidatov opozoril na nepravilno zaščitene skrinjice, kar bi bilo tudi dokumentirano v ustreznih zapisnikih, ali bi bilo kako drugače verodostojno preverljivo, zato da bi sodišče na tej podlagi našlo potrebo za zaslišanje prič na glavni obravnavi.

193. Zato izvajanje kakršnega koli dokaza z zaslišanjem konkretnih prič za ugotavljanje obravnavanega dejstva ni bilo potrebno niti smiselno. Pri tem je Upravno sodišče upoštevalo, da v zvezi s tem ugovorom na Upravnem sodišču uveljavljal sodno varstvo (poleg pritožnika) samo še U. U., ki ga je pritožnik predlagala za pričo, in G. G. 194. Enako velja tudi za tretji ugovor, ki ga je tožnik utemeljil s tem, da bi moralo biti v sami kabini nalepljeno obvestilo o seznamu kandidatov. V pritožbi zoper prvostopenjski akt je pritožnik sam navedel, da je bilo to obvestilo 4 metre stran od volilne kabine, tako da je volivec imel pred seboj v kabini zgolj seznam list, ne pa tudi seznama kandidatov. Ta okoliščina med strankama ni sporna, da na voliščih ni bilo obvestila o kandidatih v kabinah, ampak so bila obvestila izven kabin, vendar na voliščih, kar priznava pritožnik tudi v pritožbi. Okoliščina o tem, katero obvestilo je bilo nameščeno v volilnih kabinah, in da med temi ni bilo seznama kandidatov na listi, med strankama sicer ni sporna.

195. Glede te okoliščine oziroma zatrjevane nepravilnosti je tožena stranka že v izpodbijanem aktu utemeljevala v smeri, da po 40. členu ZLV DVK daje občinskim volilnim komisijam navodila za delo volilnih odborov in da v navodilu, ZVDZ ali v ZLV ni posebnih ali konkretnih, natančnih določb glede seznamov list kandidatov, o katerih se glasuje, razen da določilo četrtega odstavka 64. člena ZVDZ določa, da je na "volišču" treba razobesiti razglase s seznami list kandidatov, o katerih se glasuje; ZVDZ pa ne določa natančno kot na primer, na katerem mestu in koliko oddaljeno od samega prostora glasovanja je treba razobesiti razglase s seznami list kandidatov. In tožena stranka navaja, da Navodilo za delo volilnih odborov pri izvedbi glasovanja na lokalnih volitvah v točki 4.2. določa, da volilni odbor na vidno mesto obesi razglase - edino konkretneje določilo glede mesta razobešanja je, da se razglasi nalepijo, po možnosti znotraj kabine, boksov, pregrad itd.. Iz citiranega navodila tako izhaja, da gre za priporočilo (odvisno od dejanskih možnosti v konkretnem prostoru), da se razglasi nalepijo znotraj kabin/boksov/pregrad, da pa to ni točno določeno/ (zakonsko) predpisano določilo o natančni poziciji in oddaljenosti razglasov.

196. Tožena stranka je v izpodbijanem aktu še dodala, da v primeru, da se je volivec med izpolnjevanjem glasovnice odločil, da začasno zapusti to mesto z namenom, da si ogleda razglase s seznami kandidatov, to nikakor ne pomeni kršitve tajnosti glasovanja ali pritiska na volivca in ne predstavlja posega v možnost izbire kandidata v skladu z voljo volivca. Po njeni oceni to morda pomeni malce več fizičnega vložka v preveritev liste kandidatov, ne more pa pomeniti vdora v tajnost glasovanja, možnost izbire ali izvajanja pritiska na volivca. Pri tem je še dodala, da je kabina velikosti 87 x 70 cm, razglas za mestni svet pa je bil velikosti 130 x 90 cm in ga tako niti teoretično ni mogoče razobesiti v kabini za glasovanje.

197. Pritožnik v pritožbi ni z ničemer poskušal utemeljiti, da je takšno obveščanje o seznamu kandidatov na listah nepravilno glede na standarde ureditev volišč, ker volivec ob glasovanju ni imel pred seboj seznama kandidatov, pač pa le seznam list, kar naj bi po njegovem mnenju predstavljalo kršitev oziroma oviranje preferenčnega glasovanja. Zato ni uspel utemeljiti pravno relevantne nepravilnosti - tudi ob upoštevanju pritožbene navedbe o "izredno nizkem številu oddanih preferenčnih glasov."76 Te izredno nizke številke pritožnik ni konkretiziral, ni utemeljeval, da je bila ta številka na primer na vseh voliščih približno enako nizka, ali da je izstopala na določenih voliščih zaradi neustreznega obveščanja o možnosti dajanja preferenčnih glasov, kakor tudi ni utemeljeval, da ustrezno obvestilo o sami možnosti oddaje preferenčnega glasu v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZLV v prostorih na njegovem volišču ni bilo na voljo, ali da je bilo takšno, da ni odgovarjalo kateremu izmed navodil ali standardov ali celo zakonski določbi, na katere se sicer sklicuje tožena stranka že v izpodbijanem aktu ali da mu je bilo onemogočeno oddati preferenčni glas. Pritožnik tudi ni zatrjeval, da bi tekom glasovanja ali neposredno po glasovanju predstavnik njene liste ali kateri koli drug predstavnik ali zaupnik kandidatov opozoril na neustrezno obveščanje o možnostih za oddajo preferenčnih glasov po drugem odstavku 83. člena ZLV, kar bi bilo dokumentirano v ustreznih zapisnikih ali da bi bilo kako drugače verodostojno preverljivo. Zato ni bila izkazana potreba za zaslišanje predlaganih prič na glavni obravnavi.

198. Tožena stranka je argumente iz izpodbijanega akta glede tretjega ugovora v odgovoru na tožbo ponovila v celoti in pritožnik v pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2019 na te ponovljene argumente iz odgovora na tožbo ni reagiral s kakšnimi proti argumenti.

199. Tožena stranka torej tudi v primeru (tretjega) pritožbenega ugovora ni uspela izkazati nepravilnosti tekom izvajanja glasovanja in ni izpolnila potrebnega trditvenega in dokaznega bremena v okviru t.i. temeljnega (prvega) preizkusa vložene pritožbe.

200. Na koncu izvedbe tega t.i. temeljnega (prvega) preizkusa vložene pritožbe po 46. odstavku obrazložitve sodne odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-135/19-23, U-I-37/19-12 z dne 5. 6. 2019 je Upravno sodišče upoštevalo tudi, da se Ustavno sodišče v tej odločbi s tem pritožbenim ugovorom sploh ni ukvarjalo, zaradi česar Upravno sodišče sklepa, da ga je Ustavno sodišče verjetno štelo za manj ali sploh nepomembnega z vidika ugotavljanje nepravilnosti tekom volitev.

Ugovor glede prijav stalnega prebivališča pred volitvami

201. Glede petega pritožbenega ugovora je tožena stranka v izpodbijanem aktu navedla, da so skladno s 4. členom Zakona o prijavi prebivališča za prijavo stalnega prebivališča pristojne upravne enote. Na upravne enote in ne na mestno upravo se tudi nanašajo navedbe pritožnika o pritisku na delo javnih uslužbencev, ki jih je bilo moč zaslediti v javnih občilih, ter o odstopu načelnika upravne enote. Ne občinska uprava ne mestni svet nista pristojna niti za ugotavljanje niti za statistično beleženje gostote (frekvence) prijav bivališča po upravnih enotah MOL niti za njeno ugotavljanje po naslovih bivanja.

202. Bistveno bolj kot ta del zagovora tožene stranke je pomembno, kar izhaja iz odgovorov Ministrstva za notranje zadeve na vprašanja spletnega portala "Domovina", kar je sestavni del upravnih spisov in na kar se je sklicevala tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. Iz podatkov MNZ je namreč razvidno, da je bilo v letu 2018 v Mestni občini Ljubljana na novo prijavljenih 475 stalnih prebivališč tujcev, ki niso iz EU, 37 na novo prijavljenih stalnih prebivališč tujcev iz EU in 525 na novo prijavljenih začasnih prebivališč tujcev iz EU in da je bilo v okviru prve skupine v letu 2017, ki ni bilo volilno leto, 148 več prijav kot v volilnem letu 2018, da je bilo v okviru druge skupine v letu 2017 41 več prijav, kot v letu 2018, in da je bilo tudi v okviru tretje skupine v letu 2017 64 več prijav kot v volilnem letu.

203. S temi podatki se očitno ne ujemajo pavšalne navedbe pritožnika. Pritožnik je navedel samo to, da je bilo v zadnjih treh mesecih vpisovanje novih prebivalcev "izrazito intenzivno" in je v zadnjem tednu pred volitvami prišlo celo do stavke upravnih delavcev zaradi preobremenjenosti delavcev na okencih za prijave bivališča. Navedel je še, da je najavil sum "uvoza" in celo podkupovanja volivcev, prišlekov iz drugih območij Slovenije in drugih držav bivše skupne države. Po informacijah, ki jih je dobil gre za 35.000 uvoženih volivcev, ki naj bi dobili navodilo, koga morajo voliti in 75,00 EUR za oddani glas. Krožile naj bi informacije, da je celo od 10 do 30 ljudi prijavljenih na isti naslov.

204. Pritožnik ima prav, ko to povezuje z obveznostmi prijav policiji in tožilstvu za kazniva dejanja. Vendar pa pritožnik ni predložil nobenih dokazov o tem, da bi kdor koli podal ovadbe za storjena kazniva dejanja nezakonitega vpisa stalnega prebivalstva z namenom nezakonito vplivati na volitve oziroma uresničevanje volilne pravice. Ker naj bi se ta dejanja dogajala tedne in mesece pred volitvami, je tudi pritožnik imel možnost, da bi podal prijave na policiji, tako da bi sodišče v tej fazi postopka imelo izkazan verodostojen sum, da je morebiti šlo za nezakonitosti. Brez tega pa je dokazna vrednost teh trditev na ravni govoric, ki jim sodišče ne more dati takšne teže, da bi iskalo relevantne priče pri pristojnih organih in ugotavljalo, ali je prihajalo do nepravilnosti pri prijavah stalnega prebivališča ali do podkupovanja glede na to, da podatki MNZ, ki jim pritožnik ni izpodbijal verodostojnosti, tožnikovih domnev ne potrjujejo oziroma so z njegovimi trditvami povsem v nasprotju. Tudi ta element oziroma ugovor pritožnika ne prestane temeljnega (prvega) preizkusa z vidika trditvenega in dokaznega bremena, da je šlo za nepravilnosti pri lokalnih volitvah in da bi sodišče v naslednji fazi presoje ugotavljalo morebiten vpliv na izid volitev zaradi teh nepravilnosti.

205. Na koncu izvedbe tega t.i. temeljnega (prvega) preizkusa vložene pritožbe po 46. odstavku obrazložitve sodne odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-135/19-23, U-I-37/19-12 z dne 5. 6. 2019 je Upravno sodišče upoštevalo tudi, da se Ustavno sodišče v tej odločbi s tem pritožbenim ugovorom sploh ni ukvarjalo, zaradi česar Upravno sodišče sklepa, da je Ustavno sodišče zatrjevano okoliščino verjetno štelo za očitno neizkazano nepravilnost. 206. V zvezi s tem tožbenim ugovorom in argumentom pritožnika na glavni obravnavi o dajanju velikega pomena volji volivcev iz držav bivše Jugoslavije, ki imajo stalno bivališče v Sloveniji v primerjavi z državljani EU, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji, sodišče pripominja, da pritožnik ta argument opira na osebno okoliščino nacionalnosti, ki z vidika Ustave RS (prvi odstavek 14. člena) in EKČP (14. člen v zvezi s 3. členom protokola št.1 k EKČP) ne more biti pravno upošteven oziroma v podporo pritožbenemu argumentu pritožnik ni predložil nobene sodbe ESČP ali Sodišča EU, ki bi njegov argument podpirala. Poleg tega ESČP daje široko polje proste presoje državam podpisnicam EKČP, ko gre za urejanje volilne pravice za tiste, ki nimajo stalnega prebivališča v Sloveniji.77 Za tiste, ki pa stalno prebivališče imajo v Sloveniji, pa z vidika evropskih standardov ni bistveno, kakšne nacionalnosti so. Poleg tega je pritožnik na glavni obravnavi izrazil stališče, da Upravno sodišče tako ali tako ni pristojno za odločanje o pobudi za presojo ustavnosti zakona.

Sklepna ocena o vplivu nepravilnosti in možnem vplivu na :izid ali poštenost volitev

207. Tožnik za štiri od petih pritožbenih ugovorov o zatrjevanih nepravilnostih ni predložil oziroma ni predlagal "ustreznega dokaza." V primeru ugovora o nedovoljeni volilni kampaniji v glasilu Ljubljana je sicer predložil konkretne in specifične listinske dokaze, to je 7 strani (listov) iz treh številk glasila "Ljubljana". Vendar samo četrti predloženi list, kjer je objavljen del intervjuja z županom C. C., v določenem delu intervjuja vsebuje elemente nedovoljenega financiranja volilne kampanije.

208. Sodišče je ocenilo, da nepravilnost v oktobrski številki glasila "Ljubljana" z objavo posameznih vprašanj in odgovorov intervjuvanca C. C. očitno ni mogla vplivati na izid volitev oziroma na svobodno izraženo voljo volivcev ali enaki možnosti kandidiranja političnih strank. Sodišče v upravnem sporu ni pristojno za nadzor nad organizatorjem volilne kampanije župana in liste E. niti za neposredno ukrepanje v primeru nenamenske porabe javnih sredstev mimo ZLV in konteksta varstva volilne pravice pritožnika, ampak je moralo ugotoviti glede na pravno relevantne in predložene dejanske okoliščine, ali bi navedena kršitev lahko vplivala na kolektivni izid volitev po testu (običajne) razumnosti, s čimer bi bilo poseženo v individualno aktivno pravico prvega pritožnika, ali pa, da je šlo po kakovosti za tako temeljno prizadetost objektivne poštenosti volilnega postopka, da razumen človek lahko podvomi o poštenost volilnega izida.78

209. Sodišče na podlagi vsega navedenega in ocene utemeljenosti vseh petih pritožbenih ugovorov skupaj ugotavlja, da je od petih zatrjevanih nepravilnosti nedvomno izkazana samo tista, ki zadeva financiranje volilne propagande v glasilu "Ljubljana", ki pa jo je pritožnik uspel izkazati samo za en del intervjuja z C. C., ki je bil objavljen dne 10. 10. 2018, in kjer je bila intenzivnost politične propagande zelo nizka. V preostalem delu prvega pritožbenega ugovora in v vseh ostalih šestih listinskih dokazov pa pritožnik ni uspel izkazati obstoja nepravilnosti, tako da bi bilo treba na glavni obravnavi zaradi razčiščevanja ali ugotavljanja novih in drugih pravno-relevantnih dejstev ugoditi kateremu od dokaznih predlogov, ki jih je sicer sodišče na podlagi t.i. temeljnega (prvega) preizkusa pritožbe zavrnilo.

210. Glede na izkazan majhen obseg nepravilnosti, je brez dvoma, da primerjava, ki jo je naredil pritožnik s ponovitvijo referenduma v zvezi s t.i. drugim tirom, povsem neustrezna, čeprav je mogoče med tema dvema situacijama najti tudi druge bistvene razlike, zaradi česar ju ni mogoče primerjati. Medijski prostor v Sloveniji je namreč pluralen, Vlada, ki je vodila oziroma ki ne bi smela voditi referendumske kampanije, pa je samo ena.

211. Na tej podlagi je sodišče v drugi točki izreka te sodbe pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), ker ni ugotovilo nepravilnosti v zvezi z drugim, tretjim četrtim in petim argumentom pritožnika, v zvezi s prvim argumentom pa je ugotovilo, da je do nepravilnosti prišlo, vendar pa da je bila ta glede na konkretizacijo in specifičnost predloženih dokazov in trditev pritožnika tako neznatna z vidika morebitnega vpliva na izid volitev v mestni svet MOL, da to z vidika povprečno razumnega volivca očitno ni moglo vplivati na poštenost volitev ter enake možnosti vseh političnih strank in kandidatnih list, da kandidirajo na volitvah.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

212. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka, trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Odločba U-I-191/17 z dne 25. 1. 2018, odločba U-I-156/11, Up-861/11-25 z dne 10. 4. 2014, sklep U-I-100/13, Up-307/12 z dne 10. 4. 2014, odločba Mp-1/12-13 z dne 21. 2. 2013, pritrdilno ločeno mnenje sodnice H.H., Up-716/18, Up-745/18, z dne 17. 5. 2018, pritrdilno ločeno mnenje sodnice H.H., U-I-191/17 z dne 25. 1. 2018, pritrdilno ločeno mnenje H.H.. 2 Odločba Ustavnega sodišča U-I-191/17-25, 25. 1. 2018, odst. 23 v zvezi z odst. 1. 3 Up-135/19-23, U-I-37/19-12 z dne 5. 6. 2019, odst. 31. 4 Ibid. odst. 31. 5 Ibid. odst. 33. 6 Ibid. odst. 35-36. 7 Ibid. odst. 42. 8 Ibid. odst. 42. 9 Ibid. odst. 42. Ustavno sodišče je v postopku pred Ustavnim sodiščem pozvalo predstavnika Liste E., da se vključi v postopek, a se ta Ustavnemu sodišču ni odzval (Ibid. odst. 10). 10 U-I-450/19-17, 3. 9. 2020, odst. 3-4. 11 Ibid. odst. 9. 12 Up-676/19-25, U-I-7/20-7, 4. 6. 2020, odst. 23, 25. 13 Ibid. odst. 38-39. 14 Glej mutatis mutandis sodbo Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Mugemangango v Belgium, App. no. 310/15, 10. 7. 2020, odst. 67. 15 Glej Up-676/19-25, U-I-7/20-7 z dne 4. 6. 2020, odst. 34; Up-135/19-23, U-I-37/19-12 z dne 5. 6. 2019, odst. 18. 16 Up-135719-23, U-I-37/19-12, 5. 6. 2019, odst. 27. 17 Ibid. odst. 18. 18 Glej tudi ibid. odst. 40. 19 Ibid. odst. 40, 41, 43. 20 Up-676/19-25, U-I-7/20-7, 4. 6. 2020, odst. 15; Up-135/19-23, U-I-37/19-12 z dne 5. 6. 2019, odst. 39, 41. 21 Ibid. odst. 18. 22 Ibid. odst. 18 23 Ibid. odst. 18. 24 Ibid. odst. 20, glej tudi odst. 24. in 38. 25 Up-676/19-25, U-I-7/20-7, 4. 6. 2020, odst. 28. 26 Ibid. odst. 32. 27 Po določilu 3. člena Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 7/94; v nadaljevanju. EKČP) se "visoke pogodbene stranke zavezujejo, da bodo izvedle v razumnih časovnih presledkih svobodne in tajne volitve, ki bodo zagotovile svobodno izražanje mnenja ljudstva pri izbiri zakonodajnih teles." 28 Xuereb v. Malta; App. no. 52492/99, 15.6.2000, točka B/2; Salleras Llinares v. Spain (dec.), 2000; Malarde v. France, Req. 46813/99, 5.9.2000, točka A/1. 29 Določilo 3. člena Protokola št. 1 k EKČP pride v poštev tudi v primeru volitev v nekatere deželne ali regionalne svete, kot na primer v Italiji, Avstriji ali Nemčiji (Davydov and others v. Russia, App. no. 75947/11, 30. 5. 2017, odst. 278-279). 30 Up-676/19-25, U-I-7/20-7, 4. 6. 2020, odst. 15. 31 Partija Jaunie Demokrāti c. Lettonie et Partija Mūsu Zeme c. Lettonie, Req. 10547/07, 34049/07, 29.11.2007, str. 10-11; Uspaskich v. Lithuania, app. no. 14737/08, 20.12.2017, odst. 94; Riza and others v. Bulgaria, App. no. 48555/10, 48377/10, 13.10.2015, odst. 143; Mugemangango v. Belgium, [GC], App. no. 310/15, 10. 7. 2020, odst. 69-70, 76, 87, 122. 32 Ibid. odst. 109, 119. 33 Veliki senat ESČP pravi, da demokracija pomeni temeljni element v evropskem javnem redu in pravice, ki jih zagotavlja 3. člen Protokola št. 1 k EKČP, so ključne za vzpostavljanje in vzdrževanje temeljev za učinkovito in smiselno demokracijo, ki temelji na vladavini prava, zato ima omenjeno določilo primarno pomembnost v sistemu EKČP (ibid. odst. 67). 34 Davydov and others v. Russia, App. no. 75947/11, 30. 5. 2017, odst. 285. 35 Mugemangango v. Belgium, [GC], App. no. 310/15, 10. 7. 2020, odst. 71. 36 Mathieu-Mohin and Clerfayt v. Belgium (1987)10 EHRR1; Gitonas v Greece, App. nos. 18747/91; 19376/92 ; 19379/92, 1. 7. 1997, odst. 36. Tudi politična stranka ima pravni interes za vložitev pravnega sredstva za varstvo volilne pravice neodvisno od konkretnega kandidata te stranke (Riza and others v. Bulgaria, App. no. 48555/10, 4837/10, 13. 10. 2015, odst. 141; The Georgian Labour Party v. Georgia, App. no. 9103/04, 8. 7. 2008, odst. 72). 37 Gitonas v Greece, App. Nos. 18747/91; 19376/92 ; 19379/92, 1. 7. 1997, odst. 39; Mugemangango v. Belgium, [GC], App. no. 310/15, 10. 7. 2020, odst. 73 38 Gitonas v Greece, App. nos. 18747/91, 19376/92, 19379/92, 1. 7. 1997, odst. 39; Mugemangango v. Belgium, [GC], App. no. 310/15, 10. 7. 2020, odst. 138; Davydov and others v. Russia, App. no. 75947/11, 30. 5. 2017, odst. 286. 39 Mugemangango v. Belgium, [GC], App. no. 310/15, 10. 7. 2020, odst. 96; Namat Aliyev v. Azerbaijan, App. no. 18705/06, 8.4.2010, odst. 97-98. 40 Mugemangango v. Belgium, [GC], App. no. 310/15, 10. 7. 2020, odst. 116. 41 Pritožnik mora imeti status žrtve v zvezi z zatrjevano kršitvijo volilne pravice (The Georgian Labour Party v. Georgia, App. no. 9103/04, 8. 7. 2008, odst. 72). 42 Up-676/19-25, U-I-7/20-7, 4. 6. 2020, odst. 15. 43 Ibid. odst. 15. 44 Mutatis mutandis Mugemangango v. Belgium, [GC], App. no. 310/15, 10. 7. 2020, odst. 89. 45 Ibid. odst. 72, 78. 46 Davydov and others v. Russia, App. no. 75947/11, 30. 5. 2017, odst. 287, 311. 47 Riza and others v. Bulgaria, App. no. 48555/10, 48377/10, 13. 10.2015, odst. 138. 48 Up-676/19-25, U-I-7/20-7, 4. 6. 2020, odst. 28. 49 Ibid. odst. 28. 50 Partija Jaunie Demokrāti c. Lettonie et Partija Mūsu Zeme c. Lettonie, Req. 10547/07, 34049/07, 29.11.2007, str. 9. 51 Davydov and others v. Russia, app. no. 75947/11, 30. 5. 2017, odst. 285; Namat Aliyev v. Azerbaijan, App. no. 18705/06, 8. 4. 2010, odst. 70. 52 Gitonas v Greece, App. Nos. 18747/91, 19376/92, 19379/92, 1. 7. 1997, odst. 39; Uspaskich v. Lithuania, App. no. 14737/08, 20.12.2016, odst. 88; Namat Aliyev v. Azerbaijan, App. no. 18705/06, 8. 4. 2010, odst. 71, 75. 53 Riza and others v. Bulgaria, App. no. 48555/10, 48377/10, 13.10.2015, odst. 142. 54 Georgian Labour Party v. Georgia, App. no. 9103/04, 8. 7. 2008, odst. 121; Namat Aliyev v. Azerbaijan, App. no. 18705/06, 8. 4. 2010, odst. 774-75; Abdalov and others v. Azerbaijan, App. Nos. 28508/11 and two others, 11.7.2019, odst. 91. 55 V smislu tega temeljnega preizkusa Veliki senat ESČP uporablja standard, da morajo biti predloženi argumenti pritožnika dovolj resni ("sufficiently serious") in ne očitno neutemeljeni ("arguable") (Mugemangango v. Belgium, [GC], App. no. 310/15, 10. 7. 2020, odst. 79, 84-85) ter da je potrebno najprej ugotoviti resnost in obseg nepravilnosti, ki naj bi se zgodili in šele potem učinek na izid volitev (Namat Aliyev v. Azerbaijan, App. no. 18705/06, 8. 4. 2010, odst. 74). 56 The Georgian Labour Party v. Georgia, app. no. 9103/04, 8. 7. 2008, odst. 109-110. 57 Ibid. odst. 109-110. 58 Namat Aliyev v. Azerbaijan, App. no. 18705/06, 8. 4. 2010, odst. 77-89. 59 Up-135/19-23, U-I-37/19-12 z dne 5. 6. 2019, odst. 46. 60 Uradni list RS, št. 66/1995, 10/2001, 1/2011; v nadaljevanju: Odlok. 61 Uradni list RS, št. 35/2001 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZMed. 62 Po določilu prvega odstavka 5. člena ZLV ima pravico voliti in biti voljen za člana občinskega sveta vsak državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil 18 let starosti; drugi kategoriji prebivalcev, ki imata pravico biti voljeni v občinski svet, pa sta opredeljeni v drugem in tretjem odstavku istega člena. 63 Po drugem odstavku 14. člena Ustave so vsi pred zakonom enaki. 64 Po prvem odstavku 14. člena Ustave so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost /.../ politično ali drugo prepričanje /.../ ali katero koli drugo osebno okoliščino. 65 Glej mutatis mutandis: TV Vest As & Rogaland Pensjonistparti v. Norway, App. no. 21132/05, 11.12.2008, odst. 64. To ne pomeni, da ESČP državam podpisnicam EKČP v primerih, ko gre za kršitev absolutne prepovedi političnega oglaševanja, ne daje širokega polja proste presoje (ibid. odst. 65). 66 Davydov and others v. Russia, app. no. 75947/11, 30. 5. 2017, odst. 287. 67 Tänase v Moldova, App. no. 7/08, 27. 4. 2010, odst. 167-169; Alajos Kiss v. Hungary, App. no. 38832/06, 20. 5. 2010, odst. 42. 68 Partija Jaunie Demokrāti c. Lettonie et Partija Mūsu Zeme c. Lettonie, Req. 10547/07, 34049/07, 29.11.2007, str. 10-11. 69 Ibid. str. 12. 70 Primerjaj z okoliščinami v zadevi Uspaskich v. Lithuania, kjer je bil kandidat na volitvah v hišnem priporu, in je sodišče upoštevalo, da je kljub temu imel možnost, da bi preko članov svoje politične skupine širil relevantne informacije in usmerjal volilno kampanijo (App. no. 14737/08, 20.12.2016, odst. 91). O pomenu alternativnih možnosti sporočanja informacij v predvolilni kampaniji glej tudi: Oran v. Turkey, App. nos. 28881/07, 37920/07, 15. 4. 2014, odst. 69-78; Bowman v. the United Kingdom, App. 141/1996/760/961, 19. 2. 1998, odst. 39-47. 71 TV Vest As&Pensionistpart v. Norway, App. no. 21132/05, 11.12.2008, odst. 60, 76. 72 Mutatis mutandis: TV Vest As&Pensionistpart v. Norway, App. no. 21132/05, 11.12.2008, odst. 74. 73 Glej mutatis mutandis: Georgian Labour Party v. Georgia, App. no. 9103/04, 8. 7. 2008, odst. 145. 74 O tem glej reference na zakonodajo in sodno prakso Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Branch Ministries Inc. Et al., v. Charles O. Rossotti, Commissioner, Internal Revenue Service, District Court for the District of Columbia, Civil action No. 95-0724. 75 Sodna ESČP v zadevi: Russian Conservative Party of Entrepreneurs and others v. Russia, App. nos. 55066/00 and 55638/00, 11. 1. 2007, odst. 71-72. 76 Glede preferenčnih glasov ZLV v določilu drugega odstavka 83. člena pravi, da "če želi" posameznemu kandidatu z liste dati preferenčni glas, vpiše to v za to določne prostor pri listi zaporedno številko kandidata z liste, ki mu daje preferenčni glas. 77 Oran v Turkey, App. no. 28881/07, 37920/07, 15. 4. 2014, odst. 66. 78 U-I-191/17-25 z dne 25. 1. 2018, odst. 13.