Jedro

Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov ni zavezano k temu, da sporna dejstva ugotavlja le z določenimi dokaznimi sredstvi

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I 96/02943, z dne 13. 12. 1996 v celoti v veljavi, in je tožena stranka dolžna tožeči plačati glavnico v znesku 53.582,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve predloga dalje ter izvršilne stroške v znesku 5.120,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje.

Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali pa jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da se ne brani plačati njemu pripadajoče obveznosti plačila smetarine, a ker gre za vzajemno obveznost, le ob pogoju, da bo tožeča stranka dejansko opravila storitev. Razlog za neopravljanje storitve ni na strani tožene stranke. Sodišče v izpodbijanem delu natančno navede predpise in opiše iz njih izvirajočo dolžnost plačevanja komunalnih storitev. To za toženo stranko ni sporno.

Sodišče pravilno ugotavlja, da je razlog za neopravljanje storitve iskati v lokaciji odjemnega mesta - odjemne posode. Sodišče je nepopolno in napačno preučilo dejansko stanje in posledično neutemeljeno zavrnilo predlog tožene stranke. V obrazložitvi sodišče navaja, da je po zaslišanju tožene stranke in priče M. K. in po navedbah pooblaščenke tožeče stranke prepričano, da varna vožnja za tovorno vozilo tožeče stranke ni zagotovljena niti čez most niti po dovozni poti do mostu. Takšna obrazložitev, ki v ničemer ne predstavlja razlogov za razmišljanje sodišča, ki je pripeljalo do konkretne odločitve, predstavlja kršitev pravil postopka. Edina ugotovitev, ki v sodbo celo vnaša nasprotje, je, da na dvorišče vozijo tovornjaki. Do morebitnega zaključka, da vožnja čez most oz.

do mostu za tovorna vozila ni varna, bi sodišče lahko prišlo le z mnenjem izvedenca tehnično - prometne stroke. Glede najbližjega primernega odjemnega mesta za smeti, ki naj bi bilo na vogalu dovozne poti z glavno cesto, se sodišče ne sprašuje o morebitnem lastništvu tega zemljišča, ampak zgolj površno ugotavlja njegovo primernost. S tem toženo stranko prikrito izpostavlja morebitnim nadaljnjim sodnim postopkom, sproženim s strani lastnika zemljišča. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter ob pravilni uporabi materialnega prava v zadevi pravilno odločilo in svojo odločitev tudi obrazložilo. Tožena stranka se ne more sklicevati na vzajemnost obveznosti, saj je razlog za to, da tožeča stranka ne more izpolnjevati svoje obveznosti odvoza smeti, na njeni strani. Tako tožeči stranki vseeno dolguje plačilo (1. odstavek 138. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 2/89). Na podlagi določb 15. in 16. člena v zvezi z 29. členom Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki in vzdrževanju čistoče (Uradni vestnik Gorenjske, št. 10/84) in Odločbo IS občine Kranj (Ur.

l. RS, št. 1/91) je tožena stranka dolžna poskrbeti za primerno namestitev odjemne posode. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju priče M. K. in sledeč navedbam tožeče stranke ugotovilo, da lokaciji, pri katerima vztraja tožena stranka, nista primerni za odjem odpadkov. Te navedbe tožeče stranke je sodišče v obrazložitvi sodbe tudi povzelo, zato ne drži, da sodba v tem delu nima razlogov.

Most nima oznake nosilnosti niti ni dovolj širok, z vozilom ni moč varno zapeljati z glavne ceste na pot do mostu, saj ga na poti ni mogoče obrniti, vzratna vožnja pa ni varna, saj je tik pred glavno cesto na poti klanec. Ugotovitev, da vožnja po poti in čez most ni varna, tudi ni v nasprotju z zatrjevanim dejstvom, da na dvorišče tožene stranke vozijo tovornjaki, saj je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da to samo po sebi še ne dokazuje, da je vožnja zato tudi v-arna. Kar zadeva stališče, da bi do spoznanja o varnosti mostu sodišče lahko prišlo le s pomočjo izvedenca, pa sodišče druge stopnje poudarja, da tožena stranka takšnega dokazovanja ni predlagala niti pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi. Sodišče pa glede na načelo proste presoje dokazov (8. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) tudi ni zavezano k temu, da bi sporno dejstvo lahko ugotavljalo le z določenimi dokaznimi sredstvi. Sodišče prve stopnje je natančno opredelilo, katera lokacija je primerna za postavitev odjemne posode tako glede na oddaljenost tožene stranke kot glede na varnost dostopa, in sicer travnata površina ob glavni cesti. Da sodišče ni ugotovilo lastništva zemljišča, v zadevi ni odločilno, saj tožene stranka niti določeno ne zatrjuje, čigavo naj bi zemljišče bilo in da bo zaradi tega postavitev odjemne posode na to mesto onemogočena.

Zato in ker ni našlo razlogov, na katere pazi na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena ZPP po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 368. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.