Jedro

Odločbe tožene stranke ni mogoče preizkusiti, ker ni navedla razlogov na podlagi katerih je sprejela odločitev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 16. 7. 2001 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo dopolnila odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja z dne 28. 3. 2001 tako, da je dodala nov 2. odstavek, da bo o preostalem delu zahteve za dodelitev blaga odločeno z dopolnilno odločbo, pritožbo tožnika pa zavrnila kot neutemeljeno. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil zahtevo za dodelitev določene količine blaga v okviru posamezne carinske kvote po uredbi 5071 in prilogi 1 iz države Makedonije, in sicer za določeno količino namiznega belega vina ter določeno količino namiznega rdečega vina iz Makedonije, iz Madžarske pa za določeno količino namiznega belega vina. Od zahtevanih količin je bilo z odločbo dodeljeno 1.850, 00 hl vina po tarifni številki 22042975, za ostalo mu ni bilo dodeljeno. Tožena stranka navaja, da je bila odločba izdana na podlagi 5. člena Uredbe o izvajanju sporazuma o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo (Uradni list RS, št. 121/00, v nadaljevanju: Uredba). Tožena stranka navaja, da je v skladu z citiranim 5. členom komisija sprejela poslovnik o svojem delovanju, izoblikovala pa je tudi svoje kriterije in jih sprejela na seji dne 24. 3. 2001, ki jih tožena stranka tudi povzema. Organ prve stopnje je s svojo odločbo odločil le o zahtevku iz tarifne oznake 22042975, v preostalem delu zahtevka pa ni bilo odločeno. Tožena stranka še navaja, da iz zapisnika seje komisije z dne 24. 3. 2001 ni razvidno katere od sprejetih kriterijev je komisija upoštevala pri pripravi predloga glede dodelitve kvot v obravnavani zadevi. Tožena stranka je štela, da je bil postopek pomanjkljiv, zato je pozvala komisijo, da utemelji svojo odločitev. Iz zapisnika z dne 24. 3. 2001 je razvidno, da je predlog delitve kvot za vino upošteval predvsem tržni red za vino in dejansko stanje v slovenskem vinarstvu. Glede na to, da je organ prve stopnje dejansko odločil o delu zahteve, bi moral v izpodbijani odločbi napovedati, da bo o preostalem delu zahteve odločeno z dopolnilno odločbo. Ker tega ni storil, je to pomanjkljivost odpravila tožena stranka na podlagi 1. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Hkrati pa se tožena stranka še sklicuje na Uredbo, ki določa, da lahko organ prve stopnje razdeli količine blaga postopoma, upoštevaje razmere na trgu, zato meni, da je odločitev tega organa utemeljena na predpisu, da se dodeli le del od zahtevanih kvot v prvi polovici leta 2001. Tožnik v tožbi navaja, da je vložil zahtevo za izdajo dovoljenja za uvoz vina brez plačila carine iz Makedonije dne 15. 1. 2001. O zahtevi je organ prve stopnje odločil tako, da je dodelil kvoto za uvoz namiznega rdečega vina v količini 1.850 hl, razliko v višini 4.1500 hl pa je zavrnil, o kvoti zahtevanega bela vina pa ni bilo odločeno. Tožnik ugovarja, da iz obrazložitve ne izhaja katere kriterije tožnik izpolnjuje in katerih ne, odločba je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Tožnik trdi, da izpolnjuje vse kriterije, ki jih je komisija sprejela. Iz zapisnika seje komisije 24. 3. 2001 ni razvidno katere od sprejetih kriterijev je komisija upoštevala, upoštevali so predvsem tržni red za vino in dejansko stanje v slovenskem vinarstvu, o kriterijih pa ni bilo govora. Tožnik zato utemeljeno sklepa, da je pri zahtevku tožnika tožena stranka te kriterije v celoti zanemarila. Tožena stranka navaja, da lahko organ prve stopnje razdeli količine blaga postopoma, upoštevaje razmere na trgu. Ni pa upoštevala dejstva, da je bilo tožniku izdana zavrnila odločba. Kvote se delijo na podlagi predhodno objavljenega razpisa, torej postopka, ki se zaključi s pozitivno bodisi z zavrnilno odločbo. Tožnik opozarja na določilo 214. člena in 2. odstavka 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in navaja, da se tožena stranka ni opredelila do tožnikovih navedb in tudi jih ni argumentirano zavrnila, dejansko stanje pa tudi ni bilo ugotovljeno, zato predlaga, da se tožbi ugodi in odpravi odločba tožene stranke in zadeva pošlje v ponovno odločanje pristojnemu organu.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne in potrdi njena odločba.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik vložil zahtevek za dodelitev določene količine blaga po Uredbi iz Republike Makedonije, na zahtevo tožene stranke pa je dne 2. 2. 2001 svoj zahtevek popravil. Pri specifikaciji blaga po tarifnih oznakah navaja namizno belo vino pod številko 22042965 in namizno rdeče vino pod številko 22042975. Iz odločbe organa prve stopnje izhaja, da je bilo odločeno le o zahtevku za rdeče vino in to ne v zahtevani količini, za belo vino pa ni bilo odločeno.

Tožena stranka je odločala na podlagi 1. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Tožena stranka je dopolnila odločbo organa prve stopnje tako, da bo o zahtevku za dodelitev določene količine blaga po tarifni oznaki 22042965 za namizno belo vino odločeno z dopolnilno odločbo. Pritrditi pa je potrebno stališču tožnika, da odločitve organa prve stopnje in tudi tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je odločila na podlagi 1. odstavka 251. člena ZUP, vendar jo pri njeni odločitvi veže 214. člen ZUP, zlasti mora navesti razloge, na podlagi katerih je sprejela svojo odločitev in razloge zakaj kakšnemu zahtevku ni bilo ugodeno (5. in 6. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Organ prve stopnje je odločal o delu enega zahtevka, vendar bi moral navesti svoje razloge zaradi katerih je sprejel takšno odločitev, pri tem tudi navesti zakaj preostalemu delu zahtevka ni bilo ugodeno. Samo povzemanje zakonskega besedila brez navajanja dejanskega stanja in razlogov, ki so vodili upravni organ k sprejetju odločitve tako pozitivne kot negativne, ne zadostuje. Iz odločbe organa prve stopnje kot tudi tožene stranke ne izhaja kateri kriteriji so bili uporabljeni v tem primeru in katere kriterije tožnik izpolnjuje, delno izpolnjuje oziroma ne izpolnjuje in pri tem niso navedeni razlogi. Tožena stranka je pribavila zapisnik komisije z dne 24. 3. 2001, vendar ni navedla kako so bili ti kriteriji uporabljeni v tem primeru.

Tožena stranka se sklicuje na 3. odstavek 5. člen Uredbe, da lahko organ prve stopnje razdeli količine blaga postopoma. K tej svoji odločitvi pa ni navedla ali šteje, da je organ prve stopnje sploh razdelil količine blaga postopoma ali ne, ker to iz obrazložitve odločbe organa prve stopnje ne izhaja. Po presoji sodišča pa bi moralo izhajati iz izreka odločbe, da gre za postopno razdelitev, pri tem pa je potrebno tudi navesti razloge za takšno odločitev.

Ker v postopku pred izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka in ker odločba tožene stranke ni obrazložena in se jo tako ne more preizkusiti, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00).