Jedro

Dajatveni del sklepa o motenju posesti učinkuje le v razmerju med pravdnima strankama (pravila o objektivni in subjektivni pravnomočnosti sodne odločbe), zato ne more posegati v pravice tretjih oseb, ki v pravdi niso sodelovale. Zato tudi tretje osebe ne bi obvezovala naložitev vzpostavitve v prejšnje stanje, kot je obstajalo pred zatrjevanim motenjem oziroma odvzemom posesti. Takšen sklep nasproti tretji osebi ne bi bil izvršljiv. Če je bilo stanovanje odtujeno po vložitvi tožbe je treba pri odločanju o povračilu pravdnih stroškov ugotavljati, ali bi sicer zahtevek tožeče stranke bil utemeljen, v kolikor do odtujitve spornega stanovanja med pravdo ne bi prišlo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v stroškovni odločitvi (zadnji odstavek izreka) ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nerazveljavljenem obsegu (glede odločitve o glavni stvari) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v motenjski pravdi, kot glasi: "Toženec je s tem, da je dne 6/2-1996 samovoljno vzel v posest dvosobno stanovanje št. () v M., ul.(), motil tožnika v zadnji mirni posesti tega stanovanja.

Toženec M. M. - B. je dolžan odstraniti zamenjano ključavnico in alarmno napravo ter omogočiti tožniku uporabo dvosobnega stanovanja št. () v izmeri 63,96 m2 v II. nadstropju s pripadajočim kletnim boksom ter pripadajočim deležem na skupnih prostorih, delih in napravah zgradbe ter funkcionalnim zemljiščem v () ul. št. () v M..

Toženec je dolžan plačati tožniku na roke njegovega pravnega zastopnika pravdne stroške in zakonite zamudne obresti na te stroške od pravnomočnosti sklepa do plačila v 15. dneh pod izvršbo." Tožečo stranko je zavezalo k povračilu pravdnih stroškov tožene stranke v višini 42.075,00 SIT.

Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz člena 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP - in s pritožbenim predlogom na razveljavitev napadenega sklepa na pritožbeni stopnji in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba izrecno napada tudi stroškovno odločitev v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje.

Pritožba je le delno utemeljena.

Glede odločitve o glavni stvari: Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje bazira na dejanski ugotovitvi, da je prišlo do prodaje spornega stanovanja v maju 1996, zaradi tega je štelo, da morebitni obsodilni sklep glede na naravo tega spora v dajatvenem delu nasproti kupcu - dobroverni tretji osebi - ne bi imel učinka in zato ne bi bil izvršljiv. Ob takšnem pravnem stališču se tudi ni posebej ukvarjalo z obravnavanjem potrebnih elementov za upravičenost do sodnega varstva zaradi motenja posesti v smislu člena 78 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR.

Pritožbi, ki oponira takšnem pravnemu stališču sodišča prve stopnje, ni mogoče pritrditi. Tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti navedenega stališča sodišča prve stopnje, ki ima oporo tudi v že sprejetih tovrstnih pravnih stališčih v sodni praksi (Poročilo Vrhovnega sodišča Slovenije 1980/I - str. 32). Dajatveni del sklepa o motenju posesti učinkuje le v razmerju med pravdnima strankama (pravila o objektivni in subjektivni pravnomočnosti sodne odločbe), zato ne more posegati v pravice tretjih oseb, ki v pravdi niso sodelovale. Zato tudi tretjo osebo ne bi obvezovala naložitev vzpostavitve v prejšnje stanje, kot je obstajalo pred zatrjevanim motenjem oziroma odvzemom posesti. Takšen sklep nasproti tretji osebi res ne bi bil izvršljiv, kot je to tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Narava predmetnega spora, ki izključuje možnost združevanja z drugimi zahtevki, tudi preprečuje, da bi mogla tožeča stranka nedopusten poseg v njeno posest nadomestiti z zahtevkom drugačne materialnopravne narave, npr. z odškodninskim zahtevkom, uveljavljanjem pravice do posesti ipd.. Tožbenemu zahtevku na izdajo neizvršljive sodne odločbe ni mogoče slediti in je bilo zato utemeljeno zavrniti tak zahtevek v njegovem dajatvenem delu, kot je to pravilno odločilo tudi sodišče prve stopnje.

Tožba zaradi motenja ali odvzema posesti je po svoji naravi kondemnatorna tožba. Zahtevano posestno varstvo doseže tožnik le z možno vzpostavitvijo v prejšnje stanje, kot je obstajalo pred motenjem ali odvzemom posesti, zato je bistvena komponenta tožbe zaradi motenja oziroma odvzema posesti njen dajatveni del zahtevka.

Ugotovitveni del takšnega zahtevka je le podlaga dajatvenemu delu in ima svoj smisel le v povezavi z dajatvenim delom tožbenega zahtevka.

V kolikor ni mogoče ugoditi dajatvenemu delu takšnega tožbenega zahtevka, je potrebno zavrniti tudi njegov ugotovitveni del. Zato je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke v celoti. Sicer pa se bo vprašanje nedovoljenega poseganja toženca v posest tožnika lahko reševalo kot predhodno vprašanje pri uveljavljanju kakršnegakoli zahtevka premoženjskopravne narave v drugem postopku.

V zvezi z odločitvijo o glavni stvari pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 365 ZPP pri delu sodišča prve stopnje ni našlo kakšnih uradno upoštevnih kršitev procesnega ali materialnega prava, zato je ob ugotovljeni neuspešnosti pritožbe v tej smeri to upravičeno zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (člen 368 v zvezi s členom 380 in členom 438 ZPP).

Glede stroškovne odločitve: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke glede na zavrnitev tožbenega zahtevka glede glavne stvari in tedaj neuspeh tožeče stranke v tej pravdi (prvi odstavek člena 154 ZPP).

Pritožbenih ugovorov v tej smeri pa ni mogoče spregledati in jim je potrebno priznati določeno težo. Tako ni zanemarljivo dejstvo, ki ga pritožba izpostavlja, da je prišlo do odtujitve spornega stanovanja v teku pravde. Podatki spisa kažejo, da je bila tožba vložena 14/2-1996, iz razlogov izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je prišlo do prodaje spornega stanovanja v maju 1996. V času vložitve tožbe tedaj razlog, na katerega je oprlo sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka še ni obstajal. V kolikor tožnik ni imel nobene zveze s prodajo spornega stanovanja in je prišlo do te izven njegovega vpliva, gotovo ne more nositi stroškovne obveznosti zgolj zato, ker je zaradi okoliščine izven njegove sfere prišlo do zavrnitve tožbenega zahtevka, ta okoliščina pa v času vložitve tožbe še ni obstajala. V tem primeru bi pač bilo potrebno ugotavljati, ali bi bil sicer tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen, v kolikor do odtujitve spornega stanovanja med pravdo ne bi prišlo. Edino v primeru ocene, da bi bila tožeča stranka z uveljavljanjem svojega tožbenega zahtevka neuspešna tudi v primeru, ko stvar, o kateri teče pravda, ne bi bila odtujena med pravdo, bi moglo biti ponovno odločeno na enak način, kot je odločilo sodišče prve stopnje v stroškovni odločitvi z izpodbijanim sklepom. V tej smeri pa še niso v zadostni meri ugotovljena vsa potrebna dejstva.

Zato je sodišče druge stopnje zaradi potrebne dopolnitve dejanskega stanja prvostopenjski sklep razveljavilo glede stroškovne odločitve in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (člen 370 v zvezi s členom 380 in členom 438 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku člena 166 ZPP.

Določbe ZPP in ZTLR je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila.