Jedro

Drži, da se dobra vera domneva (9. člen SPZ) in da bi morala tožnica izkazati dejanske okoliščine, ki nasprotujejo uporabi drugega odstavka 44. člena SPZ. Po presoji revizijskega sodišča je tožnica to tudi storila, saj je ugotovljeno, da sta toženca ob nakupu nepremičnine vedela, da gre za pot, ki jo uporablja tožnica. Takšno dejansko stanje ne omogoča drugačnega materialnopravnega zaključka, kot da je bila domneva o dobri veri tožencev izpodbita in da niso podani pogoji za uporabo drugega odstavka 44. člena SPZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženca sta v tej pravdi tožbenemu zahtevku med drugim nasprotovala tudi z vložitvijo nasprotne tožbe, v kateri sta z glavnim tožbenim zahtevkom uveljavljala prenehanje stvarne služnosti hoje in vožnje z dnem, ko sta se v zemljiško knjigo vknjižila kot solastnika služeče nepremičnine. V tej smeri sta zatrjevala predvsem obstoj okoliščin iz drugega odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) (omejitev priposestvovanja), in sicer, da sta (so)lastninski pravici vknjižila v dobri veri in v zaupanju v zemljiškoknjižno stanje. Prvostopenjsko sodišče je z delno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in zavrnilo glavni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Med drugim je presodilo, da toženca v času vknjižbe nista bila dobroverna glede neobstoja stvarne služnosti.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča in dodalo, da je tožena stranka priposestvovanje stvarne služnosti (dejansko) priznala tudi s postavitvijo glavnega zahtevka po nasprotni tožbi. Ker sta toženca ob nakupu nepremičnine vedela, da gre za pot, ki jo uporablja tožnica, sklicevanje na določbo drugega odstavka 44. člena SPZ ni utemeljeno. O tožničini rabi nepremičnine, ki je v zemljiški knjigi opredeljena kot pot, jima je ob prodaji povedal prodajalec.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je prvi toženec vložil pravočasno revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da se ugodi glavnemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi. Navaja, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na nekatere pritožbene očitke, da je nanje odgovorilo pavšalno in da se zato sodbe pritožbenega sodišča ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče je napačno presodilo, da je tožena stranka s postavitvijo glavnega zahtevka po nasprotni tožbi priznala dejstva oziroma pripoznala tožbeni zahtevek. Zmotno je rešilo vprašanje dobrovernosti tožene stranke. Ker se dobra vera domneva, je tožnica tista, ki bi morala izkazati nasprotno. Tožena stranka je ravnala skrbno. Prodajalec ji je zagotovil, da nepremičnina ni obremenjena s služnostjo.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so v revizijskem postopku vezani na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Revizijsko sodišče zato vseh revizijskih trditev, ki od ugotovljenega dejanskega stanja kakorkoli odstopajo (npr. da je tožencema prodajalec zagotovil, da nepremičnina ni obremenjena s služnostjo), ni upoštevalo.

7. Očitek kršitve določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni dovolj konkretiziran in obrazloženo opredeljen, da bi ga moralo revizijsko sodišče, ki na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 371. člena ZPP), upoštevati, niti ni utemeljen, saj iz sodbe pritožbenega sodišča ne izhaja, da je pritožbeno sodišče prezrlo katerega od (bistvenih) pritožbenih očitkov in se do njega ni opredelilo.

8. Revident zmotno meni, da je pritožbeno sodišče vložitev nasprotne tožbe štelo kot priznanje dejstev oziroma pripoznanje tožbenega zahtevka, saj obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča takšne vsebine (glej prvi in drugi odstavek na tretji strani sodbe pritožbenega sodišča) nima.

9. Drži, da se dobra vera domneva (9. člen SPZ) in da bi morala tožnica izkazati dejanske okoliščine, ki nasprotujejo uporabi drugega odstavka 44. člena SPZ. Po presoji revizijskega sodišča je tožnica to tudi storila, saj je ugotovljeno, da sta toženca ob nakupu nepremičnine vedela, da gre za pot, ki jo uporablja tožnica. Takšno dejansko stanje ne omogoča drugačnega materialnopravnega zaključka, kot da je bila domneva o dobri veri tožencev izpodbita in da niso podani pogoji za uporabo drugega odstavka 44. člena SPZ.

10. Ker torej niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo prvega toženca na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.