Jedro

Pri odločanju o odobritvi pravnega posla se ne uporabijo določbe ZKZ, ki so veljale ob sklenitvi pogodbe, pač pa spremenjene določbe, ki so veljale v času odločanja upravnega organa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se pravni posel, ki je bil sklenjen z darilno pogodbo v obliki notarskega zapisa, št. Sv 430/2011 z dne 1. 6. 2011 za nepremičnino parc. št. 621/3 k.o. ... med A.A. kot darovalcem in tožnico kot obdarjenko ne odobri. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica 6. 6. 2011 vložila vlogo za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, kmetijo oziroma gozdom. Vlogi je priložila darilno pogodbo, sklenjeno v obliki notarskega zapisa in potrdilo o namenski rabi zemljišča. Upravni organ je svojo odločitev oprl na določilo 17. a člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki določa, da lahko lastnik sklene darilno pogodbo, katere predmet so kmetijska zemljišča, gozdovi ali kmetija le z zakoncem oziroma zunajzakonskim partnerjem, otroci oziroma posvojenci, starši oziroma posvojitelji, brati oziroma sestrami, nečaki oziroma nečakinjami in vnuki oziroma vnukinjami; zetom, snaho oziroma zunajzakonskim partnerjem otroka ali posvojenca, če so člani iste kmetije; nosilcem kmetije, ki je nosilec kmetije v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo, in je pridobil sredstva iz programa razvoja podeželja kot mladi prevzemnik kmetije, če od prevzema kmetije ni minilo več kot pet let; lokalno skupnostjo ali državo. Iz predmetne darilne pogodbe izhaja, da pogodbeni stranki nista v sorodstvenem razmerju, tudi iz podatkov matičnega registra pa ni razvidno ustrezno sorodstveno razmerje pogodbenih strank. Ker za sklenitev darilne pogodbe niso izpolnjeni pogoji iz 17.a člena ZKZ prvostopni organ predmetnega pravnega posla ni odobril. Tožnica se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je kot drugostopni organ z odločbo št. 33008-149/2011/2 z dne 24. 1. 2012 njeno pritožbo zavrnilo. Tudi drugostopni organ se sklicuje v svoji obrazložitvi na 17.a člen ZKZ, ki je omejil razpolaganje s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami tako, da je natančno opredelil osebe, s katerimi lahko lastnik takih nepremičnin sklene darilno pogodbo. V predmetni zadevi ni sporno, da darovalec in obdarjenka ne spadata v ta krog oseb. Drugostopni organ še dodaja, da na odločitev ne more vplivati navedba tožeče stranke, da je bila darilna pogodba sklenjena pred uveljavitvijo ZKZ-C (Uradni list RS, št. 43/2011) in da je bila tudi vloga za odobritev pravnega posla vložena pred uveljavitvijo tega zakona. Upravni organ je pri odločanju v upravnih zadevah vezan na predpis, ki je podlaga za odločitev v konkretni upravni zadevi in ki določa vrsto, vsebino in obseg pravic, obveznosti in koristi strank. V času odločanja je veljal ZKZ-C in upravni organ ni imel podlage, da bi o zadevi odločil na podlagi predpisa, ki ni bil več v veljavi. V prehodnih določbah tega predpisa ni bilo določeno, da se o zadevah, ki so že vložene, odloči na podlagi predpisa, veljavnega v času vložitve zadeve. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da gre v primeru izpodbijane odločbe za kršitev prepovedi retroaktivne uporabe zakonov. Navaja še, da o zahtevi sicer ni bilo odločeno v roku, ki ga za izdajo odločbe določa 222. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), vendar pa ta nepravilnost ne vpliva na odločitev v konkretni zadevi.

Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava. Navaja, da je tožnica sklenila z A.A. darilno pogodbo in pogodbo o ustanovitvi služnosti pravice hoje in vožnje v času veljavnosti ZKZ (Uradni list RS, št. 36/2003), ki je pričel veljati 17. 4. 2003. Ta ni omejeval kroga oseb, ki bi smele skleniti darilno pogodbo za kmetijska zemljišča. Pogodba je bila torej sklenjena v skladu z veljavno zakonodajo. Šteje se namreč, da je pogodba sklenjena, ko je podpisana. Za potrebe davčnih postopkov je bilo ob sklenitvi pogodbe ugotovljeno sorodstveno razmerje. Šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljišč (ZKZ-C, Uradni list RS, št. 43/2011), ki je bil objavljen 3. 6. 2011 in je začel veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu, torej šele 18. 6. 2011, je v 17.a členu določil omejitve oseb, katere lahko sklenejo darilno pogodbo. Po mnenju tožeče stranke pa tega določila ni mogoče uporabiti v predmetni zadevi, ker je bil posel sklenjen v času pred pričetkom veljavnosti ZKZ-C. ZKZ-C ne določa retroaktivne veljave, torej veljave za pravne posle, ki so bili sklenjeni v času prejšnjega zakona, zato je uporaba kasnejšega zakona po mnenju tožeče stranke nepravilna in nezakonita. Zakoni in drugi predpisi oziroma splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj, razen če to zakon posebej določi, to pa lahko stori le, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Da v konkretnem primeru ne gre za poseganje v javno korist, izhaja iz dejstva, da gre za kmetijska zemljišča v drugem območju in za površino 168 m2. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, in nadomesti s sodbo upravnega sodišča, s katero se predmetni pravni posel odobri.

Tožena stranka tudi v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica po svoji pooblaščenki dne 6. 6. 2011 vložila vlogo za odobritev pravnega posla, to je darilne pogodbe sklenjene med A.A. kot darovalcem in B.B. kot obdarjenko. V predmetni zadevi ni sporno, da pogodbeni stranki nista v sorodstvenem razmerju, to pa izhaja tudi iz predmetne darilne pogodbe. Darilna pogodba je bila sklenjena dne 1. 6. 2011 za zemljišči s parc. št. 621/1 in 621/3 k.o. …, ki sodita med kmetijska zemljišča na II. območju kmetijskih zemljišč. Fizična ali pravna oseba, ki sklene pravni posel z lastnikom kmetijskega zemljišča, poda vlogo za odobritev pravnega posla pri upravni enoti, na območju katere leži nepremičnina oziroma njen pretežni del. Upravna enota odobri ali zavrne odobritev pravnega posla z odločbo (22. člen ZKZ). Do uveljavitve ZKZ-C Zakon o kmetijskih zemljiščih ni omejeval subjektov, s katerimi lahko lastnik kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije sklene darilno pogodbo. Dne 3. 6. 2011 pa je bil v Uradnem listu RS, št. 43/2011 objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ-C), ki je določil, da lahko lastnik kmetijskega zemljišča sklene darilno pogodbo, katere predmet so kmetijska zemljišča, gozdovi ali kmetija le z zakoncem oziroma zunajzakonskim partnerjem, otroki oziroma posvojenci, starši oziroma posvojitelji, brati oziroma sestrami, nečaki oziroma nečakinjami in vnuki oziroma vnukinjami; zetom, snaho oziroma zunajzakonskim partnerjem otroka ali posvojenca, če so člani iste kmetije; nosilcem kmetije, ki je nosilec kmetije v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo in je pridobil sredstva iz programa razvoja podeželja, kot mladi prevzemnik kmetije, če od prevzema kmetije ni minilo več kot pet let; z lokalno skupnostjo ali državo. Ta zakon je v veljavi od 18. 6. 2012. ZKZ-C ni predvidel, da se v postopkih, začetih do njegove uveljavitve, uporabljajo prejšnji predpisi.

Predmetni pravni posel je bil sklenjen 1. 6. 2011, vloga za odobritev pravnega posla je bila vložena 6. 6. 2011, prvostopni organ pa je z odločbo z dne 7. 9. 2011 odločil, da se pravni posel ne odobri. Med strankama ni spora o tem, da tožnica ne sodi v krog subjektov iz 17.a člena ZKZ, s katerimi lahko lastnik kmetijskega zemljišča sklene darilno pogodbo. Trditev tožeče stranke je, da je izpodbijana odločitev napačna zato, ker je bil pravni posel sklenjen v času, ko ZKZ-C še ni bil v veljavi, in je bila sklenitev pravnega posla med subjekti, ki niso navedeni v 17. členu ZKZ-C, dopustna. Sodišče takšnemu stališču ne pritrjuje.

Da zakon določa posebno varstvo kmetijskih zemljišč, določa že Ustava RS v drugem odstavku 71. člena. Omejitev pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami je namenjena usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije. Temu je sledil tudi zakonodajalec, ki je v zvezi s prometom s kmetijskimi zemljišči predvidel določene omejitve, zato je promet s kmetijskimi zemljišči mogoč le v skladu s pravili, ki jih določa zakon. Nadzor nad prometom s kmetijskimi zemljišči je zagotovljen z administrativnimi ukrepi države. Tako mora pravni posel v zvezi s prometom s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami odobriti upravna enota (prvi odstavek 19. člena ZKZ). Tak pravni posel je torej sklenjen pod odložnim pogojem odobritve. Takšno stališče izhaja tudi iz načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 4. 2012, ki se sicer nanaša na kupoprodajne pogodbe, enako pa po uveljavitvi ZKZ-C velja tudi za darilne pogodbe. Navedeno pomeni, da takšna pogodba ne učinkuje že s sklenitvijo, ampak le, če se odložni pogoj izpolni (drugi odstavek 59. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

Za učinkovanje pravnega posla v zvezi s prometom s kmetijskimi zemljišči je torej potrebna izpolnitev odložnega pogoja, to je odobritev upravne enote. Ta odloča o tem v skladu z veljavno zakonodajo. Za odločitev o odobritvi pravnega posla tako ni relevanten trenutek sklenitve pogodbe, ampak pogoji za odobritev v času odločanja. ZKZ-C ni predvidel, da se v postopkih odobritve pravnih poslov, začetih do njegove uveljavitve, odloča po do uveljavitve ZKZ-C veljavnih predpisih, zato je pravilna odločitev upravnih organov, ki je pri odločitvi uporabil v času odločanja veljaven ZKZ-C. V skladu z določili tega predpisa pa v času izdaje izpodbijane odločbe za odobritev tega pogoja zakonski pogoji niso bili izpolnjeni. Pri izdaji izpodbijane odločbe ne gre torej za retroaktivno uporabo zakona, kot zmotno meni tožeča stranka, ampak za uporabo v času odločanja veljavnega predpisa. Glede na to, da v času odločanja prvostopnega organa ni bilo zakonske podlage za odobritev predmetnega posla, je odločitev upravnih organov, da se predmetni pravni posel ne odobri, pravilna.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).